Možgani nam bodo otopeli, če jih ne bomo uporabljali
Marjan Kodelja 6. maja 2019 ob 06:57

Življenje nikdar ni bilo, pa tudi ne bo črno-bela slikanica. Nobena naprava, nobena storitev, noben politik, nobena branjevka ni zgolj najboljši, najbolj pošten, najbolj pravičen, itd, po enaki logiki pa tudi ne najslabši, najbolj neumen, najbolj karkoli »dodajte nekaj negativnega«. Pa vendarle javna beseda vse bolj prevzema digitalni vzorec. Če je v glavi nekoga neka naprava najboljša, potem mora biti vse ostalo eno veliko sranje. Če so digitalne finančne storitve ful kul, potem je vse klasično zanič, kdorkoli pa se z oznako ne strinja, potem mora biti nekaj narobe z njim. In kdor ne verjame, kar rečejo velika tehnološka podjetja, mora biti budala. »Kako ne razumeš, pa saj so lepo povedali«.

V svetu že vrsto let deluje gibanje, ki se zavzema za pravico po popravljanju naprav (pa tudi programov in storitev), a tehnološki velikani v njih vidijo tehno-teroriste. Za nebodijihtreba, ki bi radi uničili tako težko pridobljeno tehnološko utopijo ter pravila, ki so jih postavili. Po domače povedano, napravo lahko kupiš, mimogrede vse glasnejše so ideje, da bomo podobno kot programe in storitve, kmalu morali najemati tudi »hardver«, popravijo pa jo lahko le pooblaščeni serviserji in to po cenah, ki jih določijo izdelovalci. Bog ne daj, da bi jo kupec popravil sam ali odnesel v mali servis v soseski. Na različne načine se proti temu borijo. Med drugim, da naprav ni mogoče razdreti brez posebnega orodja, da navodila za popravila niso splošno dostopna, da rezervnih delov ni ali pa jih ni mogoče kupiti na prostem trgu ter da programska koda ni na voljo. Programi ter strojna zasnova naprav je zaščitena vsaj z avtorskim pravom, če ne celo patentnim, zatorej je vsako brkljanje po njej kaznivo dejanje? Ideje, da bi moralo biti drugače, so pričakane na nož. Kje so časi, ko je morala imeti vsaka elektronska naprava na hrbtišču nalepljeno električno shemo, sosed pa je popoldne pošraufal avto, da je bilo vzdrževanje cenejše. Aja, to so bili svinčeni časi socializma, ko so zatirali vse po vrsti.

Zagovorniki pravice popravljanja se trudijo pravico vključiti v pravni red, ker bodo le tako lahko izdelovalce prisilili, da bodo navodila za popravila splošno dosegljiva, rezervni deli ter orodja za popravljanje pa na voljo po pravični ceni. Vsakič, ko je že videti, da jim bo celo uspelo, se izkaže nasprotno. Lobisti izdelovalcev prepričajo lokalne politike, da glasujejo proti predlogom, pri čemer jih ni sram lagati in groziti. »Če boste sprejeli predlagani zakon, potem bo vaša država postala leglo hekerjev, ki bodo uničevali vse, kar jim bo prišlo pod roke«. Ali pa: »Če sprejmete zakon, potem bomo takoj nehali prodajati naše izdelke«. To je menda običajna Applova grožnja. Pa pritiče podjetju, ki se ima za dobro in zavezano napredku človeštva? Po moje ne, ker če nič drugega, se mi zdi primitivno tako groziti. Ampak s tem bodo nadaljevali. Nočejo, da bi bil zakon sprejet kjerkoli v »svobodnem« svetu, kajti potem bo postal presedan. In zato je padel tudi predlog v kanadskem Ontariu.

Oholo (in agresivno) vedenje globalnih tehnoloških velikanov, ko gre za njihove pravice nasproti pravicam potrošnikov, pa ne pelje nikamor in se bo moralo enkrat končati. A se ne bo, če ne bomo začeli razmišljati s svojo glavo. Tudi glede filtriranja informacij, s katerim nas obmetavajo ter razumevanjem, kaj od tega je res in kaj ne. Tipičen primer je fotografiranje s pametnimi telefoni. Gotovo je zelo napredovalo, vendar ni na ravni profesionalnih zrcalno refleksnih fotoaparatov in dragih svetlobno močnih in kakovostnih objektivov. Predvsem pa moramo enkrat za vselej prenehati s pretiranim potrošništvom. Nobene potrebe ni, da telefone menjamo na vsaki dve leti. Naj nam raje omogočijo zamenjavo baterije, žal je tako, da ta najprej odpove, je pa tudi razumljivo glede na njeno funkcijo in princip delovanja, po poštenih cenah in ne oderuških. Dolgoživost naprav, preprosto in ceneno popravljanje je dobro za okolje, pa tudi za globalno ekonomijo. Zanikanje je kot zanikanje globalnega segrevanja. Mogoče ga še ne občutimo, a nas bo enkrat zaradi tega še močno bolela glava.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja