Kdo vodi gospodarstvo? Vlada ali ameriško veleposlaništvo?
Marjan Kodelja 9. oktobra 2020 ob 06:46

Dokler slovenski politiki skočijo ob vsaki zahtevi »klovna« v podobi diplomata, ki ne razume diplomacije, z izjemo diplomacije moči, se bodo Američani vtikali v vse, kar menijo, da jim bo koristilo.

Pozabite na velikost in pomen Slovenije in poskušajte zamisliti hipotetični primer, da bi slovenski veleposlanik v Združenih državah tamkajšnjim podjetjem poslal dopis, da veleposlaništvo in celotna ekipa ne bo poslovala z njimi, če bodo še vedno kupovala hrvaško vino, označeno kot teran. Nekaj podobnega počne ameriško veleposlaništvo z dopisom – zahtevo -, da jim podjetja povedo, ali uporabljajo opremo katerega od poimensko navedenih kitajskih podjetij – Huawei, ZTE, Hytera, Hangzhue in Dahua. V primeru, da jo, potem prosijo za kratek opis in odstotek v komunikacijskem sistemu. Sprašujejo še, ali je pripravljeno poslati podroben seznam uporabljene opreme in ali jo je pripravljeno odstraniti do leta 2022.

Ameriško veleposlaništvo velja za ozemlje Združenih držav, zato zanje veljajo »domači« zakoni. Tudi tisti, ki je omenjena podjetja uvrstil na seznam neželenih. Do tu vse prav. Vendar, WTF kdo jim daje pravico spraševati, katere kamere uporablja podjetje, katera informacijska stikala in podobno? Kaj sledi? Zahteva, da morajo slovenska podjetja uporabljati izključno ameriške storitve in opremo? Razumem, da je gospodarska diplomacija pomembna, vendar je početje verjetno že na meji primernega in predvsem spoštljivega. Američani ne priporočajo, ne predlagajo, ne svetujejo, temveč v podtonu precej arogantno zahtevajo. Ali podobne dopise pošilja lokalnim poslovnim partnerjem v Ljudski republiki Kitajski? Aroganca Američanov, na katero je opozoril Matjaž, je težava. In seveda, da trditev o grožnji Kitajske še niso dokazali.

Nisem ljubitelj Kitajske. Niti približno ne, saj ima dovolj masla na glavi, vendar se logika glede vohunjenja ponuja sama po sebi. A ne trdim, da je pravilna. Samo možna! »Ker to počnem, vem kako lahko je vohuniti in manipulirati z ljudmi drugje po svetu. Zato vem, da bo v primeru nadzora nad infrastrukturno opremo lahko to storil moj politični in gospodarski nasprotnik in hkrati meni to onemogočil«. Morda ni tako hudo. Demokracije boječi Američani ne delajo ničesar narobe, so utelešenje dobrega, skrbijo za svobodo in kot starši skrbijo za nas, otroke. Kaj morem, če že vse življenje verjamem v pravljice. Življenje je tako manj stresno. Pred približno pol leta je razmerje med otroki in starši v političnem okolju v kolumni lepo razložil Miha Mazzini. Starši se do otroka obnašajo arogantno, s pozicije moči in mu ne dovolijo, da bi karkoli naredil sam, zato se pogosto upre. Podcenjevalni odnos Američanov se mora nehati. Nismo domorodci daljnih dežel na njihovih zemljevidih, označeni kot področja, kjer živijo zmaji.

»Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni! Gospodar se menja, bič ostane in bo ostal za vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in želen!« Ivan Cankar

Kako to, da so Hrvati zavrnili podpis izjave, medtem ko so naši politiki skakali od veselja, ko so ji imeli priložnost podpisati. Če bi zunanji minister na selfiju poleg ameriške zastave ob priložnosti obiska Pompea imel v ustih cigaro in v roki ameriški mitraljez, bi bil kot Chuck Norris. Jasno mi je, da so Hrvati dali Američanom košarico, ker so jim ti pred letom preprečili nakup Izraelskih letal. A so tudi dovolj ponosni, da vsaj javno ne bodo plesali po taktih Trumpa in njegove ekipe. Še najmanj zato, ker je vsem jasno, da mu je popolnoma vseeno za blaginjo drugih narodov in da ga zanima izključna lastna korist. To namreč brez sramu dokazujejo celo ameriški mediji. S tem ko dajemo takšnemu človeku legitimnost, si sami sebi kopljemo jamo. Ko se bodo namreč Američani in Kitajci dogovorili in prej ali slej se bodo, bodo Američani pozabili na našo pomoč, Kitajci pa zaradi nje grdo gledali. Spremembe so namreč v geopolitiki nekaj običajnega.

V podpisani izjavi sicer ne vidim večje težave. Vsaj takšne ne, kot zna postati morebitna označitev Huaweia za dobavitelja z visokim tveganjem. Čemu nam je tega treba? Ali ne bi bilo bolj počakati, da se glede tega izrečemo skupaj z drugimi članicami EU. In že iz nekih meni neznanih razlogov to moramo narediti ali je celo dobro za Slovenijo, potem bi to lahko storili drugače. Kot priporočilo, nasvet države slovenskim operaterjem, ne kot prepoved z zagroženimi sankcijami. Nepomembno je moje mnenje glede Huaweia oziroma glede katerikoli drugega kitajskega podjetja. Prepričan sem namreč, da imajo slovenski operaterji dovolj strokovnega znanja in tudi modrosti za avtonomno odločitev, katero opremo kupiti, in da so sposobni nakup argumentirano zagovarjati. Mnogo strokovneje kot uslužbenci ministrstva, ki pišejo uredbe.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Medtem Američani arogantno zahtevajo, da kot njihovi zavezniki ne smemo uporabljati določene opreme, ker predstavlja grožnjo, a dokazov ne pokažejo. Vse skupaj nima zveze s komunizmom, lastništvom kitajskih podjetij – »mi vemo, da je v ozadju režim« – in z drugimi podobnimi (še) nedokazanimi trditvami. Ali gre za ohranjanje dominantnega položaja zahodnih tehnoloških podjetij? Želja ohraniti geopolitični status quo? Odstraniti konkurenco in doseganje višjih cen dovoljene opreme. Strezniti bi nas namreč morala Trumpova izjava, da naj bi Microsoft v primeru nakupa TikToka moral del denarja nakazati državi (beri njemu), ker je s pritiskom in ustvarjanjem neenakega položaja omogočil nižjo ceno. To se mora nujno končati, ker ne vodi v nič dobrega. Drugače se bomo lahko zelo kmalu začeli zahvaljevati Američanom za dražje naprave, storitve in za privilegij, da lahko oni vohunijo za nami in vdirajo v našo zasebnost. Povedano enako preprosto in razumljivo kot grožnja Mika Pompea, ali želimo, da bi Kitajci gledali fotografije naših otrok.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
1 komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja