Sony RX100 IV po enem letu: Pravi fotoaparat zame in še za marsikoga
Matjaž Ropret 12. julija 2018 ob 14:55

Medtem ko Lenart že nekaj časa veselo uporablja Sonyjevega RX10, sem se sam pred dobrim letom znašel pred dilemo, kaj storiti. Vrnil sem se z dveh sejmov, kjer sem izmenično fotografiral in snemal s testnim Panasonicovim popotnim superžepnikom TZ100 in svojih preizkušenim, a že rahlo nedoraslim Nexom 3N. In razmišljal kaj storiti, ker je bilo bolj ali manj jasno, da je nadgradnja nujna. Kolikor je Nex delal kakovostne posnetke – tisto 16-milijonsko tipalo se mora uvrščati med eno najbolj posrečenih, kar jih je Sony kdaj razvil in izdelal – so ga pestile nekatere težko obhodne pomanjkljivosti. Najbolj opazno počasno ostrenje, še posebej med bolj ekstremnimi prehajanji, na primer iz širokokotnega v tele območje ali iz sonca v senco, ko si je vzel kar nekaj sekund, preden se je našel. Poleg tega pa se je bilo vedno težje sprijazniti s povprečnim zaslonom, prepogostim skakanjem v izbirnike za osnovne nastavitve in nenazadnje precej glasnim zaklopom. Pa še snemanje videa v 4K bi imel.

Toda kateri aparat/sistem bi ustrezal merilom in ne bi bil predrag? V igri je bil omenjeni TZ100, tudi zato sem ga nesel s seboj v Barcelono in Ženevo, da ga preizkusim tam, kjer največ šteje. Skoraj me je prepričal, a je ostalo nekaj pomislekov. Sony že dolgo ni predstavil nobenega brezzrcalnika v srednjem razredu (to velja še danes), sploh pa ne kakšnih naslednikov mojega Nexa ali recimo malo bolj naprednih petic. Serija A6xyz mi nekako ni ugajala. Canonov G7X mkII je fin za fotografiranje in precej nezanimiv za video. Bi šel nazaj na mikro štiri tretjine? Kaj pa vem in tudi tam ni bilo idealnega ohišja. GX800 je preveč cenen in ponuja premalo, GX80 pa že toliko dražji in večji, da ni ravno impulziven nakup. Toda ta je prišel, ko je Amazon za manj kot 700 evrov prodajal Sonyjev skoraj najboljši superžepnik RX100 IV. Po enem letu lahko rečem, da sem opravil izvrstno kupčijo. Aparat ni idealen, je pa z naskokom najboljši, kar sem jih doslej imel, in brez težav izpolnjuje večino nalog. Rad ga imam in zaradi majhnosti je skoraj vedno z menoj. Letos sem v Barceloni celo odmislil telefon za fotografiranje, vse na predstavitvah in sejmu sem opravil s Sonyjem in obneslo se je super. Kar pa ne pomeni, da ga v prihodnje ne more spet izpodriniti telefon, kajti Pixel me v zadnjem času iz dneva v dan preseneča.

Najprej nekaj osnov o seriji RX100, če je ne poznaš dovolj podrobno. Prvi model s tem imenom je Sony predstavil poleti 2012 in sprožil manjšo revolucijo. Prvič so v žepno ohišje, malce debelejše, ampak še vedno majhno, zapakirali res veliko tipalo. Prej smo poznali Canonovo serijo S in podobne s tipalom velikosti 1/1,7″, tu pa je prišlo »enopalčno«, ki je po površini skoraj trikrat večje (116 mm2 proti 41,5 mm2). Ne samo velikost, tudi ločljivost so dvignili na 20 milijonov točk. Kar naenkrat je bilo mogoče v žepu imeti napravo, ki daje dobre rezultate tudi v slabi svetlobi (do ISO 3200) in so njene fotografije uporabne za večje povečave. Že prva generacija je bila dovolj dobra, da jo Sony prodaja še zdaj, kar je bilo prej v svetu digitalnih fotoaparatov domala nepredstavljivo. Neprofesionalni model z življenjsko dobo šestih let (mogoče še več)? Ni šans! Tudi vsi ostali predstavniki serije so še na policah in štirica se mi še vedno zdi nekako najbolj nakupa vredna, čeprav so vsi v redu. Dvojka ni bila velika nadgradnja, prinesla pa je odzadaj osvetljeno tipalo z večjo občutljivostjo, wi-fi, premičen zaslon in še nekaj malenkosti, zato bi za fotografske naloge raje pogledal proti njej. V trojki so nato na željo resnejših fotografov spremenili objektiv. S prvotnega 28-100, ki pa ni imel kdo ve kako vznemirljive svetlobne moči (od f/1,8 do f/4,9), so šli na bolj »klasičnih« 24-70 mm. Torej več širine in krajše tele območje, toda zato zaslonka od f/1,8 do f/2,8, kar je veliko bolje in tak objektiv imata tudi štirica in petica. S šestico pa so napadli omenjenega Panasonica in njegovega naslednika TZ200, saj so zum podaljšali na desetkratnega. Pri trojki so dodali še elektronsko iskalo in možnost snemanja počasnih posnetkov, toda štirica je potem prinesla video 4K in superpočasne posnetke (zaradi »zloženega« tipala, ki vsebuje pomnilnik in lahko zato neposredno shrani in obdela nekaj desetink posnetka, ki jih raztegne v nekaj sekund). Ti so nekako srednje uporabni. V redu v dobri svetlobi in precej temni ter šumeči v slabi. Boljše iskalo in še nekaj malenkosti poleg prej omenjenih lastnosti govorijo v prid štirice. Toda tisto glavno, vsaj zame, je 4K. Petica ima še naprednejše ostrenje, daljši superpočasni posnetek, še obsežnejši rafal, več predpomnilnika in še kaj, in je po predstavitvi šestice še cenovno prijaznejša, zato bi zdaj najbrž pogledoval proti njej.

Mogoče se lahko na prvi pogled zdi Panasonicov TZ100 (in zdaj TZ200) bolj uporaben za ljubiteljsko uporabo, še posebej za izlete, potovanja in podobne namene. Ampak vseeno trdim, da je Sonyjev predstavnik naprednejši fotoaparat. Nekaj naredi že boljša svetlobna moč objektiva, zaradi česar je lahko nastavitev ISO vsaj za en red velikosti nižja (npr. 800 namesto 1600). Ostrenje je bistveno hitrejše in bolj zanesljivo, četudi je treba tudi Sonyja občasno prisilno usmeriti na pravo območje. In Sonyjevo (izskočno) elektronsko iskalo je svetlobna leta jasnejše, je pa res, da ga bolj poredko uporabljam. Zadostuje mi premičen zaslon, ki sicer ne podpira dotikov, kar pogrešam za kakšno potrjevanje izbir in kdaj pa kdaj za ostrenje, drugače pa je lep in dovolj svetel. Pri trajanju baterije pa sta oba precej povprečna. Sonyja izpije snemanje videa 4K, ki fotoaparat, še posebej na stativu, tudi precej segreva. Ampak tudi za celodnevno fotografiranje na sejmih moram imeti pri roki dodatno baterijo. K sreči so že skozi celotno serijo enake in neoriginalnih ni problem dobiti za prijazen evrski znesek.

Sonyjevi Nexi, kasneje so se prelevili v A5xxx in A6xxx, niso sloveli po uporabniški prijaznosti, kar sem v uvodu že omenil. Preveč stvari je bilo treba opraviti znotraj izbirnikov in še tam so bile raztreščene po vseh koncih. Na srečo so RX-i glede tega boljši, saj imajo več nastavitev na fizičnih tipkam in kolescih. Nastavitve za zaslonko, pod-/nadostvetlitev, ISO in podobno so vse hitro pri roki. Še najbolj me moti, da je način makro (in še kakšen) med »scenami«, ne na kateri od večopravilnih tipk. In tipka za snemanje videa je mogoče malenkost preveč ugreznjena, drugače pa lahko s tem aparatom fotografiram hitro in skoraj na slepo. Že od prejšnjih aparatov sem navajen na uporabo bliskavice z odbojem – potegnem jo nazaj, da je usmerjena v strop ali steno, ne direktno v predmet fotografiranja. In pri stotici to prav tako s pridom uporabljam. Fotoaparata brez premične vgrajene bliskavice na bi več imel.

Rezultate lahko samo pohvalim. Razlika v primerjavi z Nexom ni gromozanska, še posebej pri razvijanju fotografij iz zapisa raw, kar tako ali tako počnem večino časa. Saj jpegi niso slabi, a vseeno lahko pri surovem zapisu odpravim marsikatero presvetlitev in izvlečem še veliko detajlov iz temin. Algoritmi sicer znajo malce zvišati dinamiko, a to vseeno ni to, kar počnejo telefoni s hipnim zajemanjem kopice posnetkov in združevanjem v enega, zato je raw še vedno zakon. Nekaj šuma se prikrade mimogrede, to je že res, ampak nič kritičnega. In Sonyjev šum je bil vedno »prijazen«, ne tisti zoprn digitalen. Še največja razlika v primerjavi z aparati z večjim tipalom je v globinski neostrini, ne v podrobnostih ali dinamičnem razponu. Pri najbolj odprti zaslonki in pri skrajnem »zumu« je nekaj zabrisanosti ozadja, v splošnem pa ne prav veliko. Daljši zum bi mi občasno prišel prav, a vseeno imam raje boljšo zaslonko in pač naredim izrez, kadar je treba. »Pikslov« je čez glavo dovolj.

V določenih okoliščinah je velika pridobitev hiter in skoraj neslišen rafal, saj lahko samo držim sprožilec in posnetki gredo na kartico kot streli iz brzostrelke. Uporabno za lovljenje pravega momenta v hitri akciji ali zaporednih posnetkov za kakšno igranje z animacijo. Všeč mi je še vgrajeni sivi filter, ki pride prav takrat, ko bi sicer na tipalo padlo preveč svetlobe (beline). Novi RX100 VI ga je žal izgubil. Noben aparat iz te serije pa nima vhoda za mikrofon, kar je velika škoda, saj bi bili zaradi velikosti (majhnosti) in zaslona, ki se obrne proti snemalcu, idealni za vloganje. Še posebej zaradi odličnega videa, ki ga snema ta aparat. Vgrajeni mikrofoni niso napačni, tudi v hrupu se z njimi da kaj posneti, a to vseeno ni to.

Zame je ena večjih pridobitev možnost prenašanje fotografij na telefone in tablice. Kar deluje čez wi-fi, z aplikacijo Play Memories Mobile. In deluje dobro. Lahko prenašam en posnetek ali več naenkrat, v izvirni ločljivosti ali zmanjšane na dve megapiki, kar je dovolj za družabna omrežja in tudi za splet, če ne delam izrezov. Vseeno pa je ta povezljivost omejena. Ne da se prenašati niti datotek raw (te se tako ali tako vidijo šele, ko dam kartico v računalnik) niti videov. Zato še vedno ne morem brez prestavljanja kartice in računalnika, če hočem urediti posnetke ali zmontirati videe.

Po dobrem letu sem še bolj prepričan, da je Sonyjeva serija RX100 najboljša izbira za marsikaterega ljubiteljskega in tudi zahtevnejšega fotografa. Toliko tehnologije in kakovosti v podobno majhnem aparatu ni nikjer drugje. Treba pa je preskočiti precenjeno aktualno generacijo in se osredotočiti na prejšnje, ki so jim cene že dovolj padle.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja
  • Brez dvoma zelo dober kompakt, ki cenovno sicer morda ni za vsak žep, fizično pa zagotovo. Premore odlično optiko oz. objektiv, senzor in digitalno iskalo, katero lahko pride prav v marsikateri situaciji, ko je fotografiranje preko zunanjega zaslona nepraktično (močno sonce) in o katerem lahko pri telefonih samo sanjamo. Kritika bi bile nadležne menijske razlage delovanja programskih avtomatik, ki se pojavljajo vsakič, ko obrnemo gumb za menjavo programskih nastavitev in pa npr. odsotnost nekaterih načinov fotografiranja, kot je npr. timelapse. Kljub zajetnemu kupčku denarja, ki ga je treba odšteti za ta kompakten fotoaparat, ta funkcija ni na voljo, lahko pa se za nekaj evrov oz. dolarjev dokupi preko spleta. Prava težava se pojavi, ko lastnik aparata ugotovi da nakup softverskih aplikacij za Sonyjeve fotoaparate na območju slovenije ni mogoč.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja