Sony a6100: Trenutno ena najboljših vrednosti za ceno

Po nekaj letih, ko se je Sony pretežno osredotočal na fotoaparate s tipali polnega formata, je lani prišla na vrsta še celovita osvežitev linije s tipali APS-C. Na začetku, ko je japonsko podjetje predstavilo model a6400, še ni kazalo na to, a približno pol leta kasneje sta se pridružila še najzmogljivejši a6600 in nekoliko okrnjeni a6100. Tega sem vzel pod drobnogled in poskušal ugotoviti, kaj kupec izgubi za približno 150 evrov prihranka (v primerjavi z a6400).

Na pogled so vsi omenjeni aparati bolj ali manj enaki. Nekoliko različne so debeline in mase, najcenejši je pričakovani najtanjši in najlažji, saj tehta nekaj manj kot 400 g, kar je ugodno za daljšo uporabo. Pri tem pa je še vedno dovolj masiven, da zdrži tudi kakšen večji objektiv in da ga je enostavno držati, pa tudi lepo kovinski in deluje vzdržljiv. Obliko bi lahko nekoliko posodobili, a v osnovi deluje. Razporeditev tipk in kolesc ter upravljanje so tipični za to serijo aparatov in tega proizvajalca, tu sprememb Sony ni delal, obračanje zaslona naprej (nad vrhnjo stranico) je zdaj tudi že poznano, ob levem robu pa je ostalo elektronsko iskalo. Prav veliko presenečenj torej ni, kar bo marsikomu všeč, nekatere pa bo tudi frustriralo. Predvsem, da se je še vedno treba prebijati skozi nepregledne in neskončne izbirnike oz. nastavitve, iz katerih uporabnik tudi pogosto »pade ven«, ko potrdi kakšno izbiro.

A6100 je povsem očitno aparat nove generacije, kar se še posebej vidi po sistemu samodejnega ostrenja z zmožnostjo sledenja obrazu in očem, pri snemanju videa 4K in po rezultatih, ki jih daje v datotekah jpg. V primerjavi z a6400 so tri ključne razlike. Izgubil je možnost snemanja s profili ter načini s-log in HLG, ki skorajda nimajo barvnih informacij, a zato večji dinamični razpon in omogočajo »barvanje« v postprodukciji. Pri videu tudi ni včasih uporabne možnosti zaklepanja samodejnega nastavljanja beline, da se barvna lestvica ne spreminja, ko se skozi posnetek spreminja svetloba. Tretja ključna razlika pa je strojna – elektronsko kukalo ima zgolj polovično ločljivost, a je še vedno povsem uporabno.

Za fotografiranje je a6100 krasen aparat, saj je samodejno ostrenje res hitro in natančno. Če posebej med lovljenjem ljudi ali živali. Ko zazna obraz ali oči, tega praktično ne izpusti več. Motiv zazna ekstremno hitro, če pa se slučajno zmoti, je mogoče na zaslonu z dotikom izbrati želenega. Ostrenju na to točko se potem odrečemo s klikom na osrednjo tipko OK. Na žalost pa je poleg premikanja povečane slike s prsti to edina funkcionalnost zaslona na dotik, kajti vse ostalo je še vedno treba urejati s tipkami in kolesci na aparatu. Nekateri konkurenti imajo na slednjih več priročnih možnosti, denimo nastavljanje občutljivosti ISO, pod/nadosvetlitev ali čas. Pri Sonyju je na voljo nekaj funkcijskih tipk, ki jim je mogoče določiti, kaj prikličejo. Ena, na vrhu ohišja, ima kot privzeto možnost določanje načina ostrenja (samodejno, enkratno, neprestano ali ročno), kar pride prav, če veliko prehajaš med fotografiranjem in snemanjem, vendar tudi nova samodejna možnost (AF-A) deluje skoraj brezhibno. Rezultati so pričakovano dobri, seveda malo odvisni od uporabljenega objektiva, vsekakor pa v svetu tipal APS-C kaj veliko boljšega glede kakovosti fotografij ne obstaja. Kdor se ne bo ukvarjal z obdelovanjem iz datotek RAW, bo vesel zelo vernega prikaza kožnih tonov in barv nasploh, kar prej pri Sonyju ni bilo pravilo. Hitrost zaporednih posnetkov je prav tako zelo spodobna za ta cenovni razred.

Mogoče še boljši kot za fotografiranje pa je to aparat za snemanje videa. V razločljivosti 4K, kajpak. Že res, da ne omogoča toliko možnosti kot dražji modeli, toda ostrenje, tudi s samodejnim sledenjem obrazu (ne pa očem, to prinaša šele model a6600), nič izreza pri 25 sličicah na sekundo, neomejena dolžina posnetkov, vhod za mikrofon (3,5 mm) in res lepa slika, s pravilno osvetlitvijo in barvami skoraj brez kakršnega koli ukvarjanja z nastavitvami, so težko premagljivi aduti. Ne poznam drugega aparata za podobno ceno, če odmislim a6400, ki bi ponujal tako dober video in bi bil tako fin za vlogerske namene. Vsa resna konkurenca stane najmanj tisoč evrov, raje pa precej več. Resda ponuja nekaj več možnosti in podpira hitrejše zapisovanje na kartice, a to marsikoga niti ne zanima. Edina resnejša težava utegne biti izbira oz. nakup objektivov, ker določeni drugi sistemi ponujajo boljšo izbiro za neprofesionalne namene (in cene), pa tudi boljši osnovni (“kit”) objektiv.

Vprašanje iz uvoda, ali a6100 ali 6400, pa nima enoznačnega odgovora. Zmogljivejši model bo prav prišel predvsem tistim, ki se nameravajo resneje ukvarjati z videom, ali jim pri fotografiranju prav pride čim bolj jasen prikaz v iskalu. Za večino ostalih, tudi če nameravajo z aparatom početi kaj resnejšega, pa bo najcenejši iz nove generacije še vedno enako zmogljivo orodje. Ne, da Sony ne bi mogel še česa izboljšali, toda napredek v primerjavi s priljubljenim a6000 iz prejšnje generacije je očiten, vrednost za ceno pa tokrat tudi zelo dobra.