Panasonic G80: Nekaj res dobrodošlih izboljšav

Alan Orlič • 23. februarja 2017 ob 13:15

Proizvajalci imajo navado na nek logičen način označevati izdelke, kar se jim ob različnih regijah in hiperinflaciji novitet lahko hitro sfiži.

Na srečo se je tempo v digitalni fotografiji ustavil in ne divja več tako hitro, kot smo bili vajeni nekaj let nazaj. A še vedno nas zadnje oznake fotoaparatov pri Panasonicu rahlo spravljajo v dvoumnost. So to res prave novosti ali le olepšave? Novinec iz serije G ima številko 80 pri nas oziroma 85 v Ameriki (tudi tega ne razumemo, ampak marketingarji menda že vedo). Prejšnje različice so šle po vrsti od ena do sedem, edino štirico, ki v japonski kulturi velja za nesrečno, so izpustili. Zdaj pa smo pri preskoku. Novinec ni 8, ampak je 80. Toliko boljši od predhodnika? Kje torej smo?

Serija G je že od samega začetka predstavlja žgance in zabelo, tisto glavno med Panasonicovimi resnimi fotoaparati. Prvi brezzrcalni model je bil G1, kljub dejstvu, da je standard mikro štiri tretjine (m4/3) postavil Olympus. Vse ostale različice izhajajo od tu, čeprav le G in GH ohranjata zunanjo podobnost z zrcalnorefleksnimi aparati. V osnovi to pomeni manjše ohišje, sredinsko iskalo in odebeljen desni del za boljše držanje. V primerjavi s predhodnikom je zrastel za nekaj milimetrov in je v dolžino celo presegel Nikona D3400. Vse to spominja na avtomobilsko industrijo, kjer je trenutna velikost Volswagnovega pola tam, kjer je bil pred leti drugi golf. Priznam, sem za majhne fotoaparate in velikih živinčet ne nosim rad v rokah, čeprav imajo slednji bolje razporejene tipke. Kljub temu se da z manjšimi fotoaparati čisto lepo shajati, poleg tega se od njih ne pričakuje enake uporabnosti kot od njihovih večjih bratov. Smisel majhnega fotoaparata je v tem, da uporabnik nosi manj, a ima še vedno celoten nadzor nad fotoaparatom. In to Panasonicu G80 čisto spodobno uspeva.

Gumbov za nadzor je več kot dovolj, dva vrtljiva, programabilni gumbi na zadnji strani in vrtljiv zaslon na dotik bi morali biti ustrezni tudi za zahtevnejše uporabnike. Elektronsko iskalo ima povečavo 0,74x in spodobnih 2,36 milijona točk, zaslon pa s tremi palci diagonale še zdaleč ni največji, a je vrtljiv v vse smeri in ga lahko po potrebi tudi skrijemo. Meni so sicer bolj všeč taki, ki se premikajo le navzgor/navzdol, gibljiv LCD zaslon ob strani je bolj filmske narave. Občutljivost na dotik je zame dvorezen meč. Ne maram pretirano te možnosti, ker vedno spotoma poleg točke ostrenja prestavim še kaj drugega. Na srečo se da izklopiti, da ni moteče.

Kaj pa notranjost? Tipalo s 16 milijoni točk je trenutno v svetu fotografije že dobesedno starina, a število pik danes ne igra več nobene pomembne vloge, razen če ne prodajate fotografij na stock straneh, tam tako ali tako prevladujejo Nikoni D800 in podobni. Panasonic je kljub temu naredil nekaj sprememb, praktično odstranil filter AA (Anti aliasing), ki v določenih primerih preprečuje neželene vzorce (moire) in s tem pripomogel k boljši ločljivosti. A tisto glavno je umirjanje tipala v samem fotoaparatu. Končno! Medtem ko ima Olympus to funkcionalnost že od začetka standarda m4/3 v vseh svojih fotoaparatih, jo Panasonic šele zdaj počasi dodaja v nižji cenovni razred. Njihovo prvo pravilo je bilo, mi umirjamo objektive, pri Olympusu pa ravno obratno. V praksi je to pomenilo, da si na Olympusu brez težav uporabljal vse Panasonicove objektive, obratno pa si preklinjal dolge čase in stresene posnetke. No, zdaj ko to ima, se je Panasonic s tem začel celo ponašati, marketingarji so iznašli pojem dvojno umirjanje in zadeva se kar spodobno obnese. Vseeno ne pričakujte čudežev, seveda je vse odvisno od goriščne razdalje, a z malo potrpljenja lahko naredite nestresen posnetek tudi pri 1/2 sekunde z 28-mm ekvivalentom v 35-mm svetu.

Od tu naprej ni veliko razlike v primerjavi s predhodnikom, pravzaprav je še ena, niti ne tako majhna malenkost, vremensko zatesnjeno ohišje. V praksi to pomeni, da dežne kaplje ne bi smele niti najmanj škoditi, a seveda mora biti take vrste tudi objektiv. Najkrajši čas zaklopa je 1/4000 sekunde, v elektronskem načinu zmore do 1/16.000 sekunde. Aparat zmore šest posnetkov na sekundo v polni ločljivosti oziroma 30 v 4K, kjer je ločljivost še vedno spodobnih 8 milijonov točk. 4K zna izkoristiti za povečanje globinske ostrine in izbiro točke ostrenja po zajemu posnetka. Oboje zna priti prav v svetu fotografije, kot tudi samo snemanje videa v ločljivosti 4K. Recimo za vse, ki imate radi akcijske posnetke, 4K predstavlja 30 posnetkov na sekundo ne samo nekaj sekund, ampak minut. Na koncu le izberete najboljši posnetek ali več njih. Seveda je tu tudi wifi, preko katerega lahko fotoaparat upravljate ali le prenašate posnetke na mobilni telefon. Brez slednjega si danes fotoaparata niti ne morem predstavljati, še raje bi videl še kakšno možnost več.

G80 je spodoben fotič, ki sicer ne prinaša velikih sprememb, a ravno dovolj, da je zanimiv za tiste, ki imajo G6 ali starejše in želijo 4K. Cena se skupaj z objektivom ustavi ravno pod tisočakom, kar ni pretirano. Če je GH4 oziroma GH5 veliki brat, G80 kar dobro opravlja delo mlajšega brata z večino funkcij, ki so fotografskemu navdušencu zanimive in uporabne. A če mene vprašate, je cenejši GX80 s še manjšim ohišjem in elektronskim iskalom na levi strani namesto na sredini za fotografe bolj zanimiv. Ampak sam imam tako ali tako čudne predstave o tem, kakšen naj bi bil brezzrcalni fotoaparat. 🙂

[infogram id=”panasonic_g80-841″ prefix=”rRQ”]

Tule so visokoločljivostne fotografije, zajete med testom Panasonica G80.