Medtem ko Apple in Samsung telefone predstavljata sočasno za celotno zemeljsko kroglo (a ne vedno po enakih cenah), jih kitajski proizvajalci pogosto doma pokažejo in pošljejo v prodajo več mesecev prej. Honor je julija predstavil zložljivi telefon Magic V5, ki ga pri nas pričakujemo konec avgusta oziroma v začetku septembra. Še večji patron je Xiaomi. Lani so družino Xiaomi 15 daleč na vzhodu predstavili konec leta (kaže, da bo letos enako), nato pa naredili še globalno predstavitev, do katere naj ne bi preveč govorili o sposobnostih in zmogljivosti telefonov. Čeprav smo o njih vedeli praktično vse, kar je treba vedeti. Še bolj »perverzno« je pošiljanje sporočil o dosežkih Xiaomijevih modelov avtomobilov SU7 in podiranje rekordov na evropskem dirkališču Nürburgring, ko je vendarle jasno, da jih še nekaj časa ne bomo srečevali na evropskih cestah. Razumljivo je, da zaradi omejenih proizvodnih zmogljivosti marsikaj ne more biti dostopno sočasno povsod po svetu, vendar ni mogoče spregledati sporočil o pomenu trgov, ki nam jih subtilno pošiljajo Kitajci.

Dokaj podoben odnos je mogoče čutiti tudi na trgu avtomobilov. V trenutni fazi bi Kitajci radi preplavili trg z bogato opremljenimi, cenovno dostopnimi modeli, pri čemer ne obešajo na veliki zvon, da nam pravzaprav nudijo »starejše« tehnologije. Modeli z bencinskimi motorji dosegajo primerljive zmogljivosti z evropskimi zgolj, če so opremljeni s hibridnim pogonom. Vse lepo in prav, dokler je baterija polna. Ko ni, se bo avto vzpenjal na vrhniški klanec podobno hitro kot tovornjak z maso konkretno preko dovoljene. Nadalje me motijo počasnost zaslonov infozabavnih sistemov, ne najbolj na mojo kožo oblikovana okolja, digitalni radijski sprejemniki, ki pogosto izgubljajo signal, ali klimatske naprave, ki v kombinaciji z ne najbolj posrečenimi zasnovami zračnikov ves čas hladen zrak usmerjajo v glave potnikov. Električni modeli so, vsaj kar se tiče pogona, sodobnejši, a jih ravno tako vsaj malo mučijo opisane težave.

Ni pametno, da pozabimo zgodovinsko lekcijo. Gledano iz primerne časovne distance, se kaže enak način kitajskega prodora na tuje trge. Ko se je pred desetletjem in pol začela rast Huaweija, je ta nastopil na slovenskem trgu s cenovno nadvse zanimivimi telefoni, ki so bili slabši od tekmecev, podjetij, od katerih jih dobršen del danes ne izdeluje več (HTC, LG, delno Sony). Iz leta v leto so nato izboljševali kakovost izdelave in zmogljivosti, vendar se je hkrati dvigovala tudi cena. Podobno se je kasneje ponovilo še na trgu robotskih sesalnikov, kjer so kitajski izdelovalci, to ni več skrivnost, nadigrali ameriškega iRobota.

Robotski sesalniki so zanimivi še iz enega zornega kota. Zelo so si podobni, saj kitajski izdelovalci sodelujejo s ciljem nižanja stroškov in »skupnim« nastopom proti konkurenci. Sodelovanje je opaziti povsod in je verjetno glavni razlog, da je Xiaomiju v treh letih uspelo izdelati odličen avtomobil, medtem ko je Apple po desetih letih zaustavil razvoj. Preprosto so vzeli obstoječe komponente, dodali svoje z velikim poudarkom na programski opremi ter jih sestavili v zanimivo celoto. Princip snovanja telefonov so prenesli v avtomobilsko industrijo.

Članek o robotskih sesalnikih v vlogi nadzora domačih ljubljenčkov najdete na portalu »Vse bo v redu« zavarovalnice Triglav.

Kaže, da imajo podjetja z Daljnega vzhoda srečnejšo roko pri širjenju dejavnosti od zahodnih tekmecev. GoPro se je pred časom skušal iz posla z akcijskimi kamerami razširiti na posel z droni (brezpilotnimi letalniki). Stopil je na področje, ki ga je že tedaj obvladalo DJI, in razmeroma kmalu obupal. Se pa zato širi omenjeni. Čeprav obvladuje trg z letalniki, ki je trenutno zaradi porasta kriznih žarišč še kako zanimiv, ter bolj ali manj trg stabilizatorjev za kamere in telefone (gimbal), so poleti najprej izdali še 360-stopinjsko kamero in zdaj še robotski sesalnik DJI Romo. Na prvi pogled dokaj nelogična poteza, kajti leteče in plazeče stvari so v osnovi zelo različne. Ali kakor trdijo oni, niti ne. Na podoben način se izogibajo stvarem in dojemajo okolico. Namesto izbokline na hrbtu ima tri širokokotne laserje na strani ohišja, s katerimi pokriva okolico, in dvojno kamero s pogledom ribjega očesa na sprednjem delu. Z njo vidi in prepozna celo tanke plačilne kartice in kable debele le 2 milimetra. Od vrste predmeta na tleh je odvisna strategija sesanja in brisanja tal. Predmetom, za katere meni, da ne predstavljajo groženj, se približa, medtem ko do drugih, na primer nogavic, ki se zlahka zagozdijo v krtačo, drži varno razdaljo. DJI ne bi bil pravi, če ne bi omenil velike sesalne moči 25 tisoč paskalov, zanimiv pa je še zaradi prosojnega ohišja v eni od izvedb in video toka v živo, zaradi katerega je uporaben v vlogi vozeče nadzorne kamere.

The post Ali evropski trgi za kitajska podjetja postajajo drugorazredni? appeared first on Tehnozvezdje.

Kitajski trg telefonov je povsem drugačen od katerega koli drugega. Na njem že več let pretežno prosperirajo domače znamke, medtem ko sta nekdaj pomembna Samsung (dolgo nazaj) in Apple (tudi še kasneje) neobičajno zadaj, glede na to, kje smo ju navajeni na tej in še bolj zahodni strani krogle. V zadnjih četrtletjih je bil konstantno na vrhu Huawei, tudi zaradi modelov s prepogljivim zaslonom, ki so tamkaj bistveno bolj priljubljeni kot tu, medtem ko je v Evropi na tem področju skoraj povsem izginil z radarja. V letošnjem prvem četrtletju pa ga je, za las, prehitel Xiaomi. Slednji je namreč zabeležil 13,3 milijona prodanih telefonov, prvi pa 12,9 milijona.

Oppo in Vivo na tretjem in četrtem mestu prodajata zelo konstantno, prvi je celo letos zabeležil povsem enak tržni delež kot lani, in od oscilacij drugih je odvisno, ali morda katero četrtletje končata še višje na lestvici. Letošnji skok Xiaomija je sicer po besedah predstavnikov IDC-ja mogoče pojasniti z vnovično uvedbo subvencij na telefone, ki so spodbudile predvsem kupce v nižjih cenovnih razredih. Skupna rast prodaje je bila sicer 3,3-odstotna, število v prvem četrtletju prodanih telefonov se je povečalo za malo manj kot dva milijona in pol na 71,6 milijonov enot.

Apple, edina nekitajska znamka v prvi peterici, je izgubil milijon enot ali skoraj desetino prodaje. Predvsem pa je zanimivo, kako zelo je prvih pet konsolidiralo trg. Desetinam preostalih kitajskih znamk in drugim, med njimi Samsungu, je ostala slaba petina celotnega trga. Za toliko, kolikor se je skupni trg v primerjavi z lani povečal, se je za vse v kategoriji »Drugi« skrčil.

The post Xiaomi po desetletju znova prvi, Apple komaj peti, Samsunga nikjer appeared first on Tehnozvezdje.

Svetovno gospodarstvo je prepleteno, toda le redke industrije tako zelo, kot proizvodnja čipov. Ni težava, da nekaj izdelujejo na različnih koncih sveta. Dokler svetovna trgovina cveti, dokler so nizki transportni stroški in dokler ni zamud. Sodelovanje med državami je zgledno v dobrih časih in ko ima večina od tega koristi, a ob najmanjši globalni negotovosti se hitro skrijemo za »obzidja« državnih meja. Kar smo občutili na lastni koži v zadnjih dveh letih in še vedno občutimo zaradi ruskega avanturističnega in popolnoma nepotrebnega napada Ukrajine. Združene države Amerike in Evropska unija sta se streznili ob pretirani odvisnosti od Kitajske in Tajvana in začeli korake za spodbujanje domače proizvodnje. Evropa ima pri tem v rokah močan adut.

Čipi so vprašanje nacionalne varnosti

Proizvodnja čipov je visoko specializirana in razpršena po vsem svetu. Vsak kamenček v mozaiku, od pridobivanja surovim, preko izdelave strojev do zasnove in proizvodnje poteka drugje. Posledica tega je, da tako rekoč ni države, ki bi lahko sama izdelala polprevodnik, še posebej ne po obstoječih cenah. Specializacija je bila oziroma je še vedno smiselna, dokler države ne začnejo ena drugi postavljati trgovinskih ovir ter motiti svobodne trgovine in prenosa znanja. Ko je globalna veriga pretrgana, kar se lahko zgodi zaradi dražjega transporta, carin ali zaustavitev dela v enem ali več podjetij, nastane pomanjkanje in ima hitro za posledico rast cen. Ker čipe vgrajujemo v vse mogoče, se težave začnejo seliti v druge industrijske panoge in v skrajnem primeru so izdelovalci prisiljeni omejiti ali celo ustaviti proizvodnjo. Najbolj očitno se je oziroma se še vedno težav otepa avtomobilska industrija.

Zaradi kompleksnosti nihče ne nadzira vsega

Čip je zelo zahteven izdelek z največjim deležem vlaganja v raziskave in razvoj. Velika kapitalska vlaganja, potrebna znanja in izkušanje, kjer bližnjice preprosto ni, ter nujnost izkoriščanja ekonomije obsega je privedlo do tega, da so se podjetja in posledično države specializirale za delček v proizvodni verigi.

Združene države so specializirane za dejavnosti, ki zahtevajo največ vlaganja v raziskovanje in razvoj. V načrtovanje čipov in izdelavo najbolj zahtevnih komponent proizvodnih strojev. Pri tem izkoriščajo visoko stopnjo inovativnosti, najboljše univerze na svetu in številne vrhunske strokovnjake.

Tajvan in Južna Koreja poskrbita za proizvodnjo silicijevih rezin, ki ravno tako zahteva velika vlaganja, ustrezno infrastrukturo in strokovnjake. Kitajska pa je vodilna v vgradnji, pakiranju, testiranju in proizvodnji silicija, kar zahteva manj strokovnega znanja in izkušenj.

Kje smo tu mi? Evropska unija zaostaja za Združenimi državami v načrtovanju čipov, za Tajvanom v njihovi proizvodnji in za Kitajsko v sestavljanju naprav, a je vseeno ključna v procesu proizvodnje čipov. Nizozemsko podjetje ASML (Advanced Semiconductor Materials Lithography) namreč proizvede kar 60 odstotkov strojev za njihovo proizvodnjo in ima kar 30 tisoč zaposlenih.

Medsebojna odvisnost držav preprečuje, da bi ena učinkovito obvladovala proces. Ocenjujejo, da opisana specializacija znižuje končno ceno za med 35 in 65 odstotkov. Oziroma. Višje cene čipov bi pomenile podražitev računalnikov, telefonov, gospodinjskih aparatov, avtomobilov in drugih elektronskih naprav, brez katerih si vse težje predstavljamo sodobno življenje.

Ne samo Združene države in Evropska unija, tudi Kitajska se želi znebiti odvisnosti pri izdelavi polprevodnikov.

Vsi bi se odvisnosti radi čim prej znebili

Kljub očitnim prednostim svetovne gospodarske sile iščejo načine, kako se otresti odvisnosti. Američani so napovedali paket ukrepov v vrednosti 52 milijard dolarjev, s katerimi želijo spodbuditi proizvodnjo čipov in sestavljanje naprav na domači grudi. Vrniti proizvodnjo, ki so jo od sedemdesetih let prejšnjega stoletja postopoma selili v druge države. Kot zanimivost. Leta 1990 so izdelali 40 odstotkov veh čipov na svetu, leta 2011 pa samo če 11 odstotkov. Čeprav so imele Združene države oziroma tamkajšnja industrija manj škode zaradi pomanjkanja. A ker so nujni za sodobne oborožitvene sisteme, so ključnega pomena za nacionalno varnost. Govori se, da je omenjeni znesek podcenjen in da bi lahko narasel vse do 300 milijard dolarjev, če želijo doseči zastavljene cilje.

Ker Kitajska zaostaja, si že dolgo prizadeva zgraditi lasno industrijo polprevodnikov. Tudi njim je namreč jasen pomen za vojaško industrijo in posledično nacionalno varnost. Obenem jim ni najbolj všeč, da so v globalni verigi zadolženi za opravila z najnižjo dodano vrednostjo. Ne glede na napore in ogromna vlaganja, ki niso od včeraj, je Kitajska tozadevno še vedno odvisna od uvoza, predvsem iz Tajvana, ki ga sicer na prizna kot samostojno državo. Kitajci sicer imajo svoje čipe, vendar za načrtovanje in izdelavo uporabljajo tuje tehnologije, ki jim jih države lastnice lahko kadarkoli odtegnejo. Relativno nov Alibabin procesor Yitian 710 temelji na arhitekturi ARM, ki je v lasti podjetja v Združenem kraljestvu. Poleg tega zaostajajo v zmogljivostih, po nekaterih ocenah so več let za čipi Intela, Samsunga in tajvanskega podjetja TSMC.

Da bi Kitajski otežili izdelavo tehnološko naprednejših, so Združene države prepovedale izvoz čipov zadnje generacije, predvsem tistih, ki so namenjeni za delovanje umetne inteligence. Ravno tako imajo Kitajci omejen dostop do strojev, ki so kritični v procesu proizvodnje. Še huje pa je, da so Tajvanci že začeli upoštevati ameriške omejitve.

Tekmi se je pridružila Evropska unija

Evropska unija tokrat ne misli stati ob strani, saj se ravno tako zavedamo pomena lastne industrije polprevodnikov. Le da namesto vojaške industrije in nacionalne varnosti (morda se bo to spremenilo), raje omenjamo ekonomsko varnost. V začetku letošnjega leta je evropska komisija objavila program za krepitev industrije čipov v vrednosti 43 milijard evrov. Cilj je dokaj jasen in premočrten. Do leta 2030 na rodni grudi držav evropske unije izdelati 20 odstotkov vseh čipov na svetu. Trenutno je naš delež 10-odstoten, medtem ko smo jih v devetdesetih letih, podobno kot Američani, naredili 40 odstotkov. Ena od težav, ki jo bomo morali ustrezno rešiti, je pomanjkanje ustrezne delovne sile in še posebej visoko kvalificiranih strokovnjakov. Nič, česar globoka denarnica ne bi mogla rešiti.

Po desetletjih povezovanja in sodelovanja se vrača izolacionizem, saj si države prizadevajo postati manj odvisne od drugih. Z zapiranjem Združenih držav, Evropske unije in Kitajske bo manj priložnosti za širjenje gospodarskega napredka, znanja in tehnološkega napredka. Očitno je res, da se svet v temeljih spreminja, a ne nujno na boljše.  

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Globalno prerivanje okrog čipov spreminja svet appeared first on Tehnozvezdje.

Pozabite na velikost in pomen Slovenije in poskušajte zamisliti hipotetični primer, da bi slovenski veleposlanik v Združenih državah tamkajšnjim podjetjem poslal dopis, da veleposlaništvo in celotna ekipa ne bo poslovala z njimi, če bodo še vedno kupovala hrvaško vino, označeno kot teran. Nekaj podobnega počne ameriško veleposlaništvo z dopisom – zahtevo -, da jim podjetja povedo, ali uporabljajo opremo katerega od poimensko navedenih kitajskih podjetij – Huawei, ZTE, Hytera, Hangzhue in Dahua. V primeru, da jo, potem prosijo za kratek opis in odstotek v komunikacijskem sistemu. Sprašujejo še, ali je pripravljeno poslati podroben seznam uporabljene opreme in ali jo je pripravljeno odstraniti do leta 2022.

Ameriško veleposlaništvo velja za ozemlje Združenih držav, zato zanje veljajo »domači« zakoni. Tudi tisti, ki je omenjena podjetja uvrstil na seznam neželenih. Do tu vse prav. Vendar, WTF kdo jim daje pravico spraševati, katere kamere uporablja podjetje, katera informacijska stikala in podobno? Kaj sledi? Zahteva, da morajo slovenska podjetja uporabljati izključno ameriške storitve in opremo? Razumem, da je gospodarska diplomacija pomembna, vendar je početje verjetno že na meji primernega in predvsem spoštljivega. Američani ne priporočajo, ne predlagajo, ne svetujejo, temveč v podtonu precej arogantno zahtevajo. Ali podobne dopise pošilja lokalnim poslovnim partnerjem v Ljudski republiki Kitajski? Aroganca Američanov, na katero je opozoril Matjaž, je težava. In seveda, da trditev o grožnji Kitajske še niso dokazali.

Nisem ljubitelj Kitajske. Niti približno ne, saj ima dovolj masla na glavi, vendar se logika glede vohunjenja ponuja sama po sebi. A ne trdim, da je pravilna. Samo možna! »Ker to počnem, vem kako lahko je vohuniti in manipulirati z ljudmi drugje po svetu. Zato vem, da bo v primeru nadzora nad infrastrukturno opremo lahko to storil moj politični in gospodarski nasprotnik in hkrati meni to onemogočil«. Morda ni tako hudo. Demokracije boječi Američani ne delajo ničesar narobe, so utelešenje dobrega, skrbijo za svobodo in kot starši skrbijo za nas, otroke. Kaj morem, če že vse življenje verjamem v pravljice. Življenje je tako manj stresno. Pred približno pol leta je razmerje med otroki in starši v političnem okolju v kolumni lepo razložil Miha Mazzini. Starši se do otroka obnašajo arogantno, s pozicije moči in mu ne dovolijo, da bi karkoli naredil sam, zato se pogosto upre. Podcenjevalni odnos Američanov se mora nehati. Nismo domorodci daljnih dežel na njihovih zemljevidih, označeni kot področja, kjer živijo zmaji.

»Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni! Gospodar se menja, bič ostane in bo ostal za vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in želen!« Ivan Cankar

Kako to, da so Hrvati zavrnili podpis izjave, medtem ko so naši politiki skakali od veselja, ko so ji imeli priložnost podpisati. Če bi zunanji minister na selfiju poleg ameriške zastave ob priložnosti obiska Pompea imel v ustih cigaro in v roki ameriški mitraljez, bi bil kot Chuck Norris. Jasno mi je, da so Hrvati dali Američanom košarico, ker so jim ti pred letom preprečili nakup Izraelskih letal. A so tudi dovolj ponosni, da vsaj javno ne bodo plesali po taktih Trumpa in njegove ekipe. Še najmanj zato, ker je vsem jasno, da mu je popolnoma vseeno za blaginjo drugih narodov in da ga zanima izključna lastna korist. To namreč brez sramu dokazujejo celo ameriški mediji. S tem ko dajemo takšnemu človeku legitimnost, si sami sebi kopljemo jamo. Ko se bodo namreč Američani in Kitajci dogovorili in prej ali slej se bodo, bodo Američani pozabili na našo pomoč, Kitajci pa zaradi nje grdo gledali. Spremembe so namreč v geopolitiki nekaj običajnega.

V podpisani izjavi sicer ne vidim večje težave. Vsaj takšne ne, kot zna postati morebitna označitev Huaweia za dobavitelja z visokim tveganjem. Čemu nam je tega treba? Ali ne bi bilo bolj počakati, da se glede tega izrečemo skupaj z drugimi članicami EU. In že iz nekih meni neznanih razlogov to moramo narediti ali je celo dobro za Slovenijo, potem bi to lahko storili drugače. Kot priporočilo, nasvet države slovenskim operaterjem, ne kot prepoved z zagroženimi sankcijami. Nepomembno je moje mnenje glede Huaweia oziroma glede katerikoli drugega kitajskega podjetja. Prepričan sem namreč, da imajo slovenski operaterji dovolj strokovnega znanja in tudi modrosti za avtonomno odločitev, katero opremo kupiti, in da so sposobni nakup argumentirano zagovarjati. Mnogo strokovneje kot uslužbenci ministrstva, ki pišejo uredbe.

Medtem Američani arogantno zahtevajo, da kot njihovi zavezniki ne smemo uporabljati določene opreme, ker predstavlja grožnjo, a dokazov ne pokažejo. Vse skupaj nima zveze s komunizmom, lastništvom kitajskih podjetij – »mi vemo, da je v ozadju režim« – in z drugimi podobnimi (še) nedokazanimi trditvami. Ali gre za ohranjanje dominantnega položaja zahodnih tehnoloških podjetij? Želja ohraniti geopolitični status quo? Odstraniti konkurenco in doseganje višjih cen dovoljene opreme. Strezniti bi nas namreč morala Trumpova izjava, da naj bi Microsoft v primeru nakupa TikToka moral del denarja nakazati državi (beri njemu), ker je s pritiskom in ustvarjanjem neenakega položaja omogočil nižjo ceno. To se mora nujno končati, ker ne vodi v nič dobrega. Drugače se bomo lahko zelo kmalu začeli zahvaljevati Američanom za dražje naprave, storitve in za privilegij, da lahko oni vohunijo za nami in vdirajo v našo zasebnost. Povedano enako preprosto in razumljivo kot grožnja Mika Pompea, ali želimo, da bi Kitajci gledali fotografije naših otrok.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Kdo vodi gospodarstvo? Vlada ali ameriško veleposlaništvo? appeared first on Tehnozvezdje.

Te dni je ameriški zunanji minister Mike Pompeo, ki smo ga poleti spoznali tudi v Sloveniji, pri sosedih izjavil: »Noben hrvaški državljan, v to sem prepričan, si ne želi, da ima kitajska komunistična partija fotografije otrok, ki so na njegovem pametnem telefonu.«

To niso več nikakršni smiselni argumenti, če smo take v tej zgodbi sploh kdaj dobivali z one strani Atlantika, ampak strašenje na čustveni ravni. »Za naše otroke gre!« Prosim? Kaj naj bi Kitajci počeli in videli, česar drugi ne? Implikacija je, če prav razumem, da kitajski proizvajalci kar brez dovoljenja in celo brez vednosti uporabnika pretakajo fotografije z njegovega telefona na strežnike nekje Šenzenu ali kdo ve kje. In potem s temi fotografijami počnejo – nekaj. Karkoli je, zagotovo je podlo in pokvarjeno. Zelo dvomim, da v ozadju res poteka kaj takega. Varnostni strokovnjaki odkrijejo odtekanje informacij in »vohunjenje« v mobilnih brskalnikih in podobne sumljive prakse. Zagotovo bi prestregli tudi megabajtni tok fotografij, ki ga uporabnik ni sprožil.

V kolikor je minister imel v mislih nalaganje v oblačne storitve, v tem primeru kitajske (Huawei Cloud?), za katerega uporabniki vedo in so ga sami nastavili, pa sploh ne vidim v čem bi bil problem. In zakaj bi bilo kaj slabše, če se po zbirkah sprehajajo kitajski algoritmi in morebiti celo uslužbenci tamkajšnjih podjetij, kot če enako počno ameriški ali pa nenazadnje slovenski? Nasploh je problem s fotografijami otrok pretežno takrat, ko so javno objavljene na spletnih storitvah. Pa ne zato, ker bi jih imeli pri sebi in secirali ponudniki teh storitev, temveč zato, ker si jih lahko prosto ogledujejo uporabniki s slabimi nameni. Z ženo se drživa načela, da fotografij z otroci ne objavljava nikjer na spletu. Če so te fotografije skupaj z milijoni drugih nekje v oblaku, pa me ne skrbi pretirano.

Ameriški argument »kitajska podjetja gledajo fotografije vaših otrok« je enako brezpredmeten kot »kitajska podjetja prisluškujejo vaši komunikaciji.« Kot prvo, nikakršnih trdnih dokazov ni za te trditve. In, kot drugo, večina teh »svaril« se sliši in bere kot »vse bi bilo v redu, če bi mi obdelovali fotografije in prisluškovali.« Stvar je samo v tem, kdo ima potencialen dostop do infrastrukture, da lahko prestreza komunikacije. Če ga nekdo nima (več), potem zažene tovrstno mednarodno kampanjo, in še posebej po državah, ki si na vsak način želijo prijateljstva z ZDA in so zato bolj dojemljive za različne »pobude« o blokadah in izključitvah, vneto lobira proti kitajskim dobaviteljem.

Morda mi določeno kitajsko početje ni všeč. A tudi ameriško ne. Pa kakšno precej bližje domu. Nič od tega pa ni razlog za gonjo proti nekomu in uničevanje podjetij brez pravega razloga. Samo zato, ker lahko in ker je postalo prehuda konkurenca. Zahod naj pretežno sam sebi pripiše, da je v precejšnji meri pomagal ustvariti Kitajsko in njen tehnološki sektor, kakršen je danes. Vso tehnologijo in procese so imeli v deželi mnogih izumov in velikih dinastij več desetletij perfektno na dlani, da so lahko posnemali in izboljševali ter nazadnje v marsičem celo presegli izvirnik. Tako so zdaj sposobni enakih zakulisnih dejanj kot prejšnji nesporni vladarji tehnosfere in to gre slednjim izjemno v nos.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Kitajci gledajo fotografije vaših otrok! Kaj pa, če bi jih Američani ali kdo drug? appeared first on Tehnozvezdje.

Za tiste, ki morda niste spremljali zgodbe, malo obnove. Ameriška paranoja pred kitajskim »prisluškovanjem« ali (kdo ve kakšno) zlorabo osebnih podatkov je poleti našla novo tarčo – družabno omrežje TikTok. Trump je zahteval najmanj prodajo poslovnih enot tega omrežja v omenjenih državah, s čimer naj bi zagotovili, da podatke uporabnikov v ZDA, Kanadi, Avstraliji in Novi Zelandiji obdeluje in usmerja nekdo drug in tako ne gredo neposredno na strežnike komunistične partije ter vlade v Pekingu, kot si delovanje aplikacije verjetno predstavljajo v Washingtonu. Alternativa naj bi bila blokada tega družabnega omrežja na ameriških tleh. Kot možni kupec se je nekoliko presenetljivo pojavil Microsoft, govorilo pa se je o 30 ali 40 milijardah evrov, pri čemer je predsednik celo pričakoval »lepo provizijo za državni proračun,« kot kakšen mafijski boter.

Toda ByteDance ni naklonjen prodaji svojega dragulja, prav tako niso navdušene oblasti v Pekingu, ki so na hitro sprejele odlog, da morajo odobriti vsako prodajo pomembne intelektualne lastnine, med katere spadajo računalniški algoritmi. Prav algoritem za priporočila novih kratkih videov pa je glavna prednost TikToka pred ostalimi družabnimi omrežji. Kompromis naj bi bil zdaj izbor podjetja Oracle, najbolj znanega po storitvah za upravljanje podatkovnih baz, kot »zaupanja vrednega tehnološkega partnerja.« Oracle naj bi tako upravljal oblačno infrastrukturo za TikTok v ZDA. Ideja je torej v tem, da bi se vedelo, po čigavi opremi se stekajo podatki.

Veliko vprašanje pa je, kakšen dostop do podatkov in same kode storitve bi sploh imel ta »partner«, če ne bi bil zgolj nevedni prenašalec bitov. Naslednje vprašanje pa je, zakaj bi to zadovoljilo nezaupljivo ameriško administracijo. Morda v podjetju ByteDance računajo na dejstvo, da se je soustanovitelj, največji lastnik in direktor Oracla Larry Ellison pred časom javno izpostavil kot Trumpov podpornik in bi bil slednji zaradi tega s kompromisom zadovoljen v tolikšni meri, da ne bi uresničil groženj s prepovedjo delovanja TikToka znotraj ZDA.

The post Oracle in Trumpov podpornik Larry Ellison kompromisna rešitev za TikTok? appeared first on Tehnozvezdje.

14. avgusta 1941 sta Franklin Delano Roosevelt in Winston Churchill podpisala atlantsko listino, ki je oblikovala svet po drugi svetovni vojni. Listine z osmimi točkami, med katerimi je tudi pravica narodov do samoodločbe, Churchill ne bi nikdar podpisal, saj je pomenila razgradnjo britanskega imperija, če ga v to ne bi prisili nemški uspehi v prvih letih vojne. Še tri točke so bile pomembne za Američane, saj so jim pomagale zrasti v svetovno velesilo. Zahteva po zmanjševanju trgovinskih ovir in svobodi morja, Britanci so namreč tvorno izkoriščali imperij in vojaško moč, da bi tekmecem omejevali dostop do trgov in surovin, ter načrt za vzpostavitev globalnega gospodarskega sodelovanja in izboljšanje socialnega varstva. Katastrofalno stanje večine držav po vojni in razdelitev kontinenta na dva bloka pa je še dodatno spodbudilo, da so se zahodne države naslonile na Združene države, postopoma pa smo od njih postali tudi tehnološko odvisni.

Dve državi sta se jim postaviti po robu, nobena pa ni imela oziroma nima ravno svobodnega političnega sistema. Nekoč Sovjetska zveza, katere del moči je podedovala Rusija, danes pa Kitajka. V njunih primerih pa so in bodo Američani pozabili na svobodno trgovino in globalno sodelovanje, ko jim bo to odgovarjalo, kar opravičujejo z dogmatičnimi slogani boja proti nedemokratičnim režimom. Morda bi se celo strinjal z njimi, če se mi ne bi dozdevalo, da vse skupaj nima ničesar s svobodo in željo, da bi vsi ljudje na svetu bolje živeli, temveč z denarjem, močjo in izkoriščanjem.

Glede 5G skrbi politično omejevanje enega dobavitelja opreme, konkretno Huaweia, saj bo to pomenilo več povpraševanja od ponudbe in zato višje cene opreme drugih dveh (Nokia in Ericsson). Višje cene pa nikdar niso dobre, saj jih bomo posredno plačali uporabniki.

Ni se nam treba odločati za eno ali drugo stran!

Evropi se v trenutnem napenjanju mišic med Združenimi državami in Kitajsko ni treba odločiti za ene ali druge. Razlog ameriške tehnološke premoči je podoben rasti tehnološke moči Kitajske. Enovit in ogromen domači trg namesto razdrobljenosti evropskih. Na začetku računalniške revolucije smo imeli cel kup informacijskih podjetij, vendar se niso mogla razviti in zrasti na velikem domačem, potem pa ga izkoristiti za naskok na tuje trge. Enako se nam je pripetilo v časih internetne revolucije, pa čeprav je ravno Evropa dala pomembne kamenčke v mozaiku razvoja spleta. Ker je imela skoraj vsaka država svoj spletni iskalnik, Slovenija ni bila izjema, je imel Google lahko delo. Ni mu jih bilo treba pokupiti, le pojavil se je in izginili so. Kar pa je bilo dobrega, Skype ali na primer Linux, so Američani tako ali drugače privabili v svoje nedrje. Pustili so nam telekomunikacijsko industrijo, pa še to zato, ker denar ni v infrastrukturi, temveč v storitvah. Evropski operaterji gradijo vse hitrejša omrežja, dobiček pa kujejo globalna tehnološka podjetja, ki tukaj niti davkov ne plačujejo. Potem pa verjemi, da bi Uber prinesel karkoli pozitivnega na slovenski trg javnega prevoza.

Informacijska industrija je nasploh pod velikim patronatom Amerike. Razen podjetja SAP nimamo globalnih tehnoloških velikanov, saj evropska informacijska podjetja delujejo na nišnih področjih. Evropa nima ponudnika pretočnega videa, ki bi se lahko kosal z Netflixom, sicer odlični storitvi pretočne glasbe Deezer in Spotify pa sta vse bolj pod udarom ameriških. Delno je tako tudi zato, ker so nas prepričali, da na svetu ni prostora za več kot en sistem Windows, več kot en Google ali več kot en Facebook, Združene države pa imajo na področju informacijskih tehnologij največ pomembnih patentov, s tem pa tudi vzvode, da ga oblikujejo po svojih željah.

Ne verjamem, da bi dobili evropski Google, Amazon, Fecebook, …, saj takšni projekti ne morejo izrasti na zahtevo, zanje mora biti potreba. Ta pa bi nastala le, če bi na področju Evrope prepovedali delovanje ameriških digitalnih podjetij. Kar pa nima nobenega smisla. 

Dve plati iste medalje

Boj za tehnološko prevlado je postal glavna tema v mednarodnih odnosih, vse bolj pa dobiva ideološki predznak in poskus polarizacije ljudi. Ne gre za črno-beli svet ali za boj med dobrim svobodnim in zlobnim nedemokratičnim pristopom. Dejanja Združenih držav in Kitajske so le dve plati iste medalje, doseči dominantni položaj na izbranih področjih. Obojim gre za moč, za podatke, ki so najpomembnejši vir digitalnega sveta in oboji bi radi z njimi služili, za njimi vohunili in na njihovi osnovi razvijali napredne storitve.

Tako kot Združene države ima namreč Kitajska jasno strategijo postati vodilna v tehnološkem razvoju, ker se preprosto zavedajo, da le tako lahko postanejo globalna sila. Do napetosti pa je prišlo tisto trenutek, ko so Američani dojeli, da jih Kitajska na tehnološkem področju dohiteva in prehiteva. Politika in nacionalna varnost imata drugotni pomen, na prvem mestu so gospodarski razlogi. So pa Američani hitro ugotovili, da je strah pred komunizmom še vedno živ, zato ga vse bolj izkoriščajo na globalnem političnem parketu. Pa čeprav Kitajski komunizem nima veliko skupnega s komunizmom, ki se ga bojimo v Evropi.

Evropa nima jasne vizije, zato smo vse bolj v vlogi talca, ki se bo moral prej ali slej odločiti za eno stran. Američani tudi ne skrivajo, da je bistvo prevlade nad informacijskimi in telekomunikacijskimi tehnologijami nadzor, postavljajo le dilemo, ali bi raje, da nadzira »demokratična« Amerika ali »komunistična« Kitajska.

Evropa ni Rusija niti Kitajska

Tako kot v primeru Sovjetske zveze se je tudi Kitajska sposobna kosati z Združenimi državami zaradi načrtne odločitve, ne ozirajoč se na na ekonomske in druge posledice. Česa takšnega Evropa ni zmožna, tega si ne želimo, saj je jasno, da samo birokratska zapoved, agenda, strategija, ne prinese želenih rezultatov. Da so globalna tehnološka podjetja najprej vzniknila v Ameriki, je posledica liberalnega trga, še bolj pa enotnega trga z več sto milijoni uporabnikov. Tam ni mogoče, da na primer Applova storitev Apple TV+ ne bi bila dostopna v majhni zvezni državi Wyoming, v Evropi pa nikogar ni skrbelo, da Slovenci več kot deset leti nismo mogli uporabljati sicer evropske glasbene storitve Spotify. Milijarda in pol prebivalcev je prav tako odskočna deska za kitajska podjetja. Marsikatero dozori tam, šele nato stopi na globalno prizorišče. Večina niti ne ve, koliko izdelovalcev električnih vozil imajo Kitajci, saj ti svoje izdelke za zdaj prodajajo samo tam. Ko pa bodo zrasli in dodelali svoje izdelke, bomo videli, kaj bo to pomenilo za uveljavljanje izdelovalce vozil.

Američani Kitajcem očitajo povezave z vojsko, vendar tudi oni brez vojaškega denarja in vojaških podjetij ne bi imeli nekaterih tehnologij. Ne gre le za internet in navigacijski sistem GPS, temveč tudi za porazdeljena domača brezžična omrežja, samovozeča vozila, umetno inteligenco, robotske sesalnike, pravzaprav bi težko našli tehnologijo, ki ne bi imela »vojaškega« izvora. Večino izraelskih visokotehnoloških podjetij pa so na primer ustanovili strokovnjaki, ki so prej dolga leta tehnologije razvijali za vojsko. Ko so odplačali dolg do države, pa so se lahko za nagrado podali v podjetniške vode. Evropa? Uganili boste. Razdrobljeni smo tudi na tem področju!

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Smo (res) preveč tehnološko odvisni od Združenih držav? appeared first on Tehnozvezdje.

Zadnje tedne so se nadaljevala trenja med Združenimi državami in Kitajsko in spet lahko poslušamo kolikšna nevarnost pomeni komunizem. Grožnje so, kot kaže učinkovite, pa čeprav ne gre več za tisti sistem, ki smo se ga tako zelo bali v časih hladne vojne. Tako Američani kot Kitajci bi morali najprej pomesti pred svojim pragom, predno s prerekanjem obremenjujejo cel svet. Kot vedno, tudi v tem primeru dogajanje namreč ni črno-belo. Američani ne težijo TikToku zaradi varnosti. Če bi njihove navedbe bile edino merilo za uporabo neke storitve in bi se tega držali, potem bi morali v Evropi, kjer veljajo višji standardi zasebnosti in dostopa do podatkov, pravzaprav prepovedani uporabo vsaj polovice Ameriških aplikacij in storitev. Pa tudi Kitajci niso nedolžni, daleč od tega. Ker ne dovolijo delovanja storitvam, najbolj očitne so Facebook, Twitter in Google na svojem prostoru, me pravzaprav odločitev Američanov ne moti, še manj preseneča. Moti pa me, da Evropa nima jasne in neodvisne drže. Ni se nam treba odločati med enimi in drugimi. Čas bi že bil, da se glede tehnološke odvisnosti, odločimo zase!

Sistemi samodejne prepoznave obraza, pravzaprav identifikacija ljudi na posnetkih varnostnih kamer in fotografijah, so ljubi vsem, morda so motivi in izgovori drugačni. Ni namreč oblasti, ki bi se jim zavestno odpovedala, če ne zaradi drugega, jih želijo vsaj za preprečevanje kriminala. Odličnega »izgovora«, ki ga pogoltne večina, pri tem pa se ne zaveda, da posegajo tudi v njihovo zasebnost. Politični puritanci bi dejali, da se nimaš česa bati, če ne delaš nič narobe, odvrnem pa jim, da nam ne smelo biti mar za svobodo govora, tudi če nimamo česa povedati! Zato sem bil navdušen, ko sem zasledil, da so znanstveniki univerze v Chicagu izdelali in prosto objavili preprosto orodje, ki milo rečeno zmede samodejne algoritme prepoznave obraza.

Fawkes prenesete na svoj računalnik in ga uporabite po želji, sem pa ga preveril, da slučajno ne bi šlo za nevarni program. Je preprost na videz, pa tudi za uporabo. Po zagonu določite fotografije, ki jih želite, da jih v nekaj minutah vgrajena umetna inteligenca prilagodi. Spremembe s prostim očesom niso vidne, vseeno pa je delovanje orodja dokaj zapleteno. Fotografije ne spremeni tako zelo, da bi bil vaš obraz neviden sistemom samodejne prepoznave, naredi pa manjše spremembe na ravni pik, da vas algoritem ne prepozna oziroma vas »vidi« kot nekoga drugega. Algoritmi ne delujejo, kot delujejo človeški možgani, namesto tega si zapomnijo unikatne biometrične lastnosti vašega obraza, in ko jih najdejo na drugi fotografije, sklepajo, da ste tudi tam vi. Fawkes naredi spremembe na tej ravni, na vaš obraz doda nevidno masko.  

Pomembno je, da imamo orodja za zaščito. O uporabi pa se bo moral odločiti vsak sam, kajpada pa vse skupaj sproža tudi pomisleke. Orodje bo skoraj zagotovo uporabljala manjšina, večini je namreč vseeno, s tem pa, ko bodo ti ščitili sebe, bodo ostali v neenakem položaju. Trend uporabe samodejnih sistemov prepoznave je zaskrbljujoč in že tako razširjen, da bi ga morali reševati na ravni skupnosti, ne na ravni posameznika. Drug pomislek pa je, da ima večina ponudnikov že oblikovano bazo obrazov, tega pa Fawkes ne more spremeniti.

Znanstveniki postopek imenujejo »prikrivajo« in upajo, da bo orodje uporabili čim več ljudi, saj lahko le večletna uporaba izniči prednost, ki jo imajo imetniki gromozanskih zbirk biometričnih obraznih podatkov. Prepričani pa so tudi, da je postopek 100 odstotno uspešen pri storitvah Microsofta (Azure Face), Amazona (Rekoglition) in kitajskega podjetje Megvii (Face ++).

The post NEDELJSKI NASVET: Tako lahko onemogočiš algoritmu, da te prepozna appeared first on Tehnozvezdje.

Japonski Nikkei je poročal, da je TSMC (Taiwan Semiconductor Manufacturing Company), sicer eden najbolj naprednih izdelovalcev čipov na svetu, že prenehal sprejemati nova Huaweijeva naročila. V tajvanskem podjetju so za Reuters to označili kot »zgolj špekulacije trga,« toda zanikali niso. Težava za Huawei je v tem, da težko najde nadomestnega izdelovalca procesorjev brez kakršnih koli ameriških navezav. TSMC namreč obvlada proizvodni proces z velikostjo osnovnih elementov 7 nm in se pripravlja na prehod na 5 nm, medtem ko denimo kitajski SMIC (Semiconductor Manufacturing International Corporation), ki je menda prevzel proizvodnjo procesorjev Kirin 710A, trenutno ne zmore kaj naprednejšega od 14-nanometrske litografije. Procesorji Kirin 990 in 980, za katere je nujnih 7 nm, pa so izjemno pomembni za Huawei.

Na tridnevni konferenci za analitike, ki se je začela danes, je trenutni predsednik korporacije Guo Ping potrdil, da ta ameriški ukrep vplival na poslovanje, a dodal, da iščejo rešitve. Tega sicer ni omenil, vendar bi bila verjetno edina prava rešitev selitev k Samsungu, če bi bil ta zainteresiran in bi imel proste kapacitete v svojih tovarnah. Guo je sicer svoj govor namenil predvsem opozarjanju pred prevelikim zanašanjem na enega dobavitelja in lastniške standarde. »Temelji globalnega sodelovanja in zaupanja so na preizkušnji,« je dejal. Zavzel se je za inovacije, ki temeljijo na odprtih standardih. In to mantro sta ob vprašanjih analitikov, ne glede na temo, ponavljala ostala predstavnika korporacije, ki sta bila prvi dan prisotna na odru. Guo je nekajkrat tudi izjavil, da je podjetje »preživelo proti vsem pričakovanjem,« potem ko so ga ZDA pred natanko enim letom uvrstile na seznam podjetij, s katerimi ameriška ne smejo poslovati.

Huawei je sicer ob tem izdal tudi izjavo za javnost glede novih ameriških ukrepov, dodatnih vprašanj o tem pa ni sprejemal. V izjavi sicer trdijo podobno kot predsednik v govoru. »Ta odločitev ameriške vlade ne vpliva samo na družbo Huawei, temveč na mnoga podjetja in na številne svetovne gospodarske panoge. Dolgoročno bo to škodilo zaupanju in sodelovanju v svetovni industriji polprevodnikov, od katerih je odvisno veliko drugih panog. To bo povečalo tako konflikte kot izgube v teh panogah.« V Huaweiju so prepričani, da »želijo ZDA želijo s svojo tehnološko močjo uničiti uspešna tehnološka podjetja zunaj njihovih meja. A s tem bodo samo spodkopale zaupanje mednarodnih podjetij v ameriško tehnologijo in dobavne verige. Na koncu bo to škodilo interesom ZDA samih.«

S Kitajske je bilo v zadnjih dneh slišati o morebitnih povračilnih ukrepih, specifično o dodatnih zahtevah in inšpekcijah za ameriška podjetja, ki proizvajajo in kupujejo na kitajskem. Pa tudi o ustavitvi večje nabave letal Boeing.  

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post ZDA dodatno nad Huawei, ta svari pred posledicami za celotno industrijo appeared first on Tehnozvezdje.

Prošnje, da smejo prodajati na kitajsko, se seveda pretežno nanašajo na podjetje Huawei. Temu zdaj ameriška podjetja ne smejo dobavljati ničesar, najbolj očitna zagata, ki izhaja iz tega, pa je nezmožnost uporabe polnega Googlovega Androida, z vsemi storitvami in aplikacijami vred, saj ga Huawei ne more dobiti od Googla. Zaradi tega je kitajska korporacija paradni telefon Mate 30 Pro (začasno in v omejenem obsegu) poslala na trg z odprtokodnim Androidom z lastno trgovino z aplikacijami, v Evropi pa poskuša praznino nadomestiti z modeli, ki so licenco dobili že prej, a jih za našo celino najprej sploh niso predvideli. Tak je denimo Nova 5T, za katerega upamo, da ga kmalu dobimo v roke.

Ross je za Bloomberg priznal, da jih je število prošenj presenetilo. »Za vsa ta podjetja velja, da morajo v osnovi pričakovati zavrnitev prošnje, res pa je, da jih bomo kar nekaj odobrili.« To je prvi namig, da ameriške oblasti dejansko nameravajo komu znova dovoliti poslovanje s Huaweijem. In morda še kakšnim drugim kitajskim podjetjem, podrobnosti glede omenjenih prošenj namreč ne poznamo. Se pa določene ameriške družbe že pritožujejo, da jim »blokada« ovira posel in zmanjšuje prihodke, tako da so zagotovo med vloženimi tudi prošnje za trgovanje še z drugimi podjetji na seznamu. Kdaj bi lahko licence dejansko izdali, Ross ni povedal, je pa časovnica nedvomno povezana s trgovinskimi pogajanji med ZDA in Kitajsko, malo pa najbrž tudi s hitro bližajočim se 19. novembrom, ko se za Huawei izteče drugo trimesečno prehodno obdobje.

Ameriški predsednik Donald Trump je sinoči izrazil upanje, da bodo prvo fazo trgovinskega sporazuma dorekli še ta mesec in ga podpisali nekje na ameriških tleh. »Sporazum je še posebej zapleten, zato si prizadevamo, da bo vsaka stran zelo dobro in jasno razumela, kaj piše v njem,« je izjavil Trump. Minister Ross pa je dodal, da je napredek v pogajanjih kljub temu zelo dober in da ni razloga, da ne bi dosegli sporazuma. S tem bi morda odpadlo tudi napovedano decembrsko dodatno povišanje uvoznih carin za kitajsko blago, kar bi na ameriškem trgu še podražilo določene izdelke, ki so dražji že zaradi prve Trumpove uvedbe carin.

V prihodnjih tednih bi se torej lahko začela saga nekoliko razpletati in morda bo do konca leta jasno, kaj bo v letu 2020 s Huaweijevimi telefoni, pa tudi, ali lahko v Evropi in Sloveniji pričakujemo Mate 30 Pro.

The post Morda kmalu licence za poslovanje ameriških podjetij s Huaweijem appeared first on Tehnozvezdje.