V začetku l. 2025 tovrstne naročnine plačuje približno pol milijarde ljudi. Spotify ima sicer kar 640 milijonov uporabnikov po podatkih iz lanskega tretjega četrtletja, toda naročnikov na plačljivo storitev je bistveno manj, 252 milijonov. Velik ponudnik, vendar prisoten zgolj na Kitajskem, je še Tencent, s prav tako skoraj 600 milijoni uporabnikov, potem sledi ponudnik spletnega radia iHeartRadio s četrt milijarde uporabniki. Apple Music je denimo pri približno sto milijonih uporabnikov, Tidal ali Deezer jih imata po nekaj (deset) milijonov. Plačljivi pretočniki zdaj ustvarijo že skoraj četrtino vsega poslušanja glasbe, le malce zadaj je video (pretežno Youtube), nato pa sledijo radio, kratki videi in brezplačni pretočniki z oglasi. Približno enak delež kot slednji, slabih deset odstotkov, še ohranja kupljena glasba na fizičnih nosilcih in digitalnih formatih.

Prihodki iz pretočne glasbe se vsako leto povečajo za približno pet milijard dolarjev, lani so presegli 50 milijard (47,5 milijarde evra). Pred desetletjem so znašali desetkrat manj. Takrat je bila glasbena industrija na najnižji točki, saj so tudi fizični nosilci že prinašali zelo malo v primerjavi z najboljšimi časi, njeni skupni prihodki so dosegli 13 milijard dolarjev. Takrat je po ocenah Spotifyja od te platforme 10 deset tisoč izvajalcev dobilo vsaj deset tisoč dolarjev na leto. Zdaj jih toliko zasluži najmanj sto tisoč dolarjev od Spotifyja.

David Kaefer, šef glasbenega posla pri švedskem podjetju, je prepričan, da za preporodom stoji raznolika paleta ponudnikov, ki nagovarjajo različne okuse poslušalcev, a delujejo za isti cilj. Hkrati se je pretočna glasba po začetni skepsi marsikoga izkazala za model, ki prinaša dejanski denar tistim, ki glasbo ustvarjajo. Čeravno je, za razliko od pretočnega videa, mnogo bolj dostopna. Vendar jo ravno to tudi dela toliko bolj množično. Naročnina pa se zagotovo marsikomu ne zdi pretirana v primerjavi s tem, kolikor bi (oz. je) moral plačevati za posamezne albume.

Argument proti njej je, da jo je treba plačevati do smrti, če želi posameznik obdržati dostop do glasbe (resnici na ljubo je še vedno mogoče uporabljati tudi brezplačne storitve z oglasi). Toda povsem enako velja za kupovanje albumov ali singlov. Vedno znova prihaja nova glasba in kdor jo želi poslušati brez omejitev in oglasnih prekinitev ter kadarkoli in kjerkoli, mora zanjo plačati. S tem ni konca, pa tudi odkrivanje stare prav tako stane. Za znesek letne naročnine, približno 80 evrov za posameznika ali 120 do 130 evrov za družino, ni mogoče kupiti prav veliko albumov. V pretočniku pa jih je mogoče preposlušati in med priljubljene dodati poljubno veliko od več milijonov.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Pretočna glasba daje več, kot so vinilke ali zgoščenke kadarkoli appeared first on Tehnozvezdje.

Tidal je v globalnem merilu bistveno manjši igralec, kot so Spotify (ta je malodane monopolist pri pretočni glasbi), Apple, Amazon, Google (z Youtube Music) in tudi Deezer. V Sloveniji ima uporabnike verjetno predvsem zaradi Telemacha, ki ga je skoraj tri leta imel vključenega v naročniška paketa EON Premium in Največ. Ves čas je stavil na pretakanje glasbe v visoki kakovosti in je večkrat izboljšal osnovni nivo ter poleg tega nudil še doplačilo za »premijski« zvok. Zdaj je tega prenesel v osnovnega, ki za posameznika stane 6,49 evrov na mesec, za družino (z največ šestimi uporabniki) pa 9,99 evrov na mesec. Novo poslovno priložnost podjetje, ki sta ga pred tremi leti kupila ustanovitelja novodobne finančne storitve Block (nekdaj Square) Jack Dorsey, tudi ustanovitelj Twitterja, in Jim KcKelvey, vidi v storitvi za DJ-je in pri pomoči z glasbenimi dogodki. Nova »razširitev« k naročnini za DJ-je, ki stane 5,50 evrov na mesec, omogoča pretakanje celotnega kataloga te glasbene storitve na določeni strojni in programski opremi, ki jo uporabljajo profesionalni didžeji.

Večina ponudnikov v Sloveniji zahteva šest ali šest evrov in pol na mesec za uporabo storitve brez oglasov in z vsemi funkcionalnostmi (predvajanje albumov, seznamov, predlaganje vsebin, povezovanje z drugimi uporabniki, itd), izjema je Deezer, ki je zdaj mnogo dražji od ostalih, saj ima cene na ravni zahodne Evrope. Za pretočnike namreč na različnih koncih sveta plačujemo zelo različno, Slovenija še naprej ostaja med cenejšimi državami. Družinske naročnine, ki omogočajo poslušanje največ šestim uporabnikom, vsakemu s svojim profilom, stanejo okrog deset evrov na mesec, razen pri Deezerju, kjer velja dvakrat toliko, in pri Googlu, ki ga v Sloveniji ne ponuja. Zato pa storitev Youtube Music omogoča poslušanje zastonj, kot tudi Spotify, medtem ko ostali nudijo le od enega tedna do enega meseca brezplačnega preizkusnega obdobja. Tule je sicer cenovna primerjava:

Večina ponudnikov že dlje časa omogoča poslušanje v višji, t. i. Hi-Fi kakovosti, le Spotify tega še vedno ni zagotovil. Še višji nivo (FLAC) nudi le Tidal. Pri vseh je zdaj v katalogu že najmanj sto milijonov pesmi, Deezer se hvali celo s 120 milijoni in ta storitev je vedno dajala poudarek na tem, da ima določeno lokalno in neodvisno glasbo, ki je drugod ni mogoče najti. Spotify je podprt na največ pametnih zvočnikih, urah in drugih napravah, pri ostalih je ta podpora mešana. Tudi glede uporabniškega vmesnika, še posebej predlaganja nove, zanimive glasbe, ima največ privržencev Spotify.

Naročniki Telemacha, ki so doslej imeli Tidal vključen – posamično naročnino, za družinsko so morali doplačati –, za zdaj še vedno vidijo v svojem uporabniškem računu, kar je treba pogledati na spletu, saj v aplikaciji ni vidno, da njihovo »naročnino upravlja Telemach.« V tem operaterju so se namreč odločili, da naročnine ne bodo ugasnili čisto takoj, temveč se bo to zgodilo 30. aprila. Po tistem jo bo treba prav tam, kjer se zdaj preveri njeno stanje (https://account.tidal.com/subscription), skleniti na novo neposredno s ponudnikom storitve in potem plačevati prek bančne kartice ali PayPala. Odsvetujemo sklepanje naročnin v aplikaciji na telefonu (izjemi sta Apple Music za naprave iOS in Youtube Music za androidne naprave), saj bo zaradi provizije Appla in Googla prek trgovin App Store in Play cena višja. Kdor bo naročnino na novo sklenil v obdobju dveh let, bo obdržal svoje knjižnice v storitvi Tidal. Kasneje bodo te izginile, povsem verjetno pa tudi sam uporabniški račun, kot se nam je zgodilo pri storitvi Deezer, ki smo jo plačevali pred leti.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Kaj zdaj, ko ga ni več pri Telemachu? appeared first on Tehnozvezdje.

V Temelachu so pretočnik Tidal v svojo ponudbo dodali pred malo več kot dvema letoma, junija 2021. Pogodbo so očitno podpisali za malce manj kot tri leta, saj bodo storitev ponujali do 31. marca 2024, nato jo bodo ob izteku pogodbe žal umaknili iz naročniških paketov. Verjetno ne bo ostala niti kot opcija, čeprav bi bila to najboljša možnost za uporabnike, ki bi jo želeli plačevati naprej. Vsekakor upamo, da bo za te na voljo enostavna možnost migracije na drugačno plačevanje storitve.

V Telemachu sicer poudarjajo, da iščejo kakšnega drugega tovrstnega partnerja, s katerim bi lahko še naprej ponujali tudi glasbo v svojih paketih. Na voljo jih sicer ni veliko, verjetno sta najbolj verjetna Deezer in Spotify. Prvi že ima precej zgodovine pri slovenskih operaterjih, najprej je sodeloval s Telekomom Slovenije, zdaj pa z A1 Slovenija. Drugi je na slovenski trg vstopil bolj pozno, kakšnega operaterskega sodelovanja pa še ni sklenil. Med možnimi ponudniki bi bili denimo še Google s storitvijo Youtube Music, Apple in Amazon. Toda od teh je Apple pretežno zanimiv za uporabnike naprav te znamke, saj je najmanj eno bolj ali manj nujno imeti za upravljanje naročnine, profilov in prijavljanje novih naprav, Amazon glasbene storitve v Sloveniji ne ponuja, Youtube Music pa je v naši državi omejena na individualne naročnine, medtem ko se je pri večini ostalih mogoče odločiti tudi za t. i. družinske, ki nudijo do šest ločenih profilov.

Kaj bo z glasbeno storitvijo po koncu sodelovanja s Tidalom storil Telemach ter kako bo to vplivalo na cene paketov EON Premium in Največ, bomo videli najkasneje pomladi prihodnje leto.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Telemach izgublja Tidal in išče nadomestno storitev appeared first on Tehnozvezdje.

Era 100, ki stane 280 evrov, je naslednik verjetno najbolje prodajanega Sonosovega zvočnika in tudi po mojem mnenju doslej najbolj smiselnega nakupa med njimi, modela One (230 evrov). V bistvu se mi je še bolj primeren za slovenske kupce zdel za 30 evrov cenejši One SL brez podpore za glasovne pomočnike, saj slednjih v naših krajih nič dosti ne rabimo oz. si z njimi bolj malo pomagamo. Upam, da v doglednem času pride še Era 100 SL, neuradne informacije pravijo, da bi se to lahko zgodilo do konca leta. Era 300 (500 evrov) je bolj nov izdelek, saj je prvi Sonosov zvočnik s podporo za zdaj moderno funkcionalnost – simulacijo prostorskega zvoka ali kot temu rečejo v angleščini, spatial audio. Še naprej, tudi po slišanem, sem trdno prepričan, da je Era 100 boljša izbira in povsem dovolj za veliko večino obstoječih in novih pripadnikov te znamke. Navsezadnje pri nobenem ne gre za avdiofilsko napravo temveč je v ospredju celotna paleta funkcionalnosti ob najmanj solidnem zvoku.

Novinca ne spreminjata same filozofije in z izjemo omenjenega prostorskega predvajanja ne uvajata kakšne nove funkcionalnosti. Princip je tako še vedno enak. Uporabnik vse počne z aplikacijo Sonos na telefonu ali na tablici (ima jo lahko na n napravah), kjer izbira vsebine in na katerem zvočniku v sistemu se kaj predvaja. Iz slednjega izhaja, da lahko na to gledate tudi kot na večsobni zvočni sistem. Z aplikacijo je mogoče povezati bolj ali manj vse pomembne pretočne storitve, ponudnike internetnega radia in urediti tudi dostop do vsebin na domačem omrežnem strežniku. Edino, kar mogoče manjka, je predvajanje glasbe s same naprave, kajti zadeva je zasnovana tako, da gre do zvočnikov vedno tok podatkov iz omrežja, ni neposredne povezave med zvočnikom in napravo za upravljanje. Razen pri modelih z bluetoothom, kakršna sta tudi Era 100 in Era 300. Ta dva prinašata še fizični vhod za povezavo predvajalne naprave s kablom, kar so mnogi doslej pogrešali.

Era 100

Nova stotica je na pogled podobna kot prejšnja enica (One), nekakšen pokončen valj, celo nekoliko bolj okrogel, čeprav ne povsem (ob straneh je malo sploščen), pa debelejši in višji. Še vedno ne gre za velik zvočnik, kar lahko rečem za tristotico, toda postavljen ob predhodniku definitivno razkrije, da se je nekoliko zredil. Tudi tipk na vrhu je več, za glasnost sta zdaj tako navidezni tipki minus in plus kot drsni trak med njima za zvezno spreminjanje glasnosti, poleg tiste za ustavitev ali nadaljevanje predvajanje (play/pause) pa sta še tipki za naprej in nazaj, in potem še ena za »pogovarjanje«. Na »zadnji« strani sta fizični tipki za bluetooth (sproženje načina za »parjenje«) in za izklop mikrofonov.

Pomemben je seveda zvok in ta je zagotovo drugačen kot pri One (SL). Takoj so očitni močnejši in globji basi, s čimer se Sonos nekako vrača k svojim koreninam, saj so bili že njegovi prvotni modeli Play:1 in predvsem Play:5 znani po tem. Zaradi tega zvok izpade bolj konkreten, udaren, četudi v resnici morda sploh ni boljši. Višji toni so se mi pri starem zdeli za odtenek čistejši, a tudi na novem ni slabo. Gre za stvar okusa, kaj je komu bližje, poleg tega se da še malo prilagajati z izenačevalnikom. Novi zvočnik je tudi glasnejši in tako lahko primeren za malce večje sobe. Še vedno zvočno ne izstopa in vsaj pri predvajanju čez bluetooth mu povsem dobro parira kakšen zvočnik za 150 evrov, denimo Huawei Sound Joy. Tako kot tistega je tudi dvojico Era 100 mogoče postaviti v stereo par, pri čemer je ta postavitev permanentna, dokler je uporabnik ne spremeni, ni je treba vzpostavljati vsakič znova.

Era 300

Ta zvočnik je precej bolj nenavaden. Za razliko od prvega je ležeče oblike, ne pokončne, in v sredini izgleda, kakor bi bil vdrt, ali pa sestavljen iz dveh polovic. Membrane za zvok ima tako spredaj kot po celotnem obodu »zadnje polovice.« Funkcijsko je enak stotici, kar se tiče tipk in priključkov, ima pa seveda tisto prostorsko komponento. Sam zvok je sicer podoben, a malo konkretnejši in glasnosti je na zalogi še več, bi pa mogoče pričakoval, da bo za skoraj dvakratno ceno vendarle še malo bolj prepričljiv. Z upoštevanjem tega vidika bi rekel, da je zvočno zadovoljiv in ne kaj dosti več.

Prostorski zvok me za glasbo ne prepriča. Verjamem, da se bo komu zdelo hudo, da različni poudarki prihajajo iz različnih smeri, meni pa je to nekoliko umetno in na silo, še posebej pri »komadih«, ki niso posneti s tem v mislih. Če so, je druga pesem (dobesedno), vendar potem to tudi ni več glasba, ampak drugačna vrsta umetnosti. Zanjo je tudi treba plačevati višjo naročnino pri pretočnikih, ki to ponujajo (Apple Music, Tidal, …), vendar nisem prepričan, da se splača.

Glavni novosti sta zelo dobrodošli

Bluetooth bo prišel izredno prav predvsem uporabnikom androidnih telefonov. Tisti z iPhoni lahko zvok vedno »prestavijo« na zvočnik po protokolu Airplay. Sorodnega Chromecast pa Sonos ne podpira (in ta tudi ni sistemski, temveč ga mora omogočati še vsaka posamezna aplikacija). Zato je modrozoba povezava odlična novica za vse, ki želijo gledati Youtube, morda s te storitve otrokom predvajati risanke ali pesmice, si v ozadju zavrteti koncert, ki se ga najde tam, in podobno. Morda je zvok deležen rahle degradacije v primerjavi z neposrednim pretakanjem z interneta, toda zares slišno to za večino ne bo. Povezava med telefonom in zvočnikom ni konstantna, tako tudi ni bojazni, da bi se denimo telefonski klic zaslišal sredi dnevne sobe ali kuhinje, jo je pa mogoče zelo hitro obuditi.

Kljub enostavnemu predvajanju iz spletnih in omrežnih virov in »digitalnosti« mnogih uporabnikov si nekateri vendarle želijo tudi starih, analognih načinov povezave. Sam bi denimo uporabljal zvočnik, ki ga imam v svoji delovni sobi (»pisarni«), tudi za ozvočenje namiznega računalnika, namesto da za ta namen moram imeti še enega »kitajca«. Zdaj je Sonos uslišal prošnje za vhod, ki bi omogočal priklop drugih predvajalnikov, vendar žal ne na najboljši možen način. Analogno, brez vmesnih pretvorb zvoka. Vhod je namreč vrste USB-C, saj hkrati zamenjuje še omrežni priključek (ethernet) in za oba namena je treba dobiti prilagojevalnik (adapter). Tistega za ethernet nismo imeli, z delovanjem čez Wi-Fi ni bilo težav (čeprav sicer imam dva od štirih zvočnikov v hiši povezana s kablom, ampak brezžično ne bi bilo razlike), smo pa preizkusili drugega za klasični avdio priključek 3,5 mm. Z njim smo na zvočnik priključili omenjeni PC, prenosnik in enega od telefonov, ki še imajo tovrsten izhod. Zadeva je delovala. Zvočnik oz. aplikacija je celo samodejno preklopila na ta vhod, ko ga je zaznala, če se prej ni še nič predvajalo, v nasprotnem primeru je pač treba v aplikaciji spremeniti vir zvoka. Toda pri gledanju Youtuba ali kakšnega pretočnika na PC-ju slika in zvok nista bila usklajena. V nastavitvah sem popravil zakasnitev na najkrajšo, pa še vedno ni bilo povsem tako, kot bi bilo, če bi zvok tekel brez vmesnih konverzij. Za glasbo ali kaj drugega izključno zvočnega je torej zadeva v redu, denimo za uporabo telefona kot predvajalnika mp3 (ali celo pravega tovrstnega predvajalnika, če ga kdo še ima) ali za priklop predvajalnika zgoščenk, če jih kdo še uporablja, za video pa nekoliko manj. Škoda, ker bi najbrž lahko neposredno vgradili vhod 3,5 mm. Toda v tem primeru ne bi zaslužili še s pretvornikom. Slednji je namenski in kajpak tudi že po naravi drugačen od tistih, ki jih poznamo za telefone. Tam gre namreč za zvočni izhod, tukaj pa za vhod.

Znata enako, staneta zelo različno

Oba zvočnika ponujata možnost govornih pomočnikov in oba je mogoče uporabiti kot satelite v zvočniškem sistemu televizorja, skupaj z eno od zvočnih letev ter nizkotoncev, in ne dvomim, da bi se v tej vlogi krasno obnesla, preizkusiti pa tega nisem mogel. Tudi nimam prave možnosti za tovrstno razporeditev zvočnikov. Tak sistem bi bil zagotovo udaren, vendar drag, saj še posebej Sonosovi nizkotonci res niso poceni. Za govorne ukaze so na voljo Sonosov lastni pomočnik, Amazonova Alexa in Applova Siri. Vsi sistemi delujejo povsem v redu za osnovne komande (»predvajaj to«, »ustavi« in podobno), če želite zvočniku ukazovati v angleščini. Sam tega res ne pogrešam in aplikacija ter tipke na samih napravah mi zadostujejo.

S čim ta dva zvočnika tekmujeta? V prvi vrsti zagotovo z Applovo linijo HomePod, Amazonovo Echo in drugimi zvočniki z govornimi pomočniki, potem z modeli Bose, Philips, Yamaha in drugimi, ki so zmožni povezovanja v domače omrežje, pa še kaj bi se našlo. Nekateri od teh so verjetno ali zagotovo zvočni boljši, toda noben ne ponuja tako celovitega nabora storitev in protokolov, prek katerih lahko predvaja vsebine (a še vedno manjka Chromecast!), kot tudi ne enako dodelanega in enostavnega upravljanja. Še posebej prva skupina, »pametni« zvočniki, so dokaj omejeni na svoj »vrtiček«, znotraj katerega sicer delujejo odlično, medtem ko Sonosi niso. Druga skupina pa je omejena s tem, katere storitve podpira in katerih ne, in še s pogosteje kot ne nerodnim vzpostavljanjem in upravljanjem. Ne trdim, da je pri Sonosu vse idealno, še posebej glede dostopa do vsebin na omrežnem strežniku ali na sami napravi, a je tistega res dobrega veliko več kot tistega nekoliko slabšega.

Zvočnik Era 100 je resda za 50 evrov dražji od prejšnjega One, vendar to zlahka upraviči z dodatnimi zmožnostmi, kot sta bluetooth in fizični vhod, pa tudi nadgrajeni (četudi ne v vseh vidikih »lepši«) zvok. S tem je zelo dobra začetna točka ali pa izboljšava obstoječega sistema. Čeprav lahko tisti, ki imate v njem enega ali več zvočnikov One, še malo počakate, razen če vam gre res močno za bluetooth. Dokler imajo stari enako programsko podporo kot novi, ni pravega razloga za menjavo. Ostali pa tudi lahko še oprezate za tem, kdaj pride nekoliko cenejši Era 100 SL ali bo na vrsti kakšna akcija. Morda se oboje zgodi za črni petek.

Za model Era 300 bi rekel, da nima tako dobrega razmerja med ceno in zvokom. Je glasnejši, o tem ni dvoma, a ne dosti kvalitetnejši (v zvočnem smislu), funkcionalnosti pa so tako ali tako enake, le da je tu še prostorska zadeva, a ta vsaj mene za glasbo ne prepriča. Kdor je drugačnega mnenja in ima velike prostore, ki zahtevajo več moči, naj razmisli tristotici.

HVALIMO:

• Udarnejši zvok kot pri predhodnikih
• Bluetooth je zelo koristen dodatek
• Žični vhod
• Še vedno odlična uporabniška izkušnja
• Velik ekosistem združljivih naprav
• Era 100 ima dokaj dobro razmerje med ceno in kvaliteto

GRAJAMO:

• Poudarek na basih morda komu ne bo po godu
• Zvočna kakovost je glede na ceno zgolj zadovoljiva
• Zvok z žičnega vhoda lahko zaostaja za sliko
• Visoka cena za model Era 300

The post Sonos Era 100 in Era 300: Lepa nadgradnja, ni pa še vse idealno appeared first on Tehnozvezdje.

Švedski ponudnik pretočne glasbe je osnovni paket za enega uporabnika (Solo) podražil za pol evra ma 6,49 evrov. Prav tako pol evra je dražji študentski paket, naročnina nanj po novem znaša 3,49 evrov. Paket za dva, imenovan Duo, in družinski paket imata za evro višjo ceno. Njuni naročniki tako odslej staneta 8,99 evrov in 10,99 evrov, pri čemer drugi omogoča šest uporabniških profilov (znotraj gospodinjstva, seveda).

»Trg se je neprestano spreminjal od naših začetkov (l. 2008, op. p.). Da lahko še naprej inoviramo, spreminjamo cene naših naročnin v številnih državah. Te posodobitve nam bodo omogočile, da bomo še naprej prinašali dobro vrednost tako uporabnikom kot glasbenikom,« so zapisali v podjetju Spotify, ki ga že od začetka vodi ustanovitelj Daniel Ek.

Navkljub osladnemu zapisu je treba priznati, da podražitev ni pretirana in da storitev cenovno ostaja na podobnem nivoju, kot ga zasedajo tudi ostali veliki ponudniki. Spotify je sicer daleč največji po številu naročnikov, saj jih ima približno 230 milijonov, blizu 520 milijonov pa naj bi bilo vseh uporabnikov, vključno s tistimi, ki poslušajo zastonj, z vsemi omejitvami tega »paketa« in vmesnimi oglasi.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Spotify draži, da »bo lahko še naprej inoviral« appeared first on Tehnozvezdje.

Skupni prihodki glasbene industrije (založb) so lani dosegli 25,9 milijard dolarjev (23,5 milijard evrov), kar je natanko štiri milijarde več kot l. 2020. Za primerjavo – najnižje v zadnje četrt stoletja je bila glasbena panoga l. 2014 s 14,2 milijardami. Največ zasluži v ZDA, sledijo Japonska, Velika Britanija, Nemčija, Francija in Kitajska. K celotnemu kolaču kar dve tretjini (65 odstotkov oz. 16,9 milijard dolarjev) prispeva pretočna glasba, tako naročniška kot zastonjska z oglasi. Nakupi digitalne glasbe predstavljajo le še dobre štiri odstotke prihodkov oz. 1,1 milijarde. A tudi v najboljših časih v začetku prejšnjega desetletja so dosegali nekaj čez štiri milijarde, kar je pretočna presegla že pred šestimi leti, ko se je šele začenjal njen pravi razcvet. Ob koncu 2021. so ponudniki tovrstnih storitev imeli 523 milijonov naročnikov. Če bi šteli še poslušalce, ki ne plačujejo, a trpijo oglase, in pa tiste, ki imajo profile znotraj družinskih naročnin, bi zagotovo prišli vsaj do treh četrtin milijarde. Glede na to, da ponudniki pretočnega videa govorijo o vsaj milijardi potencialnih naročnikov, je verjetno tudi pri glasbi »bazen« vsaj tako velik. Res pa je, da se naročnine pri videu nekoliko prekrivajo, mnogi plačujejo več kot enemu ponudniku, medtem ko pri glasbi ne, saj vse storitve zajemajo bolj ali manj celotne kataloge pomembnih založb.

Prodaja fizičnih nosilcev je lani prinesla pet milijard dolarjev (4,54 milijard evrov), s tem je obsegala skoraj petino prihodkov in je zrasla za 16 odstotkov. To je bila sploh prva rast v tem segmentu po l. 2001. Takrat je glasbena industrija samo z zgoščenkami in ostalimi nosilci zaslužila skoraj toliko oz. ob upoštevanju inflacije pravzaprav še več kot zdaj z vsemi različnimi viri skupaj. Lani se je nadaljevala renesansa vinilnih plošč s kar 51-odstotno rastjo prodaje. 2001 je tudi prvo leto, ko se na grafu pojavi še kakšna druga postavka, poleg prodaje fizičnih nosilcev, in sicer so pravice za javno predvajanje prinesle približno 600 milijonov dolarjev. Lani so ti prihodki znašali 2,4 milijarde in so predstavljali skoraj deset odstotkov. Devet let kasneje je prvič v grafu, s približno 300 milijoni dolarjev, še uporaba glasbe v filmih, oglasih in podobnem. Tu večje rasti ni, kajti že zadnjih nekaj let iz tega kapne približno pol milijarde dolarjev, kar predstavlja dva odstotka vseh prihodkov.

Digitalni nakupi (mp3-jev) so prvič opazen delež zaslužka, četudi samo 400 milijonov evrov, dosegli l. 2004. Že leto kasneje pa se je s stotimi milijoni pridružila naročniška glasba. Kupovanje digitalnih pesmi in albumov je nato, pretežno na račun trgovine iTunes, raslo precej hitreje, pretakanje pa je prve resne znake življenja in potenciala pokazalo l. 2012 z doseženo milijardno dolarjev prihodkov. To je tudi točka obrata, kajti digitalna lastniška glasba ni nikoli več presegla tedanjih 4,4 milijard, šlo je samo še navzdol, pri pretočni pa vsako leto dodatno navzgor. Zelo verjetno bo tako tudi letos.

Poglejmo še lanske najbolj priljubljene »komade« in albume, očitno ta format kljub seznamom poslušanja (»playlistam«) še ni zamrl. Največ pretakanj, 2,15 milijarde, je imela pesem Save Your Tears kanadskega pevca The Weeknd (s pravim imenom Abel Makkonen Tesfaye), četudi ni šlo za lansko, temveč predlansko izdajo. Na drugem mestu sta bila The Kid Laroi in Justin Bieber s pesmijo Stay, na tretjem pa Dua Lipa z Levitating, tudi ta singl je izšel že l. 2020. Med albumi je, šteto na vseh formatih, na prvem mestu Adelin 30, sledita Olivia Rodrigo s Sour in Justin Bieber z Justice. Od »stare garde« je uspelo na novo združeni skupini Abba priti na osmo mesto z novim in menda dokončno zadnjim albumom Voyage.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Že več kot pol milijarde naročnikov na pretočno glasbo, prvič po 20 letih rast prodaje glasbenih plošč appeared first on Tehnozvezdje.

Sprejeli smo jih z odprtimi rokami, kajti za razliko od lastne zbirke na fizičnih nosilcih, imaš na razpolago (skoraj) celo svetovno glasbeno produkcijo, za do denarnice relativno prijazen mesečni znesek. V primerjavi s storitvami pretočnega videa imajo še eno konkretno prednost. Popularne in hkrati najbolj iskane skladbe najdeš v vseh zbirkah, kajti morebitni ekskluzivni dogovori so redki oziroma v najslabšem primeru časovno omejeni. Na nek način je torej (skoraj) vseeno, za katero storitev se odločiš in uporabljaš jo lahko za vse večne čase. Amen! Dokler plačuješ, kajti v nasprotnem primeru se vrata do glasbenih nebes zaprejo. Res? No, ne popolnoma.

Če ne želiš plačevati mesečne naročnine, lahko nekatere poslušaš brezplačno, toda z omejitvami, kot so oglasi, ki jih ni mogoče preskočiti, in omejeno število preskokov pesmi v seznamih predvajanja. Torej gre za radijskim postajam nežno podoben koncept. Ponudnik storitev je plačan od oglasov in delež dobijo tudi glasbeniki, katerih skladbe morda v plačljivi različici storitve nikdar ne bi poslušal! Eno stvar je treba pri »brezplačnosti« vedno upoštevati. Ponudniki jo nudijo, ker morajo, ne ker bi si to želeli ali zaradi prijaznosti do poslušalcev. Raje bi namreč videli, da jim redno plačuješ, zato bodo naredili vse, da te premamijo. Naj te to ne odvrne. Brezplačna uporaba je idealna, da dlje časa od običajnega brezplačnega obdobja naročniške storitve, ugotavljaš, ali ti je storitev sploh všeč. Poleg tega pa nimaš česa izgubiti. Marsikdo za poslušanje glasbe uporablja Youtube, ki je seveda neizčrpen vir različnih pesmi in izvedb, toda za vsako poslušanje res ni treba pretakati še videa!

Spotify in Youtube Music sta največji globalni storitvi pretočne glasbe in obe nudita brezplačno uporabo z možnostjo kasnejše nadgradnje na plačljivo. Obe nudita izjemno širok seznam glasbe in kakovosten zvok, čeprav se zdi, da je v slednjem Spotify za odtenek radodarnejši. Spotify Free je enak plačljivi storitvi, le da poleg predvajanja oglasov omejuje število preskokov na šest na uro, premeša sezname predvajanja, nad katerimi zato nimaš popolnega nadzora, ne omogoča poslušanja brez povezave in omejuje pasovno širino (kakovost) na 128 kb/s (računalnik) oziroma 160 kb/s (mobilna naprava).

YouTube Music ne pogojuje števila preskokov, temveč moraš imeti aplikacijo odprto, da naprava predvaja zvok. Ko jo zapreš oziroma »potisneš« v ozadje, je pretakanje glasbe ustavljeno, kar onemogoča večopravilnost med poslušanjem glasbe. Hitrost in s tem kakovost zvoka je omejena na 128 kb/s, a najhujši so oglasi, ki so sicer ravno tako postali moteči element storitve Youtube.

Čeprav ima v seznamu manj sklad, je ravno tako popularna pri nas manj priljubljena storitev Amazon Music. V primeru brezplačne storitve si prisiljen gledati oglase in imaš omejen dostop do glasbene zbirke, medtem ko je kakovost glasbe primerljiva kakovosti, ki jo nudi Spotify Free.

Možnost brezplačne uporabe nudi še francoski ponudnik pretočne glasbe Deezer. Ravno tako kot Spotify prikazuje oglase, omejuje uporabnost seznama predvajanja, toda onemogočena je možnost predvajanja glasbe brez povezave. Število preskokov skladb je v primeru uporabe v oknu brskalnika na računalniku neomejeno, medtem ko si v aplikaciji omejen na šest vsako uro.

Razvrstitev brezplačne ponudbe je sicer podobna razvrstitvi plačljive, kajti odlikujejo jih iste lastnosti. Na vrhu bi postavil Spotify Free zaradi širokega nabora sklad, podkastov, ekskluzivnih vsebin in preprostega iskanja. Sledi Youtube Music z ravno tako velikim izborom vsebin in neomejenim številom preskokov. Na tretjem mestu je Deezer in to predvsem zaradi tega, ker nudi nekoliko manj vsebin, čeprav storitev ravno tako odlikuje preprosta uporaba. Sledi Amazon Music, ki ga ima od vseh štirih še najmanj raznolik izbor vsebin.

Za brezplačne storitve je ravno tako kot za plačljive potrebna registracija. Ta je še najbolj preprosta v primeru Apple Music, saj zadostuje Googlov račun, ki ga gotovo imaš. V primeru Amazonove storitve lahko uporabiš njihovega, če ga imaš, račun pri drugih dveh pa moraš najprej odpeti!

The post NEDELJSKI NASVET: Zakaj bi za glasbo plačeval ali »kuril« Youtube, če ni nujno? appeared first on Tehnozvezdje.

Prva zvočnika iz serije Symfonisk, ki se vklapljata v platformo Sonos, je Ikea predstavila poleti 2019, od njiju je bil »knjižni« veliko bolj zanimiv za širši krog kupcev kot drugi, zakamufliran v stoječo svetilko. Zaradi nižje cene je predstavljal tudi boljše razmerje med ceno in kvaliteto, enako velja ob boku lanski novosti v podobni stenske slike. Ta izdelek je tisti, ki ga lahko iz Ikee priporočamo komur koli, saj ponuja soliden zvok in izvrstno uporabniško izkušnjo. Sonos ima namreč po našem mnenju najboljšo aplikacijo za upravljanje tovrstnih zvočnikov, vanjo je mogoče integrirati večino priljubljenih storitev (naročniške) pretočne glasbe, podkastov, internetnega radia in kar je še tovrstnih bazenov vsebin, pa tudi lastne knjižnice na samih napravah ali na omrežnem strežniku. Podpira še pošiljanje vsebin z Applovih naprav prek protokola Airplay (2) in sličen način neposredno iz aplikacij Spotify ter Tidal, žal pa ne tudi preko Googlovega Chromecast. Mogoče je seveda po stanovanju razpostaviti več tovrstnih naprav, vključno z izvirnimi Sonosovimi, jih združevati v stereo pare in v vsakem trenutku izbirati, kaj se bo predvajalo na katerem od njih (lahko na vsakem svoja vsebina, lahko na več zvočnikih ista).

Druga generacija je torej na pogled povsem enaka, z majhno izjemo tipk na sprednji strani. Zdaj sta tipki za glasnost skupaj in tista za predvajanje oz. pavzo na desni, malce odmaknjena od prvih dveh. Prej je bila v sredini, podobno kot pri Sonosovih izdelkih, le da je tam razmak večji in vse skupaj bolj logično. Sprememba naj bi tako olajšala upravljanje iz različnih kotov. Sam sicer večinoma za upravljanje uporabljam telefon. Poleg tega so podaljšali napajalni kabel, kar je nedvomno dobrodošla sprememba, saj nima vsakdo vtičnice povsem blizu mesta, kamor želi postaviti zvočnik. Dizajna po pojasnilih Ikee niso spreminjali tudi zato, da bi že kupljeni dodatki, kot so nadomestne sprednje stranice, stojala in stenska držala ostali združljivi. Prav tako ni težav kombinirati zvočnikov prve in druge generacije, navsezadnje vsi sodijo v isto Sonosovo platformo.

Je pa mogoče zdaj Symfonisk menda uporabljati tudi v navezi z aplikacijo Ikea Home smart (prej znano pod imenom Tradfri). Osveženo različico so opremili z zmogljivejšim procesorjem in večjo količino pomnilnika, zaradi česar obljubljajo, da je bolj odzivna. Glede tega sicer sam nimam pripomb. Bi pa lahko našel kakšno glede zvoka, čeprav za sto evrov, kot ponavljam že od začetka, zveni več kot v redu. Na tem področju druga generacija ne prinaša izboljšav, v Ikei pravijo, da »še vedno ponuja enako kvaliteto zvočne izkušnje, zaradi katere je originalni zvočnik postal tako priljubljen.« Je pa nadgradnja strojne opreme zmanjšala porabo energije v stanju mirovanja iz 2,55W na 2,05W.

Fotografije: Ikea

Več o tovrstnih zvočnikih z omrežno povezavo lahko izveš v našem nedavnem članku ali v spodnjem, prav tako še zelo svežem videu.

The post Tisti od zvočnikov Ikea Symfonisk, ki se ga najbolj splača kupiti, je malenkostno nadgrajen appeared first on Tehnozvezdje.

Tokrat ne govorimo o »pametnih« zvočnikih, čeprav bi vsaj nekatere od preizkušenih lahko uvrstili tudi v to kategorijo. Vendar smisla uporabe zvočnikov, povezanih v internet in med seboj v domači ekosistem, ne vidimo toliko v glasovnem upravljanju ali izrekovanju želja, ki naj jih nato naprava izpolni, temveč predvsem v preprostem, priročnem dostopu do glasbe na pretočnih platformah, internetnega radia, podkastov ali zvočnih knjig za predvajanje v domačem okolju. Ti zvočniki ponujajo dve vrsti možnosti za predvajanje. V njihovo aplikacijo je mogoče povezati uporabniške račune v različnih storitvah (kot so Apple Music, Deezer, Pocketcasts, Spotify, Tidal in druge) in neposredno izbirati vsebine, ki jih potem naprava pretaka z interneta, v višji kakovosti (»brez izgub«), kot bi jo denimo dobili prek povezave bluetooth. Druga možnost so protokoli Airplay, Chromecast, DTS Play-fi, Spotify Connect, Tidal Connect in še kakšen, s katerimi izbrano vsebino »pošljemo« s telefona, tablice ali računalnika v zvočnik. Ta nato prevzame podatkovni tok in predvaja zvok (video, če gre za tako vsebino, ostane na zaslonu izvirne naprave).

Prvo vprašanje je verjetno, čemu si ne bi preprosto omislil zvočnika bluetooth? Ti so seveda povsem v redu rešitev, pogosto tudi zvočno, vendar imajo omejitve. Predvsem so naenkrat povezani samo z enim telefonom in jih tako lahko upravlja en uporabnik. Večino se sicer da seznaniti z več telefoni, a vse skupaj zahteva ročno preklapljanje, nato pa še ustrezno povezavo med obema napravama. Z drugimi besedami, aplikacija za upravljanje zvočnika z omrežno povezavo je lahko na vsakem telefonu in tablici v gospodinjstvu, in telefon gre lahko stran od zvočnika, pa se bo predvajanje vseeno nadaljevalo. Tovrstne naprave se tudi ne »prijavljajo« kot naprave za telefonske pogovore, kot se pogosto zvočniki bluetooth. Najpomembnejša prednost pa je ustvarjanje večsobnega sistema in povezovanje v stereo pare. Slednje sicer omogočajo tudi nekateri modeli bluetooth, a jih je večinoma treba spajati vsakič znova, medtem ko si povezani tako združitev zapomnijo. Ne glede na to, koliko jih je v posameznem prostoru, pa je mogoče v vsakem trenutku izbirati, na katerih naj se izbrana vsebina predvaja. To je izjemna funkcionalnost, kadar se premikamo po stanovanju oz. hiši in želimo nemoteno uživati v glasbi, spremljati radijski program ali slediti podkastu. Skratka, glasbo lahko na tak zvočnik vedno dobimo v nekaj sekundah, brez vklapljanja, ugotavljanja, ali je bluetooth povezan, ali imamo v rokah pravi telefon in ostalih potencialnih kolobocij. In, nenazadnje, kakovost je z neposredno povezavo v omrežje bistveno boljša kot pri prenosu čez bluetooth. Ta je običajno omejen na kodek SBC ali v AAC, zelo redki podpirajo LDAC, kar pomeni precejšnje stiskanje podatkovnega toka. Prek aplikacije ali enega od omenjenih protokolov pa zvok pride najmanj v CD-kvaliteti, lahko tudi višji, če jo vir oz. naročnina omogoča.

Seveda so razlike med posameznimi modeli, tako glede podpore za različne kodeke in standarde, kot še posebej glede aplikacije in njenih zmožnosti. Skozi te smo šli v videu, tu pa kratek opis vsakega od njih

Sonos (One SL, Ikea Symfonisk)

Sistem proizvajalca Sonos je naš najljubši med tovrstnimi, to ni nikakršna skrivnost. Vanj sodijo tudi zvočniki, ki jih prodajajo v pohištvenih trgovinah Ikea pod imenom Symfonisk. Največja prednost je odlična aplikacija, v katero je mogoče integrirati bolj ali manj vse storitve pretočne glasbe, internetnega radia, podkastov in drugih vsebih. Tako je znotraj aplikacije Sonos na voljo vse, kar uporabniku sicer nudijo posamične aplikacije glasbenih in drugih storitev, od seznamov priljubljenih do novih vsebin in vsega ostalega. Izbiranje, na katerih od zvočnikov v stanovanju naj se kaj predvaja, je enostavno. Seveda lahko v vsakem prostoru »špila« nekaj drugega. Za »prenos« zvoka so podprti protokoli Airplay, Tidal in mislim, da tudi Spotify (vendar nisem uporabnik te storitve, zato me ne držite za besedo), manjka pa Chromecast. Slednje za zvočne vsebine ni težava, bi pa prišel prav za video. Za Youtube sicer obstaja neuradna aplikacija Sonos Tube, vendar nam dodatno prijavljanje v rešitev neznanega razvijalca ne diši preveč. Kakšnih vhodov (npr. 3,5 mm) zvočniki Sonos ne ponujajo, kar je poleg Chromecasta potencialna slabost. Tudi poceni niso, a modeli One oz. One SL (slednji nima podpore za govorne pomočnike) za približno 200 evrov ter Ikeini v razponu od 100 do 180 evrov vseeno predstavljajo dokaj dobro vrednost za denar in so tudi zvočno solidni. Ne vrhunski, toda dovolj dobri in glasni, da lahko nadomestijo stari stolp brez povezljivosti.

Philips (TAW6505 in TAW6205)

Zvočnika Philips na prvi pogled ponujata veliko, toda praksa ni tako blesteča kot seznam lastnosti. Podprti so denimo protokoli Airplay, Chromecast in DTS Play-fi, poleg omrežne je tu še povezljivost bluetooth in žični priklop (3,5 mm), posebnost je osvetlitev ozadja Ambilight, ki ga poznamo iz televizorjev Philips, uporabiti se ju da tudi kot »satelita« ob zvočni letvi iste znamke. Večji in dražji zvočnik je ležeč, cenejši pa pokončen (kot Sonos One SL, vendar višji in ožji). Žal njuna plastika ni najboljše kakovosti, predvsem pa se ne izkažeta najbolje pri vzpostavitvi povezave, uporabi in zvočni podobi. Ko sta enkrat povezana v omrežje, ponujata le peščico storitev za integracijo v aplikacijo, in precej zmeden vmesnik. Medtem ko pri zvoku prevladujejo basi, višje frekvence pa so dokaj šibke. Z izenačevalnikom bi se najbrž dalo kaj popraviti, a ga aplikacija kljub obilici nastavitev ne nudi. Cenovno sta Philipsova modela nad vstopnimi Sonosovimi in vsemi Ikeinimi – 6205 stane 240, 6505 pa 350 evrov –, zato bi ju težko označili kot priporočljiv nakup. Uporaba Sonosov je svetlobna leta boljša, zvočno pa ju bistveno prekaša Sonyjev (in tudi Huaweijev) zvočnik za podobno ceno.

Sony (SRS-RA3000)

To je zvočnik za tiste, ki bi radi dober, poln zvok, in se bodo predvsem zanašali na predvajanje prek protokola Chromecast ali so uporabniki ene od naslednjih storitev – Deezer, Glasba Play (ki v bistvu ne obstaja več), Spotify, Tidal in TuneIn Radio. Nabor je precej slabši kot pri Sonosu, zato pa je na voljo žični priključek in tudi povezava bluetooth (žal zgolj z osnovnimi kodeki). Edinstvena zmožnost pa je 360-stopinjski zvok, ki pride do izraza pri ustrezno pripravljenih vsebinah. Poslušanje običajne glasbe v takem načinu da nenavadne odmeve in smo ga dokaj hitro izključili. Za 300 evrov je to zvočno in glede zmožnosti sicer zelo soliden zvočnik, a kot vsem ostalim tudi Sonyju zmanjka pri tistem najbolj pomembnem – dostopu do vseh vsebin z enega mesta in enostavnemu upravljanju več predvajal v stanovanju.

Huawei (Sound)

Tudi ta zvočnik se povezuje v domače omrežje in prek bluetootha. Še sreča, da je na voljo tudi druga možnost in da je pri tej podprt kodek LDAC, kajti prek omrežja mi ni uspelo predvajati ničesar. V aplikacijo AI Life ni mogoče integrirati nobene pretočne storitve, iz drugih aplikacij pa tudi ne poslati zvoka iz telefona na zvočnik, četudi je mobilnik prav tako Huaweijev. Zvok je sicer dober, tudi tu so nizki toni malce premočni, a se jih da ukrotiti. Tudi kakovost izdelave in dizajn sta v redu, čeravno mi sijoča črna površina, ki je pravo ogledalo, ni najbolj všeč. Za ustrezno ceno je to lahko spodoben zvočnik bluetooth, za take namene, kot jih opisujemo zgoraj, pa je treba poseči po čem drugem.

The post Izbiranje pravega zvočnika z omrežno povezavo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Vse omenjene storitve poslušalcem glasbo posreduje v kakovosti, kakršno poznamo iz sveta mp3-jev, čeprav večinoma uporabljajo kakšen drug kodek (aac). Pasovna širina gre tja do 320 kb/s. Pred časom je Apple obogatil svojo storitev z zvokom visoke kakovosti, ki ima precej višji podatkovni tok, in še s prostorskimi učinki. Zdaj je Tidal storil podobno, saj je mogoče z ustrezno napravo poslušati v bitni hitrosti do 1411 mb/s, kar ustreza kakovosti zgoščenk. Pri tem cena ostaja enaka, 5,99 evrov na mesec za posameznega uporabnika ali 8,99 evrov za družinsko naročnino (šest uporabnikov).

Še vedno je pri Tidalu na voljo višji nivo, ki prinaša dodatno kakovost. Bitni tok gre vse do 9216 kb/s (Master Quality) in na voljo sta prostorska načina Dolby Atmos (kot pri Applu in Amazonu) ter Sony 360 Reality Audio). Novost pri tem nivoju so še neposredna izplačila glasbenikom, ki jih naročnik največ posluša, saj bo do deset odstotkov naročnine šlo za ta namen. Ta naročnina stane 11,99 ali 17,99 evrov.

Kot rečeno, je za izkoriščanje kakovosti Hi-Fi ali še posebej Master Audio treba imeti ustrezne predvajalnike in zvočnike. Na slušalke prek povezave bluetooth ne bo šlo. Na zvočnike Sonos ali kakšne podobne pa bo, vsaj Hi-Fi. Pri tem Tidal za Sonosove zvočnike ponuja priročno ustreznico protokoloma Airplay in Chromecast. Prek funkcije Tidal Connect namreč prikaže opremo omenjenega proizvajalca in z izbiro želenega je mogoče neposredno iz aplikacije te glasbene storitve »poslati« predvajanje na zvočnik.

Storitev Tidal od poletja ponuja Telemach, ki jo ima tudi vključeno v najvišje pakete, tako mobilne kot »trojčke«. Splača se izkoristit, če tvoja naročnina to vsebuje.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Tidal izboljšal kakovost osnovnega nivoja appeared first on Tehnozvezdje.