Ne vem, kaj naj si mislim glede tega, da nam Xiaomi predstavlja zanimive, a vendarle »poenostavljene« modele, medtem ko domače državljane že razvaja z najboljšim, kar je sposoben narediti. Telefoni Xiaomi 17, saj so številko 16 spustili, da bi bili bližje Applovim generacijam. Omenjeni k nam ne bodo prišli najmanj do začetka prihodnjega leta in do takrat nas bodo skušali ujeti z modeloma Xiaomi 15T. Čeprav že zdaleč nista slaba, nekaj pelina vendarle ostaja. Ker vemo, kaj lahko spomladi pričakujemo, bomo tehtali med tem, ali naj kupiš zdaj ali raje počakaš? Glede na izkušnje se je čakanje do zdaj vedno splačalo. Čez mesec, dva ali tri so cene opazno padle!

Novinca je zelo težko ločiti med seboj. Sta enakih mer in zgolj manjše podrobnosti, na primer v kovinski okvir vloženi plastični vložki kažejo, da profesionalni model v ohišju skriva več kovine od osnovnega. Oba sta tudi rahlo zrasla na račun 16,2-centimetrskega (6,83-palčnega) zaslona z največjo svetilnostjo 3200 kandel.

Zmogljivosti telefonoma Xiaomi 15T zagotavljata procesorja Mediatek: Dimensity 8400 Ultra (4 nm) v milejšem in 9400+ (3 nm) v močnejšem modelu. Generični testi sicer pokažejo opazno razliko med njima, a tudi »slabši« zagotavlja dovolj moči za poganjanje mobilnih iger zahtevnosti Genshin Impact. Ker slabši procesor zagotavlja dovolj moči praktično za večino, torej ni glavni diferenciator. To so fotografske zmogljivosti. Tipali glavne in kamere z optično povečavo sta v obeh primerih 50-milijonski, širokokotna pa manj razločno 12-milijonska. Na papirju bi rekel, da so enake. A niso. Razlike so v podrobnostih, od zaslonke, občutljivosti na svetlobo do velikosti pike in kakovosti objektivov, ki so v prid Xiaomiju 15T Pro.

Nova telefona uvajata preprosto izbiro goriščnic, ki smo jo spomladi spoznali na modelih Xiaomi 15, vendar le ob uporabi glavne in v primeru Xiaomi 15T Pro kamere s 5-kratno optično povečavo. V fotografski aplikaciji z zaporednim pritiskanjem na ikono 1x oziroma v drugem primeru še 5x spreminjamo goriščne razdalje oziroma takoj »skočimo« na ustrezne manjše digitalne povečave. Profesionalni model tako pokriva goriščne razdalje od 15 mm do 230 mm in osnovni od 15 mm do 92 mm.

Obenem so z njima predstavili še eno zanimivo novost: komunikacijo med dvema telefonoma te družine, celo tedaj, ko nista povezana v nobeno omrežje. Predvidevam, da storitev izrablja radijski oddajnik in sprejemnik, ki ga ima vsak telefon, na razdaljah do 1,9 kilometra za dva Xiaomi 15T Pro oziroma 1,3 kilometra v primeru dveh Xiaomi 15T.

Xiaomi 15T je na voljo v črni, sivi in rožnato zlati barvi z 256 gigabajti po priporočeni ceni 649 evrov ali 512 gigabajti za 699 evrov. Ker je razlika le 50 evrov, vsekakor predlagam izvedbo z večjim pomnilnikom. V črno, sivo in zlato barvo pa je odet Xiaomi 15T Pro. Za model s 512-gigabajtnim pomnilnikom boste odšteli 899 evrov. Vsi imajo 12 gigabajtov delovnega pomnilnika (RAM).

V obdobju od 24. 9. 2025 do 31. 10. 2025 ob nakupu naprav Xiaomi 15T Pro ali Xiaomi 15T prejmete robotski sesalnik Xiaomi Robot Vacuum S40C. Zanj se morate v skladu s pravili promocije po prevzemu kupljene naprave do 30. novembra 2025 registrirati na spletni strani xiaomipromocija.si.

To še ni vse. Prav tako ste upravičeni do treh mesecev brezplačne uporabe YouTube Premiuma, treh mesecev Google AI Pro storitve ter ene brezplačne menjave zaslona v šestih mesecih od nakupa naprave.

The post Z njima cilja na zahtevne, a varčne! appeared first on Tehnozvezdje.

Običaj je, da Xiaomi jeseni predstavi telefona s črko »T« v imenu, za katera pravi, da nudita podobne zmogljivosti kot spomladanska premijska modela, vendar po veliko bolj prijaznih cenah. Enačaja sicer ni mogoče tako preprosto potegniti, a očitno je, da nudita veliko ob manjših kompromisih, ki so seveda nujni, da je cena nižja za kar nekaj stotakov. Ne pozabimo še na eno »malenkost«. Pogosto Xiaomi cene po mesecu oziroma dveh še dodatno zniža in takrat bosta še toliko bolj zanimiva!

Poleg procesorja je največja razlika v oblikovanju. Vsak malar ima svoje oči, a letos se nisem mogel znebiti občutka, da je Xiaomi 14T z ravno odsekanimi robovi celo lepši. Pri izvedbi »Pro« namreč najdete nežno zaobljen pokrov ohišja, kar izdelovalci počasi opuščajo. Res je, da naj bi bil zaradi tega občutek v dlani prijetnejši, a ker telefona nista prevelika in pretežka, je občutek pri obeh tokrat zelo podoben. Gre za stvar osebnega prepričanja, zato je ideja, da imata drugače oblikovana robova, pravzaprav na mestu.

Zanimiv dodatek je rebrasta struktura na tipki za vklop, po zaslugi katere lahko na slepo takoj začutite, ali imate prst na pravem mestu. Površina hrbtišča je tokrat pri obeh gladka in rahlo občutljiva na mastne madeže. Nič drastičnega oziroma česar nismo že vajeni. Ohišje je tudi zaščiteno proti vodi in prahu, kar prav tako postaja standard v srednjem cenovnem razredu.

Da so kamere zasnovali s pomočjo Leice, je očitno zaradi napisa na sredini dokaj velike izbokline zadnjih kamer. Po mojem okusu je morda za odtenek prevelika in moteča, ko telefon držite v panoramskem načinu (pogosteje ob igranju iger).

Za večino dovolj zmogljiva

Tako kot lani se je Xiaomi tudi letos odločil za procesorje Mediatek. Če ne pričakujete preveč –videli bomo, da različna procesorja zgolj malo vplivata na kakovost fotografij – bosta z zmogljivostmi (in funkcijami) zadovoljni. Geekbench 6 sicer pokaže jasno razliko v eno- in več-jedrnih zmogljivostih (zapisano v tabeli), a tega pri dnevnih opravilih nisem opazil. Razlika pride do izraza pri poganjanju zahtevnih nalog, na primer igranju grafično zahtevnih iger ali urejanju videa. Komur je to prioriteta, ta se bo moral odločiti za zmogljivejši model.

Kljub različnima procesorjema je avtonomija baterije v obeh primerih vsaj podobna, če ne kar enaka. Ura obremenitvenega testa izprazni baterijo za 22 odstotkov (dobre štiri ure delovanja), medtem ko ura gledanja videa na YouTubu pri tričetrtinski osvetlitvi zaslona porabi 8 odstotkov (dobrih dvanajst ur). Ob kapaciteti baterije pet tisoč miliamperskih ur to pomeni, da boste brez večjega stresa vtičnico iskali večinoma vsak drugi dan. Razlika med telefonoma je še v hitrosti polnjenja in brezžičnem polnjenju, ki ga podpira le dražji model.

Druge lastnosti so na ravni, ki jo pričakujete od telefona s ceno med petsto in tisoč evri. Nekaj pa vseeno izstopa in to velja pohvaliti. Xiaomi je oba opremil z dovolj velikim pomnilnikom za večino uporabnikov. Večini bo zadostovalo 256 GB v Xiaomi 14T, ko je 512 GB pri modelu 14T Pro pravo razkošje.

Kljub zamenjavi imena znano in prepoznano okolje

Xiaomi je v zadnjih letih svoje okolje prečistil in ga nekoliko približal okusu zahodnih uporabnikov, a se nekaterih navad še vedno drži kot pijanec plota. Na primer, zaradi nenehnega potrjevanja in sprejemanja pravil uporabe ter drugih dovoljenj je postopek aktivacije naprave še vedno precej nadležen. Na prvi pogled je okolje HyperOS, ki smo ga spoznali ob prestavitvi družine Xiaomi 14, sicer sodobnejše in manj kičasto oblikovano. Škoda pa je, da še vedno vključuje celo vrsto že nameščenih aplikacij, ki jih večina uporabnikov ne potrebuje, ter Googlove podvojene aplikacije, ki niso enake kakovosti – na primer predvajalnika glasbenih in video datotek. Čeprav se večine tega zlahka znebite, kar vzame nekaj časa, bi si še vedno želel bolj minimalističnega in čistega okolja.

Xiaomi trdi, da prinaša novo uporabniško vrednost z zmogljivostmi umetne inteligence pri različnih vsakodnevnih opravilih. Na žalost večina teh funkcij v testiranih telefonih še ni delovala, saj nista imela prave različice sistema, zato bom ta del povzel le po njihovih trditvah. Kot verjetno predvidevate, gre za storitve in funkcije, ki temeljijo na Googlovih algoritmih umetne inteligence. Med drugim bo na voljo iskanje z obkrožanjem zanimivih predmetov na sliki, prikazani na zaslonu, prevajalnik med podprtimi jeziki v realnem času, z umetno inteligenco nadgrajena aplikacija za beležke in snemalnik zvoka, možnost brisanja in dodajanja elementov na fotografije, orodji za ustvarjanje kratkih filmov in avatarjev ter Googlov model generativne umetne inteligence Gemini.

Nadvse dobre fotografije?

Poleg procesorja, ki vpliva na kakovost in videz fotografij, imata telefona tudi različni tipali glavne kamere. Xiaomi 14T je opremljen s Sonyjevim IMX906, medtem ko ima Xiaomi 14T Pro tipalo Light Fusion 900 (enako uporabljajo modeli družine Xiaomi 14), kar se odraža v rahlo različnih zaslonkah. Kljub temu so fotografije v dnevnih in nočnih razmerah zelo podobne – tako zelo, da nevešče oko ne bo opazilo razlik. Opazne so še v goriščnih razdaljah, ki jih najdete v fotografskih aplikacijah. Xiaomi 14T poleg širokega kota in 2-kratne digitalne povečave ponuja še 4-kratno povečavo, medtem ko Xiaomi 14T Pro dodaja še 2,6- in 5-kratno povečavo.

Fotografije v dobrih svetlobnih razmerah so očem prijetne, z lepimi barvami in dobro dinamiko, z le občasnim pretiravanjem pri nasičenosti barv (včasih je trava bolj zelena, kot je v resnici). Ker ima širokokotna kamera veliko število pik, ni opaziti znatne izgube ostrine na robovih, le popačenje geografije zaradi zelo širokega vidnega kota je nekoliko moteče. Na enaki kakovostni ravni so tudi fotografije kamere z optično povečavo (4- ali 5-kratno).

Xiaomi je ob predstavitvi serije poudaril nočne zmogljivosti telefonov. Nedvoumno je opaziti napredek v primerjavi z lanskoletnimi modeli, a po drugi strani sem že videl boljše rezultate v slabih svetlobnih razmerah (a ne v tem cenovnem razredu). Tokrat telefona nudita zgolj tri goriščne razdalje, pri čemer so razlike v končnem rezultatu med njima večje (verjetno zaradi različnih procesorjev). Najbolj opazne so pri širokokotnih fotografijah, saj so posnetki z Xiaomi 14T manj svetli, opazno »mehki« in z manj podrobnostmi v temnih delih prizora. Podobno velja za fotografije s povečavo, medtem ko se glavni kameri ponoči odrežeta skoraj enako. Barve na nočnih fotografijah so primerne (občasno spet nekoliko nasičene), in podrobnosti je več kot dovolj.

Če me je kaj razočaralo, potem je to video. Slika je sicer na zavidljivi ravni tako podnevi kot ponoči, vendar se je v video posnetkih iz neznanega razloga med snemanjem med hojo ali iz roke pojavilo »tresenje«, posledica izgube ostrine na osebah v središču prizora. Morda gre za enkraten primer, saj žal nisem imel telefona dovolj dolgo, da bi se podrobneje posvetil samo video zmogljivostim.

HVALIMO:

• Odpornost proti vodi in prahu
• Vsestranskost treh kamer in dobra nočna fotografija
• Dobra avtonomija baterije
• Odličen in svetel zaslon
• Napovedane storitve umetne inteligence

GRAJAMO:

• Še vedno preveč že nameščenih aplikacij
• Višje cene od lanskih
• Ne najbolj sodoben dizajn modela 14T Pro
• V kompletu ni več napajalnika (vrednega 60 evrov)

The post Xiaomi 14T in 14T Pro: Ta dva znata marsikoga prepričati! appeared first on Tehnozvezdje.

Vegansko usnje oziroma material izdelan iz rastlin namesto iz plastike oziroma česa drugega, zadnje leto vse pogosteje pristane na hrbtišču nekaterih kitajskih telefonov. Je toplejši na dotik, manj drseč in slabše dovzeten na prstne odtise kot steklo ali plastike. Le tega ne vem, kakšen bo po letu ali dveh uporabe. Kljub temu se mi zdi, da sta nova telefona celo »lepša« v modrem usnju kot v črnem ali zelenem steklu, saj to ni matirano in je tozadevno pravi magnet za prstne odtise. V mojem primeru ima stekleno površino Xiaomi 13T, medtem ko se na hrbtu »pro« modela bohoti »novi« material.

Praktično enaka

Pogled na razmeroma velik izbočen del z objektivi zadnjih kamer razkriva nesporne Xiaomijeve oblikovalske prijeme kakor tudi ne preveč zaobljeni robovi, ki dovoljujejo udoben oprijem. Ohišje v celoti iz stekla zna biti v primerih, ko so roke mokre od potu, nekoliko spolzko, česar ne morem reči za model s hrbtiščem iz veganskega usnja. Posledica velikega zaslona je še zmanjšana udobnost enoročne uporabe. Ni ju sicer nemogoče uporabljati na ta način, pri čemer je v pomoč hitro in v večini primerov dovolj natančno tipalo prstnega odtisa pod zaslonom. Izjema je branje mokrih prstov, kar povzroča težave vsem tipalom, ki delujejo na optičnem principu.

Spodaj Xiaomi 13T.

Poleg vizualne všečnosti in uporabe boljših materialov, ohišji odlikuje povečana odpornost proti vodi in prahu, kar postaja norma za telefoni srednjega in višjega srednjega razreda, kamor glede na ceno in zmogljivosti sodita Xiaomija 13T. To sicer ne pomeni, da se boš z njima potapljal in snemal morski živelj, prej, da se ti ni treba bati vsakega močnejšega naliva ali nesrečnega padca v vodo.

Spodaj Xiaomi 13T Pro.

Oba imate tudi enak zaslon. Poleg primerno velike razločljivosti je dovolj svetel za uporabo na prostem v vseh svetlobnih razmerah in nudi veliko hitrost osveževanja. Bolj kot med normalno uporabo pride do izraza med igranjem zahtevnejših iger. Podatek o številčnosti barv je zanimiv, a praktično od njega nimaš prav veliko. Težko oziroma nemogoče je na tako velikem zaslonu razločiti 68 milijard barv. Barve na zaslonu so sicer lepe in dokaj natančne, možnosti prilagajanja prikaza slike pa so v okvirih tistega, kar nudi operacijski sistem Android.

Različna procesorja vplivata na različne zmogljivosti

Poglavitna razlika med telefonoma je procesor, kar se neimenovane kaže v rahlo različnih zmogljivostih in avtonomiji baterije. Mediatekov procesor v Xiaomiju 13T je preko palce nekje na ravni starejšega, vendar še vedno dovolj zmogljivega Snapdragona 888, medtem ko je tisti v »pro« modelu vsaj na papirju bližji letošnjemu najboljšemu Qualcommovemu.

Med obremenitvijo se oba razmeroma močno grejeta. Po 30 minutah je ohišje že toliko segreto, da ga je težko držati. Upočasnjevanje hitrosti zaradi segrevanja je pri prvem manj izrazito, nežno padajoča premica se je ustavila na 85 odstotkih in nekoliko slabše v primeru močnejšega procesorja. Podobno nežno upočasnjevanje v prvi polovici testa se v drugi nekoliko poslabša, kar bi se poznalo v izkušnji uporabe zelo zahtevnih aplikacij in igranja mobilnih iger. Te bodo na obeh telefonih brez večjih težav delovale najmanj omenjen čas, če ne celo več. Pod pogojem, da te ne bo motilo vroče ohišje in dejstvo, da je večina igre optimizirano za Qualcommove procesorje, bolj natančno njihove grafične zmogljivosti in zato v okoljih z drugimi ne deluje enako. Razlike med procesorjema se pokažejo še, ko snemaš video, med normalno uporabo pa ne. Oba več kot zadostujeta za gladko (in hitro) delovanje okolja med praktično vsemi nalogami, ki jih opravljamo vsak dan.

Nekoliko bolj izrazita je razlika v avtonomiji. Po 30-minutnem testu »slabši« procesor v povprečju izprazni baterijo za slabih 15 odstotkov in močnejši za 18 odstotkov. Pomeni, da bi pri tolikšnih obremenitvah Xiaomi 13T deloval skoraj tri ure in pol ter 13T Pro malo pod tremi urami. Med resnično uporabo je poraba manjša. Oba telefona med zahtevno uporabo brez težav zdržita cel dan, med manj zahtevno pa zaradi velikosti baterije do dva dneva. Pri obeh je na voljo hitro polnjeno in čeprav je pri slabšem modelu za polovico manj močno, še vedno zadošča za polnjenje med jutranjim obredom namesto polnjenja preko noči.

Druge lastnosti so na ravni, ki jo pričakuješ od telefona s ceno med 500 in 1000 evri. Nekaj vseeno izstopa in to velja pohvaliti. Xiaomi je oba opremil za večino dovolj velikim pomnilnikom. Večini bo zadoščalo 256 GB, kot ga nudi Xiaomi 13T, medtem ko je 512 GB v 13T Pro čisto razkošje.

Zdaj bolj jasna zaveza o nadgradnjah

Operacijski sistem je v obeh primerih Android 13, pri čemer je dobra stvar, da je Xiaomi spet podal jasno obljubo o podpori. Zagotoviti nameravajo štiri nadgradnje sistema, se pravi do Androida 17 ter pet let zagotovljenih varnostnih popravkov. Ker telefone vse pogosteje kupujemo za daljše časovno obdobje, je tolikšen čas podpore hvalevreden.

Manj me je navdušilo uporabniško okolje. Dejal sem že, da ga je Xiaomi v zadnjih letih prečistil in nekoliko približal okusu zahodnih uporabnikov, a se nekaterih zadev še vedno držijo kot pijanci plota. Zaradi stalnega potrjevanja in sprejemanja pravil uporabe in ne vem več česa vsega, je postopek aktivacije naprave vse bolj nadležen ter za moj okus je občutno preveč že nameščenih aplikacij. Čeprav se jih večino zlahka znebiš, potrebuješ le nekaj časa, si želim bolj minimalističnega in manj natrpanega okolja.

Razliko razkrije video in nočne fotografije

Fotografska sklopa sta enaka, a to ne pomeni, da se enako dobro obneseta. Presodi tretji elementi, ki ima vpliv na kakovost fotografije. V tem primeru je to procesor. Na splošno bom rekel, da so fotografije na dovolj visoki ravni, zlasti v dnevnih razmerah, a so tudi razmere, ko se kamere ne obnesejo najbolje. Še posebej to velja za širokokotno.

Vse bolj velja rek, da se v dobrih svetlobnih razmerah skoraj vse kamere dobro obnesejo. Barve so enake, dinamika dobra ter ravno tako je dovolj podrobnosti. V tem se slabše obnese širokokotna. Ker 12-milijonsko tipalo zajame manj svetlobe in ker so pogosto njene dnevne fotografije nekaj kandel manj svetle. Toda kljub temu je kontinuiteta kamer razmeroma na visoki ravni.

Troedinost se nekoliko podre v slabših svetlobnih razmerah, v mraku in med telefonoma. Širokokotna kamera se pri obeh slabše obnese, ker preprosto nima svetlobne moči in razločljivosti, ki je skoraj nujna za dobre nočne fotografije. Glavna kamera se obnese za razred oziroma na Xiaomiju 13T Pro vsaj za dva razreda bolje. Zanimivo je primerjati nočni prizor posnet z obema telefona. Kameri sta enaki, a ne procesor, zato je prizor, fotografiran z Xiaomi 13T manj svetel, barve so manj pravilne in na njem je občutno preveč nejasnosti. Medtem ko je ta fotografija za silo uporabna, je drugo pravzaprav zelo dobra. Telefoto kamera z 2-kratno povečavo je spet nekoliko slabša. Fotografije so manj svetlo in spet je nekoliko več nejasnosti. Ponoči pa se tudi na fotografijah te kamere, podobno kot na fotografijah širokokotne skoraj niče ne vidi.

Vpliv procesorja še nekoliko bolj do izraza pride med snemanjem videa. Premikanje, bodisi kamere ali spreminjanje povečave je na prizoru, posnetem z Xiaomijem 13T manj gladko in bolj sunkovito. Razlike so ravno tako v slabših svetlobnih razmerah, saj je video posnet z Xiaomijem 13T Pro za debelino zobotrebca bolj svetel. Sicer se ne prvi ne drugi v res slabih razmerah ne more pohvaliti s kakovostjo v samodejnem načinu in med snemanjem iz roke.

HVALIMO:

• Zaveza štirih nadgradenj
• Odpornost proti vodi in prahu
• Dobra glavna in telefoto kamera v dnevnih razmerah
• Dobra avtonomija baterije
• Svetel zaslon

GRAJAMO:

• Med obremenitvijo ohišje hitro postane vroče
• Slabša širokokotna kamera
• Še vedno preveč nameščenih aplikacij
• Za moj okus in glede na zmogljivosti rahlo previsoke cene

The post Xiaomi 13T in 13T Pro: Upoštevanja vredna alternativa skoraj brez bolečih kompromisov appeared first on Tehnozvezdje.

Mediatek nima pedigreja izdelovalca najbolj izpopolnjenih procesorjev, prej je znan po cenenih za najbolj dostopne telefone. Z družino Dimensity je stvari postavil na svoje mesto in se spustil v neposredni spopad s Qualcommovimi Snapdragoni. Odločitev Asusa, da okoli njega zgradi del družine telefonov ROG Phone, je zato hkrati razumljiva in drzna ter se lahko obrestuje. Čeprav procesorja niso izbrali, da bi bila telefona RORG Phone 6D in 6D Ultimate cenejša od modelov 6 in 6 Pro, temveč ravno nasprotno. Da bi imela pod pokrovom več »pare«.

Prav nič mu ne manjka (test na kratko)

Očitno je, čemu je telefon namenjen. Če iščete karkoli, kar se bo obneslo kot modni dodatek ali vrhunski fotoaparat, potem poglejte drugam. ROG Phone 6D boste znali ceniti, oblikovno in zmogljivostno, le če so v vaših glavah zahtevne mobilne igre daleč na prvem mestu. V tej nalogi se seveda dobro, v bistvu odlično obnese. Procesor zagotavlja izredne zmogljivosti, kar se pozna v gladkem poganjanju mobilnih iger in odsotnost »lega« (zatikanja), baterija je dovolj velika, da z enim očesom ne boste ves čas iskali električne vtičnice in odvajanje toplote je med boljšimi, ki sem jih zaznal letos. Jasno je namreč, da nič ne pomagajo na papirju občudovanja vredne lastnosti, če so zaradi pregrevanja nedosegljive. Pasivno hlajenje deluje relativno dobro, a za kaj več boste potrebovali aktivnega v obliki dodatka. Tu je glavna razlika med modeloma 6D in 6D Ultimate. Slednji ima na ohišju odprtino za učinkovitejše delovanje hladilnega sistema in aktivni hladilnik v kompletu.

Dejal sem, da fotografske zmogljivosti niso nič posebnega. Vseeno bodo zadoščale mladim, ki se radi izražajo z vizualnimi objavami na družbenih omrežjih. Predvsem glavna kamera se v dnevnih svetlobnih pogojih obnese dobro, širokokotna za odtenek slabše, predvsem zaradi tipala nižje ločljivosti. V mraku je razlika večja. Širokokotne fotografije so manj svetle, na njih je manj podrobnosti, a več nejasnosti. Tretja kamera je namenjena bližinski fotografiji, čemu so jo dodali, verjetno ve samo Asus. Čeprav ne nudi pretirano slabe ločljivosti, pa je vseeno opaziti pretirano ostrenje prizora.

Procesor se v surovi moči kosa s Snapdragonom 8+, ki ga najdete v modelih ROG Phone 6 in 6 Pro, medtem ko so v Asusu naredili vse, da je delovanje optimalno glede na razmere in predvsem stabilno. V nekaterih grafičnih testih pa vseeno za omenjenim zaostaja. Že videno! Qualcomm je v grafiki še vedno kanček pred drugimi izdelovalci procesorjev za naprave s sistemom Android. Zgodba zase je optimizacija iger, ki se ravno tako pozna na zmogljivostih naprave, kjer je omenjeni ravno tako v rahli prednosti. ROG Phone 6D zato ni najboljši igričarski telefon na trgu. Za malo ga namreč prekaša ROG Phone 6!

Tehnični podatki:

Futuristična oblika, ki bo le redkim všeč

Niso želeli »ujeti« univerzalne estetike, temveč so se osredotočili na kozmični občutek, ki ga imajo radi ljubitelji znanstvene fantastike, piflarji in gejmerji. Njihovim čutom je prilagojeno pravzaprav vse. Od grafike na hrbtišču, kjer poleg modula kamer v slogu trikorderja, izstopata RGB osvetljen logotip in napis »Dare to Play«. Po vzoru njihovih dosedanjih gejmerskih telefonov ima poleg starega dobrega zvočnega priključka (3,5 mm), dva priključka USB. Spodaj na za telefone običajnem mestu in še na sredini levega boka, da je omogočeno polnjenje kar med igranjem. Tipka za vklop in jakost zvoka sta na desnem boku, kjer sta na robovih ultrazvočni »tipki«, ki prideta prav med igranjem nekaterih iger. Ker tipki nista fizični, je manj verjetno, da bi jih z grobim rokovanjem med igralno evforijo uničili. Pogled od spredaj ne nudi ničesar pretresljivega in nepričakovanega, če odmislim za sodobne razmere morda preveč debela spodnji in zgornji rob.

Ker je velik in obenem še gejmerski, nima smisla pametovati o enoročni ergonomiji. Kljub natančnemu in dokaj hitremu tipalu prstnega odtisa pod zaslonom jo še dodatno omejujejo debelina in relativno velika teža. Razlog je na dlani. Več prostora je za baterijo in plasti (grafitne in bakrene), ki so zasnovane za optimalnejši prenos toplote. Še nekaj je na njem posebnega. Procesor ni v zgornjem delu, običajno nekje blizu fotografskega sklopa, temveč na sredini ohišja, nekoliko nad priključkom USB tipa C na levem boku. Med držanjem v panoramskem (vodoravnem) načinu postane spodnji rob. Razlog je kot na dlani. Toplota počasneje doseže levi in desni rob telefona, zato lahko igramo dlje, predno nas zoprni občutek »požara« pod prsti prisili v počitek.

Zahtevni boste potrebovali aktivni hladilnik

Procesorja Dimensity 9000 Plus ne bi izbrali, če ne bi bil v vrhu golih zmogljivosti procesorjev za mobilne naprave. ROG Phone 6D bo zmlel vsak oreh, pred katerega ga boste postavili in se med tem bolj ali manj grel. Poglejmo natančneje. Po 30 minutah sintetičnega testa je gretje in posledično omejevanja zmogljivosti očitno, čeprav ne prehudo. Nikakršnih nenadnih padcev ni opaziti, temveč bolj ali manj hitro postopno upadanje, kar dokazuje, da je širjenje toplote po ohišju enakomerno. Značilno za tovrstne teste je maksimalna obremenitev. Vklopi se na primer način delovanja X, ki se poleg gretja kaže tudi v padcu napolnjenosti baterije. Po 30 minutah v povprečju za petino. Ali drugače. Baterija bo prazna po dveh urah in pol. Med praktično uporabo je strojna oprema redko kdaj toliko obremenjena, zato velja pogledati še drugo plat medalje. Po eni uri igranje priljubljene igre Genshin Impact s srednjimi grafičnimi nastavitvami in 30 sličicami na sekundo za lep grafični prikaz in dokaj gladko igralno izkušnjo je bilo ohišje telefona občutno manj vroče kot v primeru sintetičnega testa, medtem ko je odstotek napolnjenosti baterije padel za 17 odstotkov. Matematika v tem primeru veleva najmanj tri ure igranja, predno bo treba poiskati električno vtičnico. Pozna se, da je baterija velika. Nudi namreč nadpovprečno kapaciteto in tudi, ko se izprazni, je na voljo hitro polnjenje.

Zaslon je posebna zgodba. Ko se večina telefonov hvali s 120-herčnim, gre tukaj osveževanje kar do 165 Hz. V kolikšni meri boste to občutili v gladkejši sliki na relativno majhnem zaslonu, je vprašanje, ki si ga mnogi zastavljajo. Po drugi strani je ravno tako verjetno, da je to meja, ki jo bo v prihodnje želel doseči še kdo. Zaslonska tehnologija OLED sicer nudi izredno lepe žive barve in visoko kontrastno razmerje. Prikaz slike je možno prilagoditi, saj je na voljo za sodobne telefone relativno veliko slikovnih načinov. Edino svetilnost me ne prepriča najbolj. 800 kandel je sicer več kot dovolj za uporabno v prostorih, medtem ko pogled na zaslon na prostem v razmerah močnega sonca zlahka motijo odsevi.

Tudi glede ostalih strojnih komponent in podprtih vmesnikov je ROG Phone 6D na varni strani. Na voljo je skoraj vse, kar potrebujete, z izjemo odsotnosti reže za pomnilniške kartice. 256 GB notranjega pomnilnika sicer zadošča, toda zaradi vse večjih datotek s fotografijami, videi in igrami, bi bil reže marsikdo še kako vesel. Dobra se izkažeta tudi zvočnika v stereo konfiguraciji. Nista samo glasna, temveč nudita presenetljivo dobre nizke tone, kar ni ravno običajno za telefoni. Resni gejmerji bodo obenem veseli še priključka za slušalke.

Preprost in obvladljiv vmesnik

Vsak svojega najbolj hvali, a odkrito rečeno mi je minimalistični in »googlovski« uporabniški vmesnik nadvse všeč. Ve se, čemu je ta telefon namenjen, zato ni potrebe po neskončnem seznamu raznovrstnih programskih funkcij, ki poudarjajo univerzalnost in vsestranskost mobilne naprave. Tega preprosto tu ni. Vmesnik je brez nepotrebne navlake z zgolj tistimi aplikacijami, ki jih povprečni uporabnik potrebuje – s poudarkom na zabavo in igranje iger.

Gejmerski namen je očiten v aplikaciji Armoury Crate, ki je dodana za natančnejši nadzor nad delovanjem sistem s poudarkom na zmogljivostih. V njej na primer vključite način delovanja X, nalagate igre, potešite radovednost glede temperature sistem – ko je bilo ohišje najbolj vroče na dotik, je »termometer« kazal skoraj 60 stopinj Celzija. Šlo je za primer, ko je bil telefon odložen na deko in je bil oteženo hlajenje ohišja z zrakom. V tem primeru je sistem tudi hitreje zmanjševal takt jeder v izogib pregrevanja naprave. V omenjeni aplikaciji je na voljo še cela vrsta funkcij, ki pridejo prav med igranjem iger.

V fotografskem povprečju

Postalo je že normalno, da mora imeti zmogljiv 50-milijonsko (ali celo več) glavno kamero, medtem ko največkrat drugima dvema posvetijo malo pozornosti. Podobno je namreč tudi v dotičnem primeru, saj sta širokokotna in makro kamera za razred ali dva slabši.

Dnevne fotografije glavne kamere so najmanj solidne, z naravnimi barvami, zaradi ločljivosti tipala z dovolj podrobnosti in z dobro dinamiko. Zanimivo je, da se Asus kljub všečnosti ni odločil za poudarjanje barv, zato so te v gornjih primerih anemične. Kot je bil pač prizor v času snemanja. Posledica tipala visoke razložljivosti je 2-kratna digitalna povečava skoraj brez izgube kakovosti, ki se obnese bolje od pričakovanj.

V dnevnih pogojih niti širokokotne fotografije niso neuporabe. Barve in dinamika so na ravni fotografij glavne kamere, le podrobnosti je malo manj. Kar se tiče barv se dokaj dobro obnese tudi bližinska kamera. Škoda, da je na njenih fotografijah opaziti pretiravanje z ostrenjem.

Kamere se mnogo slabše obnesejo v nočnih razmerah. Fotografije niso tako zelo svetle kot pri nekaterih konkurentih, kar nekaj je na njih nejasnosti in šuma. Pričakovano se bolje obnese tipalo glavne kot širokokotne kamere. Medtem ko se na prvi dokaj dobro vidi cel prizor, je na fotografijah druge marsikje preprosto tema.

Ravno tako se kamera dobro obnese med snemanjem videa, čeprav se mi zdi razločljivost 8K zaradi samo 24 sličic na sekundo prej reklamni trik, kot dejansko uporabna funkcija. Video posnetki so boljši od pričakovanja, najbolj pa vas bo presenetila zelo dobra elektronska stabilizacija slike.

Hvalimo:

• Preprost in pregleden uporabniški vmesnik
• Kakovost izdelave, izbor materialov in za gejmerje izreden dizajn
• Odlične zmogljivosti in izbor vgrajenih tehnologij
• Ultrazvočno tipalo dotika na robovih (AirTigger)
• Za telefon dober zvok stereo zvočnikov
• Zaslon AMOLED s 165-herčnim osveževanjem
• Solidna življenjska doba baterije in hitro polnjenje
• Dobre dnevne fotografije in video z odlično elektronsko stabilizacijo

Grajamo:

• Procesor se lahko pretirano segreje, čemur pasovno hlajenje ni kos
• Nepotrebna makro kamera (bolje bi bila kamera z optično povečavo)
• Grafične zmogljivosti po nekaterih testih zaostajajo za modeli s procesorjem Snapdragon
• Ne najboljša nočna fotografija

The post ROG Phone 6D: Se bo drzna poteza obrestovala? appeared first on Tehnozvezdje.

Slovenija je za Vivo 19. evropski trg, na naši celini je sicer znamka uradno prisotna malo manj kot tri leta. Ustanovili so jo sicer l. 2011, v tujino se je začela širiti in zdaj deluje v več kot 60 državah. Lani je šlo v promet 130 milijonov telefonov Vivo, a cilji so še višji. Navsezadnje so pred dvema letoma začeli za kitajske proizvajalce telefonov značilno partnerstvo z znanim podjetjem s področja fotografije oz. optike, v konkretnem primeru je to nemški Zeiss (Oneplus in Oppo denimo sodelujeta s švedskim Hasselbladom), bili so tudi eden glavnih sponzorjev lanskega evropskega prvenstva v nogometu in bodo tudi naslednjega čez dve leti.

Kot je ob začetku prisotnosti v Sloveniji povedal predstavnik znamke za celotno Evropo Ivan Polojac, nameravajo tako kot drugod postopno širiti nabor, prepričevati tako trgovce kot kupce in rasti. »Ne mudi se nam, doslej smo bili s takim pristopom povsod uspešni.« Dodal je tudi, da pri telefonih ne vstopajo v bitko megapik, megahercev in drugih »papirnatih« lastnosti, temveč poudarjajo otipljive prednosti svojih izdelkov.

Direktor prodaje za Slovenijo Dušan Kuzmanovič je pojasnil, da bodo prisotni s tremi družinami izdelkov, to so Y, V in X. Nekatere druge, denimo T, so namenjene zgolj azijskim trgom. Začenjajo s telefoni Y21 (s priporočeno ceno 179 evrov), Y21s (219 evrov), Y33s (259 evrov) in Y76 5G (329 evrov). Že cena pove, da je slednji najbolj izpopolnjen od četverice, hkrati pa je model Y7x v zadnjih letih predstavlja več kot tretjino prodaje pri Vivu, je torej t. i. hero model znamke. V aktualni izdaji denimo ponuja 6,6-palčni zaslon (LCD z 60-herčnim osveževanjem), procesor Mediatek Dimensity 700, pomnilniško kombinacijo 8/128 GB, glavno kamero s 50 milijoni pik, dvomilijonsko makro in selfijevsko s 16 milijoni pik, baterijo s kapaciteto 4100 mAh in hitro polnjenje s 44W.

Y33s ima enake ali podobne lastnosti pri zaslonu, pomnilniku in kamerah, procesor je Helio G80, baterija je bistveno večja s 5000 mAh, a se polni počasneje z največ 18W. Oba telefona imata čitalnik prstnih odtisov ob strani in tako kot vsi ostali preobleko Androida Funtouch, za katero Polojac trdi, da je nevsiljiva. Y21 in Y21s sta zelo podobna s 6,5-palčnim zaslonom HD in prav tako baterijo s 5000 mAh, vendar izvedba s premore zmogljivejši procesor Helio G80 (torej enakega kot Y33s) namesto Helia P35 in podoben nabor kamer kot dražja modela. Pri vseh je priložen polnilnik in pri večini tudi slušalke, ki jih drugod le še redko srečamo.

Vivo za vse telefone v portfelju obljublja tri leta varnostnih popravkov za Android, glede posodobitev na naslednje izdaje operacijskega sistema pa bodo modeli družin Y in V deležni dveh, modeli X pa treh. Serija V, kateri so na voljo tudi zasloni OLED s hitrejšim osveževanjem, snemanje videa 4K, 256 GB podatkovnega pomnilnika, zmogljivejšimi procesorji in še čim, prihaja v prodajo nekoliko kasneje. Za tretje četrtletje napovedujejo tudi X80 Pro, ki se med drugim ponaša z izjemno svetlim 10-bitnih in 120-herčnim zaslonom OLED, procesorjem Mediatek Dimensity 9000 (zdi se, da je Vivo eden večjih odjemalcev procesorjev tajvanskega proizvajalca), fotoaparatom s štirimi resnimi objektivi (dvema z optično povečavo) in umirjanjem z gimbalom, snemanjem videa 8K, vso najnovejšo povezljivostjo ter hitrim žičnim (80W) in brezžičnim (50W) polnjenjem. Prepogljivi X Fold, ki naj bi se glede na ocene tujih kolegov dokaj smelo kosal s Samsungovim Galaxyjem Z Fold3, je za zdaj naprodaj zgolj na Kitajskem. Vivo v Evropi ne želi prodajati ultradragih naprav, ki bi bile vnaprej obsojene na butični status, temveč jih bo v ponudbo uvedel šele, ko bo znamka dosegla zadostno zaupanje med trgovci in kupci, je pojasnil Polojac. Zaradi tega za zdaj na tem koncu svetu tudi ne ponuja tablic, nosljivih naprav in še česa, zgolj telefone in slušalke.

Kuzmanovič je potrdil, da pogovori z operaterji in testiranja telefonov pri njih potekajo, ni pa želel napovedovati, kdaj bodo operaterji izdelke znamke Vivo vključili v svojo ponudbo. Kot smo videli pri znamki Realme, pa tudi denimo Xiaomi, ponekod ne gre zelo hitro.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST

The post Novost na slovenskem trgu – telefoni Vivo appeared first on Tehnozvezdje.

Predvsem je cena ostala enaka oz. je še celo za deset evrov nižja, saj bo različica z 8 GB pomnilnika in 128 GB shrambe stala 409 evrov. Za izvedbo 12/256 GB bo treba doplačati natanko sto evrov, vendar predvidevamo, da bo večina ostala pri osnovni, ki bo ponujala povsem dovolj.

V središču je še naprej 6,43-palčni zaslon OLED z osveževanjem 90 Hz. Kakšna je njegova kakovost, bomo lahko ocenili šele med testom, če je napredovala glede na lani, bo to odlično. Velika sprememba je v procesorju, saj so namesto srednjerazrednega Qualcommovega uporabili Medatekovega z vrha ponudbe – Dimensity 1200 AI. Ta bi moral zagotavljati še precej boljše zmogljivosti, napovedujejo pa tudi različne drobne optimizacije med samo uporabo telefona s pomočjo umetne inteligence.

Lansko število kamer, ki niso najbolj navdušile, so skrčili s šestih na štiri objektive. Zadaj sta glavni objektiv z enakim 50-milijonskim tipalom (Sony IMX766), kot ga najdemo v Oneplusu 9, in optičnim umirjanjem slike, ter ultraširoki in še pomožni objektiv za kdo ve kaj. Spredaj pa enojna selfijevska kamera z 32-milijonskim tipalom. Menda so precej izboljšali nočne fotografije in portrete, pa tudi umirjanje videa.

Velika pridobitev bo polnjenje Warp Charge s 65W, ki lahko doda »za cel dan« napolnjenosti v 15 minutah. Baterija ima sicer kapaciteto 4500 mAh. Veselim se tudi stereo zvočnikov, kajti lanski Nord je med predvajanjem videa ali glasbe uporabljal zgolj spodnji zvočnik. Dodali so še povezljivost Wi-Fi 6.

Nord 2 je nekoliko bolj zaobljen, s čimer so izboljšali ergonomijo. V Evropi je na voljo v sivi in turkizni barvi. Za razliko od lani bi tokrat utegnila bolje izpasti prva. V prodajo prihaja z operacijskim sistemom OxygenOS 11.3, ki temelji na (seveda polnem) Androidu 11, napovedujejo pa nadgradnjo na Android 12 in 13 ter tri leta varnostnih popravkov. Telefon je na proizvajalčevi spletni strani že mogoče naročiti in bo dobavljiv prihodnji teden, kdaj prihaja k slovenskim trgovcem in operaterjem, pa še ni znano.

Fotografije: Oneplus

The post Oneplus Nord 2 kljub izboljšavam ni dražji od predhodnika appeared first on Tehnozvezdje.

Leta 1991 ustanovljeni Arm s sedežem v angleškem mestecu Cambridge, je ubral nekoliko drugačno filozofijo kot večina ostalih proizvajalcev procesorjev. Ti jih namreč tako razvijajo kot prodajajo pod svoji imenom (tudi, če je v resnici proizvaja nekdo drug, denimo za to specializirano tajvansko podjetje TSMC), Arm pa zgolj razvije »arhitekturo« čipa in potem ta načrt licencira tistim, ki so zainteresirani za dejansko izdelavo procesorjev. Lahko skupaj z grafičnim jedrom Mali ali pa zgolj kot glavni procesor. Dejanski ponudniki »silicija« nato licencirano osnovo še nekoliko prilagodijo, dodajo dele za umetno inteligenco, brezžično povezljivost in vse ostalo, da nastane končni sistem na čipu, ki skrbi za delovanje pametnih telefonov, tablic, pa tudi osebnih računalnikov (denimo Raspberry Pi in nekaterih prenosnikov). Najbolj znani tovrstni sistemi na čipu so Qualcommov Snapdragon, Applova linija A, Huaweijev Kirin, Samsungovih Exynos in Mediatekova družina Helio. Tudi »Applov silicij« (Apple silicon), ki bo v računalnikih Mac zamenjal Intelove procesorje Core, bo na enaki Armovi osnovi, vendar verjetno nekoliko bolj zmogljiv od procesorjev za mobilne naprave.

Prednost procesorjev Arm v primerjavi z arhitekturo x86, ki jo za osebne računalnike razvijata Intel in njegov glavni ter edini tekmec AMD, je v energijski učinkovitosti. Ti procesorji namreč porabijo bistveno manj energije, hkrati pa imajo zasnovo z »velikimi« in »majhnimi« ali drugače povedano, zmogljivimi in šibkejšimi jedri. Zmogljiva delujejo takrat, ko telefon ali tablica poganja nekaj zahtevnega (grafično intenzivno igro ali program, ki potrebuje veliko računske moči), večino časa pa so aktivna šibkejša jedra, ki zadostujejo za običajno brskanje po spletu, prebiranje e-pošte, pregledovanje družabnih omrežij in podobno. Na ta način naprava ne porablja preveč baterije. Po drugi strani pa je s procesorji Arm težje priti do resnih zmogljivosti, kakršne zaradi širokega nabora ukazov procesorja (angl. complex instruction set computer, CISC) ponujajo Intelovi in AMD-jevi.

Arm je v lastništvo japonskega holdinga Softbank prešel l. 2016. Zdaj ga to podjetje, ki je med drugim delni lastnik ameriškega telekomunikacijskega operaterja T-Mobile (od združitve s Sprintom, ki je bil v lasti Softbanka) ter razvpitega ponudnika prevozov Uber, že prodaja. Verjetno zaradi določenih notranjih zdrah v Armu (na Kitajskem) in zaradi nekaterih nasedlih investicij v zadnjih letih (WeWork). Kupec je Nvidia, ki je bila po poročanju tujih medije tudi edini resen interesent. To podjetje, ki ga je leta 1993 ustanovil Jensen (Jen-Hsun) Huang, še zdaj tudi njegov glavni direktor, je najbolj znano po procesorjih za grafične kartice Geforce. Že nekaj časa pa izdeluje tudi sisteme na čipu Tegra, seveda po Armovi licenci. Tak procesor denimo najdemo v igralni konzoli Nintendo Switch ter v Nvidijinem večpredstavnostnem predvajalniku Shield TV, podjetje pa je aktivno tudi pri ponujanju čipov za avtomobilsko industrijo in nasploh internet stvari.

Prav zato, ker je Nvidia ena od uporabnikov Armove arhitekture in ker bi po nakupu lahko to dejavnost še okrepila, se v panogi porajajo dvomi, ali bi regulatorji sploh smeli dovoliti ta prevzem. V situaciji, ko nekdo ponuja licence in hkrati svoje končne izdelke na isti osnovi, se kaj lahko pojavi zloraba interesov.

Po poročanju Bloomberga je Huang izjavil, da bo Nvidia za prevzem namenila velik kupček denarja in nikakor nima namena ogroziti poslovanja tega podjetja. Vanj pa želi vnesti svojo tehnologijo. Morda bo Nvidia morala ponuditi določene zaveze. A verjetno bo regulatorno presojanje trajalo kar nekaj časa.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Nvidia prevzema Arm in s tem nadzor nad mobilno industrijo appeared first on Tehnozvezdje.

BBC je poročal, da je po podjetju Arm zaokrožilo e-pismo, ki zaposlenim nalaga prenehanje »vseh veljavnih pogodb, dogovorov o podpori in kakršnih koli dogovarjanj« s Huaweijem ter njegovimi hčerinskimi družbami. Procesorjev Kirin namreč ne razvija Huawei neposredno, temveč njegova odvisna družba HiSilicon. Arm ima sicer sedež v britanskem Cambridgeu in je od leta 2016 v lasti japonske korporacije SoftBank, ki je med drugim tudi lastnica ameriškega mobilnega operaterja Sprint (ta se že nekaj časa poskuša združiti z ameriško vejo T-Mobile). Toda v podjetju trdijo, da njegovi načrti za procesorje vključujejo »tehnologijo ameriškega izvora« – Arm ima pisarne in laboratorije v več državah, tudi v ZDA, verjetno pa tudi licence za določene patente – in da zato morajo spoštovati ukrepe, ki jih izvaja ameriški predsednik Donald Trump. To je morda lahko stvar interpretacije in še vedno obstaja možnost zaprosila za dovoljenje za poslovanje s Huaweijem, toda očitno je, da vsi raje preventivno spoštujejo prepoved. Če se bo stvar razvijala drugače, pa jo še vedno lahko prekličejo.

Arm sam ne izdeluje procesorjev, temveč zainteresiranim prodaja licence za svojo intelektualno lastnino, v prvi vrsti arhitekturo procesorjev. Na osnovi tega nabora ukazov potem Huawei, Qualcomm in ostali razvijejo sisteme na čipu, ki jim dodajo še modeme in drugo, ter vse skupaj zapakirajo na eno rezino silicija in dajo nekomu, denimo korporaciji TSMC ali Samsungu, da to proizvede. So tudi proizvajalci, ki se odločijo za lažjo možnost, ter pri Armu preprosto vzamejo že izdelana procesorska jedra Cortex ter grafična jedra Mali in vse to le združijo in potem prodajajo končne čipe. Huawei je v zadnjih letih veliko stavil na svoje procesorje Kirin, med drugim je vanje vgradil precejšnje zmožnosti strojnega učenja in premetavanja podatkov v lastnih bazah za t. i. umetno inteligenco. Prav zato bi bila izguba teh procesorjev, ki jih brez Armove licence ne more niti izdelovati niti razvijati, velik udarec. Prenehanje sodelovanje naj bi sicer, podobno kot pri Googlu, veljalo šele za prihodnje projekte. Dozdajšnji procesorji, med njimi Kirin 980, ki ga najdemo v telefonih Mate 20 Pro, P30 (Pro) in Honor 20 (Pro), je varen. Prav tako menda prihajajoči naslednik Kirin 985. Tega je zagotovo nameraval šef Huaweijevega mobilnega oddelka Richard Yu predstaviti na že napovedanem uvodnem govoru ob robu sejma zabavne elektronike IFA v začetku septembra v Berlinu. Ob trenutnem dogajanju seveda ni nujno, da ta nastop sploh bo. Ob tem, da tudi Googlova odpoved še ne bo začela veljati čisto takoj, bi bila najmanj serija Mate 30 in kar koli sta Huawei in Honor še nameravala predstaviti do konca leta, »pod streho«. Toda s prihodnjim letom bi se začele resne zagate.

Če HiSilicon izgubi možnost nadaljnjega razvijanja procesorjev, bi Huawei te moral nekje kupiti. Ob predpostavki, da ne bi Arm poskušal preprečiti vsakršnega prodajanja procesorjev kitajski korporaciji. Arm je monopolist na mobilnem področju, vsi telefoni in tudi glavnina tablic imajo procesorje na njegovi osnovi. Pred leti se je Intel trudil vzpostaviti konkurenco, a je njegov poskus s procesorji Atom klavrno propadel. Trenutno ni na vidiku koga drugega, ki bi se lahko lotil česa podobnega. In tudi sanje, da bi Kitajci poskusili s svojim tovrstnim projektom so prej kot slej utopija. Med podjetji, ki izdelujejo procesorje na Armovi osnovi, je vodilni Qualcomm, to podjetje pa je ameriško, zato kot potencialni dobavitelj odpade, če »sankcije« obstanejo. Izjemno zmogljive čipe zna izdelovati tudi Apple, denimo A12 Bionic v aktualnih iPhonih in iPadu Air, vendar, prvič, niti s pištolo, uperjeno v glavo, teh čipov nikomur ne proda, in drugič, prav tako domuje v ZDA.

Od resnih proizvajalcev tako ostaneta Samsung in Mediatek. Prvi že zdaj Huaweiju dobavlja zaslone in najbrž še kaj, zato bi mu lahko tudi procesorje. Vidim pa dve potencialni oviri. Če bi se stvar zaostrila in bi morali v Seulu gledati na odnose z ameriškimi partnerji, bi morda morali prekiniti poslovanje s kitajskim podjetjem. Poleg tega pa so v Huaweiju v zadnjih letih zganjali veliko pompa okrog tega, koliko superiornejši so njegovi čipi, tako hitrostno, kot glede energijske učinkovitosti in umetne inteligence, da bi se jim prehod na Exynose verjetno zdel korak nazaj. Koliko je omenjeno hvalisanje utemeljeno, je že drugo vprašanje, a napredek iz generacije v generacijo je bil vsekakor skokovit. Tajvanski Mediatek je nekoč imel ambicije mešati štrene v prvi ligi, vendar je potem obstal bolj v nižjem in srednjem razredu. Brez kakšne resne finančne injekcije ali dotoka pameti ali obojega najbrž ne bi bil primeren partner, seveda pa bi Kitajci najbrž lahko poskrbeli za te »malenkosti«. Obstaja še nekaj proizvajalcev armovskega čipovja, denimo Rockchip ali Spredtrum, toda njihovi procesorji so večinoma uporabni za res poceni tablice in večpredstavnostne predvajalnike, za naprave z večjimi zmogljivostnimi zahtevami pa niti ne.

Huaweiju (in še bolj kitajskim oblastem) tako zdaj ostaja le še upanje in prizadevanje za dosego nekakšnega dogovora z ZDA, najsi bo to z diplomacijo ali s povračilnimi ukrepi. Vsi indici kažejo na to, da je podjetje v dovolj dobrem položaju, da brez večjih prask preživi še nekaj mesecev, morda kolikor toliko brez pretresov izpelje celotno poslovno leto. Toda v tem času mora razrešiti nastalo godljo, sicer utegne 2020 predstavljati začetek zatona. Kaže pa ta primer, kolikšna je odvisnost skoraj vseh proizvajalcev pametnih telefonov in še marsičesa do dobre volje peščice ključnih lastnikov platform ter nad njimi politike. Edina resna alternativa Googlovemu Androidu je iOS, ki ga Apple drži popolnoma zase. Za procesorje na Armovi osnovi pa sploh ni alternative in kdor ostane brez dostopa do te tehnologije, je oplel.

The post Za operacijski sistem se morda najde zamenjava, za procesorje je ni appeared first on Tehnozvezdje.