Dolgo smo pričakovali in te dni le dočakali odgovor vsaj enega od velike fotografske dvojice na izzive moderne fotografske dobe. Dvojica Canikon je doslej pretežno vztrajala pri starem konceptu zrcalnorefleksnih fotoaparatov, le v nižjih razredih sta podjetji, pretežno neuspešno, poskušali z brezzrcalnimi. Zdaj pa je Nikon predstavil rezultate resnega razvoja z brezzrcalniki za profesionalce, Canon bo verjetno sledil v kratkem. Nov sistem je impresiven, vsaj z vidika fotografskih tradicionalistov. Če še ne poznaš njegovih podrobnosti, si jih le oglej, s cenami vred.
Največja novost pri Nikonovem Z-ju je majhna razdalja med tipalom in robom navoja za objektive – ta ima tudi zelo velik premer -, kar vsaj v teoriji omogoča izjemno svetlobno močne in ostre objektive. Fotografi ob teh navedbah takoj zastrižejo z ušesi in če se bo teorija, tudi s pomočjo neodvisnih proizvajalcev objektivov prelila v prakso, bodo kupci nedvomno zelo zadovoljni. Kot bodo verjetno z zmogljivostmi aparatov Z 7 in Z 6 ter – končno! – videografskimi sposobnostmi. Ob vsej optični naprednosti in vsestranski foto-video uporabnosti pa se vseeno ne morem znebiti občutka, da japonska korporacija, prosto po najboljšem hokejistu, ne drsa tja, kamor gre plošček, ampak tja, kjer je zdaj. Ali, še bolj natančno, kjer je bil zadnjih nekaj desetletij. Zdaj pa ga Apple, Google, Huawei in še kdo vztrajno odbijajo v drugo smer.
Nedvomno v profesionalnem razredu resnega vpliva »računske fotografije« (angl. computational photography) še nekaj časa ne bo prav zares čutiti. In v tem vmesnem obdobju lahko Nikon zasluži milijone od fotografov, ki se jim bo zdelo vredno presedlati na novo opremo. Vendar pa se novi sistem zanaša skoraj izključno na fiziko (optiko). Česa zares visokotehnološko novega niso prikazali. In tako procesorske zmogljivosti ter tehnološka naprednost prej ali slej ostaja v domeni Sonyja. Panasonic omogoča kopico trikov z uporabo videa 4K, česar se uči tudi FujiFilm. Proizvajalci telefonov pa znajo zajemati po več fotografij naenkrat in jih združevati v posnetek z velikim dinamičnim razponom, puščati »zaslonko« v več objektivih odprto nekaj sekund in nazadnje izpljuniti skoraj neverjetno fotografijo (v nočnem času) in nasploh premagovati optične ovire s preračunavanjem, strojnim učenjem in algoritmi. Rezultati so včasih celo boljši, kot jih je mogoče dobiti s fotoaparatom »ljubiteljskega« cenovnega razreda, tudi pri obdelavi surovih posnetkov (raw). Nekateri »vmesni« fotoaparati, podobno kot telefoni, navdušujejo s tipali z vgrajenim predpomnilnikom za hitro branje informacij in s tem snemanje superpočasnih posnetkov. Ponekod se da nameščati aplikacije in s tem dodajati funkcionalnosti. Take lastnosti sistemu Z večinoma manjkajo.
Dandanašnji je kar velik tehnološki razkorak med ljubiteljsko in profesionalno fotografijo. Prvo že obvladujejo novi koncepti in načelo dovolj dobrega. Namenski fotoaparat niti približno ni več nujen. Telefon ne samo, da je bolj priročen, včasih celo ponuja več. Tudi za objavo na spletnih straneh so fotografije, posnete s telefoni, več kot dovolj kakovostne. Edino za najbolj zahtevne je še nujna odlična optika in pridejo do izraza velika tipala. V tej coni je ostal Nikon, ki je že pred časom, kot eden zadnjih, pretežno opustil vstopne fotoaparate. Profesionalci bodo s sistemom Z dobili precej, ostali pa si od njega težko kaj dosti obetamo. Ne prinaša namreč konceptov in tehnologij, ki bi se postopoma selile v nižje cenovne razrede in manjše izvedbe. Gre za maksimalno optimizacijo starega, ki naj bi še naslednjih x let v profesionalnem razredu odganjala novo.
Brez komentarjev