Sony FE 135 mm f1.8 GM: Drag, vendar brez prave konkurence
Alan Orlič 29. januarja 2020 ob 06:44

Tokrat se bomo spustili v pikolovske fotografske vode. Razlog za to je preprost – vrhunski objektiv Sony FE 135mm f1.8 GM. (Na naslovni fotografiji stoji zraven drugih dveh Sonyjevih objektivov z zaslonko 1,8, 50 mm in 85 mm, in v primerjavi z njima deluje prava zverina.)

Podobno kot pri avtomobilih so tudi tu črke v imenu pomembne. E je oznaka za Sonyev brezzrcalni bajonet, F pa dodatek, da gre za objektiv formata 35 mm. G je oznaka za profesionalno serijo, M za  Master, ki so si ga bolj kot ne izmislili marketingarji. Pustimo ob strani reklamno žlubodravščino in se zapodimo najprej v zgodovino.

Danes, ko imamo svetlobno močne objektive s spremenljivo goriščnico, ki pokrijejo vse od širokega kota do teleobjektiva, si težko predstavljamo, kako so fotografi včasih delali. Večinoma le en objektiv, če je bilo možno še širokokoten in krajši tele objektiv. Tako se je oblikovala “sveta trojica”, največkrat 28, 50 in 85 mm, a variacije segajo od 15 do 135 mm. Če se še malo spustimo v fiziko, so teleobjektivi po zgradbi bolj preprosti kot kakšen širokokotnik, kjer je potrebno odpravljati različne optične napake. In če se ustavimo pri normalnih zaslonkah, so lahko tudi relativno majhni. Goriščnica 135 mm je še na meji med sprejemljivo velikostjo in vidnim kotom, poleg tega je bil včasih že predstavnik teleobjektivov in se tako obdržal do modernih dni. Preskočimo sedaj nekaj desetletij in se preselimo v digitalno dobo, ki je prinesla kar nekaj sprememb, med pomembnejšimi drugačne zahteve fotografov. Te so ostrina objektiva od roba do roba pri najbolj odprti zaslonki ter seveda čim večja svetlobna moč. Fizika je sila preprosta reč, za večjo svetlobno moč je potrebno zbrati več svetlobe, za odpravljanje optičnih napak in večje ostrine skrbi večje število sklopov leč, kar nas privede do krepko večjih objektivov, kot smo jih bili vajeni še dobro desetletje nazaj.

Sonyeva 135tka je tipičen primer tega. Premer zunanje leče je 82 mm, teža pa le 50 gramov manj kot kilogram. Še ena malenkost – svetlobna moč objektiva je f1,8, kar je za približno tretjino zaslonke bolje kot pri Canonovi ali Nikonovi 135ki, ki se ponašata z zaslonko f2,0. Fotoaparat Sony A7 je tako bolj zadnji pokrovček za objektiv na njem, kar pomeni, da je potrebno uporabiti obe roki za boljše rokovanje, saj je vsa teža praktično v objektivu. Vse zgoraj opisano moramo dopolniti še z enim podatkom, hitrostjo ostrenja. Zaradi same teže stekla, ki ga mora objektiv pomikati, je Sony razdelil delo na dva sklopa in s tem pohitril delo, obenem tudi olajšal delo motorjem za premik leč. Po domače povedano, naredil je monstruma. Kljub masi je zadeva še vedno obvladljiva, ostrenje hitro in gladko, kvaliteta posnetkov odlična. Objektiv je kontrasten pri odprti zaslonki in ima odlično ostrino ter izriše mehko ozadje. Skratka vse, kar pričakujete od takega objektiva. Močna vpadna svetloba ga zna zmotiti, a to popestri posnetek, če tako želite.

Optično in kar se izdelave tiče objektivu ni česa zameriti, kar nas privede do cene, ki se pri nas ustavi malo pod dvema tisočakova. Edina resna konkurenca je Sigma, ki je dobrih 500 evrov cenejša, medtem ko je Zeissov Batis za dobro zaslonko slabši (f2.8) in le malo cenejši. Canon in Nikon imata oba svoja predstavnika iste goriščnice, vendar, kot rečeno, z zaslonko f2,0. Se pa to zna spremeniti, ker oba še dopolnjujeta svoj arzenal brezzrcalnih objektivov, ki je pri Sonyu že lepo zapolnjen.

Če dodamo odlično izdelavo, izbirnik za zaslonko, izbiro območja ostrenja ter dodaten nastavljiv gumb dobimo celotno sliko, ki ga postavi ob bok najboljšim pri tej goriščnici. To sicer rahlo opraviči njegovo ceno, a vseeno ne bo ravno pogost gost v fotografskih torbah. Že omenjena Sonyeva 85ka, ki je več kot trikrat cenejša, svoje delo dobro opravi, čeprav je vidna razlika predvsem zaradi optičnih popačenj oziroma rahlo bolj stisnjenih potez obraza. To je sicer že stvar umetniškega vtisa, a marsikdo raje poseže po daljši goriščnici. Sony pa je tu odlično opravil svoje delo.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

HVALIMO
  • Hitro in gladko ostrenje, veliki masi navkljub
  • Odlična optika in ostrina
  • Dobri kontrasti pri odprti zaslonki
  • Mehko zabrisano ozadje (bokeh)
GRAJAMO
  • Velik in težak
  • Močna vpadna svetloba mu lahko povzroča probleme
  • Smo že omenili ceno?

Avtor Alan Orlič
mm
Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.
Alan Orlič - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja