Sony a6400: Napredek pri videu, nič novega pri fotografiji

Razumeti proizvajalce zabavne elektronike je pogosto težko, pri fotoaparatih pa so odločitve in oznake včasih še manj logične. Sony je pri zmogljivih brezzrcalnikih s tipalom APS-C najprej navdušil fotografe z modelom a6000, potem skočil na a6300 in kmalu še na a6500 ter z obema poskušal pridobiti še tiste, ki se ukvarjajo z videom. A mogoče bo tem uporabnikom najbolj povšeči a6400, ki je uradno nekje vmes, v praksi pa je v določenih pogledih boljši celo od modela z višjo številko, a v drugih zaostaja za obema predhodnikoma. Pa naj bo kupec pameten.

V osnovi kaj veliko razlik od uveljavljene filozofije ni. Če ne bi bilo oznake levo zgoraj, bi težko uganil, za kateri model točno gre. Oblika in velikost se ne spreminja kaj dosti, tudi tipke in koleščki ter z njimi upravljanje so poznani. Še vedno ne idealni, a dovolj je možnosti bližnjic, tudi na zaslonu na dotik, da je vse hitro in enostavno dostopno. Elektronsko iskalo še naprej štrli ven iz ohišja in je znova zelo dobro, ni pa kakšnega napredka na tem področju, prisotni so bliskavica, nastavek za zunanjo (ali kaj drugega) in vhod za mikrofon. Žal manjka izhod za slušalke, da bi se dalo še sproti preverjati, kakšen zvok aparat dejansko snema. Glavni pridobitvi pa sta obračanje glavnega zaslona, da se lahko vidiš med snemanjem, in ostrenje s sledenjem očem (pri čemer aparat menda uporablja umetno inteligenco za prepoznavanje obraznih lastnosti). To dvoje je dalo precej upanja, da bo a6400 kot naročen za vlogerje.

Ali je res, povem malo kasneje, še prej pa nekaj besed o fotografskih sposobnostih. Glede tega, je novinec pretežno enak obema predhodnikoma. Kakšne razlike v fotografijah ni, še posebej, če jih razvijaš iz datotek raw. Sony je malo spremenil algoritme za jpeg, zaradi česar so rezultati že brez obdelave boljši, s prijetnejšimi barvami, ampak mislim, da večina kupcev takega aparata prisega na raw, zato te pridobitve sploh ne bo opazila. Tudi upravljanje je slično in že a6300 je imel izredno hitro ostrenje, le brez sledenja oči, tako da tudi v tem pogledu ni kaj konkretno novega ali drugačnega. Zatorej – strogo fotografsko je a6400 pretežno na nikogaršnji zemlji. Z a6300 in najbrž tudi a6000, ki sta oba konkretno cenejša, se da dosegati bolj ali manj identične rezultate, a6500 pa ima vgrajeno umirjanje slike, ki v določenih primerih zagotovo pride prav. Kar ostane novemu modelu, je video, tam pa smo dobili precej, a mogoče vseeno ne čisto vsega, kar bi si želeli. Za kaj takega bi se aparat najbrž moral imenovati a6700 in biti najdražji v družini. Spet te oznake in cenovne umeščenosti.  

Kar pa se tiče videa – ostrenje res funkcionira. Aparat sam zazna obraz in znotraj njega oči, te obrobi s kvadratkom in ga potem prestavlja, ko se »vloger« premika naokrog. Če sem hodil ali če sem sedel v »studiu«, sem bil vedno lepo izostren, s čimer sem pri marsikaterem drugem aparatu doslej imel težave. Tako da to vsekakor je napredek in zelo dobrodošla pridobitev za snemanje videa. Ta opcija vključuje tako ljudi kot živali, saj tudi pri teh deluje sledenje očem. Nasploh je ostrenje izredno hitro in večinoma tudi natančno, vseeno pa je včasih potrebna pozornost, ker aparat lahko zgreši in zaradi večjega kontrasta izostri nekaj (ne tako zelo daleč) v ozadju, kar je ravno dovolj, da posnetek ni več uporaben.

Glede zaslona pa je tako, da Sonyjevo vztrajanje pri obračanju navzgor gotovo ni idealno in sta glede tega Panasonic in Canon z vrtenjem navzven bolje premislila zadevo. Kot je zaslon zgoraj, že tako komajda v celoti izstopi izza ohišja, če je na aparatu mikrofon ali bliskavica, pa ga ta seveda prekrije. So načini, kako se temu izogniti, še posebej v studiu je lahko mikrofon na svojem stativu nekje zraven, a za vloganje med hojo obstajajo boljše rešitve.

Pri snemanju do 4K/25 ni izreza, če greš na 30 sličic na sekundo, pa je že malo večja goriščnica. Do 4K/60 aparat ne zmore, čeprav mislim, da bi za svojo ceno lahko. Toda potem bi Sony moral nadgraditi še režo za pomnilniško kartico, ki je hitrosti UHS-I, ne najnovejše UHS-III. Ohišje je sicer dovolj veliko, da težav s segrevanjem med snemanjem ni, zna pa biti težava baterija, ker prav veliko zaloge nima. Na srečo je še vedno enaka kot pri starejših aparatih iz serije a ali pa nexih, tako da morda kakšno dodatno že imaš. A morda je prav zato, ker niso šli na nekaj novejšega, avtonomija dokaj slaba. Se pa da med snemanjem aparat polniti, kar pa je za studio tudi v redu. Slika je sicer zelo lepa, a vseeno Sony po mojem mnenju ne dela dovolj na ohranjanju svoje prednosti, kajti drugi proizvajalci (Panasonic, Fujifilm, …) so ga že precej ujeli, nekateri tudi ponujajo kodeke s še večjim podatkovnim tokom in prav tako omogočajo snemanje z nevtralnim profilom (log) ter morda tudi nestisnjeno sliko čez hdmi. Vseeno – za snemanje in še posebej za vloganje je a6400 trenutno ena boljših ali pa kar najboljša izbira, če je proračun nekje okrog dobrega »jurja«.

Moramo pa še kakšno reči o Sonyjevem naboru objektivov. Že od nekdaj smo pri nexih tarnali, da je malo izbire za soliden denar, vse dobro je tudi drago in zasnovano s profesionalci, ne običajnimi uporabniki v mislih. Prav dosti se na žalost ni spremenilo, ker Sony v zadnjih letih pretežno razvija svoj polnoformatni sistem – znova skoraj izključno s profesionalnimi objektivi. Pri sistemu APS-C je dokaj nov objektiv 18-135, ki sem ga tudi dobil na preizkus, in ga lahko pohvalim. Je malo manjši in lažji kot znani 18-200, precej oster, in se nasploh zdi v redu vsestranska izbira. V vsakem primeru bi vzel komplet z njim, ker dejstvo, da je v osnovnem še vedno vključen plastičen in optično slab 16-50, že meji na norčevanje iz kupcev. Na tako dobrem aparatu se enostavno ne spodobi uporabljati tako povprečnega objektiva.