Oneplus Nord: Za 50 ali 100 evrov prepoceni! (#video)
Matjaž Ropret 8. avgusta 2020 ob 06:42

Oneplus Nord bi moral biti dražji. S tem nočem reči, da ta telefon, kakršen je, prodajajo prepoceni. Za ta hardver je cena odlična. Trdim pa, da bi ga morali pred izidom še toliko izboljšati, da bi dosegel ali presegel ceno 500 evrov. Potem bi bil lahko res izvrsten.

Toliko pompa je bilo okrog Norda in toliko ustvarjanja nerealnih pričakovanj, da jih telefon seveda ni mogel uresničiti. Naj je še tako dober, mu nekje zmanjka in določene obljube ne upraviči. Še posebej fotoaparat ni vrhunskega kalibra (»flagship-level«), kot ga je opisal soustanovitelj znamke Carl Pei. Pa še kakšna druga lastnost je malo pod želenim nivojem in nasploh je bila tokrat taktika drugačna kot v začetkih Oneplusa, ko so telefoni dejansko imeli osnovo za kosanje s paradnimi modeli vodilnih proizvajalcev. Poganjali so jih najzmogljivejši procesorji, ponašali so se z največjimi zasloni in inovativnimi zmožnostmi, v Nordu pa je vse nekako iz druge lige. Od procesorja in zaslona naprej. V preteklosti so v Oneplusu tako taktiko ubrali zgolj pri nesrečnem modelu X, ki mi je bil po občutku v roki in pri uporabi izjemno všeč, toda zaradi povprečnega fotoaparata ga na dolgi rok nisem mogel uporabljati. Tokrat je do neke mere podobno, vseeno pa je telefon bolj uravnotežen, v vseh vidikih vsaj zgleden, in to je njegovim snovalcem treba šteti v dobro. Kompromise so večinoma zadeli.

Velikostno je Nord skoraj perfekten, vsaj za moje dlani. Mogoče se bo komu še vedno zdel prevelik, a je bistveno manjši (krajši) kot nekateri telefoni z nepotrebne natezalnice za razmerje zaslona 21:9. Ni prav tanek, kar pa mu štejem kvečjemu v plus, ker zaradi tega daje bolj siguren občutek in se tudi zdi robustnejši. Ja, ogrodje je res plastično. Saj ni napačno, a vseeno bi raje videl kovino, smo se je kar nekako navadili v zadnjih letih in je pač trdnejši material od plastike. Zadnja stranica je steklena in pod njo ni čutiti ali slišati vakuuma, stranske tipke so v redu, siva barva testnega primerka pa ne izstopa tako zelo kot modra, ki se je pojavljala v vseh tujih videih, a je za moj okus fina, še vedno dovolj drugačna od večine, a hkrati ne preveč vpadljiva. Le prstni odtisi se malo preveč poznajo na njej.

Na sprednji strani je najbrž najbolj izstopajoča lastnost tega izdelka. Zaslon OLED z diagonalo 6,44 palcev in 90-herčnim osveževanjem je nekaj takega, kar bi rad videl v čisto vsakem telefonu. Je res lep in pomikanje vsebine po njem je gladko. Mislim, da je 90 Hz trenutno kar prava zlata sredina, ki omogoča bolj svilnato izkušnjo v primerjavi s klasičnimi 60 Hz in hkrati ne pretirano porabo baterije. Zaslon sicer nima tako živih barv kot kakšni Samsungovi primerki in tudi ni zelo svetel. Sicer še dovolj za solidno vidnost na soncu, toda ne bi se branil višje svetilnosti, kot jo dosegajo kakšni drugi telefoni, denimo ne veliko dražji LG-jev Velvet (ta sicer nima hitrega osveževanja). Vseeno – dober, »hiter« in ustrezno uporabljen (do Oneplusove implementacije Androida še pridemo) OLED v tem cenovnem razredu je fantastična novica. Manj pohvalna je odločitev za mono zvočnik pri večpredstavnosti. Saj je v redu in glasen, toda stereo, kot pri omenjenem LG-ju, je vseeno bolje.

V zaslon je integriran čitalnik prstnih odtisov, ki deluje perfektno. Odklepa hitro in zanesljivo, doslej ni zatajil niti enkrat in nikakor ni treba držati prsta na njem, kot pri kakšnih Galaxyjih. Edino, kar me malenkost moti, je to, da ne začne prepoznave takoj, ko položim prst nanj. Kar nekateri drugi telefoni znajo, tu pa je treba najprej toliko zbuditi zaslon, da se z njim predrami tudi čitalnik. Toda zaradi njegovega odličnega delovanja sploh nisem nastavljal prepoznave obraza s sprednjo kamero, ki je tudi na voljo, a je seveda manj varna opcija.

Nekateri so bili zaskrbljeni glede procesorja, češ da mogoče ne bo kos vsem nalogam. Mislim, da brez potrebe, ker je telefon zadosti hiter. Snapdragon 765G je zmogljivostno nekje na ravni Snapdragona 845 izpred dveh let in že s tem v Pixlu 3 nisem imel nobenih težav. Pa so bili tam štirje gigabajti pomnilnika, medtem ko jih je tu kar osem (ali celo 12 GB v sto evrov dražji različici z 256 GB shrambe). Včasih je za par sekund pomikanje po vsebini v kateri od aplikacij malo bolj zatikajoče, kot bi pričakoval glede na hitrost osveževanja zaslona, toda potem se zadeva popravi in spet vse teče kot namazano. Pri marsikaterem telefonu za podobno ceno je izkušnja slabša. Poleg tega pa Nord, vsaj v teoriji, podpira še omrežja 5G, vendar bomo videli, če bo to v Sloveniji sploh mogoče izkoristiti.

Baterija je še ena od kar močnih plati, četudi tu situacija ni idealna. Zaloge (4115 mAh) je zlahka dovolj za še tako opravkov ali zabave poln dan, s priloženim 30W polnilnikom pa se zadeva v pol ure napolnil od 40 do 100 odstotkov, od povsem prazne do polne pa v pol ure. Če se držiš nasveta, da ves čas držiš napolnjenost nekje med 30 in 80 odstotki, telefon skoraj nikoli ne bo priklopljen več kot 20 min naenkrat. Polnjenje s 30W je ravno že dovolj hitro za mojo rutino, ki sem jo vzpostavil v zadnjem letu. Ne polnim namreč več čez noč, temveč telefon običajno, če ga ni treba že kdaj vmes, priključim, ko vstanem. Preden v dnevu karkoli začnem, je dovolj napolnjen za celodnevno mučenje. Za polnjenje čez noč pa je v nastavitvah na voljo možnost Optimizirano polnjenje. Ta baterijo najprej po običajnem postopku napolni do 80 odstotkov, nato pa zadevo ustavi, in šele zjutraj dokonča do sto odstotkov. Kljub vsemu se ne bi branil brezžičnega polnjenja. Tako bi lahko še kdaj vmes pridobil kakšen odstotek, denimo tudi v avtu, kadar ne uporabljam sistema Android Auto.   

Je fotoaparat znova točka preloma, kot je bila pri Oneplusu X? Na srečo ne. Jasno, da je bilo hvalisanje, kako bo ta telefon imel fotografsko kakovosti višjega razreda (»flagship-level) brez prave osnove. In enako jasno je, da bi vsaj dve »kameri« od šestih lahko brez kakršne koli škode izpustili. Morda bi bilo celo bolje, saj bi potem ostal kakšen evro in urica časa za dodatno izboljšanje preostalih. Zadaj imamo torej glavni (1x), ultraširoki (0,6) in makro objektiv, zraven pa še »globinsko« tipalo. Spredaj pa glavnega in ultraširokokotnega. Zadaj ima glavni 48-milijonsko tipalo, spredaj 32-milijonskega, pri obeh širokih pa sta tipali 8-milijonski. Makro je dvomilijonski, globinsko tipalo pa petmilijonsko (če ima to kakršno koli povezavo s čimer koli).

Fotografije s tistega objektiva, ki bo v glavnem uporabi, so večinoma dobre. Imajo spodobno dinamiko, tudi kar solidne detajle, a malo pretirane barve in kontraste. Lahko pa nivo izrisa detajlov precej pade, če svetloba ni povsem idealna. Prav tako fotografiranje v polni, 48-milijonski ločljivosti ne da garantirano dobre fotografije, razen če je telefon na stojalu ali v res mirni roki. In prav v tej ne najboljši konsistentnosti je največja težava. Na fotoaparate v paradnih telefonih, še posebej v iPhonu in Pixlu, se večinoma lahko stoodstotno zanesem, da bodo ne glede na okoliščine naredili fotografijo, kot se spodobi. Pri Nordu pa nekako nisem tako miren, rezultati so lahko odlični, lahko pa zelo povprečni. In pretirano saturirane ali vijolične barve bi tudi lahko odpravili s kakšnim popravkom programske opreme. Teh se sicer da pretežno znebiti z ukvarjanjem z nastavitvami s načinu Pro. Nočni način, ki naj bi pomagal v slabi svetlobi, je še kar uporaben, a manj kot pri omenjenih vrhunskih primerkih. Predvsem pa se včasih, ko bi že lahko prišel prav, sploh noče vklopiti, čeprav uporabnik preklopi nanj.

Sprednji glavni objektiv je tudi precej soliden. Fotografije so nekoliko bolj mehke, tudi z izključenim »mehčanjem« obraza, a vseeno je še vedno več kot dovolj dobro za selfije. Spredaj je celo ultraširoka možnost presenetljivo v redu, zadaj pa je, prav tako presenetljivo, nekoliko slabša. Še dovolj dobra za Instagram ali Facebook, za kaj dosti drugega pa v resnici ne. Makro je za takojšnji odpis, kajti fotografije nimajo nikakršnih podrobnosti in barve so popolnoma »sprane«. Vsakršen izrez iz fotografije, zajete z glavnim objektivom, je bistveno boljši. In medtem, ko so »portretne« fotografije večinoma na ravni tega, kar znajo tudi drugi telefoni v tem cenovnem razredu, ni pravih dokazov, da k temu kaj pripomore tisto dodatno tipalo.

Pri videu je mogoče snemati v 4K tako z glavnim kot z ultraširokim objektivom, zadaj in tudi spredaj. Ne samo to, spredaj celo s 60 sličicami na sekundo. Z glavnega objektiva in tudi obeh sprednjih je kakovost dobra, z ultraširokega zadaj pa spet kar opazno slabša. Znova so kontrasti in barve pretirani, a tu se ne da nič dosti korigirati. Je pa umirjanje precej dobro. Splošni vtis je tako mešan. Foto-video sklop niha od zadovoljivega do dobrega, mnogi telefoni za podobno ceno in tudi dražji se ne odrežejo nič bolje ali celo slabše. Za to ceno torej zadeva ne razočara, navduši pa tudi ne. Ni pa se mogoče znebiti občutka, da bi se dalo storiti več, še posebej, če bi bili namesto na kvantiteto v Oneplusu popolnoma osredotočeni na kvaliteto.

Oneplus Nord
  • Oblika in izdelava
  • Zaslon
  • Fotoaparat
  • Delovanje
  • Programska oprema in dodatne funkcionalnosti
  • Cena
4

Naj kupim?

Za svojih 419 evrov, kolikor stane različica z 8 GB pomnilnika in 128 GB shrambe (kar je za večino kupcev tudi več kot dovolj), Nord prinaša res veliko. Ni zelo atraktiven na pogled, je pa izjemno simpatičen za uporabo. Ne moremo pa se znebiti občutka, da bi bil kaj lahko skoraj perfekten srednjerazredni telefon.

Pri androidni preobleki Oxygen OS niso izumili ničesar novega, kar pa imajo že od prej, je zelo simpatično in uporabno. Sistem je na pogled minimalističen, ne poskuša ustvariti vtisa z risankastimi ikonami in drugimi elementi. Da se prilagajati ikone in še kaj, zame glavna pa je možnost črnega ozadja v nastavitvah in tam, kjer aplikacije to upoštevajo. Ob tem pa je mogoče do odtenka natančno določiti, kakšna naj bo barva pisave in ikon v nastavitvah, obvestilnem polknu in še kje. Do obvestil in hitrih nastavitev se da priti, če s prstom podrsaš navzdol kjer koli na zaslonu, ni treba točno od vrha. Ko pa npr. odpiraš mapo z ikonami, se te narišejo bližje spodnjemu robu. Triprstni poteg od zgoraj navzdol naredi posnetek zaslona. Risanje črk po izključenem zaslonu še vedno lahko zažene izbrane zadeve. En dotik zaslona prikaže uro in informacije na črnem ozadju. Na žalost pa tega prikaza (»always-on) ni mogoče vključiti za stalno. Dvakratni trepljaj lahko zares vključi zaslon. Tudi v fotografski aplikaciji je nekaj uporabnih rešitev. Denimo poteg od strani navzven, da se prikažejo vsi načini. Ali pa zaklepanje samodejnega spreminjanja osvetlitve. Spodaj pod to preobleko je seveda Android 10 in obljubljajo še dve »večji« nadgradnji (najbrž na 11 in 12) ter tri leta varnostnih popravkov. To ni rekordno dobro, a za androidni svet zelo v redu, za srednjerazredni telefon pa še toliko bolj.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Tak, kot je prišel v prodajo, je torej Oneplus Nord dober. Ne manjka mu prav veliko, da bi res navdušil. Če le kitajski proizvajalec ne bi nasedel vsem pozivom, da mora znova izdelati »poceni« telefoni in bi mogoče pri določenih vidikih naredil še tisti zadnji korak. Se odločil za kovinsko ohišje. Morda vgradil brezžično polnjenje ali pa dodal še zgornji zvočnik za video in glasbo. Ali pa prečistil in dodelal kamere. Toda potem bi bil mogoče telefon že predober in bi bilo še težje prodajati modele, ki s ceno silijo proti tisoč evrom.

HVALIMO:
  • Lep zaslon OLED z osveževanjem pri 90 Hz
  • Odličen čitalnik prstnih odtisov v zaslonu
  • Skoraj idealna velikost ohišja in zaslona
  • Dovolj hiter, a tudi varčen procesor
  • Soliden in fleksibilen foto-video sklop
  • Hitro polnjenje baterije
  • Ena boljših implementacij Androida
  • Dobra cena
GRAJAMO:
  • Fotoaparat bi lahko imel manj objektivov in boljšo kvaliteto
  • Ni brezžičnega polnjenja
  • Mono zvočnik za večpredstavnost
  • Ni možnosti razširitve pomnilnika
  • Ni priloženega prilagojevalnika za izhod 3,5 mm
  • Težko se je znebiti občutka, da telefon ni smel biti predober
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja
  • Dober članek, drži vse kar piše. Norda imam dva dni ampak mi je bil stari 5T ljubši v marsikaterem pogledu. Bom rabil nekaj časa da se privadim. Kar se kamere tiče je oneplus kar poslušen in hitro izdajo popravke in sem prepričan da bo fix za kamero kmalu zunaj. Tudi na prejšnem modelu 5T so izdali več popravkov za kamero in na koncu so slike bile že zelo dobre. Jaz še nisem obupal 🙂 sicer pa je nord vrhunski za svoj denar, leti kot raketa 🙂

    • Verjetno sta bila 3T in 5T najbolj uspela Oneplusa doslej, tako da povsem razumem to privajanje. Glede popravkov fotoaparat je pa to podjetje res eno redkih, pri katerem se da računati na kaj takega, tako da upajmo, da tudi tokrat ne razočarajo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.