Pred leti je bil tak objektiv 200 – 400mm s stalno zaslonko f5,6, danes je to novinec na drugem koncu, 20 – 40mm f2,8, vmes se jih je zvrstila še cela plejada. Klasika v širokokotnem območju je 16 – 35mm f2,8, nekateri gredo tudi do 14 mm, zato se zdi odločitev za začetek šele pri 20 mm na prvi pogled dokaj konservativna, četudi so na drugi strani doseg malo podaljšali, a vendar ima kar nekaj prednosti. Testirali smo ga v izvedbi za Sonyjev bajonet FE.

Prvo, kar preseneti pri novincu, je velikost. Objektiv namreč meri 74 x 86mm brez zaslonke in je le za nekaj milimetrov večji od osnovnega Sonyjevega objektiva 28 – 70 mm. Pri čemer ima slednji spremenljivo zaslonko f3,5 – 5,6, Tamron pa stalno f2,8. To potegne za seboj še eno prednost, premer filtra je skromnih 67 mm. V notranjosti se nahaja 12 leč v 11 skupinah, od tega so tri asferične in štiri disperzijske, namenjene zmanjševanju barvnega zamika na robovih. Najbližja razdalja ostrenja je 29 cm od tipala pri 40 mm, pri 20 mm se zmanjša na 17 cm. Objektiv je spodobno izdelan in kot ostali Tamronovi izdelki je tudi ta zaščiten proti prahu in kapljicam. Na ohišju preseneča vtič USB-C, ki je namenjen nadgradnjam programske opreme oziroma združljivosti z bodočimi Sonyjevimi izdelki. To potezo lahko le pohvalimo, s tem ni več potrebe po posebnem prilagojevalniku, kot ga recimo ima Sigma. Na objektivu sta dva obroča, prvi je namenjen spremembi goriščnice, drugega lahko nastavimo za ostrino ali zaslonko. Objektiv smo preizkušali na dokaj starem fotoaparatu Sony A7R mark II, a tudi tu je ostrenje v vseh razmerah delovalo zelo hitro in večinoma brez lovljenja. Ker je motor ultrazvočni, je tih in s tem primeren tudi za snemanje videa.

Če je 20 mm zanimiva goriščnica za pokrajinsko fotografijo, je 40 mm sem ter tja uporaben tudi za portretno fotografijo. Z zaslonko f2,8 postane tako objektiv zanimiv za široko paleto uporabnikov, vključno s poročnimi fotografi. Že omenjena velikost je v tem pogledu le še dodaten plus, saj je tako manj možnosti, da se kje zatakne, pa tudi hrbtenica je ob koncu dneva hvaležna. Objektiv je pokazal dobre rezultate ostrine in barv, pri 20 mm je celo rahlo ostrejši kot pri 40 mm. Na robovih ostrina pri odprti zaslonki pade, a že pri f5,6 postane zadovoljiva. Če boste želeli še kaj več, bo potrebno zapreti zaslonko na f8 ali f11, kar pomeni tudi občasno uporabo stativa pri nižjih občutljivostih in slabši svetlobi. Objektiv namreč nima vgrajenega umirjevalnika, kar je ob dejstvu, da ima praktično vsak novejši Sonyjev fotoaparat slednjega vgrajenega v fotoaparat, dokaj nepomembno. Vseeno nas je zmotilo dokaj močno temnenje robov (vinjetiranje), ki je opazno pri odprti zaslonki in popusti šele pri vrednosti f5,6. Na srečo je danes tudi to programsko rešljivo, a vseeno je to očitno tista stvar, kjer so snovalci morali narediti kompromis med velikostjo in končno kvaliteto slike.

Široki kot v fotografiji je običajno tisto področje, kjer nikoli ni dovolj široko, vsaj na začetku. A dokaj kmalu večina pride do ugotovitve, da so posnetki ljudi pod 20 mm pri robovih velikokrat bolj kot ne neuporabni, obrazi so razvlečeni, predvsem v kotih glave znajo postati jajčaste oblike. Če je objektiv linearen, potem ta popačenja pridejo še bolj do izraza. Tamronu je tu uspelo loviti ravnotežje med linearnostjo in normalnim izgledom obrazov na robovih, v praksi to pomeni, da objektiv potrebuje še malo popravkov v programu za obdelavo fotografij, predvsem glede ravnih črt, pa še to bo zmotilo bolj kot ne tiste, ki iščejo tehnično popolnost.

Tamronov novinec je v tem trenutku na relativno spolzkem terenu, saj je Sony predstavil objektiv 20 – 70mm f4, ki zna privabiti marsikaterega uporabnika, predvsem videografa. Večji razpon goriščnice, a tudi še za eno stopnjo slabša zaslonka, poleg tega je dvakrat višja kot tukaj, kjer z aktualnim popustom znaša 799 evrov. Če mislite objektiv uporabljati predvsem za fotografijo, potem je Tamron 20 – 40 mm več kot spodobna izbira, ki se obnese za različne namene, Sonyjev novinec pa bo po drugi strani prepričeval tudi tiste, ki jim je pomembna znamka.

HVALIMO:

• Zanimiv in uporaben razpon
• Dobra vrednost zaslonke
• Spodobna ostrina
• Dokaj majhen in lahek
• USB-C za izvajanje nadgradenj vdelane programske opreme

GRAJAMO:

• Vinjetiranje (temnenje robov) pri odprti zaslonki
• 20 mm bo za koga premalo široko
• Ni vgrajenega umirjevalnika

The post Tamron 20-40mm f2,8 VXD: Osvežujoče drugačen objektiv appeared first on Tehnozvezdje.

Prvo v vrsti novosti pri X-H2 je 40,2-milijonsko tipalo, ki med drugim omogoča snemanje videa v ločljivosti 8K pri 30 posnetkih na sekundo. Inženirji so naredili korak naprej tudi pri najkrajšem času, ki sedaj znaša 1/80.000 s v načinu elektronskega zaklopa ter možnostjo še dodatnega povečanja ločljivosti posnetka s tehnologijo Pixel Shift Multi Shot. Povečali so tudi ločljivost elektronskega iskala na 5,76 milijonov točk, izboljšali samodejno ostrenje s pomočjo umetne inteligence ter dodali podporo pomnilniškim karticam CFexpress poleg že obstoječega formata SD.

Serija H je namenjena predvsem videosnemalcem, a tokratni skok z višjo ločljivostjo naredi novinca uporabnega tudi za klasičnega fotografa. ISO-občutljivost so znižali na 125, medtem ko s pomočjo tehnologije premikanja pik dvigne ločljivost na 160 milijonov točk. To doseže tako, da v seriji naredi 20 posnetkov, ki jih nato združi v enega. Pri tem naredi tudi zamik za eno piko, tako da v isti točki prebere svetlobno informacijo z vsemi tremi filtri, rdečim, zelenim in modrim.

Poleg formata zapisa RAW novinec podpira tudi zapis HEIF, ki prinaša 10-bitno barvno globino po kanalu in obenem manjše datoteke, kot v zapisu JPEG. Video v ločljivosti 8K snema v 10-bitni barvni globini z barvnimi informacijami 4:2:2, v normalnih pogojih pa naj bi to fotoaparat zdržal 160 minut. Kot dodatek je na voljo tudi dodaten zunanji hladilnik, uporaben pri višjih temperaturah snemanja.

Samodejno ostrenje s pomočjo umetne inteligence in strojnega učenja zna prepoznati ne le človeške obraze, ampak tudi živalske, poleg tega tudi prepoznava ptice, avtomobile, motorje, letala in druge predmete.

V Sloveniji se bo prodaja pričela 29. septembra s priporočeno ceno 2249 evrov za ohišje oziroma 2749 evrov s kit objektivom 16-80 mm.

Poleg fotoaparata X-H2 je Fujifilm napovedal tudi dva objektiva, prenovljenega XF 56 mm f1,2 ter  GF 20-35 mm f4. Prvi prinaša predvsem izboljšave pri najbližji točki ostrenja in povečanju ostrine, drugi je namenjen srednjemu formatu in pokriva kot 16-28 mm v primerjavi z 35mm formatom. Cena prvega se je zvišala za stotaka in znaša 1199 evrov, za drugega bo treba odšteti 2799 evrov, tako kot za objektiv 23 mm f4. Od slednjega je malo večji in daljši, obenem pokriva večji spekter goriščnic ter je tako zanimivejši za pokrajinsko fotografijo.

Skupaj s temi novostmi konec meseca v prodajo prihaja še motorizirani objektiv XF 18-120 mm F4 PZ, ki so ga predstavili že spomladi.

Fotografije: Fujifilm

The post Fujifilm X-H2 kot resna alternativa za napredne ustvarjalce video vsebin appeared first on Tehnozvezdje.

Na eni strani svetlobna moč, na drugi spodobna ostrina in relativno malo optičnih napak so bili glavni aduti objektivov Samyang, a če so korejski inženirji optiko hitro osvojili, je bilo samodejno ostrenje in zapiranje zaslonke druga zgodba. Kar nekaj let je trajalo, da so še tu dosegli zadovoljiv nivo. Ta čas imajo v ponudbi 22 objektivov s samodejnim ostrenjem, večinoma za brezzrcalne fotoaparate. Pričakovano jih je največ za bajonet Sony FE, kar 17, tokratna osrednja figura pa je trenutno njihov najdaljši objektiv.

Pred časom smo že preizkušali Sonyjev tovrstni objektiv s priporočeno ceno dve tisočakov (v praksi stane približno 1700 evrov), zdaj je prišel na vrsto pol cenejši korejski odgovor. Težko bi mu rekli klon, celo od svojega manualnega predhodnika je drugačen. Slednji ima 11 leč v 7 skupinah, novinec 13 leč v 11 skupinah. Sonyjev »original« ima podobno sestavo, le da je ena skupina manj. Od tu naprej je kar nekaj podobnosti, oba imata premer zunanje leče 82 mm, najbližjo razdaljo ostrenja okoli 70 cm, tudi lističev zaslonke je pri obeh 11. Prav tako sta oba vremensko zaščitena, omogočata omejevanje ostrenja ter imata gumb za držanje ostrine. Sony ima še dodatni obroč za nastavitev zaslonke, Samyang pa to rešuje s preklopnim gumbom, kjer se obroč za ostrenje spremeni v obroč za nastavitev zaslonke.

Goriščnica 135 mm je rahlo posebna in na trenutke morda že predolga, a v kombinaciji z zelo svetlo zaslonko odlično zamegli ozadje ter poskrbi za minimalna optična popačenja. Drugače povedano, portretni objektiv, ki ga lahko uporabite kjerkoli, ne glede na ozadje, saj bo slednje prav lepo zabrisano. Samyangov novinec tu ni izjema in ko dodate še odlično ostrino, lahko začnete s štetjem mozoljev na obrazu ali mačjih dlak, saj so slednje prav primerne za preizkušanje ostrine. Ta pa ni zelo dobra le v osrednjem delu posnetka, ampak tudi na robovih. Kromatska aberacija, torej modro-vijolični podtoni na robovih, zna biti opazna, a ni moteča, rahlo vleče proti violični. Hitrost ostrenja je zadovoljiva, uporabna tudi za snemanje videa. Tam je bolj pomembno, da je motorček tih in ta objektiv ni izjema. Potrebno je sicer malo privajanja na goriščnico v primerjavi s klasično 85tko, a zna biti rezultat na koncu toliko bolj navdušujoč.

Glede na to, da je Samyangov novinec že četrti objektiv z goriščnico 135 mm za bajonet Sony FE, če štejemo le primerke s samodejnim ostrenjem, se je spustil v na prvi pogled v izgubljeno dirko z bolj zvenečimi imeni. Že omenjenemu Sonyju delata družbo še Sigma ter Zeiss, ki pa ima edini zaslonko f/2,8. Po kvaliteti slike Samyang brez težav konkurira vsem ostalim, Sony je malo boljši pri hitrosti ostrenja, Zeiss pa bolje opravi z odboji v protisvetlobi. Če k temu dodamo še ceno, kjer je Samyang polovico cenejši od Sonyja, medtem ko je Sigma nekje vmes, postane odločitev za Samyanga še malo lažja. Edino skrb lahko predstavljata sama izdelava in ohišje, ki je izdelano iz kompozitnih materialov, medtem ko je pri ostali trojki kovinsko in s tem bolj odporno na trše ravnanje. Vsekakor so pri Samyangu dobro opravili svoje delo in ponudili dober, konkurenčen objektiv, ki jih počasi premika v višjo ligo.

Posodil: Foto Klik

Cena: 829 evrov

HVALIMO:

• Izvrstna kvaliteta slike
• Ostrina čez celoten motiv
• Cenejši od vseh neposrednih konkurentov

GRAJAMO:

• Ohišje je malenkost slabše kakovosti in manj robustno

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Ure za manj kot 200 evrov, ki nudijo nesorazmerno veliko!
• 
  Manj stresno čez Slovenijo z majhno baterijo kot v Sarajevo z večjo (#video)
• 
  Honor 600: Oranžna je nova črna oziroma »kaj jim je tega treba bilo«!
• 
  PRENOVA Peugeot 308: Prepričljiva evolucija z več tehnologije in samozavesti
• 
  Govorijo o prihodnosti, a zadenejo predvsem sedanjost?

The post Vrhunske portretne fotografije za polovično ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Klasične omejitve glede nizke cene, kvalitete in hitrosti veljajo tudi tu. Lahko izbirate med dvema od teh lastnosti, vseh treh hkrati ne boste mogli doseči. Tamron ima v tem območju kar nekaj orožja, a za brezzrcalne sisteme trenutno le enega, 150 – 500 mm f5-6.7 Di III VC VXD. Slednjega smo preizkusili na Sonyjevem fotoaparatu, saj je na voljo za bajonet FE, morda bo kasneje še v različicah za bajoneta Canon R in Nikon Z, vendar tega še niso potrdili. Objektiv je narejen za tipalo polnega formata, kar seveda pomeni, da ga lahko brez težav uporabite tudi na aparatih APS-C, kot sta Sonyjevi seriji A5xxx in 6xxx ali Nikon Z50, tam bo goriščnica od 225 do kar 750 mm.

Za začetek se posvetimo še malo marketniški latovščini oziroma kaj pomenijo vse oznake v imenu objektiva. Z Di III je mišljeno “Digitally Integrated III”, kar pomeni, da je objektiv v osnovi narejen za digitalne fotoaparate, rimska tri pa vse skupaj razširja na vsa manjša tipala, vključno z mikro 4/3. VC ali Vibration Compensation, po domače umirjevalnik slike, in ostane še VXD, Voice-coil eXtreme-torque Drive, drugače povedano ultrazvočni motor. Slednje pomeni predvsem tiho in hitro ostrenje. K temu dodajmo že standardno tesnjenje proti vlagi oziroma vremensko zaščito, ki ga bodo veseli predvsem ljubitelji narave in športa. Z maso 1,725 kg še zdaleč ni med lažjimi, zato je dodaten nosilec za stativ na objektivu več kot dobrodošel. Premer prve leče je 82 mm, dolžina zloženega objektiva pa relativno skromna, slabih 21 cm. Če ga primerjamo s podobnim Tamronovim objektivom za zrcalnorefleksne fotoaparate, 150 – 600 mm, opazimo kar nekaj lastnosti v prid novinca. Je lažji, krajši in ima manjši premer prednje leče, kar pomeni tudi cenejšo dodatno opremo v obliki filtrov. Če vas bega, da ima starejši model daljo goriščnico, brez skrbi, med 500 mm in 600 mm je 0,7-kotne stopinje po širini razlike.

Novinec ima še nekaj zanimivih možnosti. Goriščnico lahko zaklenemo na vsaki točki, na voljo je tudi poseben gumb, ki zaklene objektiv na najkrajši goriščnici, da se pri nošenju ne bi sam raztegnil. Trije gumbi na objektivu omogočajo izbiro med načinom delovanja umirjevalnika (v vseh ali samo v eni smeri, slednje pride prav pri sledenju), omejevalnikom ostrenja (celotno območje ali od 3 m dalje) ter preklopom med ročnim ali samodejnim ostrenjem. Zanimiva je tudi sama zgradba objektiva. Sestavlja ga namreč 25 leč v 16 skupinah, ki skrbijo, da je slika ostra tudi na robovih.

Čeprav je manjši in lažji, kot podobni drugi objektivi, boste njegovo težo pri uporabi še vedno pošteno čutili. Nastavek za stativ oziroma monopod je vsekakor na mestu, če želite fotoaparat s tem objektivom uporabljati za fotolov ali športne dogodke. Hitrosti ostrenja sicer nismo uspeli izkoristiti v polnem potencialu, saj je bil objektiv na fotoaparatu Sony A7 druge generacije (najnovejša je četrta), a tudi tu nismo našli nobenih pripomb. Presenetila sta ostrina slike, ki je ob odprti zaslonki dobra tudi na robovih, ter dokaj neopazno temnenje robov. Sicer danes večino teh napak odpravijo notranji algoritmi ali programi, a v tem primeru praktično ni potrebe.

Če gledamo le objektive za brezzrcalne fotoaparate, ima Tamron zelo malo konkurence in vsa je krepko dražja. Na eni strani Nikonov Z-objektiv 100 – 400 mm, na drugi Sonyev FE 200 – 600 mm, vmes Canonov 100 – 500 mm. Od vseh treh je s 1299 evri konkretno cenejši, več kot polovico od Nikonovega in le 40 odstotkov cene Canonovega. Nikon ga prekaša v svetlobni moči za približno 2/3 zaslonke, Sony le še za tretjino, medtem ko Canon zaostaja za slabo tretjino zaslonke. A slednje danes ne pomenijo več veliko, ker so tipala že toliko napredovala, da je občutljivost ISO 3200 ali višja uporabna brez večjih težav pri skoraj vseh novejših fotoaparatih. Tamronu je uspelo narediti spodoben objektiv in veseli ga bodo vsi, ki lovijo motive na velikih razdaljah. To je amaterskemu uporabniku tudi najbolj pomembno.

HVALIMO:

• Ostrina do roba
• Manjši in lažji od konkurence
• Ugodna cena za tak »komad«

GRAJAMO:

• Kljub manjši masi je še vedno precej težak

The post Tamron 150 – 500 mm: Zmagovalni kos appeared first on Tehnozvezdje.

Tamrona ni potrebno posebej predstavljati, v fotografiji je že 71 let in ga pozna praktično vsak bolj resen fotograf. Tokrat smo preizkusili tri objektive za Sonyev bajonet FE, ki na prvi pogled ne predstavljajo revolucije, so pa cenovno dostopni, kar v svetu brezzrcalnih aparatov ni ravno pogost pojav.

Začnimo s Tamronovo moderno klasiko, 28 – 200 mm Di III RXD. Majhen, kompakten objektiv, ki močno podpira fotografovo lenobo, saj pokriva znaten delež goriščnic, od širokokotnih do teleobjektiva. Začetna zaslonka f2,8 je na ravni fiksnih objektivov, končna f5,6 pa pri tem razponu goriščnice pričakovana. Teža je skromnih 575 g, tudi z dolžino 117 mm je med krajšimi objektivi. Preseneča premer filtra 67 mm, še bolj pa dejstvo, da je Tamronu uspelo objektiv vremensko zaščititi, kar pomeni, da mu dež ne bo prišel do živega. V praksi se dobro obnese, na račun ne povsem običajnega elektromotorja je ostrenje hitro in tiho ter s tem primerno tudi za snemanje videa. Objektiv je oster pri vseh goriščnicah, tudi pri odprti zaslonki. Kot tak je torej odličen sopotnik za izlete, ko želite imeti pri sebi čim manj oziroma se vam ne da nositi dodatne steklovine.

Razpon goriščnice od 70 do 300 mm je zadnjih nekaj let rahlo zapostavljen, saj imamo že lep čas objektive »superzum«, ki pokrivajo od 28 do 300 mm in še kaj poleg. A ne v brezzrcalnem svetu polnega formata (35 mm), kjer je ponavadi standardni objektiv poleg fotoaparat 24-70 mm ali nekaj njemu podobnega. In v tem primeru je 70-300 mm odličen dodatek, ki pokrije lep del tele območja in še malo čez. Tamron je tudi ta objektiv vremensko zatesnil, kar ga naredi zanimivega za fotolov ali kakšno drugo fotografiranje, kjer lahko pričakujemo težave s povečano vlago ali prahom. Motor za samodejno ostrenje je praktično neslišen in s tem primeren tudi za snemanje videa, ostrenje pa združljivo z vsemi načini, ki jih Sony podpira. Objektiv se je izkazal pri vseh goriščnicah, težav s kromatsko aberacijo ni bilo opaziti, poleg tega je tudi združljiv s Sonyevim programskim odpravljanjem optičnih težav v fotoaparatu. Edina zamera gre na račun zaslonke, ki je od 4,5 do 6,3, čeprav je to le malenkost slabše, kot smo pri takih objektivih vajeni. A to je cena kompaktnosti in premera prednje leče, ki tudi tu znaša 67 mm.

Za konec smo pustili objektiv 70 – 180 mm f2.8, ki meri bistveno višje kot predhodnika. Ob končni goriščnici 180 mm bo sicer marsikdo zastrigel z ušesi, saj smo praviloma vajeni 200 mm, a očitno se je snovalcem tako bolje izšlo glede optične sestave objektiva in same velikosti. Tamronu je namreč uspelo narediti enega od najmanjših teleobjektivov s stalno zaslonko f2,8. Tudi zanj velja, da je vremensko zaščiten, ostrenje je hitro in neslišno, optičnih napak praktično nismo opazili. Profesionalni fotografi sicer znajo pogrešati obroč za držanje in stativ, manjkajo tudi gumbi za omejevanje ostrenja, a večini to ne pomeni prav veliko. Veliko več odnese nizka masa in velikost objektiva, ki v torbici ne bo zasedal veliko prostora. Dodajmo še vremensko zaščito objektiva, 67 mm premer prednje leče in dobimo tako rekoč idealnega sopotnika za poročne fotografe oziroma tiste, ki jim je pomembna konstantna zaslonka na celem območju. Tudi neostrina je na ravni podobnih objektivov in tako z izjemo gumbov ne zaostaja za bistveno dražjimi modeli drugih proizvajalcev.

Pri Tamronu so se odločili za drugačen pristop in že pri amaterskih objektivih ponujajo tisto, kar drugi pri profesionalnih, vremensko zaščito. Praviloma amaterji o tem ne razmišljamo prav veliko, a ta lastnost pomeni tudi to, da delci prahu ne bodo prišli v sam objektiv, da o vlagi niti ne govorimo. Pozabljamo namreč, da vremenska zaščita svoje delo opravlja tudi takrat, ko na primer pridemo iz hladnega v topel prostor in se na fotoaparatu začnejo nabirati kapljice, ne le ohišju, ampak tudi v notranjosti, če ni ustrezno zaščiten. Tamron je svoje delo dobro opravil, nam fotografom preostane le, da njihove objektive čim bolje izkoristimo za lov na naše motive.

Posodil: Foto Beseničar

Objektiv Tamron 28 – 200 mm F/2,8 – 5,6 DI III RXD, cena 799 evrov

Objektiv Tamron 70 – 180 mm F/2,8 DI III VXD, cena 1199 evrov

Objektiv Tamron 70 – 300 mm F/4,5 – 6,3 DI III RXD, cena 649 evrov

The post Tamronov klasični trojček za brezzrcalne aparate appeared first on Tehnozvezdje.

Tokrat smo preizkus dobili dva posebneža, prvi je 100 – 400mm, drugi 28 – 135mm. Predvsem pri slednjem bo marsikdo zastrigel z ušesi in se vprašal zakaj, saj gre za dokaj standardno goriščnico, a odgovor je preprost. Objektiv je namreč namenjen snemanju videa.

Začnimo vseeno s fotografskim delom. Tega zastopa G Master FE G100 – 400mm f4.5 – 5.6 OSS, kakršno je polno ime objektiva. Zamikal bo predvsem ljubiteljem fotolova in narave, morda še kakšnega športnega fotografa. Če ga uporabimo na katerem od fotoaparatov iz serije A6XXX, dobimo zaradi manjšega tipala še dodatno podaljšanje goriščnice do 600 mm, kar še bolj približa motiv. Ker ima objektiv spremenljivo goriščnico, so inženirji to izkoristili za manjšo velikost pri 100 mm, če želimo 400 mm, se del objektiva izvleče. Izdelan je tako, kot se za serijo G Master spodobi, to pomeni, da je robusten in vremensko zaščiten. V notranjosti se skrivata dva motorja, ki skrbita za hitro premikanje leč, slednjih je namreč 22 v 16 skupinah. Najbližja razdalja ostrenja je le 0,98m, v praksi lahko objektiv občasno uporabite tudi za makro posnetke, čeprav zaradi 0,35x povečave ne pričakujte slona iz muhe.

Objektiv ima kar nekaj možnosti, ki fotografu olajšajo delo, od omejevanja ostrenja od 3 metrov do neskončnosti ali na celem območju, izbire načina umirjanja slike po obeh oseh ali samo eni, do  dodatne tipke, ki ji lahko določimo namen. Praktični del je pokazal, da je Sony odlično opravil svoje delo. Ostrenje je hitro, slika je ostra že pri odprti zaslonki, celo slabih 1,4 kilograma ne povzroča slabe volje, vse ostalo to namreč odtehta, vključno z mehko neostrino, ki doda svoje za piko na i. Objektiv se odlično obnese in praktično nismo našli pripomb, razen 2850 evrskih razlogov, kar zna biti za marsikaterega amaterja dokaj visoka stopnica. Alternativi sta dve, Sigma 100 – 400mm in Tamron 150 – 500mm, a obe imata končno zaslonko slabšo kot Sony in nista vremensko zaščiteni. Prva stane slabega tisočaka, druga polovico več, v razmislek pa ponujamo tudi nekaj iz Sonevih vrst, fotoaparat RX10 mark 3 ali 4. Morda se sliši absurdno, a če niste zagret fotolovec ali športni fotograf, boste imeli od slednjega bistveno več kot od namenskega objektiva.

Skočimo še v video svet. Čeprav je kar nekaj podjetij že pripravilo specializirane objektive, je Sonyjev FE PZ 28-135mm F4 G OSS posebnež med njimi. Tudi tu gre za objektiv iz serije G, kar pomeni vremensko zaščito in visoko kvaliteto izdelave. Goriščnica pokriva delovno območje, v katerem se znajde praktično vsak videosnemalec večino časa, se pravi od širokega kota do teleobjektiva in to s stalno zaslonko (f4). Poleg tega ima objektiv vgrajen umirjevalnik in samodejno ostrenje, oboje dokaj redek gost posebnih objektivov. Če dodamo še velike obroče, ki so prilagojeni z dodatnimi zobniki natančnejšemu upravljanju, dobimo pripomoček, po katerem bodo segli tisti, ki točno vedo, zakaj ga bodo uporabljali. Temu primerna je tudi cena 3700 evrov, a ta je tu drugotnega pomena.

Čeprav nismo z videom na ti, sta nas navdušili dve zelo uporabni možnosti tega objektiva. Prva je držanje ostrine na mestu, ne glede na spreminjanje goriščnice. Druga, prav tako zanimiva, je brezstopinjsko nastavljanje zaslonke. Z obema možnostma zna nekdo z znanjem in izkušnjami izvleči iz objektiva marsikaj uporabnega. Sonyjevega posebneža lahko brez težav uporabimo tudi za fotografiranje, saj je oster od roba do roba, tudi zaslonka z devetimi lističi pomaga k boljšemu končnemu rezultatu. Glede na ceno bo ta objektiv pristal bolj kot ne v rokah profesionalcev, nam, amaterjem, preostanejo druga, cenejša orodja.

Sony ima svojo linijo FE objektivov že dodobra zapolnjeno, kar je v tem trenutku njegova glavna prednost pred Nikonom in Canonom, predvsem slednji se zelo trudi zmanjšati razliko. Taki posebneži pa to razliko še malo povečujejo, saj ima Sony z istim bajonetom tudi serijo profesionalnih video kamer.

The post Sony G Master: Posebne foto-video enote (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Podobno kot pri avtomobilih so tudi tu črke v imenu pomembne. E je oznaka za Sonyev brezzrcalni bajonet, F pa dodatek, da gre za objektiv formata 35 mm. G je oznaka za profesionalno serijo, M za  Master, ki so si ga bolj kot ne izmislili marketingarji. Pustimo ob strani reklamno žlubodravščino in se zapodimo najprej v zgodovino.

Danes, ko imamo svetlobno močne objektive s spremenljivo goriščnico, ki pokrijejo vse od širokega kota do teleobjektiva, si težko predstavljamo, kako so fotografi včasih delali. Večinoma le en objektiv, če je bilo možno še širokokoten in krajši tele objektiv. Tako se je oblikovala “sveta trojica”, največkrat 28, 50 in 85 mm, a variacije segajo od 15 do 135 mm. Če se še malo spustimo v fiziko, so teleobjektivi po zgradbi bolj preprosti kot kakšen širokokotnik, kjer je potrebno odpravljati različne optične napake. In če se ustavimo pri normalnih zaslonkah, so lahko tudi relativno majhni. Goriščnica 135 mm je še na meji med sprejemljivo velikostjo in vidnim kotom, poleg tega je bil včasih že predstavnik teleobjektivov in se tako obdržal do modernih dni. Preskočimo sedaj nekaj desetletij in se preselimo v digitalno dobo, ki je prinesla kar nekaj sprememb, med pomembnejšimi drugačne zahteve fotografov. Te so ostrina objektiva od roba do roba pri najbolj odprti zaslonki ter seveda čim večja svetlobna moč. Fizika je sila preprosta reč, za večjo svetlobno moč je potrebno zbrati več svetlobe, za odpravljanje optičnih napak in večje ostrine skrbi večje število sklopov leč, kar nas privede do krepko večjih objektivov, kot smo jih bili vajeni še dobro desetletje nazaj.

Sonyeva 135tka je tipičen primer tega. Premer zunanje leče je 82 mm, teža pa le 50 gramov manj kot kilogram. Še ena malenkost – svetlobna moč objektiva je f1,8, kar je za približno tretjino zaslonke bolje kot pri Canonovi ali Nikonovi 135ki, ki se ponašata z zaslonko f2,0. Fotoaparat Sony A7 je tako bolj zadnji pokrovček za objektiv na njem, kar pomeni, da je potrebno uporabiti obe roki za boljše rokovanje, saj je vsa teža praktično v objektivu. Vse zgoraj opisano moramo dopolniti še z enim podatkom, hitrostjo ostrenja. Zaradi same teže stekla, ki ga mora objektiv pomikati, je Sony razdelil delo na dva sklopa in s tem pohitril delo, obenem tudi olajšal delo motorjem za premik leč. Po domače povedano, naredil je monstruma. Kljub masi je zadeva še vedno obvladljiva, ostrenje hitro in gladko, kvaliteta posnetkov odlična. Objektiv je kontrasten pri odprti zaslonki in ima odlično ostrino ter izriše mehko ozadje. Skratka vse, kar pričakujete od takega objektiva. Močna vpadna svetloba ga zna zmotiti, a to popestri posnetek, če tako želite.

Optično in kar se izdelave tiče objektivu ni česa zameriti, kar nas privede do cene, ki se pri nas ustavi malo pod dvema tisočakova. Edina resna konkurenca je Sigma, ki je dobrih 500 evrov cenejša, medtem ko je Zeissov Batis za dobro zaslonko slabši (f2.8) in le malo cenejši. Canon in Nikon imata oba svoja predstavnika iste goriščnice, vendar, kot rečeno, z zaslonko f2,0. Se pa to zna spremeniti, ker oba še dopolnjujeta svoj arzenal brezzrcalnih objektivov, ki je pri Sonyu že lepo zapolnjen.

Če dodamo odlično izdelavo, izbirnik za zaslonko, izbiro območja ostrenja ter dodaten nastavljiv gumb dobimo celotno sliko, ki ga postavi ob bok najboljšim pri tej goriščnici. To sicer rahlo opraviči njegovo ceno, a vseeno ne bo ravno pogost gost v fotografskih torbah. Že omenjena Sonyeva 85ka, ki je več kot trikrat cenejša, svoje delo dobro opravi, čeprav je vidna razlika predvsem zaradi optičnih popačenj oziroma rahlo bolj stisnjenih potez obraza. To je sicer že stvar umetniškega vtisa, a marsikdo raje poseže po daljši goriščnici. Sony pa je tu odlično opravil svoje delo.

HVALIMO

• Hitro in gladko ostrenje, veliki masi navkljub
• Odlična optika in ostrina
• Dobri kontrasti pri odprti zaslonki
• Mehko zabrisano ozadje (bokeh)

GRAJAMO

• Velik in težak
• Močna vpadna svetloba mu lahko povzroča probleme
• Smo že omenili ceno?

The post Sony FE 135 mm f1.8 GM: Drag, vendar brez prave konkurence appeared first on Tehnozvezdje.

Veliko tipalo

Nokia 808 Pureview in  NokiaLumia 1020

Telefona, ki sta si tipalo sposodila pri takratnih zmogljivih žepnikih, saj je bila velikost 1/1,7 palca. No, imelo je 41 milijonov točk, tako da neposredno sposojeno ni bilo, fotoaparat s čim podobnim nismo srečali. Zato sta omogočala »hibriden« zum, kar je pomenilo fotografije z manjšo ločljivostjo (pet megapik) in uporabo »presežnih« točk na tipalu za izboljševanje slik pri digitalnem povečevanju. Model 808 je temeljil še na sistemu Symbian in je bil zato skoraj neuporaben kot pametni telefon. Kaj naj z najboljšo mobilniško fotografijo, če jo z muko kam pošljem ali naložim? Lumia 1020 je bila prav tako omejena s sistemom Windows Phone in se ni mogla pohvaliti s hitrostjo. Obe je pestila tudi precejšnja izboklina zaradi tega tipala in ustreznega objektiva. Podoben princip, a brez izbokline in ustrezno zmogljivim procesorjem je letos posvojil Huawei P20 Pro, tudi zaradi nekdanjih Nokijinih inženirjev, ki so zdaj zaposleni v kitajski korporaciji.

Panasonic CM1

Japonci so šli še korak dlje, saj so vgradili kar enopalčno tipalo, kakršne srečamo v superžepnikih serije TZ ali FZ. Toda vse ostalo glede tega telefona, ki je bil za tiste čase salamensko drag – danes se devetsto evrov niti ne bi slišalo tako pregrešno veliko –, ni bilo na nivoju iPhonov ali Galaxyjev S. Reč je ostala tako nišna in spregledana, da ne vemo niti tega, ali je bila kakovost fotografij zares kaj posebnega.

Notranji zum

Asus Zenfone Zoom in Oppo 5X

Se kdo še spomni Sonyjev fotaparatov serije T? Bili so res tanki, a so ponujali večkratni optični zum, ki je bil skrit v ohišju. Enak trik z notranjimi premičnimi lečami so poskušali izvesti najprej v Asusu in potem še v Oppu. Pri prvem je bil razpon trikraten, pri drugem kar petkraten. Toda znova so bili kompromisi prehudi. Asusov telefon je bil debel in izbira Intelovega procesorja je bila nasrečna. Tudi kupiti se ga ni dalo skoraj nikjer. Kar je še bolj veljalo za Oppov izdelek.

Nokia N93

Še pred omenjenima je bila morda najbolj fotografska Nokia, kar so jih kdaj naredili. Vlogerski telefon deset let pred vlogerji. Premičen objektiv se je ponašal s trikratnim optičnim zumom in napisom Zeiss, tipalo je premoglo tri megapike, kar za leto 2006 sploh ni bilo slabo. V modernem obdobju pametnih telefonov ni nihče več poskušal s čim podobnim.

Telefon-fotoaparat

Samsung Galaxy Camera in Galaxy K Zoom

Zato pa je Samsung pred leti izdeloval fotoaparate, ki so bili hkrati telefoni. Ali obratno. Na pogled sta bila oba modela vsekakor povsem fotografska, a z večjim zaslonom, kot je običajno pri teh napravah, ter vso povezljivostjo in androidnimi zmožnostmi. Ponujala sta desetkratno optično povečavo in ksenonsko bliskavico, kakovost fotografij je bila zelo spodobna. Žal pa sem pri obeh imel občutek slabe integracije, kot da bi preprosto zlepili skupaj telefon in fotoaparat. Tudi večini kupcev se ideja, da bi ves čas nosili s seboj »fotič« namesto tankega in elegantnega fona, ni zdela posebej privlačna. Samsung pa je koncept nato opustil.

Modularen fotografski dodatek

Hasselblad True Zoom

Obuditi ga je poskušal Lenovo oz. Motorola. Prav na prej opisan način – fotoaparat se magnetno pritrdi na telefon. Zadeva je v praksi obupna in nikakor ni vredna znamke, pod katero jo prodajajo. Približno polovica posnetkov, ki sem jih naredil z njo, ni bila ostrih, saj je bilo samodejno ostrenje katastrofalno slabo. Tudi aplikacija je zaostajala za običajnimi in za enako ceno (tristo evrov) se dobi veliko boljši samostojen fotoaparat.

Rdeča nit pri vseh omenjenih, na kakšno noro idejo pa sem verjetno še pozabil, je tako slaba izvedba ne nujno napačnega koncepta. Ali fotoaparat ni ponujal bistvene prednosti pred običajnimi, vgrajenimi v telefone, ali je bila naprava prevelika in predebela, skoraj praviloma je bil sam telefon povprečen. Če dobimo kombinacijo teh dejavnikov in še odbijajoče cene, pa je jasno, kam pridemo. Nikamor. To so ugotovili tudi računovodje pri vseh omenjenih projektih in preklicali razvoj morebitnih naslednikov, četudi bi bili mogoče že bistveno bolj privlačni.

The post Saj tak telefon so že naredili, pa se ni prijel appeared first on Tehnozvezdje.

O prvemu Nikonovemu brezzrcalnemu preizkusu, ki uradno ni mrtev, le na odstavnem tiru (da, tak je uraden odgovor) smo že pisali, sedaj je konec igranja in čas je resen vstop v ta trg. Za začetek dva fotoaparata in trije objektivi, ki jim bo v roku dobrega leta sledilo še 9, od tega nekaj prav posebnih. Recimo 58 mm f1.2 bo zagotovo pritegnil kar nekaj pozornosti. A tudi 35 mm in 50 mm f1.8, ki bosta na voljo prvim kupcem, nista od muh, da o 24-70 mm f4 niti ne zgubljamo besed.

Skratka, Nikon se je dobro pripravil, zdaj pa k podrobnostim. Prva in daleč najpomembnejša novost je nov bajonet z enim od največjih premerov med 35 mm fotoaparati, meri namreč 55 mm. Za primerjavo, stari F bajonet ima premer 44 mm, Canon EF-M 46.5 mm, Sony E bajonet pa malenkost manj, 46.1 mm. K temu je potrebno dodati še najkrajšo razdaljo od roba bajoneta do tipala, ki znaša borih 16 mm. Na ta račun imajo snovalci objektivov zelo proste roke in lahko brez težav naredijo objektive z zaslonko f0.7 na eni strani, na drugi pa lahko izvedejo avtomatsko ostrenje v objektivu z zaslonko f0.95. To je ena od možnosti, druga, za večino bolj zanimiva je večja ostrina na robovih, ki bo dosegljiva že pri odprtih zaslonkah. Demonstracijski posnetki sicer veliko povedo, a pravi preizkus bo še več. Naše mnenje je, da je zaenkrat ravno to največja prednost novega Nikonovega sistema, ki bo dopuščala veliko več svobode, kot jo ima recimo v tem trenutku Sony. Kaj bo naredil Canon, bomo še videli, a če bodo obdržali EF-M bajonet, so bolj kot ne na istem kot Sony, v nasprotnem primeru bodo kar nekaj svojih uporabnikov pustili na cedilu. V obeh primerih ne ravno zavidljiv položaj.

Sedaj pa še k ostalim tehničnim lastnostim. Fotoaparata sta tako rekoč brezzrcalni ekvivalent zrcalnorefleksnima modeloma, D750 in D850. A da ne gre le za preslikavo, je tu kar nekaj novosti. Najbolj opazna je vsekakor umirjevalnik na tipalu, kot ga ima večina novejših brezzrcalnih fotoaparatov. Slednji zmore umirjanje v vseh oseh in naj bi prinesel do pet zaslonk daljše čase. Bomo videli. Druga velika novost je konkretna podpora za video, se pravi zmogljivi kodeki, vključno z Nlog in časovno kodo, kot jo poznajo profesionalne video kamere, prikaz zebre in tudi 10 bitni video HDMI video izhod. Lahko bi rekli tudi kamera, ki je hkrati fotoaparat. Obe ohišji sta identični, razlika je le v tipalu in z njim povezanimi lastnostmi. Zmogljivejši oziroma visokoločljivostni model ima 45,7 milijonsko tipalo s 493 točkami za ostrenje, drugi ozirom nizkoločljivostni pa 24 milijonsko tipalo z 273 točkami za ostrenje. ISO vrednosti takisto malenkost odstopajo, pri prvem od ISO 64 – 25600, pri drugem ISO 100 – 512000. Od tu naprej sta fotoaparata zopet enaka, enak procesor za obdelavo posnetkov, enak razpored gumbov in menijev in seveda oba vremensko zatesnjena. Posebno omembo si zasluži elektronsko iskalo, ki premore 3,6 milijona točk in stalno osvežitev 60 posnetkov na sekundo. Tudi klasični LCD zaslon je dobil nadgradnjo na 2 milijona točk, o tem, da je občutljiv na dotik, pa ni vredno izgubljati besed. Ker fotoaparata še nismo držali v rokah, težko govorimo o ohišju, a iz posnetkov je razvidno, da so poskrbeli za konkretno držalo in dovolj velike gumbe kljub manjšemu ohišju. Baterija naj bi zdržala do 700 posnetkov in čeprav je nova, je fotoaparat združljiv s starejšimi, kot jih imata že omenjena D850 ali D750. Brezžična povezava omogoča prenos posnetkov in krmiljenje fotoaparata, seveda je vsa starejša oprema (bliskavice in večina dodatkov) združljiva z novincema. Nikon je poskrbel tudi za adapter, ki omogoča uporabo vseh Nikonovih F objektivov, avtomatsko ostrenje pa deluje z novejšimi, ki imajo motor vgrajen v objektiv.

Prvi vtis o novem Nikonovem sistemu je vsekakor zelo spodbuden in pozitiven, saj so snovalci pot naprej zastavili zelo široko. V fotoaparata so dali tako rekoč vse, kar je v tem trenutku od elektronike razpoložljivega in sta zelo konkreten odgovor na Sonyeva A7 in A7 R mark III. Slednji si je tržni delež kar konkretno prigaral in verjetno ga ne bo izpustil kar tako iz rok. Vemo še vsaj za enega tekmeca, Fujifilm namerava hitro predstaviti cenejšo različico srednje formatnega fotoaparata, neznanka je le še Canon. Bi Nikon moral predstaviti svoj resen brezzrcalni sistem že pred letom ali dvema? Morda, a nesporno dejstvo je, da se danes od fotoaparata pričakuje bistveno več, kot pred leti in kljub tehniki, bo v fotoaparatih slej kot prej začela prevladovati programska oprema. Prvi, ki bo znal to dvoje izkoristiti, bo zmagovalec, ostali bodo ostali v spominu čedalje starejših fotografskih navdušencev, ki počasi izumiramo. Vse preostale tehnične lastnosti pa si preberite v uradnem sporočilu za javnost.

Tukaj pa je še Matjaževo mnenje, kaj prinaša novi sistem.

The post Brezzrcalni fotoaparati: Nikonova vojna Z v polnem formatu appeared first on Tehnozvezdje.

Anhui Changgeng Optics Technology Co. večini zemljanov pove bore malo, Laowa pa vsaj fotografom postaja čedalje bolj znano ime. Dokaj mlado kitajsko podetje, ki ga drugače poznamo pod imenom Venus Optics ima blagovno znamko Laowa, ki je sicer zelo mlada, a uspešno prodira med fotografe, predvsem s širokokotnimi in makro objektivi. Pred časom so že predstavili 7,5 mm objektiv za micro 4/3, prav tako imajo 12m m in 15 mm za polni format ter še nekaj zanimivih makro objektivov. Sedaj je prišel na vrsto tudi svet APS-C, brezzrcalni seveda. Novinca z devetimi milimetri goriščnecrazdalje tako dobite v izvedbah za Fujifilm x (to smo tudi preizkusili), Canon EF-M in Sony E bajonet. Vse različice so po ostalih tehničnih lastnostih enake, le bajonet je drug.

Začnimo z merami, objektiv meri le 60 x 53mm, sprednja leča sprejme filtre 49 mm in tehta slabih 215 gramov. Hudo majhna zadeva. Za primerjavo, Fujifilmov objektiv 10 – 24 mm meri 7 8mm x 87 mm in tehta skoraj dvakrat toliko, 410g. Laowa 9 mm ima pričakovano ročno ostrenje in nastavljanje zaslonke, ki ima največjo vrednost f2,8. Že pri tej vrednosti je globinske ostrine zelo veliko, od dobrega metra naprej do neskončnosti lahko pričakujete, da bo vse ostro, medtem ko je najbližja razdalja ostrenja 12 cm, ki se meri od tipala. V praksi to pomeni, da boste imeli objekt dobrih 5 cm pred prvo lečo. Zaslonko lahko zaprete do f22 in ima 7 lističev, kar je odlična novica za nočne ali dnevne posnetke s točkastimi viri svetlobe. O zaslonke f8 bo štirinajstkraka zvezdica lepo vidna, bolj boste zaprli zaslonko, večja bo.

Objektiv se lahko pohvali še z asferičnimi in ED lečami, ki posrkrbijo za manjše sipanje svetlobe in s tem zelo malo kromatske aberacije. Sem že omenil, da je objektiv rektilinearen? Po domače, črte bodo ravne, tako navpične kot vodoravne, kar pomeni, da je idealen za arhitekturo, popotniško in pokrajinsko fotografiranje. Tudi za ulično fotografijo se ga da uporabiti, le za ljudi in portretiranje ni najbolj priročen. Se da, a le, če slednji ostanejo čim bližje centru posnetka, drugače so obrazi preveč razpotegnjeni. Kaj pravzaprav objektivu manjka? Prvo v vrsti je avtomatsko ostrenje in zaslonka oziroma prenašanje podatkov v fotoaparat, kajti EXIF zapiše le čas, ne pa tudi vrednosti zaslonke. Drugo, močno vinjetiranje pri odprti zaslonki, ki se popravi šele pri vrednosti nad f5.6. Na srečo se slednje da odpraviti v večini programov brez posebnih težav, v Lihgtroomu si lahko naredite svoj profil za hitrejše odpravljanje.

Tretja stvar, zaslonka. Če bi bila f2,0, bi bil objektiv še zanimivejši, a bi trpela velikost in verjetno tudi cena, ki že sedaj ni ravno nizka v primerjavi s konkurenco. Slednja je najmočnejša pri Samyangu 12 mm, a je ta objektiv krepko ožji. Približajo se mu že omenjeni Fujifilm 10 – 24 mm, Sony FE 10 – 18 mm in Canon EF-M 11 – 22 mm. Dva milimetra se ne sliši veliko, a ko preračunamo na polni format, je to že tri in še malo, kar se že pozna. Poleg tega so originalni objektivi še večji, težji in dražji, le Canon je cenejši, a ima tudi najslabšo svetlobno moč.

Laowa 9 mm je torej mali širokokotni posebnež, ki sicer ne bo obvezen del vsake fotografske torbe, zna pa navdušiti tiste, ki imajo radi široki kot. Namreč majhen premer filtra za seboj potegne tudi bistveno cenejše filtre, da o sami velikosti in s tem teži niti ne govorimo.

The post Široko, širše, Laowa 9 mm appeared first on Tehnozvezdje.