Saj tak telefon so že naredili, pa se ni prijel
Matjaž Ropret 11. oktobra 2018 ob 13:17

Nekaj časa sta bila v modi dva. Potem smo pomladi prešli na tri in zdaj že na štiri. Govorim o številu objektivov glavnega fotoaparata v telefonih. In tako se marsikdo že sprašuje, ali nam bodo kmalu celotno zadnjo stran telefona posejali z lečami in tipali. Če imajo tri različne goriščnice še nekako smisel, nekje pač mora biti meja razumnega. In mogoče bi se dalo drugače. V bistvu smo marsikakšno alternativno rešitev že videli, a so vse plesale samo eno poletje (ali zimo). Zakaj?

 

Veliko tipalo

Nokia 808 Pureview in  NokiaLumia 1020

 

Telefona, ki sta si tipalo sposodila pri takratnih zmogljivih žepnikih, saj je bila velikost 1/1,7 palca. No, imelo je 41 milijonov točk, tako da neposredno sposojeno ni bilo, fotoaparat s čim podobnim nismo srečali. Zato sta omogočala »hibriden« zum, kar je pomenilo fotografije z manjšo ločljivostjo (pet megapik) in uporabo »presežnih« točk na tipalu za izboljševanje slik pri digitalnem povečevanju. Model 808 je temeljil še na sistemu Symbian in je bil zato skoraj neuporaben kot pametni telefon. Kaj naj z najboljšo mobilniško fotografijo, če jo z muko kam pošljem ali naložim? Lumia 1020 je bila prav tako omejena s sistemom Windows Phone in se ni mogla pohvaliti s hitrostjo. Obe je pestila tudi precejšnja izboklina zaradi tega tipala in ustreznega objektiva. Podoben princip, a brez izbokline in ustrezno zmogljivim procesorjem je letos posvojil Huawei P20 Pro, tudi zaradi nekdanjih Nokijinih inženirjev, ki so zdaj zaposleni v kitajski korporaciji.

Panasonic CM1

Japonci so šli še korak dlje, saj so vgradili kar enopalčno tipalo, kakršne srečamo v superžepnikih serije TZ ali FZ. Toda vse ostalo glede tega telefona, ki je bil za tiste čase salamensko drag – danes se devetsto evrov niti ne bi slišalo tako pregrešno veliko –, ni bilo na nivoju iPhonov ali Galaxyjev S. Reč je ostala tako nišna in spregledana, da ne vemo niti tega, ali je bila kakovost fotografij zares kaj posebnega.

Notranji zum

Asus Zenfone Zoom in Oppo 5X

Se kdo še spomni Sonyjev fotaparatov serije T? Bili so res tanki, a so ponujali večkratni optični zum, ki je bil skrit v ohišju. Enak trik z notranjimi premičnimi lečami so poskušali izvesti najprej v Asusu in potem še v Oppu. Pri prvem je bil razpon trikraten, pri drugem kar petkraten. Toda znova so bili kompromisi prehudi. Asusov telefon je bil debel in izbira Intelovega procesorja je bila nasrečna. Tudi kupiti se ga ni dalo skoraj nikjer. Kar je še bolj veljalo za Oppov izdelek.

Nokia N93

Še pred omenjenima je bila morda najbolj fotografska Nokia, kar so jih kdaj naredili. Vlogerski telefon deset let pred vlogerji. Premičen objektiv se je ponašal s trikratnim optičnim zumom in napisom Zeiss, tipalo je premoglo tri megapike, kar za leto 2006 sploh ni bilo slabo. V modernem obdobju pametnih telefonov ni nihče več poskušal s čim podobnim.

Telefon-fotoaparat

Samsung Galaxy Camera in Galaxy K Zoom

Zato pa je Samsung pred leti izdeloval fotoaparate, ki so bili hkrati telefoni. Ali obratno. Na pogled sta bila oba modela vsekakor povsem fotografska, a z večjim zaslonom, kot je običajno pri teh napravah, ter vso povezljivostjo in androidnimi zmožnostmi. Ponujala sta desetkratno optično povečavo in ksenonsko bliskavico, kakovost fotografij je bila zelo spodobna. Žal pa sem pri obeh imel občutek slabe integracije, kot da bi preprosto zlepili skupaj telefon in fotoaparat. Tudi večini kupcev se ideja, da bi ves čas nosili s seboj »fotič« namesto tankega in elegantnega fona, ni zdela posebej privlačna. Samsung pa je koncept nato opustil.

Modularen fotografski dodatek

Hasselblad True Zoom

Obuditi ga je poskušal Lenovo oz. Motorola. Prav na prej opisan način – fotoaparat se magnetno pritrdi na telefon. Zadeva je v praksi obupna in nikakor ni vredna znamke, pod katero jo prodajajo. Približno polovica posnetkov, ki sem jih naredil z njo, ni bila ostrih, saj je bilo samodejno ostrenje katastrofalno slabo. Tudi aplikacija je zaostajala za običajnimi in za enako ceno (tristo evrov) se dobi veliko boljši samostojen fotoaparat.

 

Rdeča nit pri vseh omenjenih, na kakšno noro idejo pa sem verjetno še pozabil, je tako slaba izvedba ne nujno napačnega koncepta. Ali fotoaparat ni ponujal bistvene prednosti pred običajnimi, vgrajenimi v telefone, ali je bila naprava prevelika in predebela, skoraj praviloma je bil sam telefon povprečen. Če dobimo kombinacijo teh dejavnikov in še odbijajoče cene, pa je jasno, kam pridemo. Nikamor. To so ugotovili tudi računovodje pri vseh omenjenih projektih in preklicali razvoj morebitnih naslednikov, četudi bi bili mogoče že bistveno bolj privlačni.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja