Sonyjev fotografski iPhone
Lenart J. Kučić 20. avgusta 2018 ob 06:47

Ko sem pred več kot desetimi leti v Londonu spremljal evropsko predstavitev prvega Applovega iphona, je bilo prebiranje medijskih poznavalcev še bolj zanimivo od opazovanja množice čakajočih oboževalcev. Izoblikovala sta se dva tabora. Prvi so trdili, da bo nova naprava spremenila celotno panogo mobilne telefonije, saj da je Steve Jobs končno predstavil vse tisto, kar bi že od začetka morali biti vsi pametni mobilniki. Drugi tabor je bil veliko bolj zadržan, saj so v iphonu videli predrag in zelo pomanjkljiv mobilnik, ki ni podpiral niti pošiljanja večpredstavnih sporočil.

Argumenti dvomljivcev so se zdeli bolj prepričljivi. Iphone je bil po tehničnih zmogljivostih bistveno slabši od tedanjih vrhunskih nokii. Sprejem signala je bil slabši kot pri najcenejših mobilnikih, uporabniki še niso mogli izbirati aplikacij in napravi dodati novih zmožnosti. Danes si takšne pomisleke težko predstavljamo. Majhnemu žepnemu računalniku je bilo veliko laže dodati telefonske naloge kot telefone naučiti računalniških veščin. Pri Applu so vse očitane pomanjkljivosti odpravili v prihodnjih različicah in proizvajalci mobilnikov so začeli – bolj ali manj uspešno – posnemati iphone, kar počnejo še danes.

Na svoje prvo druženje z iphonom in boje novinarskih »telefončkarjev« z »gedžetarji« sem znova pomislil pred približno petimi leti, le da sem preizkušal čisto drugačno novost: prvi sonyjev brezzrcalnik polnega formata a7.

Nespodbudni začetki

Sony a7m3

Pri Sonyju so z a7 potrdili zagotovila, da v nasprotju s Samsungom ostajajo v svetu fotografije  – kljub razmeroma skromnim rezultatom brezzrcalnikov nex. S prvim brezzrcalnikom polnega formata in 24 megapikami razločljivosti so hoteli nagovoriti uporabnike, ki so potrebovali večje tipalo kot so jih ponujali nexi. (ti so imeli manjše tipalo aps-c). Kar pomeni, da so hoteli z a7 pritegniti poklicne in druge zahtevnejše fotografe.

Pozitivno so ga sprejeli predvsem ljubitelji tehnoloških novosti in gedžetov – podobno kot nekoč iphone. Manj navdušeni so bili fotografski kritiki, saj v a7 niso prepoznali resnega fotografskega orodja.

V primerjavi z vrhunskimi canoni in nikoni je bil a7 precej nebogljen. Uporabniki fotografskih forumov in spletnih strani so mu očitali počasno ostrenje, premalo zmogljivo baterijo, razmeroma visok šum pri fotografiranju v šibkejši svetlobi, elektronsko iskalo namesto optičnega in nerodne nastavitve v izbirnikih. Med pregledovanjem in obdelavo datotek je bilo jasno, da pri Sonyju še ne znajo dovolj dobro nastaviti slikovnih algoritmov, saj so imeli precej težav z nastavitvijo beline in nastavitvami obraznih tonov. Še večja pomanjkljivost je bilo pomanjkanje objektivov, ki je pestila že uporabnike nexov. Sonyjevih je bilo premalo in so bili dragi, neodvisni proizvajalci (Sigma, Tamron …) še niso upali tvegati z nepreverjenim fotografskim sistemom.

Preizkuševalci nismo mogli realno oceniti, kako se fotoaparat obnaša v praksi. S preizkusnim modelom smo večinoma dobili samo priloženi standardni zum, ki ni bil primeren za resno delo in ni pokazal dejanske zmogljivosti ali slabosti tipala. Pričakovali smo, da so pri Sonyju poslušali pritožbe lastnikov nexov in bodo vsaj za kupce a7 čim prej predstavili uporaben nabor objektivov, sploh če so zares merili na zahtevne in poklicne fotografe. A so se odločili za precej drugačno strategijo, ki je dolgo jezila – in še vedno jezi – večino fotografskih tradicionalistov.

Več ohišij kot objektivov

Namesto objektivov in dodatne opreme so predstavili nova ohišja. Prvi a7 sta sledila a7r in a7s. Po videzu so si bile naprave zelo podobne, skoraj enake, le notranjost je bila precej drugačna. A7r je imela tipalo z višjo razločljivostjo (36 megapik), pri a7s pa so tipalu bistveno znižali razločljivost (na samo 12 megapik), in hkrati povečali občutljivost, kar je bilo zlasti uporabno za zajem videa. Poleg standardnega fotoaparata a7 so tako poskrbeli še za dve specifični fotografski niši. Tiste, ki so potrebovali kar največjo ostrino in razločljivost, je nagovarjala serija r, za snemalce videa je bila zanimiva serija s.

Slabi dve leti po predstavitvi prve generacije a7 so naboru ohišij dodali drugo generacijo vseh treh modelov: a7II, a7rII in a7sII. V zadnjem letu so a7 in a7r osvežili še s tretjo generacijo, kar skupaj pomeni kar osem različnih različic enega fotoaparata. Vsaka naslednja generacija je bila dražja in je prinesla izboljšave, ki so jih pogrešali kupci prejšnjih različic. Osnovna a7II je dobila hitrejše samodejno ostrenje in umirjevalnik slike. A7rII so prav tako izboljšali hitrost ostrenja in povečali razločljivost tipala na 42 megapik. S tretjo nadgradnjo sta oba modela postala zares uporabna in kot taka prepričala vse več tradicionalnih fotografskih kritikov. Precej se je popravila tudi ponudba objektivov in pretvornikov (adapterjev) za objektive drugih blagovnih znamk, predvsem Canona. Zato so Sonyjeva ohišja za določene namene vse pogosteje kupovali uporabniki konkurenčnih sistemov.

Takšen pristop je bil za fotografsko precej nenavaden. Canon in Nikon sta v najvišjem segmentu  običajno predstavila samo po eno vrhunsko in eno zmogljivo ohišje, ki so jih kupovali zvesti uporabniki njihovega sistema. Ko so v trgovine prišli novi modeli, preteklih ni bilo več mogoče kupiti. Pri Sonyju p

a je mogoče še danes kupiti starejše različice a7, saj so jih ohranili na trgu, podobno kot zmogljive žepnike rx100 ali hibridne rx10. Zato lahko kupci sami izberejo, katere zmogljivosti potrebujejo in so jih pripravljeni plačati. Prvo a7 je tako mogoče v tujih spletnih trgovinah kupiti za dobrih 700 evrov, kar ponuja verjetno najcenejšo vstopnico v digitalno fotografijo polnega formata (a7III je več kot trikrat dražja). Toda pri Sonyju so še vedno potrebovali fotoaparat, zaradi katerega bi fotografi prestopili v njihov tabor, saj serija a7x ni bila dovolj prepričljiva. Zato so sistemu dodali novo, višjo številko.

Sedmicam se pridruži nova številka

Na predstavitvi a9 so predstavniki Sonyja samozavestno napovedali, da se lahko njihova brezzrcalna novinka pomeri z najbolj zmogljivimi fotografskimi orodji, ki jih predstavljata Canonov 1dxII in Nikonov d5 – oba namenjena predvsem športnim fotografom.

Resničnost trditve bodo morali potrditi ali ovreči športni fotografi, saj sem si lahko v nekaj dneh preizkusa ustvaril samo nekaj prvih vtisov. Kljub temu lahko potrdim, da so inženirji s trenutno najdražjim brezzrcalnikom na trgu – a9 stane približno 4300 evrov – morda prvič pokazali resnične prednosti nove tehnologije v primerjavi s tradicionalnimi dslr.

Zasnova je bolj preprosta, saj potrebujejo brezzrcalniki manj gibljivih mehanskih delov, zato je lahko a9 veliko manjša in dvakrat lažja kor Canonov 1dx ali Nikonov d5 (približno 700g namesto 1,5 kg). Z a9 je mogoče zajeti kar 20 posnetkov na sekundo, ker ga ne omejuje mehanika zrcala in prizme. Elektronsko iskalo prvič deluje brez zatemnitve med posnetki, kar je bila ena njegovih večjih slabosti (ni bilo mogoče slediti hitro premikajočih se motivov). Hitrosti elektronike tokrat uspe slediti tudi samodejno ostrenje, zmogljivejše baterije ni več treba zamenjati že po nekaj sto posnetkih. Ohišje podpira dve pomnilniški kartici, dobrodošla je tudi možnost uporabe neslišnega elektronskega zaklopa.

Na tehnične zmogljivosti a9 nisem imel pripomb. Kljub temu pa nisem bil prepričan, ali bodo športni fotografi pripravljeni tvegati menjavo sistema in zamenjati preizkušena »canikonova« orodja. Odziv športnih in akcijskih fotografov je ključen za prodajo a9, saj nihče drug ne potrebuje takšne hitrosti. Tretja generacija a7 in a7r je za večino fotografov boljši nakup, saj oba modela že uporabljata nekatere tehnologije iz a9 (hitro ostrenje, boljše iskalo, elektronski zaklop, baterijo …) in sta precej cenejša. Zato sem a9 videl predvsem kot konceptno napravo: dokaz, kaj vse omogočajo sodobni brezzrcalniki. Razlike med dslr in brezzrcalniki so postale z a9 zanemarljive. Toda za prevlado na fotografskem trgu niso dovolj samo dobri izdelki.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Drugačen fotografski ekosistem

Fotografska podjetja so se v preteklosti zelo potrudila, da so si ustvarila in ohranila zveste skupine uporabnikov. Ponudnika opreme v praksi ni prav lahko zamenjati. Fotografi pri delu nimajo časa razmišljati o nastavitvah ali raziskovati nove zasnove izbirnikov. Od proizvajalca pričakujejo, da bodo lahko na novem ohišju še naprej uporabljali objektive, za katere so plačali tudi po več tisoč evrov. Fotografski zvezdniki in agencije imajo s proizvajalci sklenjene posebne pogodbe, ki jim omogočajo uporabo in vzdrževanje opreme. Zelo močna je tudi čustvena pripadnost fotografski znamki, še zlasti med ljubiteljskimi fotografi.

Sonyjev pristop je drugačen. Proizvajalci množične zabavne elektronike težko pričakujejo, da bodo potrošniki zelo navezani na njihove izdelke. Le redki kupci se odločilo za nakup celotnega sistema hišne zabave pri eni znamki – televizorja, zvočnikov, glasbenega sistema –, ali pričakujejo, da bodo televizorji še čez deset let združljivi z novimi komponentami. To pomeni, da morajo podjetja zelo pragmatično izračunati, koliko jih stane razvoj in koliko kosov morajo prodati po vsem svetu, da se jim izdelek splača. Potem ga lahko v celoti zamenjajo in predstavijo nekaj drugega, čeprav se morda zamerijo lastnikom starejših naprav. Proizvodni cikli so zato bistveno krajši kot pri tradicionalnih fotografskih podjetjih. Veliko večje so tudi možnosti skupne uporabe tehnologij, ki jih razvijajo v drugih oddelkih: zaslonov, baterij, čipov, tipal in druge elektronike.

Razvoj novih modelov je za Sony precej cenejši kot pri drugih proizvajalcih, ki so vse bolj odvisni od njihove tehnologije. Prevlada na trgu svetlobnih tipal je tako močna, da Sony že velja za nekakšen »digitalni Kodak«. S tipali opremljajo večino fotografskih podjetij – tudi Canon in Nikon –, zelo malo tekmecev imajo tudi pri razvoju tipal za mobilnike. Njegovega vpliva na fotografski trg zato ni mogoče ocenjevati predvsem po kritikah njihovih fotoaparatov, podobno kot nekoč pri iphonu. Fotoaparate polnega formata so spremenili v množične potrošniške izdelke, ki jih uporabniki izbirajo glede na projekte in trenutne zahteve. Zanje se odločajo tudi nefotografi in uporabniki drugih fotografskih sistemov, kadar potrebujejo dodatno ohišje za specifičen namen. Fotografiranje s sonyjem morda nikoli ne bo pomenilo statusnega simbola. Toda njihov tržni delež bo kljub temu rasel, napovedujejo pri Bloombergu .

Kaj to pomeni za tekmece? Olympus se je s sistemom m4/3 uveljavil med popotnimi in naravoslovnimi fotografi, saj manjše tipalo omogoča razvoj kompaktnejših objektivov. Pri Panasonicu stavijo na video, Fujifilm nagovarja fotografske tradicionaliste. Vsi omenjeni proizvajalci so se sprijaznili s fotografskimi nišami, ki jim trenutno še omogočajo preživetje in razvoj novih izdelkov. Največ težav pa čaka oba najpomembnejša fotografska specialista, Canon in Nikon, ki bosta morala pred Sonyjem ubraniti najvišji fotografski segment.

Prvi večji preizkus lojalnosti njihovih uporabnikov bo pomenila predstavitev prvega Nikonovega brezzrcalnika polnega formata. Sonyjeve brezzrcalnike so pri »canikonu« dolgo podcenjevali, podobno kot so pri Nokii spregledali resnično grožnjo njihovi prevladi na trgu mobilnikov. Prepričani so bili, da še vedno izdelujejo najboljše mobilne telefone, a jim to ni pomagalo. Dokler bosta Canon in Nikon zadovoljna s slovesom izdelovalcev najboljših fotoaparatov, ju lahko zelo kmalu doleti podobna usoda.

Avtor Lenart J. Kučić
mm
Lenart ima v medijih že 20-letno kariero. Trenutno je novinar na portalu Pod črto, predavatelj in sovoditelj podkastov na mreži Marsowci. V prispevkih največkrat opisuje presečišče tehnologije, medijev in družbe.
Lenart J. Kučić - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja