V primeru Twitterja v približno dveh tednih od prevzema lahko spremljamo pravo tragikomedijo prenagljenih, preslabo premišljenih, ne nujno smiselnih in nasploh čudaških odločitev. Ne bom se spuščal v osrednjo premiso glede »svobode govora,« razen absolutno neomajnega prepričanja, da (dokaj neusmiljeno) moderiranje vsebin mora biti, sicer se vse skupaj hitro sprevrže v greznico. Treba je postaviti jasna pravila, kaj se na platformi sme in kaj ne, in jih tudi izvajati.

Bolj me skrbi, kakšne bodo spremembe, odkar kljukica ob imenu pomeni nekaj drugega, kot je doslej (začelo se je včeraj popoldne po našem času). Namesto, da bi jo pripenjali uporabniki, posamezni in institucionalni, ki se skozi postopek, karkršen koli že je, izkažejo za verodostojne, jo bodo imeli izključno tisti, ki jo bodo plačali. Med njimi pa bo prav lahko veliko takih, katerih namen ni podajati preverjene informacije, razumna mnenja, izhodišča za konstruktivne debate, ampak v prvi vrsti smetiti, provocirati, manipulirati, izvabljati iz ljudi najslabša čustva, vplivati na politično mnenje in volitve, prodajati meglo ali celo neosnovane teorije in spotoma po možnosti še lažnive izdelke. To skoraj zagotovo ne bo imelo pozitivnega učinka. In prve primere smo že videli, ko so profili, ki so se izdajali za nekoga drugega, ozaljšani z modrimi kljukicami, kajpak, »prodajali« lažne informacije. Zagotovo pa bo sledilo še kaj hujšega.

Gospod Musk, novi lastnik Twitterja, ima menda še idejo, da bi to stran/aplikacijo/omrežje spremenil v popolnoma plačljivo, zastonj bi si bilo mogoče ogledati oz. prebrati samo nekaj tvitov na mesec. To je skoraj zagotovo najhitrejša pot v pogubo klepetalne storitve in z njim podjetja, za katerega je odštel 44 milijard dolarjev (kar je zdaj enako tudi v evrih). Bistveno premalo ljudi bi plačalo za dostop do nečesa, kar je bilo doslej zastonj, in kar se da dobiti tudi kje drugje. Morda se bodo preselili na zdaj pogosto omenjani Mastodon (ki sicer ni družabno omrežje v pravem pomenu besede, ampak preplet decentraliziranih »klepetalnic«), morda kam drugam, lahko vznikne tudi kaj novega. Poleg tega tovrstne platforme lahko prodajajo kvečjemu dodatne funkcionalnosti, nekaj več od tistega osnovnega, predvsem za napredne in profesionalne uporabnike, ki jim take zadeve pridejo prav, olajšajo delo, prihranijo čas, dajo boljše možnosti za povečanje zaslužka in podobno. Twitter sam po sebi nima ničesar, kar bi prodajal. Njegova vrednost so uporabniki in njihove debate, prepiri, dovtipi, smešnice, informacije in ostalo, kar tam objavljajo. Ko se dovolj uporabnikov odloči, da se ne gredo več, in uvedba naročnine je dovolj velika motivacija za tako odločitev, ne ostane kaj dosti niti za tisto peščico, ki bi bila celo pripravljena plačati.

Podobno je Youtube nedavno opravljal test, na srečo na omejenem vzorcu uporabnikov, kako bi se obneslo zaračunavanje ogledov videov v razločljivosti 4K. To kakovost bi vtaknili v obstoječo naročnino Youtube Premium. Že po tednu ali dveh so od »poskusa« odstopili in za zdaj menda tudi od same ideje. Na srečo, kajti s tem imam še večje težave kot z zaračunavanjem za dostop do Twitterja. Moti me že to, da naročnina na Youtube Premium vsebuje tudi glasbo Youtube Music, ki je zagotovo marsikdo, ki bi sicer plačal kakšen evro za Youtube brez oglasov, kar je osnovni namen Premiuma, ne potrebuje. Predvsem pa kot avtor videov na tej platformi, kakšne druge podobno uporabne žal ni, želim, da gledalci lahko gledajo moje oz. vsebine Tehnozvezdja v 4K, kadar jih ponudimo v tej kakovosti. Ne objavljam jih z namenom, da bi bili plačljivi, zato mi ne bi bilo všeč, če bi potem mimo moje volje bili. Ob tem se zavedam, da ponudnik zagotavlja infrastrukturo in vse, toda hkrati s prikazovanjem oglasov med temi vsebinami, slednje seveda dobi zastonj, dobro zasluži. Tudi pri tistih ustvarjalcih, ki so upravičeni do oglaševalskih prihodkov (Tehnozvezdje zaradi nekoliko premajhnega števila ur ogledov na leto ni). Premium naj bo plačevanje za odstranitev oglasov, samo vsebine in njihov nivo (tehnične) kakovosti, pa naj prodaja, kdor jih je sam sproduciral oz. kupil pravice zanje.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!
• 
  KRATKI TEST ASUS Vivobook S14: Šele v pravem kontekstu se pokažejo njegove prednosti

The post In zdaj bi radi prodajali še naročnino na naše vsebine appeared first on Tehnozvezdje.

Gopro Max, kot so novinca poimenovali, je nadaljevanje  modela Fusion. Podobno kvadratno ohišje z zaobljenimi robovi, kameri postavljeni proti desnemu robu in pomembna novost – zaslon. Glede na veliko črnine okrog njega, bi bil lahko večji, ker pa kamera meri le 69 x 67 mm, tudi ekran ne more biti gromozanski, a je dovolj za spreminjanje nastavitev in občasno kadriranje. Nosilec za Goprojeve nastavke je zložljiv, pogrešamo klasičen nastavek za stativ, ki ga morate dokupiti, saj je poleg le prilepek za čelado. Pomnilniška kartica je micro SD, priporočljiva hitrost U3. Za razliko od predhodnika ima tokrat le eno režo za kartico, kar pomeni, da je strojni del dovolj zmogljiv za sestavljanje 360-stopinjske slike v kameri.

Gopro prvenstveno cilja na snemanje video posnetkov, temu je tako rekoč podrejeno vse. Najvišja razločljivost s 5,6K sicer malenkost zaostaja za konkurenco, a je ta razlika zelo majhna in pravzaprav ni omembe vredna. Še vedno brez težav dobimo ven spodoben izrez v polni visoki razločljivosti, poleg tega so vsaj dostopnejši programi za obdelavo 360-stopinjskega videa omejeni na izvoz v 4K. Max zna snemati v 360-stopinjski tehniki tudi v nižjih razločljivostih, 4K in Full HD, v slednji zna to tudi predvajati v živo preko mobilnega telefona, tako androidnega kot iPhona. Škoda, da tega ne zmore preko osebnega računalnika, saj bi bila kamera zelo zanimiva za sejne sobe, kjer ne bi bili več omejeni na sedenje v slogu televizijskih nadaljevank.

Slika je elektronsko umirjena in če ne delate noro sunkovitih gibov, tresljajev praktično ne boste opazili. Možnosti za nastavitev je kar nekaj, vključno z barvnim profilom. Če so nam amaterjem žive barve bolj všeč, imajo profesionalci raje bolj zamolkle, saj s programskimi orodji lažje nastavijo željene vrednosti. Pohvaliti je potrebno snemanje zvoka, po kameri so snovalci razporedili šest mikrofonov za boljši prostorski zvok, ki svoje delo opravijo zelo dobro. Max ima tudi fotografski del, ki pa je v primerjavi z običajnimi Goproji konkretno podhranjen. Pod/nadosvetlitev, izbira izravnave beline in praktično konec nastavitev. Brez surovega zapisa, brez dolgih časov, brez možnosti shranjevanja nesestavljene slike ali HDR-načina. Dobite že sestavljeno 360-stopinjsko sliko, ki jo lahko neposredno naložite na primer na Facebook, za kakšno resno fotografiranje je njena uporabnost premajhna. Ima pa kamera način Hero, ki simulira klasičen Gopro, z eno pomembno razliko. Lahko izbiramo med prednjo in zadnjo kamero. V praksi to pride prav vlogerjem, čeprav bodo slednji razočarani nad najvišjo ločljivostjo, 1440p. Tudi v Hero foto načinu Max zmore le 5 milijonov točk, kar je za današnje čase na spodnji meji uporabnosti.

Gopro Max je v celoti zatesnjen, z njim se lahko potopite do globine pet metrov. Žal ne pričakujte 360-stopinjskih podvodnih posnetkov, ker je slika zaradi premajhnega zaščitnega stekla motna. Tudi dodatna zaščitna plastika, ki jo dobite v kompletu, ne bo pomagala, ker je namenjena predvsem zaščiti stekla pred padcem in ne podvodnemu snemanju. Nasplošno je podvodno snemanje v 360-stopinjski tehniki težavno, posebna ohišja pa niso poceni.

Če zaokrožimo pogled na Goprojevega novinca, je slika rahlo mlačna. Spodobno ohišje, uporaben zaslon (s podporo dotikom), kvaliteten video in zvok, a ravno tisti del, ki bi lahko prevesil konkretno prevesil  tehtnico, način Hero in fotografski vidik sta podhranjena, cena (550 evrov) pa spet ni tako zelo ugodna. Po drugi plati pa je poskrbljeno za uradno zastopstvo in s tem servis, kar zna biti pri 360-stopinjskih kamerah in njihovi občutljivosti dokaj pomembno. Skratka, prednosti in slabosti, čeprav lahko vsaj upamo, da bo morebitna prihodnja nadgradnja programske opreme prinesla kakšne konkretne spremembe.

HVALIMO

• Izdelava ohišja

• Kvaliteta videa

• Zaslon za nadzor

GRAJAMO

• Oskubljene fotografske možnosti

• Nekatere sicer klasične nastavke je treba dokupiti

Posodil: Foto-klik. d. o. o.

The post Gopro Max – Zanimiva naprava, če jo boste uporabljali za snemanje (#VIDEO) appeared first on Tehnozvezdje.

Na pogled so vsi omenjeni aparati bolj ali manj enaki. Nekoliko različne so debeline in mase, najcenejši je pričakovani najtanjši in najlažji, saj tehta nekaj manj kot 400 g, kar je ugodno za daljšo uporabo. Pri tem pa je še vedno dovolj masiven, da zdrži tudi kakšen večji objektiv in da ga je enostavno držati, pa tudi lepo kovinski in deluje vzdržljiv. Obliko bi lahko nekoliko posodobili, a v osnovi deluje. Razporeditev tipk in kolesc ter upravljanje so tipični za to serijo aparatov in tega proizvajalca, tu sprememb Sony ni delal, obračanje zaslona naprej (nad vrhnjo stranico) je zdaj tudi že poznano, ob levem robu pa je ostalo elektronsko iskalo. Prav veliko presenečenj torej ni, kar bo marsikomu všeč, nekatere pa bo tudi frustriralo. Predvsem, da se je še vedno treba prebijati skozi nepregledne in neskončne izbirnike oz. nastavitve, iz katerih uporabnik tudi pogosto »pade ven«, ko potrdi kakšno izbiro.

A6100 je povsem očitno aparat nove generacije, kar se še posebej vidi po sistemu samodejnega ostrenja z zmožnostjo sledenja obrazu in očem, pri snemanju videa 4K in po rezultatih, ki jih daje v datotekah jpg. V primerjavi z a6400 so tri ključne razlike. Izgubil je možnost snemanja s profili ter načini s-log in HLG, ki skorajda nimajo barvnih informacij, a zato večji dinamični razpon in omogočajo »barvanje« v postprodukciji. Pri videu tudi ni včasih uporabne možnosti zaklepanja samodejnega nastavljanja beline, da se barvna lestvica ne spreminja, ko se skozi posnetek spreminja svetloba. Tretja ključna razlika pa je strojna – elektronsko kukalo ima zgolj polovično ločljivost, a je še vedno povsem uporabno.

Za fotografiranje je a6100 krasen aparat, saj je samodejno ostrenje res hitro in natančno. Če posebej med lovljenjem ljudi ali živali. Ko zazna obraz ali oči, tega praktično ne izpusti več. Motiv zazna ekstremno hitro, če pa se slučajno zmoti, je mogoče na zaslonu z dotikom izbrati želenega. Ostrenju na to točko se potem odrečemo s klikom na osrednjo tipko OK. Na žalost pa je poleg premikanja povečane slike s prsti to edina funkcionalnost zaslona na dotik, kajti vse ostalo je še vedno treba urejati s tipkami in kolesci na aparatu. Nekateri konkurenti imajo na slednjih več priročnih možnosti, denimo nastavljanje občutljivosti ISO, pod/nadosvetlitev ali čas. Pri Sonyju je na voljo nekaj funkcijskih tipk, ki jim je mogoče določiti, kaj prikličejo. Ena, na vrhu ohišja, ima kot privzeto možnost določanje načina ostrenja (samodejno, enkratno, neprestano ali ročno), kar pride prav, če veliko prehajaš med fotografiranjem in snemanjem, vendar tudi nova samodejna možnost (AF-A) deluje skoraj brezhibno. Rezultati so pričakovano dobri, seveda malo odvisni od uporabljenega objektiva, vsekakor pa v svetu tipal APS-C kaj veliko boljšega glede kakovosti fotografij ne obstaja. Kdor se ne bo ukvarjal z obdelovanjem iz datotek RAW, bo vesel zelo vernega prikaza kožnih tonov in barv nasploh, kar prej pri Sonyju ni bilo pravilo. Hitrost zaporednih posnetkov je prav tako zelo spodobna za ta cenovni razred.

Mogoče še boljši kot za fotografiranje pa je to aparat za snemanje videa. V razločljivosti 4K, kajpak. Že res, da ne omogoča toliko možnosti kot dražji modeli, toda ostrenje, tudi s samodejnim sledenjem obrazu (ne pa očem, to prinaša šele model a6600), nič izreza pri 25 sličicah na sekundo, neomejena dolžina posnetkov, vhod za mikrofon (3,5 mm) in res lepa slika, s pravilno osvetlitvijo in barvami skoraj brez kakršnega koli ukvarjanja z nastavitvami, so težko premagljivi aduti. Ne poznam drugega aparata za podobno ceno, če odmislim a6400, ki bi ponujal tako dober video in bi bil tako fin za vlogerske namene. Vsa resna konkurenca stane najmanj tisoč evrov, raje pa precej več. Resda ponuja nekaj več možnosti in podpira hitrejše zapisovanje na kartice, a to marsikoga niti ne zanima. Edina resnejša težava utegne biti izbira oz. nakup objektivov, ker določeni drugi sistemi ponujajo boljšo izbiro za neprofesionalne namene (in cene), pa tudi boljši osnovni (“kit”) objektiv.

Vprašanje iz uvoda, ali a6100 ali 6400, pa nima enoznačnega odgovora. Zmogljivejši model bo prav prišel predvsem tistim, ki se nameravajo resneje ukvarjati z videom, ali jim pri fotografiranju prav pride čim bolj jasen prikaz v iskalu. Za večino ostalih, tudi če nameravajo z aparatom početi kaj resnejšega, pa bo najcenejši iz nove generacije še vedno enako zmogljivo orodje. Ne, da Sony ne bi mogel še česa izboljšali, toda napredek v primerjavi s priljubljenim a6000 iz prejšnje generacije je očiten, vrednost za ceno pa tokrat tudi zelo dobra.

The post Sony a6100: Trenutno ena najboljših vrednosti za ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Novi A6400 se kar lepo umešča med sicer ne več najnovejša, a še vedno aktualna A6300 in A6500. V primerjavi s prvim ima precej novosti, a je manj zmogljiv od drugega, pa vseeno ni samo njegova okrnjena različica, temveč je tehnološko sodoben in hkrati Sony tokrat ni pretiraval s ceno, saj bo priporočena za ohišje znašala 1050 evrov, za komplet z objektivom pa 1150 (16-50) ali 1450 evrov (18-135). Veseli me, da v tem podjetju niso znova podlegli svojo običajni želji, ki jim narekuje z določeno serijo siliti vedno višje, ampak so se tokrat odločili za vmesni model, ki bo lahko našel precej širši krog kupcev.

Osnova je tipalo s 24 milijoni točk in zadnja generacija procesorja Bionz X za obdelavo slike. Toda marsikdo se bo precej bolj razveselil izboljšanega sistema samodejnega ostrenja, ki menda motiv izostri v vsega 0,02 s. Za to uporablja čez skoraj celotno tipalo (84 odstotkov površine) razporejenih 425 točk s faznim zaznavanjem in zaznavanjem kontrasta. Še posebej dobrodošlo za vlogerje pa bo sledenje oči in ostrenje nanje. Aparat pa bo znal slediti še kaj drugega, tako da naj bi bila odveč skrb glede tega, da motiv ne bo ves čas izostren.

Še ena, kar pomembna pridobitev za vlogerje, je vrtljiv zaslon. Obrne se namreč navzgor, kot pri modelih RX100. Tam ga sicer lahko zakrije zunanji mikrofon, če je nameščen na aparat, a vendarle je to veliko bolje kot zgolj premičen zaslon pri A6300 in A6400. Vhod za mikrofon pa je tudi skoraj nujen za resno snemanje videa in na srečo ne manjka. Video je kajpak lahko posnet v 4K, resda z največ 30 sličicami na sekundo, vendar pa s polnim branjem tipala. Kar pomeni, da ni izreza, torej objektivi ohranijo svojo goriščnico (sicer se izgubi široki kot), in da je podatkov 2,4-krat toliko, kot jih je potrebnih za razločljivost 4K. Te dodatne informacije aparat uporabi, da je lahko na posnetku kar največ detajlov in globine. Snemati je možno tudi v zapisih S-Log2 in S-Log3, ki s svojimi krivuljami dajeta osnovo za dodajanje želenih barv med montažo videa, ter Hybrid Log Gamma (HLG), s čimer je mogoče dokaj enostavno dobiti sliko HDR.

Pri fotografiji aparat ponuja osem ali celo enajst slik na sekundo, odvisno od izbranega zaklopa, mehanskega ali elektronskega. Prvega proizvajalci ohranjajo zaradi sinhronizacije časov z bliskavicami. Medpomnilnik je poln po 116 fotografijah jpeg ali 46 raw. Občutljivost tipala (ISO) gre do 32 tisoč ali do 102.400 v razširjenem načinu (nižji ločljivosti). Na voljo je tudi posebej način intervalnega fotografiranja za ustvarjanje posnetkov s časovnim zamikom (time-lapse).

Kaj manjka v primerjavi z A6500. Razen umirjanja slike neposredno na tipalu nič pomembnega. Ohišje je iz magnezijeve zlitine in je odporno na prah in vlago (torej za pod vodo ni). Tako se na prvi pogled A6400 kaže kot aparat, ki bi lahko za precej manj denarja in s prijaznejšo velikostjo ponudil večino tistega ali še več, kar omogočata Fujifilm X-T3 in Panasonic G9 (z izjemo videa 4K/60), ki smo ju testirali v zadnjem času.

The post A6400 ali enkrat na desetletje celo Sony prisluhne uporabnikom appeared first on Tehnozvezdje.

Ta logika je za podjetje odlična, za uporabnike malo manj. Želiš boljši fotič, kupi novega, dražjega. Kar po svoje ni nič slabega, saj so fotoaparati že vrsto let dovolj dobri za amatersko rabo, od ločljivosti do dinamičnega razpona in občutljivosti. A uporabniki smo dobro naučeni, novo je bolje nas učijo od malih nog.

Sony A6300 je drugi fotoaparat iz serije 6000, ki mu je že kar prehitro sledil še A6500. Slednji je prišel na svetlo le pol leta po A6300, kar daje misliti oziroma potrjuje prvotno tezo o Sonyevem razmišljanju. V praksi to seveda pomeni, da so si fotoaparati podobni in da med njimi ni bistvenih razlik v zunanjosti, spremembe so seveda v notranjosti. A6300 si z ostalimi iz serije 6XXX deli praktično enako ohišje, razlike so pravzaprav le med A6000 in A6300, medtem ko imata slednji in A6500 praktično enak izgled.

Sony je pametno izkoristil brezzrcalno tehniko in postavil elektronsko iskalo skrajno levo, podobno, kot imajo to klasični Leicini fotoaparati.  Ta zasnova omogoča dvoje, ni tiščanja nosu ob zaslon in uporabo obeh očes. S tem so se izognili nepotrebni umetni izboklini na sredini, ki je baje všeč nostalgikom za zrcalno refleksnimi fotoaparati. Desni del je spodobno odebeljen in omogoča dober oprijem, gumbov je seveda malo morje.

Elektronsko iskalo zmore 2,3 milijona točk, kar je danes pravzaprav standard in sam nestrpno čakam prva iskala v polni HD-ločljivosti. Slednja bodo prinesla natančnejše ročno ostrenje in boljši pregled, a zelo verjetno tudi večjo porabo energije. Kot zanimivost, elektronsko iskalo ima višjo porabo v primerjavi z zaslonom na zadnji strani aparata.

A6300 ima kar nekaj različnih načinov za fotografiranje, tako za resne uporabnike kot začetnike. To se sliši odlično, a meniji so za začetnike katastrofa. Če dobro pomislim, so imeli prvi NEX-i začetniku veliko prijaznejši uporabniški vmesnik, a kot kaže Sony cilja predvsem na zahtevnejše uporabnike. 24-milijonsko tipalo je star znanec, ki ga uporablja kar nekaj drugih modelov in znamk. Je med zmogljivejšimi in brez težav zadovolji tudi zelo zahtevne uporabnike. Na žalost je umirjevalnik slike, vgrajen v fotoaparat, ostal rezerviran za A6500, kar je morda tudi razlog za tako hiter prihod naslednika.

Med ostale zanimivosti spada 11 posnetkov na sekundo in najkrajši čas 1/4000s. Tu ga Olympusi, Panasonici in Fujifilmi gladko obidejo po levi in desni, kajti vsi trije omogočajo tudi elektronski zaklop s časi do 1/32000s. Na prvi pogled niti ne tako zanimiva možnost, a krepko zmanjša potrebo po sivinskih filtrih, če recimo želimo sredi sončnega dne fotografirati z čimbolj odprto zaslonko. Najvišjo občutljivost ISO 51200 je bolje jemati z rezervo, tja do 12800 je praviloma uporabna tudi za resne namene.

A6300 je zagotovo eden od spodobnejših zrcalno refleksnih fotoaparatov, temu v prid govori tudi število točk za avtomatsko ostrenje, ki so razporejene bolj kot ne po celotnem tipalu. Tudi število PDAF točk govori zase, 425 so jih inženirji razporedili po tipalu. V praksi to pomeni, da fotoaparat v normalnih svetlobnih pogojih brez težav konkurira DSLRjem, v slabih pa še vedno rahlo caplja za njimi.

Skočimo zopet v tiste vode, kjer brezzrcalci kraljujejo, video. 4K mu niti malo ni tuj, tako v 25p kot 24p formatu in to po celi površini tipala. Od tu naprej je vse ostalo le še naštevanje, med ostalim 1080p v 120 posnetkih na sekundo, s prenosi do 100Mb/s v X-AVC S formatu.

Vsaka stvar ima dve medalji in če je A6300 tako na papirju kot v praksi zelo spodobna zverina, ima tudi rahlo nesrečnega angela varuha. Na eni strani ga omejuje A6500, na drugi lastna relativno visoka cena (dobrega tisočaka brez objektiva) in na tretji obupno pomanjkanje novih objektivov za ta sistem. Sony je zaznal svoj trenutek v svetu polne (Leica-) formata in ga sedaj izkorišča na polno in so kot kaže postavili svet APS-C na stranski tir.

Sony A7, prva različica je slabih 200€ dražja, medtem ko je druga različica s 500€ pribitka na prvi pogled nezanimiva, a ponuja vgrajeno stabilizacijo. Na nek način si Sony samemu sebi dela konkurenco oziroma kot da bi rad pozabil na začetke serije NEX. Na srečo uporabnikov ne dela tektonskih premikov, kot jih je recimo Olympus, a kljub temu neprijeten občutek ostaja. Ostati na APS-C ali raje presedlati na polni Leica-format je vprašanje, vredno količine APS-C objektivov, ki jih imate. Jaz bi stavil na številko 7, čeprav mi ni najljubša.

Tule so fotografije v polni ločljivosti.

Prednosti A6300 pred A6000:

• 425 točk za ostrenje proti 179-im
• Elektronsko iskalo z ločljivostjo 2,36 milijona točk namesto 1,44 milijona
• Snemanje videa 4K
• Profili S-Log2 in S-Log3
• Malce daljše trajanje baterije

Prednosti A6500 pred A6300:

• Petosno umirjanje slike v ohišju
• Zaslon na dotik

The post Sony A6300: Vmesna stopnička appeared first on Tehnozvezdje.