Kimi: Kaj pa, če nekje res poslušajo naše glasovne ukaze?
Matjaž Ropret 4. maja 2022 ob 16:55

Ob prihodu storitve pretočnega videa HBO Max sem med predlogi opazil film Kimi z zapletom, ki ga kot tehnološki novinar nisem mogel ignorirati. Ukvarja se namreč s poslušanjem izgovorjenih, a ne najbolje razumljenih ukazov za glasovno pomočnico Kimi. Zraven sicer tudi s posledicami koronskih zaprtij in osame, žal pa v nobenem od socioloških in drugih vidikov, ki bi jih lahko odpirala, filmska zgodba nazadnje ne gre prav globoko. Škoda, ker so nastavki za razmislek pravi.

Kimi je pomočnica v slogu Alexe ali Siri, prav tako »živi« napravici, podobni zvočniku, vedno se odzove s »Tukaj sem,« povezana je z malodane vsemi napravami v stanovanju in obvlada zelo različne stvari, od prižiganja luči in predvajanja želene glasbe na komponentah hi-fi (ha!) do priklica včerajšnjega namizja na računalniku in naročanja izdelkov, ki jih je zmanjkalo. Samotarska, modrolasa Angela Childs (Zoë Kravitz) v svojem trendovskem stanovanju v Seattlu za podjetje Amygdala, ki ima sedež v istem mestu, razrešuje težave, na katere naleti Kimi. Kot že v uvodnem kadru, sijajnim prikazom ustvarjanja precej bolj grandiozne realnosti od resnične (možakar ima »studio« z nekaj omarami za seboj ter osvetlitvenim panelom pred seboj dobesedno sredi krame v kleti, »zgoraj« je oblečen v suknjič, »spodaj« v pižamo) v televizijskem intervjuju pojasni direktor podjetja Bradley Hasling (Derek DelGaudio), je njihova razlikovalna prednost pred omenjeno konkurenco ravno v tem, da posnetke poslušajo ljudje in pomagajo pri boljšem razumevanju. Novinarka se zdrzne in takoj vpraša, »Torej poslušate vse?« Vendar se direktor, ki poskuša družbo spraviti na borzo (in mimogrede obogateti), ne da in hitro pove, da le označujejo »nesporazume,« in te potem poskušajo razrešiti. »Da je pomočnica danes bolj pametna, kot je bila včeraj.«

Junakinja, ki ji hči slavnega rokerja in malenkost manj prepoznavne igralke vdahne prepričljivo paranoično osebnost, tako posluša posnetke neuspešnih ukazov. Ko ugotovi, za kaj gre, v programsko kodo glasovne pomočnice vpiše ustrezne nize, ki poskrbijo, da je Kimi naslednjič bolje pripravljena. V enem od primerov ji pojasni, da je izraz kuhinjske krpe sopomenka za papirnate brisače. In v naslednjem, da uporabnica ni želela predvajati sebe (angl. Me), temveč slišati pesem s takim naslovom, ki jo izvaja Taylor Swift. Taki in drugi popravki, da bi nas navidezni pomočniki oz. pomočnice bolje razumeli, se ne zdijo odveč. Še uporabniki, ki se s tovrstno tehnologijo »pogovarjajo« v maternem jeziku, pogosto ostajajo nerazumljeni in se začno prerekati z glasom v zvočniku ali ga preklinjati. Kaj šele, če to počnemo v tujem jeziku. Toda film že kmalu nakaže, kako se lahko dobri nameni hitro sprevržejo v težavno odločanje med tem, »kar je prav,« in interesi podjetja ali celo posameznikov.

V enem od posnetkov namreč Angela Childs med glasno glasbo izlušči boj neznane ženske proti nekomu, ki ji, tako se sklepati, poskuša nekaj storiti. Tu se začne pravo zapletanje zgodbe, ker v Amygdali niso najbolj dojemljivi za predlog, da bi zadevo razčistili, tudi z vključitvijo zveznih preiskovalcev. Ne bom šel dlje, če si še niste ogledali filma, lahko pa malce potožim, da ta zavzame za moj okus preveč »krimi« oz. akcijski pristop, pravih vsebinskih dilem pa ne poskuša razrešiti.

Za Alexo ali Googlovega pomočnika, malce manj za Siri, že ves čas krožijo domneve, da poslušajo »neprestano«, da se vse skupaj nekam shranjuje (kar bi zavzelo ogromno prostora, razen če dokaj sproti, po nekaj dneh, posnetke prepisujejo), da imajo do tega dostop državne institucije in podobno. V filmu je problem prej to, da v podjetju – zaradi takih in drugačnih interesov – ni posluha, da bi zadeva prišla do »organov« in bi ali zaščitili ogroženo žensko ali preganjali v morebitno kaznivo dejanje vpletenega moškega. Oboje je slabo – če ima do posnetkov, v kolikor se res shranjujejo, dostop še kdo zunanji, in če podjetje ne ukrepa, kadar zazna nekaj skrb vzbujajočega. Tako lahkotno, kot si predstavlja direktor v filmu (oz. to predstavlja navzven), seveda ne gre. Stvari morajo biti transparentne, vsaj želeli bi si, da bi bile. Prav tako bi moralo podjetje imeti jasno določene protokole, kako postopati v takih primerih.

Po eni strani bi lahko trdili, da upravljanje glasovnih pomočnikov ni dosti drugačno kot ponujanje spletne e-pošte ali oblačne shrambe. Tudi tam lahko ponudnik »bere«, kar pišemo, in gleda, kar shranjujemo. V praksi to verjetno večinoma počno boti, programska oprema, ki išče ključne besede ali prepoznava določene oblike, motive in drugo na fotografijah, da lahko s tem »uči« algoritme in ponuja boljše storitve. Ne samo neposredno povezane, ampak še kakšne druge. Brez tovrstnega strojnega učenja verjetno ne bi imeli učinkovitega portretnega načina fotografiranja s pametnimi telefoni in tudi ne samodejne transkripcije pogovora, ki so je deležni angleško govoreči uporabniki. Do kam iti in koliko se z zaposlenimi vpletati v zasebnost in življenja uporabnikov, pa je vprašanje, ki najbrž nima pravega odgovora.

Kaj: srhljivka Kimi

Kje: pretočna storitev HBO Max

Priporočilo: Krvavi prizori proti koncu niso za otroke in tudi ne za občutljivejše starejše gledalce

Ocena 3: Film je jedrnat (traja zgolj uro in pol), dobro posnet in po dokaj počasnem začetku odločno pelje zgodbo, vendar se omeji en vidik in niti ne poskuša izstopiti iz usmerjenosti v to, kaj se bo zgodilo z glavno junakinjo.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.