To, da je prepričal mene, še ne pomeni, da je primeren za vsakogar. A kot sem že dejal, sem se zanj odločil izključno zaradi ugodne cene. Če bi moral plačati skoraj tisočaka in pol, bi pogledal stran. Naj bo še tako dobro vkup zmetan, zaradi omejitev ni vreden tolikšnega zneska. Kaže, da v razmišljanju nisem osamljen. Po podatkih tržnih analitikov so modeli s procesorji Snapdragon X globalno dosegli med 4- in 6-odstotni tržni delež. Kar morebiti ni tako zelo slabo. Tržni delež Applovih prenosnih računalnikov, v katerih takisto utripa čip z arhitekturo ARM, se giblje med 9 in 12 odstotki.

Zaradi česa so upali, da se bodo bolje »prijeli«

Prednost arhitekture ARM je predvsem energijska učinkovitost, ki se odraža v daljši avtonomiji baterije in tišjem delovanju. Veliki hladilni sistemi niso potrebni, zmogljivosti procesorskih jeder in nevronske enote pa zadoščajo za tekoče opravljanje pisarniških opravil, brskanje po spletu, predvajanje vsebin in druge manj do srednje zahtevne naloge. Odgovor podjetij Intel in AMD je bil hiter. Tudi njuni procesorji zdaj porabijo manj energije.

Kje so še vedno ozka grla?

Težava je v tem, da združljivosti ne morete presojati zgolj po imenu programa. Pomembno je, ali obstaja različica za ARM, kako dobro deluje različica za arhitekturo x86 v emulaciji in ali so podprte vse funkcije, ki jih potrebujete. Pri pisarniških opravilih razlike večinoma niso odločilne, drugače je pri specializirani programski opremi, starejših poslovnih rešitvah in napravah, za katere proizvajalec ne ponuja ustreznih gonilnikov. Pred nakupom je zato smiselno preveriti konkretne programe in zunanje naprave, ne zgolj splošnih seznamov združljivosti.

Druga slabost so igre. Grafične zmogljivosti procesorjev Snapdragon ne zadovoljijo zahtev zmogljivejših iger in so celo slabše od zmogljivosti integrirane grafike v procesorjih Intel in AMD. Številne igre ne delujejo, saj sistemi za preprečevanje goljufanja niso prilagojeni arhitekturi ARM.

Prenosnik s Snapdragonom je najbolj smiseln, če večino časa brskate po spletu, pišete dokumente, urejate preglednice, sodelujete na videokonferencah in občasno pogledate kakšen film ali serijo. Takrat pridejo do izraza majhna poraba energije, tišje delovanje in dolga avtonomija baterije.

Kateri model procesorja Snapdragon X?

Čeprav je na trgu že druga generacija teh procesorjev, se večina izdelovalcev še vedno odloča za prvo. Modeli se delijo na osnovne, vsestranske (Plus) in najzmogljivejše (Elite). Skupna jim je nevronska enota, razlikujejo pa se po številu procesorskih jeder, frekvenci delovanja in grafičnih zmogljivostih. Večji skok predstavlja druga generacija. Ti procesorji imajo novejša jedra, višje delovne frekvence, zmogljivejšo grafiko in podvojeno zmogljivost nevronske enote. Velja ponoviti, da so njihove grafične zmogljivosti še vedno slabše od zmogljivosti namenskih grafičnih kartic, v nekaterih primerih pa zaostajajo celo za integriranimi grafičnimi rešitvami. S tem se odpira prostor za podjetje Nvidia in njegov zmogljivejši čip RTX Spark.

Zelo dvomim, da kdorkoli razmišlja o nakupu prenosnika s Snapdragonom zato, ker se mu nova, tretja pot zdi zanimiva ali zaradi nekoliko daljše avtonomije. Odločilnega pomena je cena, kar po drugi strani pomeni, da se bolje prodajajo modeli z osnovnimi različicami tega procesorja in cenami pod tisoč evri. Ob tem velja poudariti, da je to še vedno visoka cena. To je eden od razlogov, zakaj jih domači uporabniki niste najbolje sprejeli, drugi so igre. Povedano drugače: izdelovalci naprav s sistemom Android bodo morali najti jasen in nedvoumen odgovor na Applov MacBook Neo.

Če je prenosnik s Snapdragonom občutno cenejši od primerljivega modela z novejšim procesorjem Intel ali AMD, je odločitev precej preprostejša. V zameno za nižjo ceno dobite dobro avtonomijo in dovolj zmogljivosti za vsakodnevno delo. Če je razlika majhna, računica ni več tako prepričljiva. Zakaj bi tvegal težave z združljivostjo, če za podoben denar dobim računalnik, pri katerem mi o tem ni treba razmišljati? Prav zato bodo morali proizvajalci poleg energijske učinkovitosti ponuditi še nekaj oprijemljivega. Samo drugačna arhitektura za večino ni zadosten razlog za nakup.

Zanimive naprave, ki smo jih testirali

Asus Zenbook 14 (od 1300 do 1700 €)- Tanek, lahek in kakovostno izdelan prenosnik, ki prepriča predvsem z ohišjem in mobilnostjo. Procesor Snapdragon X Plus zadošča za običajna opravila, grafične zmogljivosti pa omejujejo zahtevnejšo uporabo. Največja težava je cena, saj je za podobno vsoto mogoče dobiti zmogljivejši računalnik z manj težavami z združljivostjo.

Asus Vivobook S14 (od 700 do 900 €) – Cenovno dostopnejši prenosnik, namenjen predvsem učencem, dijakom in študentom. Kovinsko ohišje, majhna masa in dovolj zmogljiv procesor ustrezajo vsakodnevnim opravilom. Osem gigabajtov pomnilnika in omejene grafične zmogljivosti zahtevajo kompromise, vendar je naprava smiselna za uporabnike, ki večinoma spremljajo vsebine in ne ustvarjajo zahtevnejših projektov.

Microsoft Surface Laptop 13 (okoli 1100 €) – Lahek in kakovostno izdelan prenosnik z dobrim razmerjem med zmogljivostjo in porabo energije. Snapdragon X Plus zadostuje za pisarniško delo, 16 GB pomnilnika in 512 GB prostora pa sta uporabna osnova za večletno uporabo. Ob nakupu po ugodni ceni je prepričljiva izbira, pri običajni ceni pa je njegova vrednost manj očitna.

Microsoft Surface Pro 11 (okoli 1800 €)- Kakovostna in vsestranska naprava, ki združuje tablico in prenosnik. Procesor Snapdragon zagotavlja dovolj zmogljivosti za običajno delo, vendar prednosti nove arhitekture zmanjšujejo težave z združljivostjo programov. Odličen izdelek, pri katerem pa ni prepričljivega razloga, da bi mu dali prednost pred klasičnim prenosnikom.

Naslovno ilustracijo je upodobila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Komu so prenosniki s Snapdragonom (sploh) namenjeni appeared first on Tehnozvezdje.

Večina se s tem sreča le takrat, ko dobi novo napravo ali se spremenijo pogoji uporabe. Dogaja se kombinacija pretirane birokratizacije in amerikanizacije. Ko sem bil pred tremi desetletji prvič tam, sem se čudil opozorilom, da so tla mokra. Saj vidiš, da so, in če pač padeš, si butelj. Kaj se pa nisi naučil hoditi in paziti? A so me podučili. Če ni opozorila in padeš, potem lahko tožiš. Takisto se zdaj dogaja znotraj naprav. Izdelovalci skušajo za čisto vsako stvar odgovornost zvaliti name, a hkrati govoriti o odličnosti storitve in obdržati nadzor nad vsem, kar je njim v prid.

Število potrebnih dovoljenj pred prvo uporabo telefona ali ure je že davno preseglo razumljivo število in doseglo nasprotni učinek. Namesto da bi na kratek in jedrnat način zapisali, s čim se strinjaš, drobijo dovoljenja na storitve in aplikacije ter jih hkrati opremljajo z dolgoveznimi, pravno formalnimi zapisi, katerih nihče pri zdravi pameti ne bere. Kajti če bi jih, jih niti približno ne bi razumel. Na to stavijo in kdo ve, kaj vse je tam skrito. Morda celo, da moraš po desetih letih uporabe prostovoljno podariti zdravo ledvico. Ni, a želel sem podkrepiti absurdnost stanja, v katerem smo se znašli.

In tu se po mojem skriva največji absurd. Namen vseh teh opozoril naj bi bil, da vem, v kaj privolim. Toda če moram za vsako funkcijo posebej potrditi novo dolgovezno pravno pojasnilo, se zgodi ravno nasprotno. Človek po nekaj takšnih zahtevah ne bere več, temveč samo še pritiska »Strinjam se«. Soglasje tako sicer obstaja, vprašanje pa je, koliko je še informirano.

Vedno, ko dobim nov telefon na test, me zmrazi. Ne štejem več, a zdi se, da je zahtevanih dovoljenj iz leta v leto več. Še huje je z urami. Izdelovalce skrbi, da bi zbranim z zdravjem povezanim podatkom verjeli in jih potem tožili, če bi šlo karkoli narobe. Posledica je naslednja. Prvič zaženeš snemalnik elektrokardiograma in prikaže se gumb, da se z nečim strinjaš. Enako je z merjenjem nasičenosti kisika v krvi, srčnim utripom, analizo spanja in tako naprej. Kolikor storitev, toliko strinjanj. Sprašujem se, ali bi bilo dovolj eno za vse, kar ura nudi?

Razumem, zakaj mora ura vprašati, ali sme spremljati zdravstvene podatke. Ne razumem pa, zakaj moram za vsako posamezno funkcijo skozi skoraj enak postopek. Če je namen res moja zaščita, bi moral biti dovolj jasen povzetek: kaj naprava meri, kam gredo podatki, kdo jih obdeluje in česa meritev ne pomeni. Vse drugo je predvsem pravno zavarovanje proizvajalca.

Če mislite, da je z drugimi napravami drugače, se krepko motite. Domov prineseš nov prenosnik in najprej moraš skozi postopek namestitve in aktivacije sistema Windows, česar ne moreš storiti brez Microsoftovega računa, ob odprtju katerega si se že moral z marsičem strinjati. Nakar ponovno zahtevajo vse mogoče, od dovoljenja za personalizirane oglase do pošiljanja podatkov o uporabi sistema v diagnostične namene. Podobno je v primeru nakupa novega televizorja. Spet cel kup strinjanj. Kje so časi, ko si ga prinesel domov, priklopil in začel gledati?

Mislil sem, da le slovenska družba ne more delovati na temelju zdrave pameti, temveč moramo z zakoni predpisati in opisati pravila za vse mogoče (in nemogoče) primere, ki se lahko ali pa se ne morejo zgoditi. Tako nismo mogli preprosto reči, da za električne skiroje veljajo pravila za kolesarje, temveč je bilo treba v zakon zapisati novo prevozno sredstvo. Očitno to velja za ves svet. Morijo nas z nerazumljivimi pogoji uporabe, ki so podvrženi spremembam vedno, ko se nekaj spremeni. In takrat se moram ponovno strinjati. Če se ne, storitve, ki jo celo plačuješ, ne moreš uporabljati.

Pravniki imate svoje mnenje. Razumljivo, živite v svojem svetu in nanj gledate drugače. Večine pač ne zanimajo pravila uporabe, ki zahtevajo večurno branje, da jih sploh razumeš. Pričakujemo kratko in jasno formalizacijo, kajti bistvena težava je v tem, da če se ne strinjaš z zapovedanim, naprave ali storitve ne moreš uporabljati. Bojim se, da ni več daleč, ko se ne boš strinjal in boš kupljeno napravo uporabljal kvečjemu v vlogi dragega obtežilnika za papir!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Ali si vse bolj utrujen(a) od soglasij? appeared first on Tehnozvezdje.

Trgovina v pritličju nakupovalnega središča je zasnovana po načelih, ki se približujejo Applovim lastnim maloprodajnim trgovinam. Izdelki so razstavljeni tako, da jih obiskovalci lahko preizkusijo, osebje pa nudi pomoč pri izbiri naprav in uporabi Applovega ekosistema. Pomembna novost je pooblaščeni servis v sklopu trgovine. iSTYLE napoveduje zamenjavo zaslona iPhona in baterije še isti dan, če to dopuščata razpoložljivost delov in potek servisnega postopka.

Več kot zgolj prodaja naprav

Apple Premium Partner je maloprodajni koncept, ki predstavlja višjo stopnjo sodelovanja trgovca z Applom. Poleg prodaje naprav poudarja strokovno svetovanje, podporo uporabnikom in predstavitev celotnega ekosistema izdelkov. V iSTYLE navajajo, da koncept vključuje posebej usposobljeno prodajno osebje ter višji standard ureditve prodajnega prostora. Del ponudbe bodo izobraževanja in delavnice, namenjene tako začetnikom kot zahtevnejšim uporabnikom.

Obiskovalci se bodo lahko seznanili z osnovami uporabe naprav iPhone in Mac ter naprednejšimi načini uporabe programske opreme. Namen trgovine tako ni omejen zgolj na prodajo, temveč vključuje tudi podporo uporabnikom po nakupu. Poleg nakupa naprav bodo na voljo različne možnosti financiranja, paketi storitev iSTYLE Comfort ter programi odkupa in zamenjave stare opreme. Podjetje omenja še storitve recikliranja in kompenzacije rabljenih naprav.

V prihodnje naj bi trgovina omogočala poslovanje brez klasične fizične blagajne, kar bi pomenilo še večji poudarek na neposrednem svetovanju in zaključevanju nakupa kjer koli v prodajnem prostoru.

Otvoritev s posebnimi popusti

Sobotna otvoritev (29. avgusta) se začne ob 10. uri, spremljal pa jo bo zabavni program. iSTYLE je za otvoritveni vikend pripravil posebne popuste na izbrane Apple izdelke. Med zanimivejšimi ponudbami so iPhone 17 Pro 256 GB s prihrankom 190 evrov, 11-palčni iPad z procesorjem A16, ki bo cenejši za 100 evrov, ter Apple Watch Ultra 3 s 100 evri popusta.

Največji nominalni prihranek je predviden pri računalnikih. MacBook Air z zaslonom velikosti 13,6 palca, procesorjem M4, 16 GB pomnilnika in 512 GB prostora za shranjevanje bo cenejši za skoraj 400 evrov. Še nekoliko večji popust, 439,96 evra, je predviden za 14-palčni MacBook Pro s procesorjem M5.

Odprtje prve trgovine Apple Premium Partner pomeni predvsem širitev Applove specializirane maloprodajne ponudbe v Sloveniji. Za kupce bo pomembneje od nove oznake predvsem to, ali bodo obljubljene dodatne storitve, hitrejši servis in strokovno svetovanje dejansko pomenili opazno boljšo uporabniško izkušnjo kot v dosedanjih trgovinah.

The post iSTYLE v Cityparku danes z opaznimi popusti! appeared first on Tehnozvezdje.

Ne bom omenjal oznak izdelkov, ki ju bom uporabil za primer. Ne zato, ker se ne bi rad zameril izdelovalcema, nenazadnje v testih vedno omenim, kje je dotični izdelek cenejši oziroma koliko dražji je v primerjavi s predhodnikom, temveč ker takisto počnejo vsi. Če bi omenil zgolj dva, bi kdo mislil, da so drugi bolj prijazni. Daleč od tega. Zdi se celo, da so se po »domače« dogovorili in podražitev spominskih čipov, ki je posledica večjega povpraševanja zaradi umetne inteligence, izkoristili za »čoporativni« dvig cen naprav. To lahko pomeni le eno. Četudi bi se po nekem čudežu spominski čipi pocenili, bi cene naprav ostale na novih ravneh. Ne bi bilo prvič!

Prvi primer je prenosni računalnik višjega razreda. Model izpred dveh let s tedaj najboljšim Intelovim procesorjem in popolnoma enako konfiguracijo pomnilnika je takrat stal okoli 2500 evrov. Letošnji s posodobljenim procesorjem pa dobrih 4200 evrov. Vzemimo še primer telefona. Lani so za model srednjega razreda s konfiguracijo 8 + 512 gigabajtov hoteli 549 evrov, letos 649, ob tem, da ima za polovico manjši pomnilnik (256 gigabajtov). Razlika med lani in letos je tako višja od sto evrov. Dodajmo temu še govorice, da bo Apple sicer obdržal cenovne ravni nove generacije iPhonov, a oklestil pomnilnik. Stavim, da se bodo pri nas vseeno podražili.

Kakšne so naše opcije, če pogojevanj izdelovalcev nočemo sprejeti? Ni jih veliko, a čisto brez njih ravno tako nismo. Poleg kupovanja generacijo starejših izdelkov, ki ostajajo v ponudbi do razprodaje zalog, obstaja še zavestna odločitev za nakup rabljene naprave. Torej nakup starejše, ki pa je še vedno sodobnejša od naprave, za katero želimo, da jo zamenja. Nakupa neposredno od zdajšnjega lastnika ne bi priporočal, če nimate znanja, kako preveriti stanje in morebitne poškodbe. Boljša pot je nakup pri ponudniku obnovljenih naprav.

Pri obnovljenih napravah je pomembno razumeti še razliko med izrazi, ki jih trgovci radi mešajo. »Rabljeno« pomeni, da je naprava preprosto zamenjala lastnika. »Obnovljeno« pa, da je bila pregledana, očiščena in po potrebi popravljena. Obstaja še tretja kategorija. Naprave iz odprte embalaže ali vračil, ki so praktično nove, a jih zaradi odprte škatle ne smejo več prodajati kot nove. Prav tam se včasih skrivajo najboljši nakupi.

Nakup obnovljenega ali rabljenega telefona ali prenosnika je pogosto bistveno cenejši od novega, vendar zahteva več previdnosti. Glavna prednost obnovljenih modelov je, da jih prodajalci pregledajo, očistijo, po potrebi popravijo in običajno ponudijo tudi garancijo. Pogosto jih tudi razvrščajo v razrede. Razred A pomeni skoraj brezhibno napravo, razred B manjše kozmetične praske, razred C pa že vidnejšo obrabo.

Pomemben dejavnik je procesor. Ne toliko s stališča zmogljivosti kot njegova starost s perspektive sistema. Za prenosnike z Windowsi je pomembno, da podpirajo Windows 11, za telefone pa, koliko časa bo originalni izdelovalec zanje še zagotavljal nadgradnje in varnostne popravke. Nakupa telefonov, ki jim je potekel rok podpore, ne priporočam. Ravno tako se sam ne bi odločil za obnovljen prenosnik starejši od treh, morda štirih let. To je moje mnenje, kajti v kolikšni meri so stare naprave še vedno uporabne, je močno odvisno od cenovnega razreda in ugleda izdelovalca, da bo zanj še dolgo zagotavljal podporo!

Posebno pozornost je smiselno nameniti bateriji in polnilnemu priključku. Prav baterija je pri rabljenih napravah pogosto najbolj obrabljen del, poškodovani pa so lahko tudi polnilci ali priključki. Če ne nameravate obnovljenega prenosnika uporabljati doma, priključenega na električno vtičnico, potem bi investiral še nekaj dodatnih evrov za novo baterijo. V kolikor je ni zamenjal že ponudnik obnovljenih naprav.

Večina uporabnikov danes ne potrebuje najnovejšega procesorja, umetne inteligence in svetlejšega zaslona. Potrebujejo napravo, ki deluje hitro, ima dobro baterijo in bo brez težav zdržala naslednjih nekaj let. Ravno zato postaja nakup obnovljene naprave racionalna odločitev. Sploh zdaj, ko nas izdelovalci očitno pripravljajo na »novo normalnost« občutno višjih cen.

Naslovno fotografijo je oblikovala umetna inteligenca!

The post NEDELJSKI NASVET: Nori smo, če (sploh) še kupujemo »nove« prenosnike! appeared first on Tehnozvezdje.

Ameriško podjetje, o katerem imam mešane občutke, saj menim, da po nepotrebnem zapira in omejuje, kaj lahko počnemo z njihovimi napravami, ne poskuša prvič sreče na zahtevnem segmentu cenovno dostopnejših naprav. Tik pred prelomom tisočletja je od tam prišel iBook, namenjen izobraževalnim ustanovam in na ceno bolj občutljivim kupcem. Ni se izšlo, zato so družino opustili leta 2006 sočasno s prehodom na procesorje Intel. Na nek način se »cenejši Apple« zdaj vrača. Zdi se celo, da so se naučili lekcije in da tokrat ne bo težav s kakovostjo izdelave oziroma dovoljšnimi zmogljivostmi prenosnika, ki so pestile »predhodnika«. Upoštevajoč daljše obdobje podpore značilno za Applove naprave, sem skoraj prepričan, da se vas bo zdaj več odločilo za prehod na novo okolje.

MacBook Neo cilja na segment okoli 700 evrov, kjer Apple že dolgo nima resnega izdelka. Vprašanje je, ali gre za preboj ali zgolj za premišljeno znižanje stroškov. Na prvi pogled Neo deluje prepričljivo. Tanek aluminijast prenosnik ohranja prestižni občutek, ki ga Apple dobro prodaja že leta. Teža 1,23 kilograma je primerljiva z MacBookom Air, kar pomeni, da prenosljivost ni pod vprašanjem. Štiri barvne različice so bolj kozmetična odločitev kot resna dodana vrednost, vendar jasno kažejo, da Apple cilja mlade.  

Hitro postane jasno, kje so varčevali. Osnovni model ponuja le 256 gigabajtov prostora, ki ga ni mogoče dopolniti. Dobrih sto evrov vredna nadgradnja na 512 gigabajtov prinese še tipalo prstnega odtisa Touch ID. 8 gigabajtov delovnega pomnilnika (RAM) sicer ni nujno problem zaradi boljše optimizacije sistema s strojno opremo, vendar zna omejiti število sočasno odprtih programov oziroma zavihkov brskalnika. Tudi pri povezljivosti je še nekaj prostora za izboljšave, saj ima na levi strani le dva priključka USB tipa C. Eden ponuja prenosno hitrost do 10 gigabitov na sekundo, medtem ko je drugi počasnejši USB 2.0 (480 Mb/s). Slednji je še vedno v redu za žično miško ali tipkovnico ali za polnjenje, vendar boste morali uporabiti hitrejši priključek za priklop zunanjega zaslona razločljivosti 4K-zaslonov ali prenosnega diska. Ker je priključen en sam, je nakup razdelilnika skoraj nujen. Tipkovnica je enako udobna in odzivna kot pri dražjih MacBookih, edini resnični kompromis pa je pomanjkanje osvetlitve, kar otežuje tipkanje v slabo osvetljenih okoljih.

33-centimetrski (13-palčni) IPS zaslon ločljivosti 2408 x 1506 pik prikaže opazno boljšo sliko od polne visoke razločljivosti, ki so tipične v tem razredu. Svetilnost je višja od povprečja, pokritost barvnega prostora DCI-P3 pa solidna. Apple tukaj očitno ni želel sklepati preveč kompromisov, saj je prav zaslon pogosto ključni prodajni argument in hkrati hiba cenejši prenosnikov na strani sistema Windows.

Največja posebnost je izbor procesorja. Namesto čipov serije M uporablja šestjedrni A18 Pro, ki sicer poganja iPhone 16 Pro. Po zmogljivosti presega starejši M1, vendar ostaja manjše vprašanje dolgoročne vzdržljivosti in optimizacije za zahtevnejše naloge. Za osnovno delo je dovolj, za resnejšo obdelavo videa ali grafike pa Neo ni primeren. Tudi igralne zmogljivosti so bolj simbolične kot realne. Cyberpunk 2077 pri 30 sličicah na sekundo in nizkih nastavitvah sicer zveni impresivno, vendar v praksi to ni razlog za nakup. Gre bolj za dokaz, da je strojna oprema dovolj zmogljiva za osnovne naloge.

Apple obljublja do 16 ur avtonomije baterije. Dejanska je nekaj krajša, vendar še vedno dovoljšna za udobno dnevno uporabo. Povsem sprejemljivo, vendar ne izjemno.

MacBook Neo je zato zanimiv predvsem kot strateška poteza. Apple prvič po dolgem času resneje vstopa v cenovno dostopen segment in po prvih podatkih je prodaja izvrstna. Hkrati pa je jasno, da je cena dosežena z nizom kompromisov, kar dokazuje, da še vedno skrbno varujejo dražje modele.

Naslovno fotografijo je pomagala poustvariti umetna inteligenca.

The post Apple močno zagrenil življenje proizvajalcem prenosnikov! appeared first on Tehnozvezdje.

Prenosnik je izdelan iz aluminijastega ohišja in bo na voljo zgolj v srebrni barvi. Tipkovnico so ravno tako nekoliko predelali, pod njo pa praktično celotno širino, ki ostane na voljo, zavzema sledilna ploščica s povratnim odzivom. Pisal sem že, da sta bili tipki, ki sta jo zmanjševali, že dolgo odveč in sta krnili uporabniško izkušnjo. Zato sem vesel poskusa spremembe, tudi rdeče pike vsaj nekateri ne bodo oz. ne bomo pogrešali.

Manjši, težak približno 1,2 kg, bo imel 14-palčni zaslon, ki bo ali ali IPS polne visoke ločljivosti (16:10) ali OLED 2,8K, medtem ko bo pri večjem z diagonalo 15,2 palca slednji privzeta in edina izbira. Tu bo masa narasla na še vedno zelo znosnih 1,45 kg (glede na velikost), baterija pa s 55 Wh na 80 Wh.

V obeh primerih bo na vsaki strani po en priključek Thundebolt 4 (USB-C), ter na levi HDMI 2.1 in na desni izhod za slušalke, večji pa na desni dodaja še USB-A. Procesorji so iz nabora Intelove druge generacije Core Ultra, t. i. Lunar Lake, torej tisti z enakovrednimi jedri in brez večnitnosti, prilagojeni za čim daljše trajanje baterije. Glede na dva ventilatorja računalnik ne bo popolnoma tih, verjetno pa aktivno hlajenje ne bo vedno potrebno. Pomnilnika je 16 ali 32 GB, fiksno nameščenega, medtem ko je disk vrste m.2 NVMe velikost 2242 in ga bo mogoče zamenjati, vendar največ s kapaciteto 2 TB, vgrajenega bo 1 TB ali 512 GB. Povezljivost bo Wi-Fi 6E ali 7 in bluetooth 5.4, ne bo pa možnosti 5G.

Cene za Thinkpad X9-14 naj bi se začele pri približno 1.900 evrih, za x9-15 pa malo nad dvema tisočakoma.

Fotografiji: Lenovo

The post Tu je prvi Thinkpad brez sledilne blazinice in s povsem drugačnim dizajnom appeared first on Tehnozvezdje.

Nekaj dni pred začetkom sejma CES v Las Vegasu, kjer so proizvajalci prenosnikov tradicionalno zelo dejavni, je uporabnik WalkingCat na omrežju X razkril prihajajoči model Thinkpad X9, ki bo očitno na voljo v dveh velikostih (s 14- in 15-palčnim zaslonom) in s procesorji Intel Core Ultra druge generacije. Z risb je mogoče videti oblikovanje, ki skoraj bolj spominja na igričarsko linijo Legion, ali se malce zgleduje po konkurenčnih izdelkih (saj vemo, katerih), kot pa po klasičnih Thinkpadih. Predvsem pa je mogoče opaziti troje. Kar me je pri tej liniji vedno motilo in lahko le vzkliknem, KONČNO, medtem ko bodo zapriseženi ljubitelji Thinkpadov in tradicionalisti seveda pozeleneli od gnusa in skočili do stropa iz obupa. Tri spremembe so – odstranitev ikoničnega redečega gumbka (blazinice), ki nadomešča miško in sledilno ploščico, pa tudi tipk nad slednjo, in skoraj nobenega priključka »starejšega datuma,« še posebej pri manjši različici.

Nadaljnji obstoj rdeča blazinice med tipkami B,G in H me je v zadnjih najmanj desetih letih vedno begal. Razumem, da je bila to nekoč morda celo najboljša možnost za pomikanje po sistemu, če uporabnik ni imel miške pri roki, kajti nekdanje sledilne ploščice so bile milo rečeno nenatančne in neodzivne, pa tudi majhne. Toda kasneje so postajale vedno večje in tudi vse bolj dovršene ter prijetne za uporabo. Poleg tega so nekateri pridobili še zaslon na dotik, ki sploh olajša upravljanje v določenih položajih in primerih. Ta blazinica kot tudi omenjeni tipki, ki sta zgolj kradli prostor za površino ploščice, so postali nepotrebni elementi. Ne bom niti rekel dodatki, kajti zgolj kazili so uporabniško izkušnjo, nič ji niso pridodali, in po mojem mnenju tudi estetiko. Prenosniki so izgledali brez potrebe staromodno. Že res, da tradicija in prepoznaven oblikovalski jezik nekaj štejeta, a treba ju je prilagajati spremembam časa. Kljubovanje zaradi kljubovanja prinese bolj malo. Zato sem vesel, da gre Lenovo vsaj pri kakšnem od modelov v drugo smer. Vseh zagotovo ne bo spremenil naenkrat, ampak bo preizkušal odziv kupcev. Pri čemer ne bom niti najmanj presenečen, če se večina z menoj ne bo strinjala, kajti uporabniki Thinkpadov razmišljajo drugače.

Glede priključkov po videnem sklepam, da ima manjša izvedba dvakrat USB-C, HDMI in izhod za slušalke, večja pa dodaja še USB-A. Ni torej kakšnega omrežnega priključka, še bolj smešno bi bilo seveda, če bi obudili VGA, ki so ga mnogi prenosniki te linije še dolgo potem, ko je bil v monitorjih že zdavnaj preteklost, ohranjali zaradi združljivosti s projektorji v sejnih sobah. Mislim, da so ti časi tudi že minili, prav tako ni več potrebe po lastnem polnilnem priključku, od katerega se proizvajalci tudi stežka poslavljajo v poslovnih linijah prenosnikov.

Fotografije: WalkingCat/X

The post BOGOKLETNO, Thinkpad brez rdeče blazinice? appeared first on Tehnozvezdje.

Začelo se je že lani, dokončno pa je eskaliralo letos. Na skoraj vsaki predstavitvi smo se naposlušali o »fantastičnih« funkcionalnostih, ki jih nova naprava omogoča na osnovi umetne inteligence in ki jih moramo »imeti.«  Naprave bodo skoraj vse postorile same, nam skoraj ne bo treba migniti. Težava z uresničevanjem obljube se pokaže tako in je večplastna. Najprej že v »mehurčku,« ki se ga proizvajalci niti ne zavedajo ali pa ga zavestno potiskajo ob stran. To, kar glasno razglašajo kot naslednjo prelomnico, namreč lahko v polnosti uporabljajo zgolj angleško govoreči, morda približno podobno še govorci nekaterih drugih jezikov. Že res, da ti skupaj predstavljajo velik del planeta, a vseeno smo določene celotne regije potisnjene vstran ali celo popolnoma izključene. Nato pa pridemo do vprašanja, kaj sploh je tisto, kar nam »prodajajo« in komu to zares koristi. V večini primerov tako ali tako malokomu, ker so storitve še dokaj neizpiljene, a tudi če delujejo dobro, so zanimive za manjši del kupcev.

Proizvajalci različnih naprav, v prvi vrsti pametnih telefonov in prenosnikov, ki so računali na umetno inteligenco kot na (lahko?) sredstvo za povečevanje prodaje, se tako soočajo s pričakovano realnostjo. Kupce zanima vse prej kot to, da lahko na fotografijo koga dodajo ali z nje nekaj izbrišejo (kar lahko storijo tudi na nekoliko starejši napravi), zamenjajo ozadje na video klicu ali jim »pomočnik« pripravi predlogo za naslednje e-poštno sporočilo, ki ga bodo poslali. Prodajni rezultati in tudi ankete kažejo, da so v prvi vrsti še vedno pomembne lastnosti, kot so kamere, trajanje baterije, kakovost zaslona ali zmogljivost procesorja.

Naslednja za proizvajalce dokaj nerodna resnice je v tem, da so mnogim napravam zgolj »zamenjali« procesor s takim, pri katerem nevralna enota (NPU) zmore nekaj dodatnih bilijonov operacij na sekundo (TOPS), in temu prilagodili izvajanje algoritmov na sami napravi. V večini drugih lastnosti pa ti izdelki pomembnejših izboljšav glede na predhodnike niso bili deležni. Pri prenosnikih je resnici na ljubo tega še najmanj in tam se dejansko splača kupiti letošnje modele, saj nudijo bistveno daljše trajanje baterije ob večjih zmogljivostih (kar se običajno izključuje), premorejo lepše in večje zaslone, izboljšana ohišja in še kakšno dodelavo.

Toda pri mobilnih napravah so razlogi na precej bolj tankem ledu. Mogoče najbolj eklatanten primer nadgradnje izdelka po liniji najmanjšega odpora je iPad Mini. Vgradili so mu novejši, a ne najnovejši procesor, ravno dovolj, da zmore to, kar podjetje za zdaj »prodaja« kot storitve umetne oz. applovske inteligence, povečali izhodiščno količino podatkovnega pomnilnika in omogočili združljivosti z aktualnim modelom aktivnega pisala. Napravo naj bi torej prodajala UI, toda njeni snovalci so izpustili vse tisto, kar bi si kupci (uporabniki predhodnih modelov ali tisti, ki so še odlašali z nakupov v pričakovanju resne osvežitve izdelka) zares želeli. Zaslon je enak, prav tako dizajn, ni izboljšav pri zvočnikih, bateriji ali polnjenju.

Podobno smo ugotavljali za Samsungov prepogljivi Galaxy Z Fold6. Nekaj je tanjši od predhodnika in zunanji zaslon za odtenek širši, vendar še vedno preozek, sicer pa je uporabniška izkušnja pretežno enaka. Tudi storitve UI so po mesecu ali dveh skoraj vse prišle tudi na prejšnji model, tako da lahko njegovi lastniki iščejo z obkroževanjem, sproti prevajajo oz. tolmačijo, dodajajo eksotične živali na svoje počitniške spomine in podobno.

V večini primerov gre pri tej UI bolj za igračkanje kot za nekaj res odločilnega ali vsakdanje koristnega. Tudi rezultati so pogosto še premalo dobri za kaj več kot za preizkušanje. Brisanje s fotografij je pogosto učinkovito, vendar ne dovolj kakovostno, da bi se rezultate dalo uporabiti pri resnih projektih. Besedilne predloge so polovično uporabne, vendar zahtevajo še precej dodelave. Sortiranje in množična, ponavljajoča se opravila, ki jih potencialno lahko prevzame UI, so še polovično uspešna ali se jih razvijalci še niso lotili. Poleg tega pa bi pogosto prišla prav tista »inteligenca,« ki deluje v ozadju in je v bistvu sploh ne opazimo oz. jo skozi to, da imamo boljši signal, nam baterija zdrži dlje, nam telefon da prave predloge, prepoznava naše navade glede opravil in marsikaj že sam nastavi in pripravi (kjer sicer pride v enačbo varovanje zasebnosti), preprečuje najbolj pogoste napake ali nasedanje prevaram. Za večino naštetega morda niti ni nujno, da ga poganja najnovejši procesor in da ga oglašujejo kot telefon z umetno inteligenco.

Morda bo slednja, sploh v ozadju, do takrat, ko bo zares koristna, že preveč samoumevna za kakršno koli oglaševanje. V vsakem primeru pa se mi zdi, da si proizvajalci niso naredili velike usluge s tem, ko so okrog nje ustvarjali pretiran pomp. Kajti kupci so že ali pa še bodo ugotovili praznino večine obljub in jim bodo naslednjič še manj verjeli.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  KRATKI TEST Camovue Talon S130: Kdo mi ponoči dela škodo?
• 
  PRVI VTIS Nissan Leaf: Presenetila vas bo »ročica menjalnika«
• 
  Volkswagen ID.Polo: »Majhen« e-avtomobil in dolga pot gresta v tem primeru zelo dobro skupaj
• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«

The post Kaj bodo oglaševali potem, ko bo umetna inteligenca morda res uporabna? appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej priporočam, da prenosnika ne kupujete (v prvi vrsti) na osnovi procesorja. Morda v primeru Snapdragona, če so vas zamikale njegove prednosti, kajti tam alternative ni. Prav tako ne pri Applu, kjer pa je vsaj izbira različnih generacij čipov. Sicer pa si izberite dve ali največ tri ključne lastnosti, ki naj bi bo podrejena izbira, ostale so potem čim boljši možni kompromis. Pri meni so denimo te lastnosti čim nižja masa, čim boljši zaslon (OLED) in dovolj dolgo trajanje baterije za nekaj dela na terenu (od šest do osem ur pri novem je več kot v redu). Kdo drug bo gledal bolj proti zmogljivostim, morda tipkovnici, priključkom ali kakovosti ohišja. Seveda pa je procesor pomemben del, najmanj z vidika, da se ne odločimo za kakšnega, ki ni bil najbolj posrečen (denimo z vidika porabe energije in segrevanja) ali je imel celo kakšne večje težave. Včasih pa je lahko stari boljša izbira, ker je prenosnik z njim občutno cenejši, hkrati pa ne dosti manj zmogljiv.

V tabeli si lahko ogledate okvirno primerjavo zmogljivosti (res okvirno, ker procesorji niso bili v enakem prenosniku):

Je umetna inteligenca res nujna?

Na kratko – Ne. Za zdaj in verjetno še nekaj časa pri nakupu prenosnika ni treba gledati na to, koliko bilijonov operacij na sekundo (enota TOPS) zmore nevralna procesna enota (NPU) in ali to ustreza za oznako Copilot+ PC, ki jo »podeljuje« Microsoft. Prvo vprašanje je že, koliko so vam storitve, kot je samodejno oblikovanje besedil (v angleščini), manipuliranje s fotografijami ali menjava ozadja med video klicem sploh uporabne in pomembne. Drugo pa, ali ste za to pripravljeni odšteti nekaj sto evrov več, pri čemer je sam prenosnik lahko pretežno enak lanskemu modelu, zgolj občutno dražji zaradi novega procesorja »z umetno inteligenco.«

Apple Silicon (M3 in M4): Revolucionarji so še vedno v rahli prednosti

Osredotočili se bomo sicer na prenosnike z operacijskim sistemom Windows, vendar mimo Macbookov seveda ne moremo. Konec koncev so prav ti, odkar je Apple začel uporabljati lastne procesorje na osnovi ARM (namesto x86), spodbudili ostale v panogi, da so okrepili razvoj in prišli na plano z izdelki, ki nudijo vsaj primerljivo, če že ne boljšo kombinacijo zmogljivosti in energijske učinkovitosti. Da vem tak prenosnik ustreza, pa je prvi predpogoj, da vam ustrezna tudi operacijski sistem MacOS.

Ti prenosniki blestijo tako v zmogljivostih, še posebej pri delovanju z baterije, saj takrat ne delujejo nič počasneje kot z napajanja, kakor tudi v trajanju baterije in tišini. Verjetno najbolj posrečen Applov procesor je še vedno prvi, M1 izpred štirih let, vendar se prenosnikov z njim zdaj res ne splača več kupovati, M2 in tudi M3 sta bili bolj ali manj »naviti« in tudi nekoliko požrešnejši različici izvirnika. Kmalu naj bi podjetje predstavilo in v prodajo poslalo nove prenosnike s procesorji M4, ki bodo menda imeli tudi boljše osnovne konfiguracije (8 GB delovnega pomnilnika bo po napovedih dobro obveščenih končno postalo preteklost, videli pa bomo, ali bo enako tudi z 256 GB diska), zato se vsekakor splača počakati še nekaj tednov na najnovejše modele. Če nič drugega, bodo verjetno za črni petek pocenili tudi starejše.

Najbolj smiselne izbire: Bomo videli v začetku novembra, ko pridejo novi modeli, a za zdaj M3.

Intel Core Ultra (serija 1): Dobre zmogljivosti, povprečna učinkovitost

Starosta industrije polprevodnikov je trinajst generacij prodajal procesorje Core z oznakami i3, i5, i5 in i9. Nato je lani začel uporabljati imena Core Ultra in prva generacija teh je bila še podobna prejšnjim, a se je Intel že pred tem oddaljil od svoje dolgoletne in tudi AMD-jeve filozofije enakih jeder proti ARM-ovski kombinaciji zmogljivih in varčnih jeder. Prve »ultre,« denimo najbolj pogoste Ultra 5 125H in Ultra 7 155H in Ultra 9 185H, so prinesle lepo pohitritev in grafični del ARC s skoraj dvakratnimi zmogljivostmi glede na prejšnjega Iris Xe. Toda hkrati so ti procesorji še vedno dokaj potratni (v primerjavi s konkurenco), zato avtonomija baterija ni njihova najmočnejša stran, čeravno je daleč od slabe. Tudi precej delovanja brez aktivnega hlajenja zmorejo procesorji, a seveda ne, kadar so pod konkretnimi obremenitvami.

Prenosnik s tem procesorjem je vsekakor še vedno vreden pozornosti, četudi so na trgu že tako z drugo generacijo. Kajti ta je, kot bomo pojasnili, povsem drugačna. Obenem se že zaradi vgrajene grafike, pa tudi siceršnjih zmogljivosti komaj splača pogledovati proti prenosnikom s procesorji trinajste generacije Core (npr. i5-1335U ali i7-1355U), saj je razlika prevelika.

Najbolj smiselni izbiri: Core Ultra 5 125H za večino in Core Ultra 7 155H za malce bolj zahtevne.

Intel Core Ultra (serija 2): Veliko varčnejši, a tudi manj zmogljiv

Z novimi ultrami je Intel šel v povsem drugo smer. Zmanjšal je število jeder, ukinil večnitnost (zmožnost procesorjev, da vsako jedro obdeluje po dve zahtevi naenkrat) in povečal zmogljivost posameznega zmogljivega jedra (poleg štirih takih procesor vsebuje še štiri varčna). S tem je zagotovil dokaj dobro odzivnost računalnikov in delovanje v nekaterih programih, sicer pa je hitrost solidna, a nič posebnega. Toda procesorji so mnogo varčnejši, se manj segrevajo, kar pomeni tako precej daljše trajanje baterije kot manj delovanja ventilatorja. Za najboljše performanse je še naprej treba imeti računalnik priključen na napajalnik.

Najbolj smiselni izbiri: Core Ultra 5 228V in Core Ultra 7 258V

AMD Ryzen (Zen 4 in Zen 5): Najbolj vsestranska možnost

Procesorji AMD Ryzen so že nekaj generacij, navkljub »klasični« zasnovi z enakimi jedri in večnitnostjo, najbolj vsestransko dobri v svetu Windows. Po zmogljivostih se merijo z vsemi ali so celo v vodstvu, energijska učinkovitost je najmanj solidna in tudi segrevanja ni preveč, izjema je morda ravno najnovejša linija z arhitekturo Zen 5 in večjo podporo umetni inteligenci (zato tudi AI v oznakah procesorjev).

AMD je vse do serije Ryzen 6000 uporabljal dokaj razumljive in transparentne oznake. Nato je v serijo Ryzen 7000 potuhnjeno, s skoraj enakimi oznakami, vključil procesorje treh različnih tehnoloških generacij, z arhitekturami Zen 2, Zen 3 in Zen 4. Pomembna je tretja cifra v oznaki. Denimo pri procesorjih Ryzen 7 7735H in Ryzen 7 7840H, obeh osemjedrnih in s 16 nitmi, bi pričakovali, da sta si zelo blizu. Vendar je drugi, z novejšo zasnovo tako pri procesorskem kot pri grafičnem delu, med 15 in 25 odstotki zmogljivejši, hkrati pa tudi energijsko učinkovitejši, in tako nesporno boljši nakup, ne glede na ceno. Do tja nazaj bi tudi nekako še šli pri letošnjem nakupu. V seriji 7000 torej glejte na to, da je tretja števka v oznaki 4, kar označuje arhitekturo Zen 4. vsi v seriji Ryzen 8000 so na srečo na tej osnovi, ki še vedno predstavlja smiseln nakup, predvsem vsled občutne podražitve pri generaciji Zen 5.

Najbolj smiselne izbire: Ryzen 7 7840H za dobro ceno, Ryzen 7 8845HS za nekaj več zmogljivosti ali Ryzen AI 365 za umetno inteligenco in novo, naprednejšo grafiko.

Qualcomm Snapdragon X: Veliko moči na vat, težava je programska oprema

Tretji poskus z Windows za ARM za zdaj daje bistveno boljše rezultate od prejšnjih. Procesorji so končno konkurenčni, po zmogljivostih tam tam z vsemi ostalimi, razen v grafičnem delu, v energijski učinkovitosti pa tekmujejo z Applovimi za primat. Njihova največja prednost je enako hitro delovanje z baterije kot z napajanja, česar AMD-jevi in Intelovi praviloma ne zmorejo. Tako je mogoče tudi na terenu obdelovati fotografije brez čakanja, montirati video 4K in podobno. Takrat se procesorji in posledično prenosniki prav tako segrevajo kot kateri koli drugi, vendar tudi nič bolj. Deseturno trajanje baterije je nekako standard za te prenosnike, nekateri nudijo tudi daljšo avtonomijo. Njihova hiba je kakopak programski del. Ne več tako velik kot še kako leto nazaj, kajti določeni razvijalci so že prilagodili svoje programe za platformo ARM in tudi Microsoftov prevajalnik (»emulator«) je zdaj najmanj dovolj dober. Še vedno pa čisto vsi programi ne delujejo in emulacija vzame nekaj hitrosti, zato se je treba vnaprej prepričati, da bo vse tisto, kar vam je zares pomembno, delovalo brez težav.

Najbolj smiselna izbira: Snapdragon X Plus z desetimi jedri

The post Kateri procesor v prenosniku je pravi zame? appeared first on Tehnozvezdje.

Vsi ti prenosniki imajo v osrčju procesor Snapdragon X, v določenih konfiguracija Elite, v drugih malce manj zmogljivi Plus. Zato tega pri vsakem posamičnem prenosniku ne bomo omenjali. To pomeni, da lahko vsi poganjajo funkcionalnosti umetne inteligence, ki so osrednji del oznake Copilot+ PC, in da naj bi nudili zelo dolgo avtonomijo. Vendar tudi, da so obenem »obsojeni« na različico operacijskega sistema Windows in programe, ki so prilagojeni za procesorje ARM ali pa poganjanje programov iz okolja x86 čez emulator, kar nikoli ni blagodejno za tekoče delovanje. Toda tokrat naj bi bilo vse skupaj bistveno bolje optimizirano kot v prejšnjih poskusih.  

Skupno jim je tudi, da gre za modele višjega cenovnega razreda, saj pod približno 1.300 evri na začetku ne bo nič. Prav tako me malce čudi, da skorajda ni kakšnega zares lahkega, saj bi glede na učinkovitost procesorja in verjetno nizke zahteve glede hlajenja lahko izdelali kakšnega tankega, z ne preveliko baterijo, denimo 13,3-palčnim zaslonom in maso okrog enega kilograma. Če bi nudil še povezljivost 5G, bi bil lahko idealen za vse, ki so pretežno na terenu, ne v pisarni.

Microsoft je resda predstavil tudi svoje izdelke in linija Surface je dobila morda najbolj pomembne izboljšave v najmanj zadnjih petih letih, a vendar bomo začeli z znamkami, ki na slovenskem trgu osebnih računalnikov po količini prodanih kotirajo višje.

Lenovo Yoga Slim 7x in Thinkpad T14s Gen6

Eden od dvojice proizvajalcev, ki se neprestano dajeta za prvo mesto, je predstavil dva precej različna modela. Skoraj logično je, da sodita v družini Yoga in Thinkpad, najbolj prepoznavni pri Lenovu. Yoga Slim 7x ima 14,5-palčni zaslon OLED zelo visoke ločljivosti (2944 x 1840) z osveževanjem 90 Hz in najvišjo svetilnostjo tisoč kandel. Premore tudi baterijo s kar 70 Wh kapacitete in tri priključke USB-C (USB4). Kljub večjemu zaslonu in bateriji od standarda v razredu tehta le 1,28 kg. Izhodiščna cena bo 1.599 evrov

Poslovni Thinkpad T14s Gen6 ima nekoliko manjši, 14-palčni zaslon, ki je lahko LCD polne visoke ločljivosti (malce višje, ker razmerje stranic zaslona 16:10, kot tudi pri Yogi) ali OLED ločljivosti 2,8K. Baterija ima prav tako nekoliko nižjo kapaciteto (58 Wh), a tudi masa je ob ohišju iz kakovostnih materialov malce manjša z 1,24 kg. Priključka USB-C sta tu dva, zraven pa še par običajnih USB-jev in HDMI 2.1. Ker gre za bolje opremljeni in predvsem podjetjem namenjeni model je priporočena cena višja, 1.769 evrov za osnovno konfiguracijo, kakršna koli že bo. Seveda pa bo cena za podjetja v večjih naročilih odvisna predvsem od pogajalskih spretnosti ene in druge strani.

HP Omnibook X

HP opušča linije Pavilion, Spectre in še nekatere in bo po novem vse prenosnike za množični trg ponujal pod oznako Omnibook (ki jo je nekoč že uporabljal), poslovne pa v družinah Probook in Elitebook. Omnibook X bo eden cenejših iz prvega vala prenosnik Copilot+ PC, tudi zato, ker bo na voljo zgolj s 14-palčnim zaslonom LCD ločljivosti 2240 x 1400 in povprečne svetilnosti 300 kandel, ki pa bo podpiral dotike. Tudi baterija bo s 59 Wh nekoliko manjša kot pri konkurenci, pa vendar navajajo kar 26-urno avtonomijo. Nabor priključkov je dokaj omejen, dva USB-C na levi in samoten USB-A na desni strani. V Nemčiji ga že oglašujejo za 1.299 evrov s 16 GB pomnilnika in 1 TB SSD-ja.

Asus Vivobook S 15

Ta je nekoliko drugačen, tudi od večine ostalih. Najprej v tem, da so se odločili za »klasično« velikost zaslon 15,6 palcev z razmerjem stranic 16:9, potem pa še, da so ga umestili v nižjo linijo Vivobook namesto denimo v Zenbook, ki se običajno ponaša z bolj prestižnimi materiali. Zaslon je sicer OLED z ločljivostjo 2880 x 1620, osveževanjem 120 Hz ter svetilnostjo do 600 kandel. Osnovna opremljenost je radodarna z 32 GB pomnilnika in 1 TB diska NVMe PCIe 4.0, vendar je temu primerna tudi cena s 1.599 evri (medtem ko ga v Nemčiji oglašujejo za 1.399 evrov). Tudi tu sta na voljo po dva USB-ja vsake vrste (A in C) ter HDMI (2.1), zraven pa še čitalnik kartic mikro SD. Med povezljivostjo izstopata podpora za Wi-Fi 7 in bluetooth 5.4. Baterija ima kapaciteto 70 Wh in naj bi omogočala do 18 ur delovanja. Prenosnik je z 1,42 kg dokaj lahek za svojo velikost.

Microsoft Surface Pro (11. generacije) in Surface Laptop

Kot običajno je tudi tokrat Microsoft pripravil dva računalnika. Surface Pro je za zdaj edini od novincev v tablični obliki in je precej podoben prejšnjim, vendar so naredili dve pomembni izboljšavi. Zaslon je lahko po novem OLED z ločljivostjo 2880 x 1920 in osveževanjem 120 Hz, tipkovnica, ki je tudi pokrivalo zaslona med neuporabo, pa je dodatno ojačana za lažjo uporabo »prenosnika« na kolenih oz. stegnih ter ima vgrajen bluetooth in baterijo, da deluje tudi takrat, ko ni magnetno sklopljena s tablico. Na srečo tokrat Microsoft ne nudi nesmiselnih konfiguracij, pomnilnika je v vseh vsaj 16 GB, a še vedno se vse skupaj začne pri 256 GB SSD-ja, kar v Nemčiji stane 1.199 evrov z zaslonom LCD in procesorjem Snapdragon X Plus, ali 1.799 evrov z zaslonom OLED, kar pa prinese tudi procesor Elite in 512 GB diska. Nadgradnja slednjega sicer pri različici z LCD-jem stane 250 evrov. Še nadaljnjih 200 evrov pa na 1 TB. Tipkovnico je treba kupiti posebej in stane 159 evrov.

Potem je tu še Surface Laptop, ki je končno deležen prenove ohišja. To je zdaj bolj elegantno in roba okrog zaslona je manj, zato ima slednji tudi večjo diagonalo s 13,8 palci namesto 13,5 palcev. Pri večji izvedbi ostaja 15 palcev. Še vedno vztrajajo pri priključku Surface Connect, na levi strani pa sta dva USB-C. Tudi tu srečamo kombinacijo Wi-Fi 7 in bluetooth 5.4, zaslon na dotik je vrste LCD, vendar s kar visoko svetilnostjo 600 kandel in tudi spodobno ločljivostjo (2340 x 1536 ali 2496 x 1664) ter osveževanjem 120 Hz. Cene se prav tako začnejo pri 1.299 evrih za X Plus in 256 GB SSD-ja (ter na srečo 16 GB pomnilnika), resnejše konfiguracije se hitro približajo ali celo presežejo dva tisoč evrov.

The post To so prenosniki, ki naj bi sprožili REVOLUCIJO appeared first on Tehnozvezdje.