Navidezna resničnost za začetnike

Navidezna resničnost je letos skorajda glavna tema vseh tehnoloških sejmov (CES, MWC), čeprav je zadeva podobna kot ob začetkih televizijskega 3d. Vsebin je še malo, zanimanje publike je vprašljivo in nihče zares ne uporablja tega oz. se ne prestavlja v navidezne svetove. Pa kljub temu razstavni prostor za prostorom, stojnica za stojnico z očali, čeladami (kakor hočete) za VR v najbolj izpostavljeni vlogi.

Vprašanje je torej, kako do navidezne resničnosti doma? Kakšne so možnosti? Sledijo glavne med njimi.

Kartonko

Najbolj osnovna in tudi daleč najcenejša možnost je kartonski nosilec za pametni telefon. Zadeva izhaja iz Googlove ideje cardboard, ki so jo hitro posvojili še mnogi drugi. Tovrstna »očala« je dokaj preprosto sestaviti (tudi doma, navodila na so dosegu roke), saj so v bistvu le pravilno pregiban karton, plastične leče, da vsako oko vidi pravilno in približano sliko, ježki, da je karton zlepljen skupaj, in opcijsko še kakšen trak okrog glave, da zadeve ni treba ves čas držati pred očmi.

V kartonka vtaknemo svoj telefon, na njem pa še prej zaženemo ustrezno vsebino. Po navadi video, ki je prilagojen za VR, kar pomeni, da se zaslon razdeli na dva dela, kar se nato sestavi v eno vseobsegajočo sliko. V aplikaciji za youtube na androidu in ois-u je možno z izbiro cardboard v možnostih enostavno preklopiti v način za kartonka.

Prednost te metode je v ceni in »podpori« za širok nabor telefonov, doživetje pa seveda ne dosega tistega pri dražjih in bolj izpopolnjenih napravah.

Plastični nosilci za telefon

Stopnja naprej so plastične izvedbe kartonka. Vanje še vedno vtaknemo telefon, v večino (kitajskih) plastik katerega koli, ker so res zgolj nosilci, v druge pa le točno določene, saj predpostavljajo zagon storitve na telefonu. Prve so torej le nekoliko bolj udobne izvedbe očal, medtem ko naprave, kot je Samsungov gear vr, ponujajo nekaj več. Med drugim možnost upravljanja, saj pri kartonku in osnovnih plastičnih nosilcih ne moremo ničesar spreminjati, ko je telefon enkrat znotraj. Treba ga je vzeti nazaj ven, da poženemo drug video, in nato spet vstaviti. Plastična očala običajno ponujajo še nastavljanje leč za dioptrijo, tega pri kartonastih očalih seveda ni.

Gear vr ima priključek za podprte telefone, prek katerega ga je možno polniti, ob strani pa sledilno ploščico in tipki za potrjevanje in nazaj. Ko telefon vstavimo v podnožje, se samodejno zažene Samsungovo okolje za navidezno resničnost, nekakšna trgovina, kjer so potem na voljo plačljive in nekatere brezplačne vsebine (videi, igre, 360-stopinjske panorame in podobno). Tovrstna očala povsem zaprejo pogled in ker imajo podprti telefoni vsi po vrsti razločljivost QHD (2560 x 1440 točk), je slika že kar solidna, a še vedno nekoliko kockasta.

Za vstop v svet navidezne resničnosti so tovrstna očala dobra možnost, zahtevajo pa že nekaj investicije, tako v opremo kot v vsebine.

Očala z zaslonom

Najbolj napredne možnosti naj bi bila (skoraj) samostojna očala. Skoraj zato, ker vsa še vedno zahtevajo napravo, na katere teče dejanska vsebina. Pri očalih LG 360 vr je to pametni telefon LG g5, pri napravah oculus rift in HTC vive pa zmogljiv osebni računalnik. LG-jeva očala so pravzaprav prej konkurenca Samsungovi rešitvi in ne posegajo na področje, ki ga vzpostavljata drugi dve napravi. Ta očala so ožja in lažja, kar pomeni, da so bolj udobna, a tudi, da predvsem na spodnjem delu uporabnik vidi ven, njegov vid ni popolnoma zaprt v navidezni svet. Očala imajo dva zaslona hd, kar pomeni približno primerljivo kakovost slike kot pri gear vr. Nima pa LG pogodbe z Oculusom ali kakšnim drugim večjim dobaviteljem vsebin VR.

Oculus rift in HTC vive sta ta čas najbolj napredna izdelka za navidezno resničnost. Oba ponujata visokorazločljivostne zaslone znotraj očal, slušalke in možnost upravljanja z namenskimi pripomočki (ročkami). Oculus se zanaša na svojo trgovino z vsebinami, medtem ko jih HTC-ju večinoma zagotavlja igričarski ponudnik Valve.

Vive je dražji (900 evrov, medtem ko oculus stane 600 evrov) in po naših izkušnjah tudi ponuja bolj doživeto in realistično navidezno resničnost. V kompletu z očali so namreč so tipala, ki jih razpostavimo po sobi, tako da se z viveom na glavi dejansko gibljemo po navideznih prostorih. Zahteva pa to tudi dovolj veliko, prazno sobo – poleg računalnika z ustreznim procesorjem in predvsem grafično kartico, ki stane vsaj tisočaka in pol –, da je izkušnja prava. Uporaba te naprave na kavču ni niti blizu temu, kar ponuja v pravem, namenskem okolju. Za uporabo sede je verjetno boljša izbira oculus, ker je pač cenejši in tehnološko približno enakovreden.

Za marsikoga pa bo morda od jeseni naprej še boljša možnost Sonyjev playstation vr. Ta bo deloval s konzolo playstation 4, ki je dovolj zmogljiva, in tako ne bo zahteval dodatne investicije v strojno opremo. Skupaj z igralnimi ročkami bo zadeva stala 500 evrov, prvi preizkuševalci pa pravijo, da je izkušnja na visoki ravni in da so očala udobna.

Kaj pa Microsoft hololens?

Ta očala niso namenjena navidezni, temveč dodani resničnosti. Svetu, ki ga vidimo, dodajajo holograme in še kaj ter tako ustvarjajo nekaj povsem novega. Torej, ne prestavijo nas nekam povsem drugam, ampak obogatijo okolje, v katerem smo. Da ni tako dolgočasno, kot se nam zdi. Razvijalska različica, ki je na voljo od minulega tedna, stane tri dolarske tisočake. Za zdaj še čakamo na priložnost, da hololens preizkusimo.