Kitajsko podjetje Insta360 ne samo, da dominira na področju 360-stopinjskih kamer, je pravzaprav eno redkih, ki se mu resno posveča. Vendar se je doslej že izkazalo z inovativnostjo in vsestransko uporabnimi napravami. Njihova serija X je zdaj prišla do številke štiri, kar bi moralo v praksi pomeniti, da je izdelek že zrel in dodelan praktično na vseh področjih.

Začnimo tam, kjer bo marsikdo takoj privzdignil obrvi, saj novinka snema 360-stopinjski video v najvišji ločljivosti 8K. Skok s prejšnjih 5,7K je kar konkreten in omogoča tudi izvoz »kadrirane« slike v boljši kakovosti, četudi je še vedno najbolj priporočljivo uporabljati polno visoko razločljivosti. Ravno prek izdelkov Insta360 so 360-stopinjske kamere našle svojo pravo nišo. Namreč v načelu, »Posnemi vse, kadriraj pozneje.« S prejšnjo razločljivostjo izvirnega posnetka smo bili na meji za končni rezultat v 1080p, zdaj je pik dovolj. Prav tako ni zanemarljiv najvišji bitni pretok 200 Mb/s, kar po drugi strani da video, ki ga bo morda kakšen računalnik malce težje »prežvečil.«

X4 prinaša še nekaj bonbončkov. Razločljivost 11K za časovni zamik in 72 milijonov točk za fotografijo ter video 4K pri 100 sličicah na sekundo. Za primerjavo, prejšnji model je 100 fps zmogel pri razločljivosti 3K in nudil najvišji pretok 120 Mb/s. Kamera se je na ta račun tudi malo povečala, zaslon je dobil še nekaj dodatnih milimetrov in z izboljšano elektroniko ter večjo baterijo zmore snemati v 5,7K približno dve uri, medtem ko bo z 8K manj. Vendar bo v praksi treba prekiniti prej, kot bi izdihnila baterija, saj se pri takem snemanju naprava bolj segreva in se zna preventivno izključiti.  

Novinka je kot že omenjeno v primerjavi s predhodnico rahlo zrasla, a je še vedno kamera, ki jo brez težav damo v žep. Na prednji strani je velik zaslon, pod njim dva gumba, zadnja stran je po novem narebrena. Zaslon je zdaj podobno velik, kot smo jih bili vajeni svoje čase na mobilnih telefonih in je s tem še pridobil na uporabnosti. Štirje gumbi več kot zadoščajo za upravljanje, dvema lahko nastavimo različne funkcije. Tako je lahko en dodaten sprožilec, drugi pa hitri izbirnik za način snemanja. Objektiva imata vidni kot 204 stopinje, oba vidita tako rekoč za seboj, kar je seveda nujni pogoj, da lahko kamera sestavi 360-stopinjsko sliko. Zaslonka je f1,9, velikost tipala pa 1/2″, kar je relativno majhno v primerjavi z Insta360 One RS 1″, ki ima enoinčno tipalo, pa tudi z večino boljših pametnih telefonov. Predvsem novim uporabnikom bi že takoj na začetku priporočili nakup zaščitnih stekel za objektiva. Tovrstne kamere imajo namreč izbočene objektive, ki so toliko bolj izpostavljeni udarcem ali praskam. Kamera pozna tudi HDR-način fotografiranja, časovni zamik za nočno nebo, poleg tega si lahko uporabnik sam naredi prednastavitve, recimo 4K/100 posnetkov na sekundo za počasne posnetke in podobno. Podobno kot predhodni modeli je tudi ta vodotesna do globine 10 metrov, a za resno snemanje je vseeno potrebno podvodno ohišje. Slednje ima zelo veliko kupolo in omogoča 360-stopinjski video brez vidnega ohišja v sliki.

Tisto glavno, kar nas zanima je seveda video v ločljivosti 8K. Tu nam že kar sam proizvajalec takoj hladnokrvno pove, da je slednje namenjeno krajšemu snemanju in že pri tem se kamera pošteno segreva. Priporočajo snemanje v vetru ali hladnem vremenu, priloženo termalno ohišje je bolj namenjeno temu, da vas kamera ne segreje preveč, če jo držite v rokah. Kljub temu je razlika med razločljivostjo 8K in 5,7K vidna in močno v prid novinke. Fotografski del je že prej zmogel 72 milijonov točk, tu bistvenih sprememb nismo opazili. Za fotografske namene vseeno raje priporočamo že omenjeno One RS 1″ ali Ricohovo Theto Z1, saj imata obe večje tipalo in s tem manj šuma ter večji dinamični razpon.

Največja prednost Insta360 je vsekakor programska oprema. Na osebnih računalnikih je slednja postala dovolj dodelana, da lahko naredimo marsikaj, a še se najde prostor za izboljšave. Kot rečeno 360-stopinjska kamera snema vse naokoli in v programu le še določimo kader, ki ga želimo. Tu bi denimo lahko dodali možnost za dve stezi oziroma zgodbi, saj lahko iz istega videa izvozimo več različnih kadrov.

Odgovor na ključno vprašanje, zakaj sploh 360-stopinjska kamera, je jasen. Zato, ker snema vse. Že omenjena spodobna programska oprema (če si boste prebrali še recenzijo X2, boste videli, da je tam slednja še šepala) omogoča možnosti, ki so z drugimi kamerami praktično nedosegljive. Zaščitne leče, ki se po novem pritrdijo na objektiva dokaj preprosto, dajejo upanje tudi tistim, ki bi jo uporabljali kot akcijsko kamero, četudi vzamejo nekaj svetlobe in s tem poslabšajo kvaliteto slike. Kljub temu nova Insta360 X4 cilja tudi na področje, ki je bilo bolj kot ne rezervirano za akcijske kamere, in ne dvomimo, da si bo kdo želel slednjo uporabiti pri kakšni bolj tvegani športni dejavnosti. S 550 evri se kamera tudi ne zdi predrag pripomoček za tiste, ki jo bodo znali izkoristiti.

HVALIMO:

• Izboljšanje kakovosti videa v primerjavi s predhodnicami
• Veliko možnosti uporabe
• Bolj dodelana programska oprema

GRAJAMO:

• Segrevanje pri snemanju 8K
• Objektiva sta dokaj izpostavljena
• Nekatere možnosti pri montiranju videa še vedno manjkajo

The post Insta360 X4: Povišanje na 8K dobro dene appeared first on Tehnozvezdje.

V dokaj kratkem času so te kamere naredile veliko korakov naprej, predvsem na programskem nivoju, videli smo nekaj zelo uporabnih inovacij, kajti to že dolgo niso več zgolj naprave, ki bi zajele celotno sliko, kot bi se fotograf obrnil naokrog, in se ustavile pri tem. Daleč najdlje je na tem področju prišlo podjetje Insta360, ki ima širok nabor naprav, namenjenih tako profesionalni kot amaterski uporabi.

Ena od njihovih zadnjih novosti sliši na ime One RS 1-palčna izvedba. To je že njihova druga kamera s t. i. enopalčnim tipalom, prva je bila klasična akcijska kamera, a se nekako ni prijela. Pri novinki so se tudi odločili modularen pristop, kot ga že ima serija RS. Kamera je tako sestavljena iz treh delov, fotografskega, upravljavskega ter baterije. Vse skupaj je vpeto v enostavno ohišje, ki zagotavlja stabilnost in drži celoto skupaj. Gumba sta dva, za vklop in snemanje, slednjega lahko uporabimo tudi za takojšnje snemanje. Vse ostale nastavitve opravimo preko majhnega zaslona na dotik ali preko aplikacije na telefonu.

Tipali premoreta vsako po 20 milijonov točk, končna ločljivost posnetkov je 19 milijonov v formatu RAW. Najvišja ločljivost snemanja videa je 5,3K pri 30 posnetkih na sekundo. Čeprav se sliši impresivno, se moramo zavedati, da je to ločljivost celotne 360-stopinjske slike in če delamo izreze, hitro pademo na polno visoko razločljivost. Zaslonka z vrednostjo f2,2 je malenkost slabša kot pri konkurenčni Ricohovi Z1, poleg tega nima možnosti zapiranja, kot jo ima slednja, in s tem večanja globinske ostrine. Načeloma je niti ne rabimo, a vseeno bi prišlo prav predvsem v močnem soncu ali posnetkih z bližnjim planom. Najkrajši čas zajema je 1/8000 s, najdaljši 120 sekund. Občutljivost tipal je od ISO 100 do 3200, kar se v današnjih časih sliši malo, a tudi druge podobne kamere tu ne izstopajo. V večini tehničnih lastnosti torej dokaj klasično, pravzaprav nič izstopajoče, razen površine tipala, ki naredi opazno razliko. In drugi, še pomembnejši del, aplikacija oziroma program za obdelavo.

Svet 360-stopinjske fotografije in videa je kljub začetnemu navdušenju pred leti dokaj usahnil oziroma se je ustalil v nišnih področjih, kot so različne posebne predstavitve ali dogodki ter nepremičninske agencije. Vse skupaj zahteva malo več truda, a rezultat je velikokrat osupljiv. Kamera namreč vidi vse in nato se uporabnik odloči, kaj in kako naprej. Poleg tega ne pozabimo na celoten svet navidezne resničnosti, ki je še vedno bolj kot ne v povojih, a se bo sčasoma razvil. Glavno vprašanje je, kako izkoristiti tako kamero. Načinov je veliko, od 360-stopinjskih predstavitev prostorov, objektov, krajev do tovrstnega videa s podobnim namenom. A

Toda, uporabiti jo je mogoče tudi za bolj enostavno snemanje. Tu namreč velja pravilo, snemaj zdaj, kadriraj kasneje. In ravno to je tisti del, ki so ga kitajski inženirji izpilili do spodobne uporabnosti, tako na telefonu kot na osebnemu računalniku. Program Insta360 Studio namreč omogoča cel kup uporabnih trikov, ki pridejo prav pri obdelavi videa ali posnetkov. Kamera namreč poleg videa beleži tudi naklon ter smer, s tem si program pomaga pri naknadnem kadriranju. Lahko na primer držimo kamero ves čas v eno smer neba ali sledimo objektu, približujemo, oddaljujemo kader, skratka cel kup reči, ki jih z klasičnim posnetkom dokaj težko počnemo. Ena od najboljših stvari pri tem je, da je video odlično umirjen, tresljajev se praktično ne opazi. Kar pesti večino snemalnih naprav je seveda zvok. Kljub temu, da ima One R 1″ več mikrofonov, ti v vetru ali pri močnejšemu hrupu odpovedo in je potrebno poseči po zunanjih. Slednji se na kamero priklopijo prek priključka USB-C. Za klasične, 3,5 mm je, je torej treba poseči pa vmesniku.

Na področju dostopnih 360-stopinjskih kamer z enopalčnim tipalom je ledino oral Ricoh, ki mu je uspelo narediti odlično fotografsko kamero, a video del je močno šepal. Insta360 je tu uspešno zapolnil vrzel in ponudil izdelek, ki zadovoljuje tako fotografski kot video del. Ricoh Z1 jev fotografskem vidiku še vedno boljši, a če gledamo kamero kot celoto, je Insta360 One RS prava smer. Za piko na i ji manjka le še originalno podvodno ohišje, s tem bi pridobila še kakšnega dodatnega uporabnika. Zagotovo pa bi obema napravama pomagala tudi nižja cena, kajti z 846 evri je tokrat testirana še vedno draga, četudi je cenejša od najbližje konkurentke.

HVALIMO:

• Dobra kvaliteta videoposnetkov in fotografij
• Odlično umirjanje videa
• Zelo uporaben program za »postprodukcijo«

GRAJAMO:

• Vgrajeni mikrofoni niso nič posebnega
• Malokdo lahko upraviči več kot 800 evrov za tako »igračo«

The post KRATKI TEST Insta360 One RS: Dober hardver, še boljši softver appeared first on Tehnozvezdje.

Kitajsko podjetje Insta360 se je že dodabra zasidralo v zavest uporabnikov  360-stopinjskih kamer in je v vrhu proizvajalcev tovrstnih naprav. Z One X2, ki stane 425 evrov, poskuša predvsem popraviti pomanjkljivosti predhodnika, tokrat ne gre za odkrivanje kakšne nove kategorije naprav, kakšna je bila modularna One R.

Svet 360-stopinjskega videa oziroma fotografije je malce čuden in v njem se še ne najde in ne znajde prav veliko uporabnikov. Tisti, ki se znajdejo, pa znajo hitro začeti izkoriščati pogled, ki ga ponujajo te kamere.  Treba je vedeti, da 360-stopinjski posnetek lahko gledamo iz dveh glavnih perspektiv. Prva je, da posnetek na koncu ostane v 360 stopinjah, se pravi ga lahko uporabnik gleda iz katerega koli kota želi. Druga pa, da iz tega naredimo izrez, ki nam ustreza, in posnetek izkoristimo za logiko posnemi vse, s kadriranjem se ukvarjaj kasneje. Glede na to, da revolucija z navidezno resničnostjo šele prihaja, če prihaja, je morda bolj smiselna druga raba, še posebej, ker je urejanje enostavno in ob podpori grafičnih kartic tudi hitro.

One X2 je klasična evolucija, ne prinaša česa revolucionarnega.  Tipali sta še vedno enaki 18-milijonski, tudi najvišja ločljivost snemanja in fotografiranja tako ostajata enaki, kot pri predhodniku, torej 5,7K. Nekaj malih izboljšav je pri boljšem sestavljanju slike iz obeh kamer in dodatnemu kodeku h.265. Naprava je postala rahlo debelejša, s tem pridobila močnejšo baterijo ter okrogel zaslon OLED, ki ima po novem tudi živo sliko. Mikrofoni so zdaj štirje in da bo novinec še bolj konkurenčen Goproju, je kamera vodotesna do globine 10 m. Slednje je bolj kot ne uporabno predvsem za mokre dneve, se pravi vas ne bo strah, če bo kamera mokra, pod vodo še vedno potrebujete podvodno ohišje, brez njega zaradi drugačnega loma svetlobe ne boste dobili uporabne 360-stopinjske slike. A tudi slednje so snovalci temeljito premislili, ga povečali in z malo truda lahko delate zanimive posnetke, polovico nad gladino in polovico pod gladino, za kar ste prej potrebovali posebno kupolasto ohišje za akcijsko kamero. Na voljo so tudi dodatne zaščite za objektiva ter za vlogerje zelo pomemben dodatek, vmesnik USB za mikrofon. Skratka, kamera ima vse, kar resna 360 stopinjska kamera mora imeti, in glavno vprašanje je, kako se obnese na terenu.

Snemanje v 360 stopinjah zahteva malo prilaganja, predvsem v glavi. Za razliko od klasičnega snemanja, kjer moraš razmisliti o kadru, tu tega ne rabiš, ker bo tako ali tako posneto vse. Vendar, če ni razmišljanja o kadru, je treba imeti prave dodatke. Eden od nujnih je monopod oziroma prirejena selfijevska palica, ki ima namesto držala za telefon klasični fotografski navoj. Ko tako držite kamero približno meter stran od sebe ste lahko sigurni, da boste imeli na posnetku zajeto vse. Od tu naprej se začne zabava, saj vam na račun tipal v kameri ni potrebno skrbeti za pravilen naklon ali smer, vse bo namreč vodoravno in slika bo umirjena (stabilizirana). Če vam 360-stopinjski način snemanja ni najbolj pri srcu, so snovalci dodali način, ki posnema klasično akcijsko kamero, kar pomeni, da snema le prednja kamera, na zaslonu pa spremljamo živo sliko. Najvišja ločljivost je 4K in tudi tu je slika vedno postavljena vodoravno in umirjena. Aplikacija na računalniku oziroma telefonu omogoča še nekaj zanimivih možnosti, od samodejnega sledenja objektu (označimo objekt in bo ves čas v sredini posnetka) do upočasnitve/pohitritve posnetka z upoštevanjem položaja osebe.

Če smo bili nad video delom navdušeni že pri prejšnji različici, smo tokrat dali več poudarka fotografskemu delu, čeprav bo večina kupila kamero ravno zaradi videa. Vseeno je snovalcem uspelo iztisniti bistveno več, kot pri predhodniku, predvsem na račun načina PureShot, ki je pravzaprav zapis RAW, obdelan na telefonu ali računalniku. Algoritmi poskrbijo za dosvetlitev temnih in podsvetlitev svetlih delov, zasičenje barv je že na robu okusa, a končni rezultat všečen, kar bo pomembno večini uporabnikov. Način HDR še malce izboljša dinamični razpon, a zanj toplo priporočamo stojalo ter mirno okolico, kamero namreč hitro zatresemo med zajemom, kar doprinese napake pri sestavljanju. Še največ nevšečnosti je pri obdelavi posnetkov na osebnem računalniku. Ista aplikacija, ki se odlično obnese pri nastavitvah pogleda, v celoti odpove pri izvozu, saj v skupinskem izvozu naredi le 360-stopinjske posnetke, če želimo lasten pogled, moramo izvoziti vsak posnetek ločeno. Pri obdelavi fotografij manjkajo možnosti, ki jih ima aplikacija na telefonu, in tu je na podoben način zapleten izvoz lastnega pogleda. Malenkosti, zaradi katerih sicer spodoben kos programske opreme pusti mešane občutke.

Z One X2 Insta360 znova prehiteva konkurenco. Tu so kvalitetna izdelava, zmogljiva baterija, dobra kakovost posnetkov in precej funkcionalnosti v (sicer nedodelani) programski opremi. Omenimo še možnost uporabe za video konference, sicer ne pokrije vseh 360 stopinj, na obeh robovih izgubi nekaj, kar pa je še vedno več kot dovolj, da pokrije oba konca daljše konferenčne mize. Seveda lahko tudi oddajamo v živo preko telefona, le da morata biti v tem primeru napravi povezani preko kabla. Skratka, nabor možnosti je širok, le  uporabiti jih moramo. Tudi cena je konkurenčna in v tem trenutku je to ena boljših naprav za akcijske in 360-stopinjske posnetke.

HVALIMO:

• Veliko možnosti
• Dober video
• Izboljšave pri fotografiranju

GRAJAMO:

• Programska oprema na osebnem računalniku še vedno nedodelana
• Pri lastnem kadriranju ne gre višje od polne visoke ločljivosti

The post Insta360 One X2: Svet je še vedno okrogel (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Pametne ure so bile pred leti v očeh določenih »napovedovalcev prihodnosti« tista kategorija, ki naj bi počasi izrinila telefone iz središča pozornosti in prevzela njihovo vlogo primarnega osebnega pripomočka. To se ni zgodilo in se verjetno tudi ne bo, so pa ure in zapestnice, še posebej z dodajanjem športnih in zdravstvenih vidikov za marsikoga postale nepogrešljiv dodatek. Podobno so se prijele popolnoma brezžične slušalke, ki seveda ne morejo postati samostojna kategorija, toda izkazale so se za bistveno širše uporabne kot njihove predhodnice s kabli.

S temi »nosljivčki« si je industrija zagotovila neprestan dotok prihodkov. Tako kot telefone večinoma menjavamo na dve do tri leta, tudi zapestnice, ure ali slušalke ne bodo pri izvirnem kupcu prav dosti dlje. Glavna razloga sta napredek z vedno novimi in novimi zmožnostmi, ki uporabnika starejše generacije izdelka prej ali slej pritegnejo in prepričajo v nov nakup, in majhna baterija, ki ščasoma vse bolj izgublja svojo kapaciteto in ne ponuja več dovolj avtonomije za pravo uporabnost. Sploh mnoge slušalke in tudi zapestnice so z upešano baterijo le še za na zbirni center, pri urah se da kaj zamenjati, vseeno pa je vprašanje, če se ne bo marsikdo odločil kar za menjavo celotnega izdelka. Pri tehnologiji in funkcionalnostih pa se še posebej na začetku, ko je posamezna kategorija še precej nova, zelo pozna iz leta v leto. Ure so tri ali morda štiri leta na dovolj dobrem nivoju, a še vedno dobivajo zanimive novosti, posebej z dodajanjem različnih tipal za merjenje tega in onega (kisika v krvi, EKG, …) in izboljševanjem zaslonov, da novi modeli delujejo bistveno bolj atraktivno. Medtem ko so slušalke, razen redkih izjem, šele kakšno leto in pol, v največ zadnjih dveh generacijah, res na takem nivoju, da si uporabnik ne bi kmalu začel želeti izboljšane različice.  

Potem so tu še drugi, malo manj ključni, a nič manj pomembni razlogi za pogoste menjave. Od mode do poškodb, izgubljanja – še posebej ušesnih čepkov – in prehoda v drug ekosistem. Modni razlogi bodo verjetno že vmes poskrbeli za nakup kakšnega dodatka (drugačnega paščka, itd), vsaj nekaj od naštetega pa bo verjetno na tri do štiri leta povzročilo obisk fizične ali spletne trgovine. Zdaj sicer vstopa še veliko takih, ki si tovrsten izdelek privošči prvič. Zelo verjetno se bodo na njegove dobrobiti navadili in ostali med tistimi, ki bodo nato skrbeli, da bodo prodajne številke tudi ostajale vsaj na nivojih, kamor so že prišle, ali se povzpele še višje. Lani so nosljive naprave po podatkih analitske hiše Strategy Analytics dosegle že 527 milijonov prodanih izdelkov, kar je bilo za 37 odstotkov več od 384 milijonov leta 2019. Ali je bilo to kljub pandemiji ali (tudi) zaradi nje, je vprašanje, toda analitiki napovedujejo nadaljnjo rast. Ušesne naprave so lani prišle do 327 milijonov prodanih enot, zapestne pa do 188 milijonov.

Potem, ko je pametni telefon nekaj let povzročal pravo opustošenje med drugimi pripomočki, saj so se skoraj popolnoma poslovili prenosni glasbeni predvajalniki, samostojne navigacijske naprave, žepni fotoaparati, take in drugačne videokamere in še kaj drugega, pa se v zadnjih letih znova širi nabor naprav, ki lepo živijo zraven vedno in povsod prisotnega telefona. Akcijske kamere so že stalnica in so bile vmes v stagnaciji, dokler niso znova nekoliko poživili področja z dodatnimi funkcionalnostmi zunaj »akcije«, pridružile so se še 360-stopinjske kamere, saj so se izkazale izjemno uporabne ne za vseobsegajoč pogled, temveč za preprosto snemanje vsega in kasnejše kadriranje v klasičnem formatu (16:9). Dodamo lahko še umirjane kamere za vloganje, drone za ljubiteljsko in profesionalno snemanje, bluetooth in pametne zvočnike, pa še kaj sem verjetno pozabil. Tudi vse omenjene elektronske pomočnike še vedno s tako hitrostjo izboljšujejo, da lahko že dve ali tri generacije star model deluje nekoliko zastarelo. Tako je vedno dovolj kupcev, ki si želijo lepšega, bolje umirjane slike, dodatnih tipal, robustnejše povezljivosti in ostalih novih pridobitev.

Nosljive naprave, tako zapestne kot ušesne, so glavna terna, ki jo je tehnološka industrija zadela v zadnjih letih. A tudi nad prodajo ostalega naštetega se ne more pritoževati. Kakršne koli ekološke in potrošniške pomisleke imamo, se novostim večinoma težko upiramo. Ko zraven pridejo še resnične potrebe zaradi dela in/ali šole, kar prav tako močno spodbudi povpraševanje, se zgodi pomanjkanje osnovnih sestavin. Vsi vpleteni zdaj načrtujejo povečanje proizvodnih kapacitet, saj bo verjetno tudi po koncu »koronskega« obdobja zanimanje za veliko večino naštetega ostalo.

The post Tehno industrija si je vzredila donosni »kravi molznici« appeared first on Tehnozvezdje.

Insta360 smo že spoznali pred časom s 360-stopinjskimi kamerami kot dodatki za telefone, pa kasneje s samostojno kamero One X, tokrat so predstavili nekaj zelo podobnega, a pravzaprav čisto drugačnega. Čeprav je v osnovi ena naprava, so pravzaprav v njej združene tri. Kitajci so se namreč odločili narediti modularno kamero, ki je lahko enkrat 360-stopinjska kamera, drugič klasična akcijska kamera in za piko na i še akcijska kamera z enopalčnim tipalom. Da so slednje prvi naredili pri Insta360, še prav posebej zamerimo Goproju in Sonyu.

Tokrat smo preizkusili prva dva modula, ki bosta za večino tudi daleč najbolj zanimiva, pa tudi njuna cena je bolj prijazna od enopalčnega.

Koncept modularne kamere sicer ni nov, a način, kako so to izvedli snovalci pri Insta360, je vsekakor inovativen. Kamera je sestavljena iz treh ločenih delov, krmilnega dela z zaslonom, modula s kamero ter baterije. Slednja povezuje prva dva modula v celoto, kar nam ponuja še nekaj dodatnih možnosti. V primeru akcijske kamere se lahko odločimo, kako želimo imeti postavljen zaslon, klasično na zadnji strani ali spredaj za selfie način. Menjava baterije je bolj preprosta, in, še bolj pomembno, snovalci so kljub sestavljanki uspeli zagotoviti vodotesnost do globine 5 metrov. V primerjavi z Goprojem je to malo, a za večino bo vseeno več kot dovolj. V paketu dobite še okvir z Goprojevim nastavkom ter dodatnim nastavkom za stativ s klasičnim navojem. Ko uporabljate 360-stopinjski modul, bodite pazljivi, kako boste obrnili vijak za pritrditev, najbolje se obnese s strani nadzornega modula.

Verjetno največkrat uporabljan modul bo akcijski, saj ga večina uporabnikov že pozna in ga tudi zna izkoristiti. Pri Insta360 glede upravljanja niso odkrivali tople vode, še najbolj spominja na Xiaomijeve izdelke. Široki kot je primerljiv z Goproji, 12-milijonsko tipalo je že kar klasika. Kamera zna snemati do ločljivosti 4K oziroma še korak višje, 4000×3000 pik do 30 posnetkov na sekundo. Drugače povedano, snemate video in iz njega poberete fotografije v polni ločljivosti. V ločljivosti 2,7K zmore do 100 posnetkov na sekundo, v polni HD do 120. Kodiranje videa je možno v formatih H.264 in H.265, bolj resnim uporabnikom zna priti prav LOG barvni zapis. Video je seveda elektronsko umirjen, naprava svoje delo dobro opravi. Fotografski del je tudi spodobno opremljen, JPEG in RAW bo razveselil predvsem zahtevnejše, tu je še zaporedni način, nočni in HDR. Lahko rečemo brez pripomb, dokler ne pridemo do odzivnosti. Kljub vsem zanimivim in uporabnim možnostim so snovalci pustili konkreten zamik od pritiska sprožilca do zajema posnetka, do pol sekunde. Ta je še posebej moteč pri zajemu v RAW formatu, na ta način smo narobe zajeli kar nekaj kadrov, preden smo ugotovili, da ima kamera zamik pri zajemu. Kljub temu se odkupi s spodobnim RAW zapisom, ki omogoča do neke mere reševanje tudi v svetlih delih.

Če ob 360-stopinjskem modulu zamahnete z roko, saj tega ne bom nikoli uporabljal, pomislite še enkrat. Sploh ne gre za to, da bi si ogledovali celotno vseobsegajočo sliko, ampak je poanta v tem, da zajamete vse, nato izberete tisti kader (v običajni širini), ki vam najbolj ustreza. Horizont je ves čas vodoraven ne glede na to, kako držite kamero, slika umirjena, kader si nastavite v miru doma oziroma na telefonu, kar vam je ljubše. Ko enkrat začnete razmišljati tako, ga boste predvsem za akcijske posnetke še rajši uporabljali kot akcijski modul. Kar so inženirji začeli z modelom One X, so tu nadaljevali oziroma prenesli znanje. Pravzaprav bistvenih razlik ni, najvišja ločljivost snemanja je 5,7K do 30 posnetkov na sekundo, tu je še ločljivost 3K pri 100 posnetkih na sekundo, so pa zanimive foto zmogljivosti. Od RAW do HDR, sestavljenih iz 9 posnetkov. Seveda tudi tu ne manjka nočni način oziroma ročne nastavitve, skratka vse, kar se od take naprave pričakujete.

Ker so 360-stopinjske foto in video naprave že v osnovi posebne, mora proizvajalec poskrbeti tudi za ustrezno programsko opremo. Kitajci so to lekcijo vzeli zelo resno in naredili aplikacije tako za mobilne naprave (Android in iOS) kot za računalnike s sistemoma Windows in MacOS. Pri prvi lahko One R tudi krmilimo na daljavo, pri obeh obdelujemo posnetke in fotografije. Priporočamo osebni računalnik z malo boljšo grafično kartico, v tem primeru pregled in izvoz video posnetkov deluje v realnem času.

Zanimiva je tudi cena novinca, pri nas stane malo čez 500 evrov. Za primerjavo, Gopro Max, ki je 360-stopinjska kamera s podpovprečnim foto in akcijskim delom stane približno 550 evrov. Po drugi plati je Gopro Hero od 240 evrov navzgor in če nas vprašate, je One R vsekakor vreden razmisleka. Uporabljate lahko eno ali drugo in verjemite, ko se boste enkrat navdušili nad možnostmi 360-stopinjskega videa, vas bo slednji še bolj pritegnil.

Posodil: Big bang

HVALIMO:

– Kopica možnosti pri snemanju in postprodukciji

– Dve kameri v eni

– Dober programski del

– Cena ni pretirana

GRAJAMO:

– Odzivnost akcijskega modula

– Ločljivost 8K pri 360-stopinjskem modulu bi bila še bolj uporabna

The post Insta360 One R twin edition: Inovativna sestavljanka (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Gopro Max, kot so novinca poimenovali, je nadaljevanje  modela Fusion. Podobno kvadratno ohišje z zaobljenimi robovi, kameri postavljeni proti desnemu robu in pomembna novost – zaslon. Glede na veliko črnine okrog njega, bi bil lahko večji, ker pa kamera meri le 69 x 67 mm, tudi ekran ne more biti gromozanski, a je dovolj za spreminjanje nastavitev in občasno kadriranje. Nosilec za Goprojeve nastavke je zložljiv, pogrešamo klasičen nastavek za stativ, ki ga morate dokupiti, saj je poleg le prilepek za čelado. Pomnilniška kartica je micro SD, priporočljiva hitrost U3. Za razliko od predhodnika ima tokrat le eno režo za kartico, kar pomeni, da je strojni del dovolj zmogljiv za sestavljanje 360-stopinjske slike v kameri.

Gopro prvenstveno cilja na snemanje video posnetkov, temu je tako rekoč podrejeno vse. Najvišja razločljivost s 5,6K sicer malenkost zaostaja za konkurenco, a je ta razlika zelo majhna in pravzaprav ni omembe vredna. Še vedno brez težav dobimo ven spodoben izrez v polni visoki razločljivosti, poleg tega so vsaj dostopnejši programi za obdelavo 360-stopinjskega videa omejeni na izvoz v 4K. Max zna snemati v 360-stopinjski tehniki tudi v nižjih razločljivostih, 4K in Full HD, v slednji zna to tudi predvajati v živo preko mobilnega telefona, tako androidnega kot iPhona. Škoda, da tega ne zmore preko osebnega računalnika, saj bi bila kamera zelo zanimiva za sejne sobe, kjer ne bi bili več omejeni na sedenje v slogu televizijskih nadaljevank.

Slika je elektronsko umirjena in če ne delate noro sunkovitih gibov, tresljajev praktično ne boste opazili. Možnosti za nastavitev je kar nekaj, vključno z barvnim profilom. Če so nam amaterjem žive barve bolj všeč, imajo profesionalci raje bolj zamolkle, saj s programskimi orodji lažje nastavijo željene vrednosti. Pohvaliti je potrebno snemanje zvoka, po kameri so snovalci razporedili šest mikrofonov za boljši prostorski zvok, ki svoje delo opravijo zelo dobro. Max ima tudi fotografski del, ki pa je v primerjavi z običajnimi Goproji konkretno podhranjen. Pod/nadosvetlitev, izbira izravnave beline in praktično konec nastavitev. Brez surovega zapisa, brez dolgih časov, brez možnosti shranjevanja nesestavljene slike ali HDR-načina. Dobite že sestavljeno 360-stopinjsko sliko, ki jo lahko neposredno naložite na primer na Facebook, za kakšno resno fotografiranje je njena uporabnost premajhna. Ima pa kamera način Hero, ki simulira klasičen Gopro, z eno pomembno razliko. Lahko izbiramo med prednjo in zadnjo kamero. V praksi to pride prav vlogerjem, čeprav bodo slednji razočarani nad najvišjo ločljivostjo, 1440p. Tudi v Hero foto načinu Max zmore le 5 milijonov točk, kar je za današnje čase na spodnji meji uporabnosti.

Gopro Max je v celoti zatesnjen, z njim se lahko potopite do globine pet metrov. Žal ne pričakujte 360-stopinjskih podvodnih posnetkov, ker je slika zaradi premajhnega zaščitnega stekla motna. Tudi dodatna zaščitna plastika, ki jo dobite v kompletu, ne bo pomagala, ker je namenjena predvsem zaščiti stekla pred padcem in ne podvodnemu snemanju. Nasplošno je podvodno snemanje v 360-stopinjski tehniki težavno, posebna ohišja pa niso poceni.

Če zaokrožimo pogled na Goprojevega novinca, je slika rahlo mlačna. Spodobno ohišje, uporaben zaslon (s podporo dotikom), kvaliteten video in zvok, a ravno tisti del, ki bi lahko prevesil konkretno prevesil  tehtnico, način Hero in fotografski vidik sta podhranjena, cena (550 evrov) pa spet ni tako zelo ugodna. Po drugi plati pa je poskrbljeno za uradno zastopstvo in s tem servis, kar zna biti pri 360-stopinjskih kamerah in njihovi občutljivosti dokaj pomembno. Skratka, prednosti in slabosti, čeprav lahko vsaj upamo, da bo morebitna prihodnja nadgradnja programske opreme prinesla kakšne konkretne spremembe.

HVALIMO

• Izdelava ohišja

• Kvaliteta videa

• Zaslon za nadzor

GRAJAMO

• Oskubljene fotografske možnosti

• Nekatere sicer klasične nastavke je treba dokupiti

Posodil: Foto-klik. d. o. o.

The post Gopro Max – Zanimiva naprava, če jo boste uporabljali za snemanje (#VIDEO) appeared first on Tehnozvezdje.

Prvo 360-stopinjsko kamero za množični trg je namreč naredil že leta 2013. Naprava je bila dovolj majhna in prenosna, da je bila lahko praktično vedno poleg, podobno kot klasičen žepni fotoaparat. Šest let kasneje smo prišli do pete različice, ki prinaša kar nekaj pomembnih strojnih sprememb.

Prva in najbolj očitna je tipalo, ki premore diagonalo enega palca. Za primerjavo, skoraj vse ostale 360-stopinjske kamere imajo krepko manjša tipala, 1/2,3″ ali manjša. Drugače povedano, tipalo je enake velikosti, kot tisto v Panasonicu FZ2000, Sonyjevih modelih RX100 in drugih podobnih fotoaparatih. Objektiv zmore največjo vrednost zaslonk f/2,1. Kako jim je to uspelo stlačiti v dokaj majhne mere, lahko le ugibamo. In kljub večjemu tipalu je kamera le malo večja kot prejšnji Ricohovi modeli, kar v praksi pomeni, da je zadeva še vedno dovolj majhna za v žep. Oblika je ostala zelo podobna ostalim Thetam, malo debelejši spodnji del, na vsaki strani dva objektiva, na eni strani še majhen zaslon z osnovnimi informacijami, nad njim sprožilec ter gumbi ob strani.

Četudi je fizičnih tipk kar nekaj, moramo praktično vse nastavitve opraviti preko telefona, za razliko od Insta360 One X, kjer lahko z dvema gumboma naredimo marsikaj. Od tu naprej je novinec praktično klasičen fotoaparat z vsemi pomembnimi programi (PASM – Professional, Advanced, Super in Mega!!!, da boste vedeli, kaj slednji v resnici pomenijo in ne Program, Aperture, Shutter in Manual, kot si večina misli), kakršne slednji premorejo. Razpona časov se ne bi sramoval niti kakšen srednje dober fotoaparat, saj zmore od 60 sekund do 1/25.600s. Le pri  občutljivosti so bili bolj konservativni, sega od  ISO 80 do 6400, a tu je bolj kot ne za silo. Že ISO 800 postreže z veliko mero šuma, kar je v primerjavi z drugimi fotoaparati s podobno velikostjo tipala dokaj slabo, a še  vedno veliko bolje, kot recimo Insta 360 One X. Na srečo Lightroom dobro ostrani šum iz surovih posnetkov, a vseeno bi pričakovali kaj več že od same kamere.

Objektiv je klasično ribje oko in pri zaprti zaslonki odlično nadzira kromatsko aberacijo. Tudi pri najbolj odprti zaslonki je ta sicer vidna, a bistveno manj moteča kot pri drugih 360-stopinjskih kamerah. To seveda vpliva tudi na končni izdelek, ki daleč presega vse ostale podobne. Iz posnetka RAW lahko iztisnemo tudi več v svetlih in temnih delih ter bolje nadziramo  izravnavo beline. Ricoh je pripravil namenski vtičnik za Lightroom, ki surov posnetek spremeni v 360-stopinjskega. Sicer zahteva nekaj svojih prilagoditev programa, a omogoča določene napredne možnosti, recimo nastavitev razdalje sestavljanja ter bolj natančno izravnavo horizonta. Žal ne podpira skupinske pretvorbe, ampak je potrebno  obdelati vsak posnetek ločeno, kar doprinese k dodatnemu zamudnemu klikanju. Aplikacija ima še nekaj zanimivih in uporabnih možnosti, recimo zaporedno fotografiranje, HDR-fotografiranje, celo možnost zaporednih posnetkov z različnimi nastavitvami časa, zaslonke, občutljivosti ali izravnave beline.

Tisto, kar nas najbolj zanima je seveda končni rezultat. Slednji je za večino posnetkov mnogo boljši od podobnih kamer in ponuja veliko več možnosti za nadaljnjo obdelavo. Tukaj je Ricoh preskočil druge v velikem loku. S Theto Z1 brez težav fotografiramo nočno nebo, v RAW rešujemo presvetljene dele, skratka spodoben fotoaparat. Ko pridemo do videa, pa je je še vedno v letu 2016. Najvišja ločljivost je 4K in to za celotno 360-stopinjsko sliko, poleg tega je video  nestabiliziran ter rob pri sestavljanju ostane velikokrat viden, česar nikakor ne želite. Dodajte še dvakratno ceno v primerjavi z Goprojem Max ali Insta360 One X in razočaranje je še toliko hujše. Video je bolj v stilu saj ga imamo, kot pa resno uporabna stvar.

Sledi zadnje vprašanje, komu je Z1 namenjena? Fotografom, nepremičninarskim agentom in vsem ostalim, ki potrebujejo kvalitetne 360-stopinjske posnetke, že v osnovi odlične pripravljene za takojšnjo objavo na spletu. Še kanček bolj nišno, kot že omenjena Gopro Max ali Insta360 One X, ki sta po drugi plati bolj kot ne video napravi z dodanim foto delom. Koliko vam je vse našteto vredno v primerjavi z ostalimi 360-stopinjskimi kamerami, pa je vprašanje za slabih tisoč evrov.

HVALIMO

• Odlična kvaliteta fotografij, še posebej iz datotek RAW
• Veliko možnosti nastavljanja
• Vtičnik za Lightroom
• Kamera ni dosti večja od predhodnic kljub veliko večjemu tipalu

GRAJAMO

• Video ni dorasel niti konkurenci niti zahtevani ceni
• Povprečno trajanje baterije
• Zgolj 19 GB vgrajene shrambe, brez možnosti razširitve
• Zelo visoka cena

The post Ricoh Theta Z1: Razveselili se je bodo nepremičninski agenti appeared first on Tehnozvezdje.

Digitalna doba je odprla kup novih možnosti, ena izmed njih je tudi 360-stopinjska fotografija. Prvi koraki so bili preprosti, čimbolj širok objektiv, po možnosti ribje oko, stativ s posebno glavo in nato fotografiranje v krogu. A to je bil le prvi del zgodbe, drugi del je bil sestavljanje na računalniku. Prava zabava, če je posnetek uspel, in preklinjanje, če ni bilo dovolj prekrivanja med posnetki. Naslednji korak je bil že zrobotiziran, poseben nastavek za stativ, ki se je znal obračati v vse smeri in je vedel, za koliko se mora obrniti, da se bo posnetek pravilno prekrival. Vse lepo in prav, a drago za povprečnega uporabnika. Prvi resen komercialni izdelek je naredil Ricoh, dve leti kasneje so sledili praktično vsi, s Samsungom na čelu. In večina jih je obupala, razen Kitajcev in Ricoha. Slednji je stopil korak naprej s kvaliteto, Kitajci z uporabnostjo.

Insta360 je eno izmed množice šenzenskih podjetij, ki se je specializiralo za 360-stopinjske kamere. Izdelujejo vse, od profesionalnih naprav, ki zmorejo snemati z ločljivostjo 8K, do bolj široko dostopnih komercialnih modelov, kot je tokratni One X. Po zunanjosti se spogleduje z Ricohovimi Thetami, z dokaj tankim ohišjem, ki omogoča sestavljanje slike že od dobrih 40 cm od objektiva. Slednja sta dva, vsak pokriva kot 200 stopinj v vse smeri. Naprava ima dva gumba, enega za vklop, drugega za snemanje. Z njima pridemo do vseh pomembnejših možnosti, recimo izbire fotografiranja (HDR, RAW timelapse, Video timelapse …), vse dodatno lahko opravimo preko aplikacije na telefonu. S slednjim se poveže preko wifi povezave in seveda omogoča živ pregled slike, kar načeloma pri 360 stopinjah niti ni najbolj pomembno. Od tu naprej lahko nastavljamo vse parametre podobno, kot pri fotoaparatu ali kameri, vključno z ročnimi nastavitvami časa in zaslonke, tako pri fotografiranju kot pri snemanju.

Čeprav je kamera zanimiva tudi za fotografe, jo bodo veliko raje pograbili snemalci, vlogerji in športniki. Ločljivost snemanja 5,7K ni nič novega, a zviti Kitajci so v kamero zapakirali celo vrsto tipal, vključno s kompasom. Z njimi si pomaga pri elektronskemu umirjanju slike in držanju vodoravnega horizonta ne glede na to, v kakšnem položaju je kamera med snemanjem. Še veliko bolj razveseljiva novica pa je, da je fantom je uspelo spraviti skupaj čisto spodobno aplikacijo in programsko opremo na osebnih računalnikih, čeprav na slednjih rahlo zaostaja za telefonsko aplikacijo. Da, Kitajci so naredili uporabno napravo, tako strojni kot programski del. Preko nje izvažamo fotografije in posnetke, tako v 360-stopinjski obliki ali samo izreze. In tu napravica naredi tisti mali čudež, saj si brez težav naknadno izbiramo kader in vidni kot. Tako sploh ni treba, da je video vedno vseobsegajoč in se mora gledalec pomikati s pogledom sem ter tja- Urejanje videa je dokaj preprosto, spodobna grafična kartica pa bolj kot ne nuja. Za primerjavo, kar telefon melje nekaj minut, računalnik z Nvidia GTX 1060 prežveči v 20 sekundah.

Zadnje vprašanje – komu je naprava namenjena? Predvsem video navdušencem, ki bi radi preizkusili kaj novega, športnikom, vlogerjem … dokaj širok nabor. Ker so 360-stopinjske kamere zelo občutljive zaradi izbočenih objektivov, ima Insta360 dve ohišji, zaščitno in podvodno. Prvo je sicer tudi vodotesno do 5 metrov globine, a zaradi manjšega izbočenega stekla praktično ni mogoče pravilno sestaviti podvodnega posnetka. Drugo ohišje zmore globino do 30 metrov in ima zaradi večje debeline krepko več mrtvega kota oziroma hitro vidimo kamero v sliki, a vseeno je vidni kot pod vodo širši od praktično vsega v fotografskih logih, vključno z Goproji in derivati. One X ima tudi svoje minuse, za fotografijo sicer je uporabna, a zna pokazati zelo močno kromatsko aberacijo, tudi vpadni kot sonca zna razkriti, kje se slika sestavlja. Tu veliko več pričakujem od Ricohove Thete Z1, a slednja ima svojo ceno, ki je dvakratnik One X, pa že ta ni poceni. A če mene vprašate, prednosti Goprojev ostajajo le še lažje rokovanje, zaščita in višja ločljivost, a tudi tu je vprašanje, kaj želite in kaj vam je bolj pomembno.

HVALIMO

• Enostavna uporaba
• Naknadno izbiranje izreza in vidnega kota
• Dobra kvaliteta videa in umirjanje slike

GRAJAMO

• Precej optičnih napak pri fotografiranju
• Podvodno snemanje in fotografiranje je omejeno
• Cena je previsoka za širši krog upoabnikov

The post Insta360 One X: Posnemi vse za dober kader v postprodukciji (#VIDEO) appeared first on Tehnozvezdje.

Ko je Neymar preigral Realovo obrambo, a potem v slogu Jaapa Stama poslal žogo visoko na tribune, smo si lahko njegove poteze ogledali iz različnih kotov. Malo kasneje pa je sledil še posladek. Akcijo smo začeli spremljati z enega kota, nato se je kamera ustavila, pogled se je zavrtel, podobno kot pri tehniki stop motion, ki jo poznamo od Matrice naprej, in neuspel strel proti golu smo videli iz drugačnega pogleda. Podobno so pokazali tudi gole in še par akcij, ampak na žalost vse nekako mimogrede in na hitro. Res je, da slika ni v čisto enako kakovosti, kot preostali prenos – razločljivost 5K se pač porazdeli na celotnih 360 stopinj –, pa je vseeno stvar dovolj atraktivna, da bi jo lahko bolj izpostavili. Saj je navsezadnje tehnološka novost, malo stadionov ali dvoran ima nameščene ustrezne kamere in ustrezne računalnike za obdelavo.

Tehnologiji se je v originalu reklo freeD in sta jo razvijali podjetji Replay Technologies in tehnološki velikan Intel. Slednji je potem prevzel prvega in razvoj zdaj pelje sam. S tem formatom imajo gledalci pogled na poteze športnikov s kateregakoli zornega kota. Posnetke, ki so dostopni na spletu, je možno po mili volji vrteti, tiste me prenosom, pa seveda obrača režiser. Hecno je samo to, da zadeva ni prilagojena očalnemu ogledu. Najbolj zanimivi so taki obrati okrog glavnega protagonista. Športnega Nea. Razlika med njim in Messijem je v tem, da stop motion snemajo z velikim številom fotoaparatov, razpostavljenih v krogu, ki se sprožajo v zelo kratkih razmakih eden za drugim, freeD na el classicu ali na letošnji tekmi zvezd NBA v Torontu pa temelji na kamerah 5K. Na štadionu Camp Nou jih je (bilo) nameščenih 38, v dvorani Air Canada Centre deset manj. Kamere vse skupaj združijo v en sam povezan posnetek. Ta je že bolj jasen in manj popačen, kot je bil pred dvema letoma in pol, ko so tehnologijo prvič uporabili na tekmi zvezd v New Orleansu. Še vedno pa je, kot rečeno, slika povprečne kakovosti in vse skupaj izgleda rahlo sploščeno. Vseeno, taki posnetki so lahko še kako kul, in predstavljam si, da bi lahko popestrili še kakšen športni prenos. Denimo smučanja, tenisa, skokov in še česa. Pokažite nam mojstrstvo Ilke, bratov Prevc in ostalih z vseh možnih strani in perspektiv!

The post S športnimi prenosi lahko 360-stopinjsko snemanje res zaživi appeared first on Tehnozvezdje.

Glavni problem – kaj sploh snemati ali fotografirati? S fotoaparatom ni težav pri iskanju motiva. Tudi če je samo majhen cvet, se mu približaš, nastaviš na makro, in imaš lep posnetek rožice z zabrisanim ozadjem. Pri 360 stopinjah je stvar popolnoma drugačna. Ni mogoče izpostaviti nečesa posameznega, kamera zajame vse. Tisto, kar izgleda lepo, in bi rad imel na posnetku, in še vse ostalo naokrog. In, kot je v Fotkastu rekel tudi profesionalni snemalec Peter Prevec:

Če imaš tako kamero, se mora vsenaokrog nekaj dogajati, drugače je vse skupaj samo igračkanje.

Zelo malokrat pa je tako, da bi se res v celotnem vidnem polju nekaj dogajalo. In tudi kadar se, nastopi še dodaten problem. Kako to posneti? Bolj konkretno, kam in kako postaviti kamero, da bo kot snemanja v redu in da ne bo pol pogleda zavzemal obraz snemalca. Držanje kamere nad glavo se ne obnese najbolje. Če jo postaviš na tla na njene majcene nogice, snemaš travo ali asfalt. Najboljši način je prilagodljivo stojalo, ki pa ga je treba imeti s seboj, najti pravi prostor za njegovo postavitev, in potem še upati, da ne bo vsega skupaj nekdo nepoklican odnesel.

Sama slika s kamere sicer še zdaleč ni slaba. Skupna ločljivost je 4K ali 30 milijonov točk za fotografije in rezultati so boljši kot z recimo Ricohovo Theto S. Ni mi pa všeč pogled v teh videih skozi očala za navidezno resničnost, denimo Gear VR. Kot snemanja je precej širok in vsi akterji na posnetku se zdijo nekako preveliki in previsoko. Kaj pa vem, mogoče bi s pravo postavitvijo kamere ujel bolj naraven pogled, ampak takoj nastopijo prej opisane dileme.

Sprašujem se, za kakšne namene bi tako snemanje res prišlo prav, kdaj bi se izkazalo. Telekom Slovenije je v natečaju poskusil pritegniti nadobudne filmarje. Izdelke si lahko še do konca Liffa ogledate v Cankarjevem domu. Ampak Prevec je skeptičen do snemanja filmov s takimi kamerami:

Za filmsko produkcijo se 360 ne bo obnesel, ker je pri filmu glavna manipulacija. Če prepustiš zorni kot gledalcu, film ne dobi tiste čustvene note, ki jo ustvariš s pravim kadriranjem, s posebnimi koti, širokimi ali bližnjimi posnetki, izbranimi z namenom. Če ima gledalec možnost izbiranja, kam bo gledal – gor, dol, levo, desno – bo vse šlo mimo. Lahko bo zgodba še tako dramatična, pa se ga vse skupaj ne bo posebej dotaknilo. V grozljivkah pogosto suspenz ustvarijo samo z glasbo, kakšnimi čudnimi koti, zapiranjem prostora za igralcem. Če bi bilo to posneto s 360-stopinjsko kamero, bi se temu smejali.

Dve glavni vsebini v 360, ki ju proizvajalci in avtorji izpostavljajo na predstavitvah, so koncerti in ogled turističnih znamenitosti. Oboje je lahko zanimivo, ampak samo, če je posneto profesionalno. Običajen kupec take kamere bo ali na koncertu (če mu jo bodo sploh pustili odnesti v dvorano ali na štadion) ali sredi trga v Rimu težko posnel ali fotografiral kaj pametnega.

Več smisla ima to za novinarsko-snemalne ekipe medijskih hiš, ki lahko na ta način prikažejo vzdušje na demonstracijah, notranjost galerije, kakšen trik profesionalnega športnika ali še kaj četrtega. Vendar se na tako snemanje pripravijo, se dogovorijo za posebno obravnavo, imajo potrebna znanja. Mediji, kot sta Delo in New York Times, so že precej resno zakorakali v 360-stopinjsko snemanje, a bomo videli, koliko časa bo trajala njihova vnema. Pa tudi, kako bo publika sprejela tak način prikaza, ki skorajda zahteva ogled z očali, kartonkom, skratka nečim, kar popolnoma zapre pogled.

Težava je tudi pri nalaganju in deljenju takih vsebin. Posnetki s konkretne Samsungove kamere gredo na youtube v pravem formatu, če jih uporabnik naloži neposredno z aplikacije Samsung Gear 360. Če jih prenese na računalnik in od tam nalaga v youtube, jih ta ne prepozna kot ustrezne in izvrže napako (»posnetki niso v podprtem formatu«). Treba jih je opremiti z dodatnimi metapodatki, kar je za običajnega uporabnika že preveč. Na facebook gre fotografija v 360-stopinjski obliki, a porezana spodaj in zgoraj. Na računalniku se vidi dva kroga, tako kot kamera posname, treba je namestiti ustrezen program, ki posneto pretvori v nekaj uporabnega.

Sama kamera je sicer dobra. Izdelana kot tank, lahko pade z višine na tla, lahko jo moči dež, vse preživi brez težav. Kot rečeno je slika kar kakovostna za ta cenovni razred (cca 400 evrov). Povezovanje s telefonom – mislim, da čez neposredni wi-fi, lahko pa se motim, ampak niti ni pomembno – ni bliskovito hitro, a vseeno še nad mejo, pri kateri uporabnik izgubi potrpljenje. Kot se je dogajalo s kakšnimi drugimi izdelki s podobnim povezovanjem. Aplikacija je dokaj enostavna.

Ampak vse to je postranskega pomena. Take kamere za domačo uporabo za zdaj ne bi kupil, ker res (še) ne vem, kaj bi z njo. Mogoče bi si kdo z nekaj več domišljije ali/in umetniške žilice česa domislil, domnevam pa, da takih potencialnih kupcev ni prav veliko. Za ostale je veliko bolje, če še nekaj časa ostanemo pri klasičnem fotografiranju in snemanju, začetno afnanje s 360 stopinjami pa prepustimo tistim, ki vedo, kako iz tega kaj potegniti.

The post Mogoče mi manjka domišljije, ampak res ne vem, kaj in kako bi snemal 360-stopinjsko appeared first on Tehnozvezdje.