Družinska naročnina na glasbo je ena najboljših ponudb v svetu digitalnih vsebin

Vse bolj se nakazuje, da bomo v prihodnje za zabavne vsebine plačevali več. Televizijske naročnine se dražijo, za najnovejše serije, 4K in HDR je treba biti naročen vsaj na eno, morda na več storitev, ko zraven dodamo še precej drage igre za igralne konzole in vse drugo, mesečni znesek nanese nezanemarljiv del plače. A v vsej tej poplavi je ena ugodna naročnina – na glasbo. Še posebej v družinski obliki.

Govorim o storitvah Apple Music, Deezer, Google Play music in podobnih. Na globalnem nivoju je najbolj priljubljena Spotify, ki pa je slovenski uporabniki še vedno nismo dočakali. Ostajajo nam prve tri omenjene, zraven njih pa še pri nas manj znani Tidal, kjer je zraven raper Jay-Z. Že v osnovi naročnine niso drage, saj se gibljejo med šestimi in devetimi evri na mesec. Omogočajo pa neomejeno poslušanje glasbe v katalogih, ki pri vseh obsegajo najmanj 40 milijonov pesmi. Toda še precej boljšo vrednost predstavljajo družinske ponudbe. Pri Apple music ta stane devet evrov na mesec, pri Deezerju deset in pol, medtem ko Tidal računa devet evrov za klasično kakovost in 18 evrov mesečno za pesmi brez izgube kvalitete pri stiskanju (lossless). Ta storitev je edina z avdiofilom namenjeno opcijo. Google Play Music tudi pozna družinsko ponudbo, a ne v Sloveniji. V naši državi se na to storitev, ki je resda najcenejša, lahko naročijo samo posamezniki.

Glavna prednost družinske naročnine je kajpada v tem, da lahko v glasbi na svojih napravah uživa več ljudi. Lahko so to člani istega gospodinjstva, ni pa nujno. Plačnik lahko svoja prosta mesta deli, s komer koli jih hoče. Zakaj je treba skleniti drugačno naročnino? Ker je pri posamični omejitev števila povezanih naprav v uporabniškem računu prehuda, da bi bila uporabnika lahko več kot dva. Vse razširjene ponudbe so prirejene za šest uporabnikov, le izvedba je pri vsaki malo drugačna. Tule se bom omejil na Apple Music in Deezer, saj imam z njima konkretne izkušnje, Tidala pa za zdaj nisem uporabljal.

Francoski Deezer je v Sloveniji verjetno najbolj znan ponudnik storitev pretočne glasbe. Vseeno pa bi upal stavit, da prav veliko naročnikov na različico Deezer Family ni, čeprav je samo tri evre in pol dražja od standardne Premium+ za enega uporabnika. Poslušati je mogoče s telefoni in tablicami (Android, iOS in celo Windows Mobile), računalniki (v brskalniku ali z aplikacijo), na televizorjih ali v avtu. Glede podpore za različne naprave je ta ponudnik pred vsemi ostalimi. Na žalost pa je začel zaostajati v uporabniškem vmesniku in glede odkrivanja (zanimive) muzike.

Družina pri tej storitvi nastane tako, da naročnik ustvari uporabniške profile, nakar se posamezniki vpisujejo z glavnim uporabniškim imenom in geslom ter izbirajo ustrezen profil, da ima na seznamu priljubljenih vsak svoje pesmi, albume in zbirke. Vendar rešitev z enotnim računom in geslom ni ravno najboljša izvedba. Veliko raje bi videl, da bi »družinski člani« od »glave družine« dobili nekakšna vabila ali da bi njihovi računi vsebovali svoja imena in gesla. In da ne bi mogel vsakdo kadarkoli preklopiti v kateri koli drug profil v naročnini. Tega pri Deezerju res niso najbolje premislili. Kot tudi ne uporabniškega vmesnika, kjer se je treba vedno znova postavljati na točno določeno mesto, da greš potem od tam lahko nazaj na seznam ali na iskanje, itd Moti me tudi, da je privzeto ob vsakem novem vpisu nastavljena slaba kakovost zvoka in da me storitev samovoljno izpisuje na nekaterih napravah. Skupna omejitev pri družinski naročnini je sicer enajst povezanih naprav, kar ni ravno veliko, a nekako zadošča za večino potreb, saj večina za te namene nima kaj dosti več od enega telefona in računalnika.

Kljub nekaj pomanjkljivostim Deezer ima močne plati. Nabor glasbe je dober, ne sicer povsem enak kot v kakšni drugi državi, a velikih razlik ni. Sploh za poslušanje slovenskih izvajalcev je ta storitev boljša izbira kot marsikatera druga. Zvok je v visoki kakovosti dober in to je tudi edina zvočna nastavitev, ki jo priporočam, vse ostalo je v današnjih časih, ko ni težav s hitrim internetom in megabajti, nepotreben kompromis.

Apple Music v familiarni izvedbi prav tako dovoljuje šest različnih poslušalcev. Je pa ustvarjanje naveze tukaj povsem drugačno in prav tako daleč od idealnega. Vezano je namreč na Family sharing v sistemu iOS. Organizator povabi druge – lahko prek sporočil iMessage ali »osebno«, tako da mu družinski člani vpišejo svoj Apple ID in geslo – in nato določi, kaj si bodo med seboj delili. Poleg glasbe si lahko še nakupe aplikacij in v trgovini iTunes in oblačno shrambo iCloud. To je po eni strani odlično, ker ni treba vsakemu posebej kupovati vsebin. Po drugi strani pa je zoprno, da je vse vezano na kreditno kartico organizatorja. Se pa v Applovi storitvi vsak zase prijavlja v glasbeno aplikacijo ali v iTunes in če je del družine z ustrezno naročnino, sistem to sam prepozna. Apple music privzeto živi na napravah s sistemom iOS, poslušati se da še z uro Apple Watch, večpredstavnostnim predvajalnikom Apple TV, v avtu prek sistema Carplay, na voljo pa je tudi androidna aplikacija, medtem ko je za predvajanje na računalniku nujen program iTunes, spletnega vpisa v to storitev ni. Na Apple TV se pravzaprav niti ni treba vpisati, ker odlično deluje pošiljanje vsebine iz telefona ali tablice prek protokola AirPlay. Le v istem omrežju wi-fi morata biti obe napravi, kar doma običajno sta. Drugače naj bi bil limit deset naprav na uporabnika, a tega Apple pravzaprav nikjer ne omenja in mislim, da nihče ne bo imel težav. Naprave se sicer briše v programu iTunes pod razdelkom Account – view my account – manage devices.

Jabolčna muzikalična storitev že od začetka kombinira uporabnikovo lastno (kupljeno) zbirko z naročniško knjižnico. Kar je dobro, ker je vse na enem mestu, in slabo, ker posameznik nima pravega pregleda nad vsem skupaj. Kakovost je v vsakem primeru najboljša možna (menda 256 Kb/s), nastavitve so v nastavitvah sistema, ne v aplikaciji, kar je pri Applu že tradicija. Vmesnik je nekoliko bolj razumljiv kot pri Deezerju, vedno so na dnu ali na vrhu glavni razdelki (knjižnica, radio, iskanje, itd). Po mojih izkušnjah daje Apple boljše uredniške predloge in še vedno obratuje »radijska postaja« Beats 1. Ne ena ne druga storitev nista kaj posebej družabno naravnani, v tem še vedno najbolj blesti Spotify, ki je zgodaj ugotovil, da so priporočila prijateljev izjemno pomembna. Apple ustvarja določeno razliko med naročniško knjižnico in trgovino iTunes, nekateri albumi se pojavljajo samo v slednji. Vseeno pa je nabor za pretakanje zadovoljiv. Možnost shranjevanja pesmi ali albumov v shrambo naprave, da so dostopne tudi brez povezave v internet, je samoumevna.

Odločitev za družinski Apple Music ali Deezer je zagotovo malo pogojena s strojno opremo in drugimi dejavniki. Če bodo v skupini sami androidni uporabniki, je Deezer precej bolj smiselna izbira. Za jabolčne pa najbrž Apple Music, ki je tudi cenejši. Oboje se da nekaj tednov preizkušati, da potencialni naročnik sploh dobi vtis, ali dobi, kar hoče. Osebno si ne predstavljam več življenja brez naročnine na glasbo, saj za res razumen znesek dobim dostop do vse nove in stare godbe. In če lahko za dodatne tri ali štiri evre na mesec v tem uživa še dodatnih pet uporabnikov, še toliko bolje. Vem, da je tu Youtube, toda naročnine na pretočno glasbo so dovolj poceni in prinašajo marsikatero prednost pred konstantnim predvajanjem glasbenih videov.