Prva zvočnika iz serije Symfonisk, ki se vklapljata v platformo Sonos, je Ikea predstavila poleti 2019, od njiju je bil »knjižni« veliko bolj zanimiv za širši krog kupcev kot drugi, zakamufliran v stoječo svetilko. Zaradi nižje cene je predstavljal tudi boljše razmerje med ceno in kvaliteto, enako velja ob boku lanski novosti v podobni stenske slike. Ta izdelek je tisti, ki ga lahko iz Ikee priporočamo komur koli, saj ponuja soliden zvok in izvrstno uporabniško izkušnjo. Sonos ima namreč po našem mnenju najboljšo aplikacijo za upravljanje tovrstnih zvočnikov, vanjo je mogoče integrirati večino priljubljenih storitev (naročniške) pretočne glasbe, podkastov, internetnega radia in kar je še tovrstnih bazenov vsebin, pa tudi lastne knjižnice na samih napravah ali na omrežnem strežniku. Podpira še pošiljanje vsebin z Applovih naprav prek protokola Airplay (2) in sličen način neposredno iz aplikacij Spotify ter Tidal, žal pa ne tudi preko Googlovega Chromecast. Mogoče je seveda po stanovanju razpostaviti več tovrstnih naprav, vključno z izvirnimi Sonosovimi, jih združevati v stereo pare in v vsakem trenutku izbirati, kaj se bo predvajalo na katerem od njih (lahko na vsakem svoja vsebina, lahko na več zvočnikih ista).

Druga generacija je torej na pogled povsem enaka, z majhno izjemo tipk na sprednji strani. Zdaj sta tipki za glasnost skupaj in tista za predvajanje oz. pavzo na desni, malce odmaknjena od prvih dveh. Prej je bila v sredini, podobno kot pri Sonosovih izdelkih, le da je tam razmak večji in vse skupaj bolj logično. Sprememba naj bi tako olajšala upravljanje iz različnih kotov. Sam sicer večinoma za upravljanje uporabljam telefon. Poleg tega so podaljšali napajalni kabel, kar je nedvomno dobrodošla sprememba, saj nima vsakdo vtičnice povsem blizu mesta, kamor želi postaviti zvočnik. Dizajna po pojasnilih Ikee niso spreminjali tudi zato, da bi že kupljeni dodatki, kot so nadomestne sprednje stranice, stojala in stenska držala ostali združljivi. Prav tako ni težav kombinirati zvočnikov prve in druge generacije, navsezadnje vsi sodijo v isto Sonosovo platformo.

Je pa mogoče zdaj Symfonisk menda uporabljati tudi v navezi z aplikacijo Ikea Home smart (prej znano pod imenom Tradfri). Osveženo različico so opremili z zmogljivejšim procesorjem in večjo količino pomnilnika, zaradi česar obljubljajo, da je bolj odzivna. Glede tega sicer sam nimam pripomb. Bi pa lahko našel kakšno glede zvoka, čeprav za sto evrov, kot ponavljam že od začetka, zveni več kot v redu. Na tem področju druga generacija ne prinaša izboljšav, v Ikei pravijo, da »še vedno ponuja enako kvaliteto zvočne izkušnje, zaradi katere je originalni zvočnik postal tako priljubljen.« Je pa nadgradnja strojne opreme zmanjšala porabo energije v stanju mirovanja iz 2,55W na 2,05W.

Fotografije: Ikea

Več o tovrstnih zvočnikih z omrežno povezavo lahko izveš v našem nedavnem članku ali v spodnjem, prav tako še zelo svežem videu.

The post Tisti od zvočnikov Ikea Symfonisk, ki se ga najbolj splača kupiti, je malenkostno nadgrajen appeared first on Tehnozvezdje.

Tokrat ne govorimo o »pametnih« zvočnikih, čeprav bi vsaj nekatere od preizkušenih lahko uvrstili tudi v to kategorijo. Vendar smisla uporabe zvočnikov, povezanih v internet in med seboj v domači ekosistem, ne vidimo toliko v glasovnem upravljanju ali izrekovanju želja, ki naj jih nato naprava izpolni, temveč predvsem v preprostem, priročnem dostopu do glasbe na pretočnih platformah, internetnega radia, podkastov ali zvočnih knjig za predvajanje v domačem okolju. Ti zvočniki ponujajo dve vrsti možnosti za predvajanje. V njihovo aplikacijo je mogoče povezati uporabniške račune v različnih storitvah (kot so Apple Music, Deezer, Pocketcasts, Spotify, Tidal in druge) in neposredno izbirati vsebine, ki jih potem naprava pretaka z interneta, v višji kakovosti (»brez izgub«), kot bi jo denimo dobili prek povezave bluetooth. Druga možnost so protokoli Airplay, Chromecast, DTS Play-fi, Spotify Connect, Tidal Connect in še kakšen, s katerimi izbrano vsebino »pošljemo« s telefona, tablice ali računalnika v zvočnik. Ta nato prevzame podatkovni tok in predvaja zvok (video, če gre za tako vsebino, ostane na zaslonu izvirne naprave).

Prvo vprašanje je verjetno, čemu si ne bi preprosto omislil zvočnika bluetooth? Ti so seveda povsem v redu rešitev, pogosto tudi zvočno, vendar imajo omejitve. Predvsem so naenkrat povezani samo z enim telefonom in jih tako lahko upravlja en uporabnik. Večino se sicer da seznaniti z več telefoni, a vse skupaj zahteva ročno preklapljanje, nato pa še ustrezno povezavo med obema napravama. Z drugimi besedami, aplikacija za upravljanje zvočnika z omrežno povezavo je lahko na vsakem telefonu in tablici v gospodinjstvu, in telefon gre lahko stran od zvočnika, pa se bo predvajanje vseeno nadaljevalo. Tovrstne naprave se tudi ne »prijavljajo« kot naprave za telefonske pogovore, kot se pogosto zvočniki bluetooth. Najpomembnejša prednost pa je ustvarjanje večsobnega sistema in povezovanje v stereo pare. Slednje sicer omogočajo tudi nekateri modeli bluetooth, a jih je večinoma treba spajati vsakič znova, medtem ko si povezani tako združitev zapomnijo. Ne glede na to, koliko jih je v posameznem prostoru, pa je mogoče v vsakem trenutku izbirati, na katerih naj se izbrana vsebina predvaja. To je izjemna funkcionalnost, kadar se premikamo po stanovanju oz. hiši in želimo nemoteno uživati v glasbi, spremljati radijski program ali slediti podkastu. Skratka, glasbo lahko na tak zvočnik vedno dobimo v nekaj sekundah, brez vklapljanja, ugotavljanja, ali je bluetooth povezan, ali imamo v rokah pravi telefon in ostalih potencialnih kolobocij. In, nenazadnje, kakovost je z neposredno povezavo v omrežje bistveno boljša kot pri prenosu čez bluetooth. Ta je običajno omejen na kodek SBC ali v AAC, zelo redki podpirajo LDAC, kar pomeni precejšnje stiskanje podatkovnega toka. Prek aplikacije ali enega od omenjenih protokolov pa zvok pride najmanj v CD-kvaliteti, lahko tudi višji, če jo vir oz. naročnina omogoča.

Seveda so razlike med posameznimi modeli, tako glede podpore za različne kodeke in standarde, kot še posebej glede aplikacije in njenih zmožnosti. Skozi te smo šli v videu, tu pa kratek opis vsakega od njih

Sonos (One SL, Ikea Symfonisk)

Sistem proizvajalca Sonos je naš najljubši med tovrstnimi, to ni nikakršna skrivnost. Vanj sodijo tudi zvočniki, ki jih prodajajo v pohištvenih trgovinah Ikea pod imenom Symfonisk. Največja prednost je odlična aplikacija, v katero je mogoče integrirati bolj ali manj vse storitve pretočne glasbe, internetnega radia, podkastov in drugih vsebih. Tako je znotraj aplikacije Sonos na voljo vse, kar uporabniku sicer nudijo posamične aplikacije glasbenih in drugih storitev, od seznamov priljubljenih do novih vsebin in vsega ostalega. Izbiranje, na katerih od zvočnikov v stanovanju naj se kaj predvaja, je enostavno. Seveda lahko v vsakem prostoru »špila« nekaj drugega. Za »prenos« zvoka so podprti protokoli Airplay, Tidal in mislim, da tudi Spotify (vendar nisem uporabnik te storitve, zato me ne držite za besedo), manjka pa Chromecast. Slednje za zvočne vsebine ni težava, bi pa prišel prav za video. Za Youtube sicer obstaja neuradna aplikacija Sonos Tube, vendar nam dodatno prijavljanje v rešitev neznanega razvijalca ne diši preveč. Kakšnih vhodov (npr. 3,5 mm) zvočniki Sonos ne ponujajo, kar je poleg Chromecasta potencialna slabost. Tudi poceni niso, a modeli One oz. One SL (slednji nima podpore za govorne pomočnike) za približno 200 evrov ter Ikeini v razponu od 100 do 180 evrov vseeno predstavljajo dokaj dobro vrednost za denar in so tudi zvočno solidni. Ne vrhunski, toda dovolj dobri in glasni, da lahko nadomestijo stari stolp brez povezljivosti.

Philips (TAW6505 in TAW6205)

Zvočnika Philips na prvi pogled ponujata veliko, toda praksa ni tako blesteča kot seznam lastnosti. Podprti so denimo protokoli Airplay, Chromecast in DTS Play-fi, poleg omrežne je tu še povezljivost bluetooth in žični priklop (3,5 mm), posebnost je osvetlitev ozadja Ambilight, ki ga poznamo iz televizorjev Philips, uporabiti se ju da tudi kot »satelita« ob zvočni letvi iste znamke. Večji in dražji zvočnik je ležeč, cenejši pa pokončen (kot Sonos One SL, vendar višji in ožji). Žal njuna plastika ni najboljše kakovosti, predvsem pa se ne izkažeta najbolje pri vzpostavitvi povezave, uporabi in zvočni podobi. Ko sta enkrat povezana v omrežje, ponujata le peščico storitev za integracijo v aplikacijo, in precej zmeden vmesnik. Medtem ko pri zvoku prevladujejo basi, višje frekvence pa so dokaj šibke. Z izenačevalnikom bi se najbrž dalo kaj popraviti, a ga aplikacija kljub obilici nastavitev ne nudi. Cenovno sta Philipsova modela nad vstopnimi Sonosovimi in vsemi Ikeinimi – 6205 stane 240, 6505 pa 350 evrov –, zato bi ju težko označili kot priporočljiv nakup. Uporaba Sonosov je svetlobna leta boljša, zvočno pa ju bistveno prekaša Sonyjev (in tudi Huaweijev) zvočnik za podobno ceno.

Sony (SRS-RA3000)

To je zvočnik za tiste, ki bi radi dober, poln zvok, in se bodo predvsem zanašali na predvajanje prek protokola Chromecast ali so uporabniki ene od naslednjih storitev – Deezer, Glasba Play (ki v bistvu ne obstaja več), Spotify, Tidal in TuneIn Radio. Nabor je precej slabši kot pri Sonosu, zato pa je na voljo žični priključek in tudi povezava bluetooth (žal zgolj z osnovnimi kodeki). Edinstvena zmožnost pa je 360-stopinjski zvok, ki pride do izraza pri ustrezno pripravljenih vsebinah. Poslušanje običajne glasbe v takem načinu da nenavadne odmeve in smo ga dokaj hitro izključili. Za 300 evrov je to zvočno in glede zmožnosti sicer zelo soliden zvočnik, a kot vsem ostalim tudi Sonyju zmanjka pri tistem najbolj pomembnem – dostopu do vseh vsebin z enega mesta in enostavnemu upravljanju več predvajal v stanovanju.

Huawei (Sound)

Tudi ta zvočnik se povezuje v domače omrežje in prek bluetootha. Še sreča, da je na voljo tudi druga možnost in da je pri tej podprt kodek LDAC, kajti prek omrežja mi ni uspelo predvajati ničesar. V aplikacijo AI Life ni mogoče integrirati nobene pretočne storitve, iz drugih aplikacij pa tudi ne poslati zvoka iz telefona na zvočnik, četudi je mobilnik prav tako Huaweijev. Zvok je sicer dober, tudi tu so nizki toni malce premočni, a se jih da ukrotiti. Tudi kakovost izdelave in dizajn sta v redu, čeravno mi sijoča črna površina, ki je pravo ogledalo, ni najbolj všeč. Za ustrezno ceno je to lahko spodoben zvočnik bluetooth, za take namene, kot jih opisujemo zgoraj, pa je treba poseči po čem drugem.

The post Izbiranje pravega zvočnika z omrežno povezavo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Pred kratkim je najprej Google predstavil svoj novi model zvočnika za sto dolarjev oz. evrov, zdaj pa mu je z enako potezo sledil še Apple. Nest Audio in Homepod Mini bosta skoraj zanesljivo uspešnici, kajti na trg prihajata s pravo ceno, ki je že v območju impulzivnega nakupa, še posebej, če kdaj prideta v kakšno akcijo z 20-odstotnim znižanjem. Poleg tega pa vsaj Nest glede na zapise in videe tujih novinarskih kolegov zveni spodobno, za Apple pa bi bilo nenavadno, če bi na trg poslal v ključni lastnosti znamki nedostojen izdelek. Že Ikein Symfonisk, ki je v bistvu Sonos, je lani pomenil malo prelomnico, saj je zvočnike te vrste z enako ceno kot zdaj omenjena dva malo bolj približal množicam. »Pravi« Sonos, denimo One (SL), namreč še vedno stane dvakrat več.

Pri Applovem in Googlovem novincu tudi ne izgleda, da bi bila kaj prikrajšana glede funkcionalnosti in »pameti«, kot tudi Ikein ni nič drugačen od ostalih ameriškega proizvajalca glede upravljanja in zmožnosti, edino v stereo par z drugimi modeli ali v večsobni sistem se ga ne da vključiti. Tako je Apple predstavil simpatično funkcionalnost Intercom ali po slovensko domofon, ki pa bo seveda dobro delovala v angleščini, v kakšnem drugem jeziku najbrž ne. Poanta je v tem, da si člani gospodinjstva pošiljajo sporočila po zvočnikih in drugih napravah v ekosistemu, tako v hiši kot zunaj nje, lahko na primer iz avta (prek sistema Carplay). Homepod Mini tudi zazna, da je v bližini iPhone in prevzame predvajanje glasbe, podkasta in česa drugega, dva tovrstna zvočnika se znata sama povezati v stereo par. In povsem mogoče bo taka kombinacija zvočno precej dobra ter za dvesto evrov še vedno ne predraga.

Potencialna težava vseh teh predvajal za stotaka je lahko glasnost in popačenje zvoka, ko uporabnika hoče poslušati glasneje. Vendar morajo biti po mojih izkušnjah sobe kar velike, da bi kateri od naštetih ne bi zmogel, sam skoraj nikoli ne grem čez polovično glasnost, kakšnega poslabšanja pa z dodajanjem decibelov tudi ne opazim. Seveda so že v osnovi primerni zgolj za tiste, ki se ne oklepajo tradicionalnih virov, kot sta prizemni radio (FM ali DAB+) in zbirka zgoščenk. Toda za predvajanje internetnega radia, glasbe z naročniških storitev, podkastov s pomočjo priljubljene aplikacije, zvočnih knjig in še česa, kar se pretaka po internetu, so tovrstni zvočniki naravnost sijajni. Vedno je uživanje v teh vsebinah na nečem konkretnem, ne na zvočniku, vgrajenem v telefon ali povprečnih slušalkah, oddaljeno nekaj klikov v aplikaciji, morda je samo ukaz Airplay ali Chromecast stran. Za razliko od zvočnikov bluetooth pa ni omejeno na predvajanje s točno določene naprave in ne predstavlja izgube kvalitete, saj homepodi, nesti, sonosi in ostali sami pridobivajo podatke z interneta, ni nikakršnega prenosa z ene naprave na drugo.

Jasno je, da za zvok za sto evrov, sploh ob upoštevanju, da lep del cene odpade na razvoj »pameti«, ne more biti avdiofilski ali blizu temu. Vseeno pa je povsem primerljiv s tem, kar so dali od sebe »stolpi« za podoben denar. Podjetja na predstavitvah sicer prodajajo zgodbo, kakšne za svojo velikost (majhnost) revolucionarne visoko- in nizkotonce ter gonilnike so iznašle. Realnost je malo drugačna, saj sta velikost in prostornina še vedno med najpomembnejšimi dejavniki, ker je to pač fizika. Če zvok lahko zadiha, je to nekaj čisto drugega. A vseeno nekaj napredka zagotovo je, Homepod Mini in konkurenti pa so dobrodošel zasuk v razmišljanju naštetih proizvajalcev in v izbiri za zvočno opremljanje doma s sprejemljivo ceno in elegantnim upravljanjem. Dilema je zgolj v tem, na kateri ekosistem se vezati. A o tem kdaj drugič.

Fotografije: Apple in Google

The post Sto evrov je prava cena za »pametni« zvočnik appeared first on Tehnozvezdje.

Že skoraj podcenjevanje je, če rečem, da je Sonos v svetu domače glasbene zabave uveljavljeno ime. S svojimi zvočniki je skoraj sinonim za enostavno, večsobno predvajanje glasbe. Roomba ali Tesla svoje sfere. Marsikdo je pričakoval, celo napovedoval, da bodo razmah zvočnikov bluetooth, pa tistih za navidezne pomočnike (Amazon Echo, Google Home, …) in konsolidacija največjih znamk spodnesli tla pod nogami tega podjetja, vendar se to ni zgodilo, saj je ostala preprostost uporabe, ki je nihče drug za zdaj ni uspel skopirati ali pa je povezati z dovolj kakovostnim zvokom za približno dostopno ceno. So pa ti izdelki vseeno na zgornji meji cenovno sprejemljivega za marsikaterega kupca in tu v enačbo vstopi Ikea. Nepričakovana kolaboracija je tako dala daleč najcenejši zvočnik z napisom Sonos. Ta, ki menda sodi med knjige, a se ga po mojem sme postaviti tudi kam drugam, stane okroglega stotaka. Tisti z lučjo na vrhu, ki je verjetno samo One ali Play:1 z dodatno sijalko, pa je s 180 evri že blizu standardnega teritorija teh izdelkov. Ostajam kar pri knjižni polici.

Zvočnik je za moj okus lep, pa tudi nihče drug v družini se pritožuje, torej vsaj grd definitivno ni. Proporci so malo neobičajni, ker redko srečamo dolg in ozek zvočnik (razen, če je visok za pol dnevne sobe), ampak to je verjetno z namenom, saj lahko stoji pokonci in zaseda malo prostora (med knjigami ), ali pa leži. S treh strani ga obdaja plastika, spredaj pa seveda (neodstranljiva) tkanina. Gumijaste nogice pa skrbijo, da je med predvajanjem pri miru. Da se ga montirati tudi na steno, za kar je treba dokupiti nosilce, sta pa zadaj speljana dva kanala za kabla (za napajanje in za omrežni priklop), za postavitev pokončno ali vodoravno. Oba kabla sta tudi priložena in še posebej napajalni je kar imeniten, deluje kot kakšna vrv. Kdor nima možnosti žičnega priklopa, se mu ni treba bati, saj lahko zvočnik poveže v domači Wi-Fi. Na sprednji strani so še tri tipke – predvajanje/pavza, glasneje, tišje. Prva je v bistvu samo priročnejši način za ustavitev ali nadaljevanje muziciranja, če tisti trenutek nimaš pri roki telefona, ker drugače celotno upravljanje poteka na mobilni napravi.

V tem se zvočniki Sonos razlikujejo od klasičnega glasbenega stolpa, pa tudi od »pametnih« zvočnikov. Na sami napravi ni nikakršnega zaslona in možnosti izbiranja česar koli, pa tudi neposredno se zvočniku ne da glasovno »ukazovati«, kaj naj predvaja. Obstaja pa možnost posredno, z iPhona. Poanta vsega skupaj je omrežna povezava in integracija različnih glasbenih (pretočnih) storitev v aplikacijo Sonos Connect. Začetna nastavitev je enostavna, še posebej, če je zadeva »na kablu.« Potem ni nobenega dela s priključevanjem v omrežje, zvočnik pa s sočasnim pritiskom na dve od treh tipk postaviš v tak način, da ga telefon zazna. Za priklop v Wi-Fi je malenkost več dela, ker zvočnik ustvari začasno omrežje, na katerega se povežeš s telefonom, potem pa v aplikaciji izbereš pravi Wi-Fi, vneseš geslo in zvočnik se prijavi. Potem je treba še ustvariti uporabniški račun, če ga še nimaš, in dodati glasbene storitve. Med njimi so denimo TuneIn (za internetni radio), Deezer, Apple Music, Google Play Music in Youtube Music, Pocket Casts in še nekatere, ampak naštete so za slovenske uporabnike najbolj zanimive in relevantne. Poleg tega je mogoče izbirati še med datotekami, ki so na samem telefonu, in pa tistimi na večpredstavnostnem strežniku v omrežju (UPnP), denimo ustrezni omrežni shrambi (NAS). Tako zadeva ni omejena samo na naročniško pretočno glasbo, ampak zlahka poslušaš svoje mp3-je. Če želiš zvočnik upravljati še z drugega telefona ali tablice, samo naložiš aplikacijo, jo odpreš, izbereš možnost, da se povežeš v obstoječo »skupino«, in naprava se pojavi. Ko klikneš nanjo, si v povsem enakem okolju kot na primarnem telefonu, lahko pa se še vpišeš v omenjeni uporabniški račun.

Glasbo se potem da predvajati na dva načina. Toda le, če imaš iPhone ali iPad, z androidnimi napravami pa samo iz omenjene aplikacije. Zvočnik namreč podpira še protokol Airplay, kar pomeni, da ga lahko izbereš kot zvočno napravo za tisto, kar poslušaš (in gledaš) na iPhonu. Na žalost pa ni podpore za androidno ustreznico Chromecast. Iz aplikacije glasbo, podkaste ali zvočne knjige izbiraš podobno, kot bi jih neposredno iz integriranih aplikacij. Če vzamem za primer Apple Music, ki je moj glavni »juke box«, so znotraj enake možnosti (moja glasba, novosti, …) in če izberem mojo glasbo, lahko potem izbiram med izvajalci, albumi in ostalim, kar imam dodano v svojo zbirko, pa tudi med zadnjimi dodanimi. Iskanja znotraj posameznih storitev ni, ampak ima Sonosova aplikacija splošno iskanje, ki prikaže rezultate iz vseh integriranih storitev. Do željene glasbe je mogoče priti hitro, res pa je, da je telefon obvezen. In eno od rahlo zoprnih dejstev je to, da moraš androidni telefon odkleniti za premikanje med komadi, ker na zaklenjenem zaslonu ni teh možnosti.

V okolju iOS se da zvočnik(e) dodati v »pametni dom« (Apple Home), kar prinese integracijo s Siri. Če rečeš »Siri, play the latest album by Ed Sheeran on speaker,« bo angleški pevec čez nekaj sekund zažgolel iz zvočnika. Operacijo pa telefon izvede tako, da najde željeni album v (privzeti) glasbeni storitvi in ga potem čez Airplay pošlje na Symfonisk. Torej ne znotraj Sonosove aplikacije, ampak rezultat je v bistvu enak, ker gre podatkovni tok iz interneta direktno na zvočnik, ni nikakršnega pretakanja podatkov s telefona na predvajalo in tako tudi ne izgub v kvaliteti.

S tem pa se možnosti končajo, ker zvočnik ne ponuja možnosti povezovanja prek bluetootha, pa tudi klasičnega (3,5 mm) vhoda nima. Tako se nanj na žalost ne da priklopiti drugega vira po kablu niti kakšne naprave, ki bi mu dodala glasovno upravljanje. Možno pa je spajati več zvočnikov skupaj. Dva enaka sta lahko stereo par, lahko so (različni) zvočniki v različnih sobah, dvojica teh »knjižnih« lahko doda prostorski element Sonosovi zvočni letvi (Beam ali Playbar) – posrečena rešitev, ker se z njo izogneš zoprnemu vlečenju kablov od osrednje enote do zvočnikov zadaj.

Del namestitve Symfoniska je (lahko) mahanje s telefonom, obrnjenim na glavo (da je mikrofon obrnjen proti izvoru zvoka), po prostoru. Dvigaš ga in spuščaš, vmes pa hodiš naokrog, da sistem posluša in prilagaja nastavitve zvoka prostora. To sem moral nekajkrat ponoviti, ker sem bil očitno premalo zavzet in najprej nisem zajel dovolj velike prostornine. Pa tudi potem, ko sem ta test uspešno prestal, se mi ne sanja, koliko je zvok zdaj boljši ali koliko bi bil slabši brez tega uglaševanja. Lahko pa pohvalim to, kar prihaja iz membran, ker je zelo poslušljivo. Sploh basovski del je močnejši od pričakovanj. Ali pa tudi ne, ker je to navsezadnje Sonos in vsi modeli te znamke imajo poudarjene base. Zvočniki bluetooth za podoben denar so definitivno slabši, zvenijo precej bolj plehko in prazno, pa tudi marsikateri precej dražji ne bi bil kaj dosti boljši, če sploh. Še vedno to ni povsem na ravni solidnega »stolpa« med dvesto in tristo evri, ampak če bi povezal dva Symfoniska, verjetno ne bi bilo daleč stran.

Cenejši od obeh pohištvenih zvočnikov se mi absolutno zdi vreden nakupa. Sploh, če večino glasbe in ostalega poslušaš s spletnih storitev. Če še vedno prisegaš na CD-je, potem to ni izdelek zate. Če pa vrtiš svoje mp3-je in jih imaš nekje na »mreži« ali pa jih lahko spraviš na telefon (z 256 ali 512 GB shrambe), se mogoče splača poskusiti, kako bi se ta rešitev obnesla.

HVALIMO

• Preprosta namestitev in uporaba
• Lep in ne prevelik
• V aplikacijo lahko vključiš marsikatero pretočno storitev in glasbo na svojih napravah
• Podpora za protokol Airplay
• Zelo soliden zvok, z dobrimi basi, še posebej za to ceno
• Poceni

GRAJAMO

• Ni zvočnega vhoda
• (Posredno) glasovno upravljanje samo ob vključitvi v Apple Home
• Če je Airplay, bi bil lahko še Chromecast (Audio)

The post Ikea Symfonisk: Tudi s »pohištveno« ceno pravi Sonos appeared first on Tehnozvezdje.