Eurostat objavlja podatke za štiri skupine naročnin – na video pretočnike (za serije, filme in šport), na glasbene pretočnike, na digitalne različice časopisov in revij ter na igričarske storitve. Splošna, takoj vidna ugotovitev je, da povsod po Evropi prednjačita prvi dve naročnini. Tista za video vsebine je v celotni EU na skoraj tretjinskem tržnem deležu (32,68 odstotka), za glasbo pa na malo manj kot četrtinskem (23,03 odstotka), ostali dve sta na približno sedmih oz. šestih odstotkih posameznikov, ki jo imajo sklenjeno. Pri prvih dveh je delež v nekaterih državah več kot polovični, kar v praksi pomeni, da imajo dostop do tega skoraj vsi, kajti pri video pretočniku je bolj ali manj jasno, da vsi znotraj posameznega gospodinjstva gledajo z isto naročnino, medtem ko so za glasbo na voljo družinske s po šestimi profili. Naročnine na medije močno zaostajajo, le v eni državi presežejo tretjinski delež in še v eni se približajo četrtinskemu, še manj pa je plačnikov za dostop do iger, te očitno še naprej velika večina kupuje posamično (bolj pravilno rečeno, plačuje za licence v upanju, da bodo te trajne).

Ne preseneča, da so spredaj »televizijske« vsebine. Te še vedno predstavljajo primarno obliko razvedrila in ker statistika v paketu obravnava tudi šport, ki je marsikje pretežno plačljiv, a tudi toliko priljubljen, da dejansko ima naročnike in to ne malo, so deleži dokaj visoki. Poleg tega se je toliko priljubljenih vsebin preselilo na pretočne platforme ali pa so tam vzniknile, da se ljudje odločajo vsaj za eno tovrstno naročnino. Morda med njimi tudi periodično kolobarijo. Slovenija je tu bolj pri repu razpredelnice s 13,69 odstotki naročnikov na video pretočnik. Kar očitno pomeni, da mnogi še naprej ostajajo zgolj pri klasični operaterski ponudbi. Ta sicer lahko zajema tudi kakšen pretočnik, a posebej ga večina ne plačuje. Zanimiva je uvrstitev Hrvaške, ki je z 21,6 odstotka nekaj mest višje, tudi pred drugima dvema sosedama, Madžarsko in Italijo z nekaj več kot 20 odstotki.

Še en trend je očiten – pri visokem deležu naročnin prednjačijo države s severnega dela Evrope, križane še z zahodnim, medtem ko jug in vzhod za tovrstne storitve namenjata bistveno manj denarja, četudi so tamkaj (z našega gledišča lahko rečemo tu) večinoma opazno cenejše. Vendar je, kot kaže, odnos do tega drugačen. Tako je po zadnjih podatkih za naročnino na pretočnik s serijami in filmi, ne nujno tistega, ki je postal sinonim za to vrsto storitve, plačevalo skoraj 64 odstotkov Ircev, dobrih 61 odstotkov Dancev in nekaj več kot 59 odstotkov Nizozemcev. Blizu so bili še Norvežani, na polovičnim deležem pa tudi Švedi. Prvi peterici do desetega mesta sledijo še Češka (morda prvo manjše presenečenje), Luksemburg, Švica, Grčija in Nemčija, nedaleč zadaj sta nato Avstrija in Finska.

Pri glasbi nismo nič višje, tovrstno naročnino je po podatkih Eurostata v času anketiranja lani imelo 11,04 odstotka Slovencev. Tu so razmerja nekoliko drugačna, saj je bilo Hrvatov le 7,81 odstotka, Italijanov 11,74 odstotka, Madžarov 13,19 odstotka, višje pa so Avstrijci z 32,07 odstotki. Na vrhu so Norvežani s 52,07 odstotki, sledijo Švedi z minimalnim zaostankom (52,04 odstotka), nato znova Irci (50,83 odstotka) ter še Nizozemci in Nemci (49,51 in 49,42 odstotka). Nato je velika vrzel do Švice (38,92 odstotka) in znova nekoliko manjša do naslednje gruče držav (Nemčija, Luksemburg, Avstrija, Finska). Mislim, da je za glasbo že leta poleg »temne strani« glavni vir Youtube, morda pa kar brezplačna različica Spotifyja, ki marsikomu prav tako zadošča.

Absolutno brutalne za medijsko panogo in še posebej porazne v Sloveniji pa so številke za digitalne naročnine na časopise, revije, novičarske spletne strani in kar je še podobnega. Evropsko povprečje sedmih odstotkov in pol je slabo, slovenski delež tovrstnih naročnikov, ki znaša 1,67 odstotka in je višji od vsega dveh držav – Srbije (za las) in Grčije – pa kaže na naš odnos do podpiranja kakovostnega novinarstva. Vsaj v digitalnem svetu, papirnati še drži nekaj naročnikov. Na vrhu je sicer Norveška s skoraj dvema petinama naročnikov na digitalne medije (39,84 odstotka), precej zadaj so Švedska (24,89 odstotka), Nizozemska (21,20 odstotka), Švica (20,87 odstotka) in Irska (20,22 odstotka). Drugod delež ne presega petine, pravzaprav le še v petih državah preseže desetino (Finska, Danska, Estonija, Luksemburg, Avstrija). Očitno je torej, čemu mediji povsod vedno bolj životarijo.

Zagotovo sta v Sloveniji posredi najmanj dva momenta. Po eni strani so bralci navajeni, da novice na spletu dobijo zastonj, in če je nekje članek zaklenjen, drugega z identično tematiko poiščejo nekje drugje. Medtem ko za kaj bolj poglobljenega, morda slikovno bogatejšega, še vedno raje kupijo revijo. Poleg tega se mnogi verjetno vprašajo o vrednosti digitalne naročnine, ki je po znesku primerljiva tisti za video pretočnik, zajema pa en sam medij.

Če se za hip ob aktualni dilemi, o kateri bomo čez en mesec svoje povedali na referendumu, še vprašamo, ali bi bil odstotek kaj višji, če bi se gospodinjstvom sprostilo približno 14 evrov na mesec, ki jih zdaj namenjajo za RTV Slovenija, je odgovor verjetno odločen – NE. Že zdaj je odstotek tistih, ki jih tudi ob plačevanju RTV-prispevka povsem nič ne bi »bolelo« vsak mesec namenjati še nekaj evrov za kvalitetne (spletne) medije, a tega ne počnejo. Težko je verjeti, da bi se ob ukinitvi prispevka nekaj drastično spremenilo.

O igričaski naročnini je komajda vredno izgubljati besede. Tu delež le v petih državah presega desetino, na vrhu je Nizozemska z 12,83 odstotki. Ostalo četverico tvorijo Norveška, Irska, presenetljivo Albanija in Danska. Švica, Kosovo, Finska in Švedska so še blizu, ostali pod povprečjem. Tu ni težko razumeti, zakaj. Igre ne zanimajo celotnega spektra prebivalstva v enaki meri kot druge omenjene vsebine, naročnine pa so večinoma drage in ne vsebujejo najnovejših iger, te pridejo v katalog šele s precejšnjim zamikom, če sploh. Za razliko od filma, ki si ga lahko brez večje škode ogledate kasneje, pa je novo »vročo« igro treba imeti in preigrati, dokler je aktualna. Tako narekujejo vrstniki, večigralstvo in scena na Youtubu, Twitchu ali TikToku.

Naslovno ilustracijo je po naših navodilih izdelala umetna inteligenca.

The post Mar res vsi gledajo samo še »netflix?« appeared first on Tehnozvezdje.

Lahko dam manjši izziv. Poskusite na njihovih spletnih straneh najti cene naročnin na storitve pretočnega videa GCN, Mubi, Netflix ali Pickbox Now. Izvedeti, koliko evrov na mesec stanejo dodatni gigabajti v Applovi oblačni storitvi iCloud. Ali se prepričati, po kakšnem menjalnem tečaju se bo naročnina, ki jo boste plačevali za upravljalnika gesel 1Password in Bitwarden, iz dolarjev pretvorila v evre. Če ne boste sami preverjali, vam namignem, da je pri treh od omenjenih ponudnikov videa treba v razdelke About, Help ali Pogosta vprašanja, kjer se nekje skrivajo cene za edini ali različne pakete, pri četrti pa je ta informacija zgolj v mobilni aplikaciji. Prav tako za omenjeno oblačno shrambo na spletni strani, ko preklopimo na Slovenijo in z Applove domače strani znova poiščemo željeno storitev, izvemo zgolj, koliko gigabajtov dobimo zastonj. Za vse od tu naprej je treba v menije na ustreznem telefonu, če ga že imamo. Glede menjalnega tečaja, prav mogoče je tudi tu preprosto 1:1 + DDV, a po pravici povedano ne vem, ker pravega odgovora nisem našel.

Prav tem zadnjem je problem. Marsikdaj je povsem pretežko najti informacije, najsi bodo osnovne o cenah in pogojih, ali pa še kakšne dodatne, kot sem nakazal s preračunom v našo valuto, o odpovedi naročnine ali še čem drugem. Ob tem se človek včasih res ne more znebiti občutka, da mu nekaj prikrivajo. Vseeno ne smem biti krivičen, kajti mnogi ponudniki vendarle jasno predstavijo, za koliko prodajajo svoje storitve. A vseeno sem prepričan, da ne bi škodilo nekaj regulacije na tem področju. Rad bi videl, da bi za vse tovrstne ponudnike veljala naslednja trojica obveznosti:

Jasno zapisane cene in opisi paketov

Na uradni spletni in na domačem zaslonu aplikacije bi morale biti vidno, brez nujnosti dodatnega premikanja nekam proti dnu, izpostavljene vse naročniške opcije s cenami in opisi, kaj potencialni naročnik za svoj denar dobi. Postavke bi tudi morale biti v valuti države, od koder je naročnik, in z vključenim davkom na dodano vrednost.

Obvezno vsaj 14-dnevno preizkusno obdobje

Politika glede časovnega okna, ki ga novemu uporabniku dajo na voljo brezplačno, da lahko storitev preizkusi in odjavi naročnino brez kakršnega koli plačila, je od ponudnika do ponudnika drugačna. Nekateri ponujajo en teden, drugi en mesec, včasih nas po spletu zasledujejo tudi oglasi za tri mesece brezplačne uporabe. So pa tudi primeri, ko preizkusnega obdobja sploh ni, temveč se takoj začne plačevanje, morda celo za pol leta ali celo leto vnaprej. Mislim, da je minimalno obdobje preizkušanja 14 dni, kajti teden mine hitro, morda se prvih nekaj ni časa posvečati storitvi in potem zmanjka časa, preden že prvič trgajo naročnino s kartice. Kdor želi, lahko omogoči tudi daljše obdobje, a določen minimum bi moral veljati za vse.

Možnost odpovedi naročnine v sami storitvi

Še vedno obstajajo storitve (primer je NBA League Pass), pri katerih je treba za odpoved naročnine poslati elektronsko pošto na naslov, ki je objavljen podobno transparentno kot cene iz drugega odstavka tega zapisa. Tiste, sklenjene znotraj sistema iOS, pa je mogoče prekiniti zgolj nekje v nastavitvah te platforme. Vsaka storitev bi morala ponujati možnost, da odpovemo naročnino v pregledu uporabniškega računa v aplikaciji ali v spletnem vmesniku. Lahko z dodatnim potrditvenim korakom, vsekakor pa brez skrivanja na mestih, kjer uporabnik tega ne pričakuje ali težko najde, in brez oteževanja.

Morda se vse skupaj komu ne zdi problem in bo samo zamahnil z roko. Tudi sam v osnovi nisem za preveč pravil in birokracije, a vsaj nekaj osnov bi se ponudniki digitalnih naročnin po mojem mnenju vseeno morali držati. Jasno pa je, da bi to morala zahtevati Evropska unija, da lahko podjetja to poenotijo za celoten kontinent in zgolj prilagodijo določene posebnosti, kot so razlike v cenah in valutah. Marsikatero »storitev«, še posebej programsko opremo, pa bi lahko znova prodajali po klasičnem modelu z enkratnim plačilom.

Naslovna ilustracija: DepositPhotos

• 
  PRVI VTIS Nissan Leaf: Presenetila vas bo »ročica menjalnika«
• 
  Volkswagen ID.Polo: »Majhen« e-avtomobil in dolga pot gresta v tem primeru zelo dobro skupaj
• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca

The post Je res tako težko napisati ceno naročnine? appeared first on Tehnozvezdje.

Naročanje na pretočno glasbo prek operaterja ni nič novega. A1 je pred nekaj meseci začel ponujati podobno storitev Deezer, prav s tem francoskim ponudnikom je pred leti sodeloval Telekom Slovenije, V United Group pa so se zdaj povezali ameriško-britansko platformo Tidal (v osnovi je nastala na Norveškem, kasneje so jo prevzeli investitorji pod okriljem raperja Jayja Z-ja, zdaj pa jo prodajajo podjetju Square Jacka Dorseyja, bolj znanega kot ustanovitelja in prvega moža Twitterja). Storitev ta čas obsega že več kot 70 milijonov pesmi, med njimi slovenskih in iz širše regije, poleg tega pa še 250 tisoč glasbenih videov, prenose v živo, radijske postaje, zakulisne posnetke in intervjuje, oddaje in še kaj.

»Sodelovanje s podjetjem Tidal je priložnost, da uporabnikom ponudimo ekskluziven dostop do glasbe v visoki kakovosti. Nenehno stremimo k dodajanju inovativnih in visokotehnoloških storitev v našo ponudbo,« je v pripravljeni izjavi poudaril predsednik poslovodstva Telemacha Adrian Ježina.

Izvršni operativni direktor podjetja Tidal Lior Tibon pa je dodal: »Pretočna zabava je postala sestavni del dneva mnogih ljudi. Sodelovanje z vodilnim ponudnikom telekomunikacij v jugovzhodni Evropi, družbo United Group, nam omogoča, da dosežemo še več glasbenih navdušencev.«

Podobno kot video je tudi pretočno glasbo marsikomu enostavneje naročiti pri operaterju, ker storitev plača skupaj z ostalimi na operaterjevi položnici in se ne ukvarja s kreditno kartico. Pa tudi upravlja naročnino v aplikaciji oz. na portalu, kot je Moj Telemach. Ali bodo cene morda nižje oz. bo storitev vključena v katere od obstoječih naročniških paketov Telemacha, v tem operaterju še ne povedo.

Tidal sicer ponuja dve vrsti naročnin. Je namreč eden od redkih ponudnikov, ki poleg standardne, stisnjene glasbe v obliki AAC z bitno hitrostjo 320 Kb/s, ponuja še glasbo v formatu brez izgube kakovosti FLAC (1411 Kb/s) ter nekatere vsebine v »visokorazločljivostnem« formatu z bitno hitrostjo med 2304 in 9216 Kb/s. Naročnina na standardno možnost neposredno pri ponudniku stane 5,99 evrov na mesec, na višjo kakovost pa 11,99 evrov (torej dvakrat več). »Družinske« naročnine spletna stran, vidna slovenskim uporabnikom, ne prikaže, je pa v nekaterih drugih državah na voljo.

The post Telemach bo ponujal pretočno glasbo Tidal appeared first on Tehnozvezdje.

Možnost obračunavanja nakupov, opravljenih v določeni tržnici z aplikacijami, seveda ni nova. Že pred leti je bilo na ta način mogoče plačevati za vsebine v Nokijini trgovini Ovi, Telekom Slovenije enako možnost že nekaj časa ponuja za Googlovo Trgovino Play. V A1 pa po novem za Applov App Store. Trgovina Play po naših informacijah prav tako sledi.

Plačevanje prek mesečne položnice je, kot pravijo v A1, možna za naročnikove vse »najljubše vsebine in storitve.« Sem sodijo tako nakupi aplikacij v tržnici App Store kot plačila znotraj aplikacij (in-app purchases), naročnine na Applove storitve (Arcade, Music, TV+ in združena One), glasba, knjige, serije in filmi (v iTunes, Books in TV+) ter oblačna shramba iCloud.

Možnost bo na voljo vsem naročnikom mobilnih paketov pri omenjenem operaterju. »Uvedba te storitve predstavlja nov dinamičen korak operaterja A1 Slovenija k njihovim uporabnikom, ob tem pa tudi razvoj lastne ponudbe finančnih storitev,« so prepričani v podjetju.

Za določitev tega načina plačila morajo uporabniki v nastavitve telefona, nato v razdelek Apple ID (klik na svoje ime povsem na vrhu), nato klikniti na Payment & Shipping, vpisati geslo za uporabniški račun, nato pa pod možnostjo Add payment method izbrati svojega operaterja oz. svoj telefon (Mobile phone). Nova plačilna možnost je aktivna takoj in velja za celoten Applov ekosistem, ne samo na telefonu ali tablici (če jo nastavljaš tam).

Pri tovrstnem plačevanju se nič ne spremeni glede same zaščite nakupov. Še vedno jih je treba potrditi ali z geslom za uporabniški račun, s katerim si vpisan v telefon (Apple ID), ali biometrično, najsi bo z obrazom (FaceID) ali s prstnim odtisom (TouchID), odvisno katero napravo uporabljaš. V sami tržnici oz. operacijskem sistem iOS se ne da nastaviti kakšne omejitve tovrstnega zapravljanja, pri A1 pa enak mesečni limit kot za ostale digitalne storitve. Tega ima operater postavljenega na 50 evrov. Lahko pa uporabnik zaprosi za višjega, do največ 300 evrov na mesec, operater pa mu ga glede na njegovo »boniteto« odobri ali pa tudi ne.

Naslovna fotografija: A1 Slovenija

The post Pri A1 plačevanje znotraj sistema iOS prek mesečne položnice appeared first on Tehnozvezdje.

V svetu, kjer lahko podjetje z intelektualnimi pravicami uniči drugo, če pa bi hotelo, bi lahko uničilo tudi manjšo državo, vsake take ideje zgolj dodatno omejujejo možnosti in tlakujejo pot do neformalnih monopolov. Google, Apple, Microsoft, Facebook, Adobe imajo tekmece, ki pa so to bolj kot ne na papirju. Telefoni imajo ali Android ali iOS, računalniki Windowse, ko pa moramo urediti fotografije ali videe, prej ali slej pristanemo pri Adobu. »Ker so boljši, ker nudijo več in …«. Že res, a hkrati so v preteklosti naredili vse, da so tekmeci ostali, kjer so bili. Daleč proč v deželi marginalnosti.

Ko sta Adobe in Microsoft pred leti napovedala najemni model, sta veliko govorila o prednostih za uporabnike. Ti bodo namesto enega večjega zneska plačevali mesečno ali letno naročnino ter redno dobivali nadgradnje in nove funkcionalnosti. Obljubljali so, da bomo plačevali manj, kot če bi v ustaljenih časovnih intervalih kupovali nadgradnje na nove različice. Nič od tega ni bilo popolnoma res. Za Adobove programe, ki mimogrede že prej niso bili niti približno poceni, so dokazali, da uporabnik plačuje več. Od najemnega modela ima prednosti zgolj prodajalec. Ni mu treba pripravljati nove različice, dovolj je, da jih kolikor toliko redno izpopolnjuje in sem ter tja ponudi novosti. Razvoj softvera je cenejši. Ker ima popoln nadzor nad uporabniki, se mu tudi ni treba bati tekmecev. Do zlorabe položaja je zato le kratek korak. Lahko pošlje naročnikom pismo, v katerem jih obvesti, da ne bodo več nudili cenejšega (in manj zmogljivega) paketa in kdor ga ne bo prenehal uporabljati, bo kršil licenčna pravila. Postal bo nelegalni uporabnik, ako ne bo prešel na dražji paket. Na koncu ima ponudnik le še tega, vsi naročniki plačujejo enako, kar še dodatno poceni poslovanje. Kajpada na škodo uporabnika. Ni popolnoma izmišljeno, saj je nekaj podobnega pred kratkim naredil Adobe. Microsoft ni dosti boljši, čeprav je na papirju prijaznejši. Pisarniški paket je cenejši od Adobovih programov, a se zelo trudi, da bi v najemni odnos spravil čim več podjetji. Nočem biti nepošten. Office 365 je ta hip za večino podjetji ugodnejši, kot če vse njegove programe in storitve kupimo od različnih ponudnikov in posamično. Skrbi pa me, kaj bo, ko bo imel Microsoft vajeti popolnoma v svojih rokah in bo jasno, da se nobenemu naročniku ne bo splačalo prekiniti dogovora z njim.

Od tu do najema hardvera pa je le korak, kajti delovanje velike večine naprav je odvisno od softvera, tega pa lahko ponudnik vedno nadzira in po potrebi od daleč blokira delovanje naprave. To tudi že obstaja. Izobraževalnega robota Sphere in pripadajočega programa ni mogoče kupiti in uporabljati do onemoglosti, temveč le najeti. In če prenehamo plačevati, postane ne preveč lep obtežilnik papirja. Bo tako tudi z napravami zabavne elektronike? Ne upam si trditi, da ne, kajti naročniški model daje izdelovalcem toliko prednosti, da se mu le stežka uprejo. Predstavljajte si, da televizorja ali pametnega telefona ne bomo več kupili (ali plačevali na obroke), temveč najemali za mesečni znesek, morda celo odvisen od načina uporabe. Če bomo napravo uporabljali več, bomo plačali več, drugače pa manj, v nobenem primeru pa ne bomo njeni lastniki, kot si ne moremo lastiti programske opreme. Izdelovalci bodo seveda obljubljali, da bo tako bolje predvsem za uporabnike. V primeru okvare bodo prejeli novo, takisto, ko bo na voljo boljši model in tako naprej. Čez čas pa bomo spet plačevali več, kot smo pred uvedbo naročnine, razvoj in uvajanje novih modelov pa se bo upočasnil. Kar s stališča trajnostnega razvoja ne bi bilo nujno slabo.

Vprašanje torej ni, ali je najem namesto nakupa primernejši, temveč kako preprečiti zlorabe. Te pa se bodo zagotovo dogajale, kajti večina nas stežka menja ponudnika nečesa, ko se zanj odločimo. To se ne nazadnje vidi tudi po relativno nizki številki uporabnikov, ki letno zamenjajo operaterja elektronskih komunikacij, kaj šele banko. Kako preprečiti, da nekateri ponudniki dosežejo prevladujoč položaj blizu ali skoraj monopolu? Kajti brez tržne bitke ali pa brez regulacije se nam ne obeta nič dobrega. Zgolj plačevanje več – za enako, kot dobimo zdaj.

The post Bomo tako kot programe najemali tudi hardver? Upam, da ne! appeared first on Tehnozvezdje.

Že lani pomladi so v Googlu napovedali preimenovanje oblačne shrambe iz Google Drive v Google One in hkrati njeno obogatitev. S tem v kompletu pa je decembra, vsaj v Slovenijo, prišla tudi možnost vzpostavljanja družine. Uporabnik jo najde na naslovu families.google.com, prinaša pa rešitev večine zadreg s souporabo vsebin in prostora v oblaku. Kot pri večini ostalih »družin«, denimo Applovi ali Microsoftovi z Office 365, je tudi tu prostora za šest članov. Skrbnika in še peterice zraven. Glava družine torej lahko pošlje vabilo še na pet uporabniških računov pri spletnem velikanu in nastavi, kaj ti uporabniki dobijo od njega in kaj imajo lahko v skupni uporabi.

Uporabnih pridobitev vzpostavitve družine je več. Za vse uporabnike androidnih telefonov in tablic je prva zagotovo možnost nameščanja vseh v družini kupljenih aplikacij in iger. Tako jih ni (več) treba kupovati vsakomur posebej, kar velja tudi za glasbo, filme in publikacije (slednje v Sloveniji sicer niso na voljo). Zbirka aplikacij in vsebin je privzeto v souporabi, se pa mora vsak nov član družine vseeno prijaviti v družinsko knjižnico. To naredi tako, da gre v Trgovini Play v nastavitve, poišče možnost Prijavite se za družinsko zbirko in vse skupaj potrdi. Pri čemer lahko še izbere, ali mu bodo na voljo vsi stari nakupi ali samo novi od trenutka prijave naprej. Smisel ima seveda prva možnost.

Za nakupe je lahko nastavljena tudi »družinska« kreditna kartica (skrbnikova). Torej lahko vsi kupujejo na očetovo kartico. Vendar, brez skrbi, tega ne morejo početi kar nenadzorovano. Šef lahko nastavi, da so za nakupe potrebne njegove odobritve. To prav tako stori v nastavitvah Trgovine, če pogleda pod Plačilna sredstva in potem možnost Skupina družinskih članov, kjer lahko vsakemu posamezniku določi, za katere nakupe potrebuje odobritev. Za otroke je sicer mogoče ustvariti tudi posebne račune, ki so tudi del družine in pri katerih imajo starši še večji nadzor. Za razliko od Appla pa ni nujno, da si družina deli plačilno sredstvo. To je namreč lahko precej  zoprno, če so povezani odrasli iz različnih gospodinjstev, ki bi radi vsak po svoje gledali filme in nameščali plačljive aplikacije.

Naslednje, kar si lahko družina deli, je prostor v shrambi Google One (Drive). Tu je postopek obraten kot pri vsebinah. Souporabo plačanega prostora mora vključiti naročnik, ki je verjetno tudi glava družine. To stori tako, da gre v aplikaciji ali na spletnem mestu shrambe (one.google.com) v nastavitvah »premakne stikalo« pri možnosti Skupna raba storitve Google One z družinskimi člani. Tako bodo tudi ti (samodejno, brez kakšnega vklapljanja) videli enako skupno kapaciteto, kot jo skrbnik plačuje (denimo 100 ali 200 GB za 20 oz. 30 evrov na leto). Je pa preračun malce kompliciran, saj se v to šteje tudi osnovnih, brezplačnih 15 GB.

Še ena pomembna storitev ima možnost družinske naročnine z istimi člani, vendar na žalost ne v Sloveniji. Govora je seveda o pretočni glasbi Google Play Music. Nanjo se je še naprej mogoče naročiti samo posamično. Cena je sicer ugodna, saj zadeva mesečno stane 5,99 evrov, toda Apple (za 8,99) in Deezer (za 10,49 evrov) že nekaj časa tudi v Sloveniji ponujata družinsko naročnino, pri kateri v glasbi lahko uživa šest poslušalcev na različnih napravah.

Je pa v Googlovi skupni rabi še nekaj drugih zadev, ki so tudi potencialno lahko koristne. Med njimi skupen koledar. Če kdo kaj vpiše nanj, se to prikaže vsem članom družine. Druga tovrstna zadeva pa so zapiski Google Keep. Dovolj razlogov torej za vzpostavitev družine. Tudi brez glasbe, za katero pa ne dvomim, da je bomo prej ali slej deležni. Kot bomo verjetno storitve Android Auto in plačilne platforme Google Pay, samo v ameriški korporaciji se morajo odločiti, da to vključijo še za Slovenijo.

The post Googlova družina za aplikacije, vsebine in oblak appeared first on Tehnozvezdje.