H Googlu bo odšla približno polovica od štiri tisoč zaposlenih v HTC-ju, ameriško podjetje pa bo dobilo tudi pravice do uporabe intelektualne lastnine (patentov) tajvanskega. HTC namerava še naprej razvijati in prodajati tako pametne telefone kot naprave za navidezno resničnost, vendar je bolj ali manj jasno, da mu pri prvih težko še uspe vnovični preboj na stare pozicije. Kaj pa v poslu vidi Google?

Že ob lanski predstavitvi telefonov Pixel – ob letošnji čez 14 dni bo od tega minilo natanko eno leto – sem pisal, da se HTC delno vrača v svojo prvotno vlogo, ko je proizvajal dlančnike in potem pametne telefone za druge znamke. Tajvancem, ki so v prvem od dveh desetletij obstoja vse podredili temu, da bi uspeli sami, s svojim logotipom, taka odrinjenost med vodonosce ni bila niti najmanj všeč. Toda zaradi vse bolj kopneče zaloge prihrankov in padanja prihodkov prav dosti izbire kot iskati kupca za tisto, kar je kaj vredno, ni bilo več.

Google pa očitno prav v tem, da je HTC imel svoje proizvodne kapacitete, ki so bile v zadnjem času precej podizkoriščene, in da ima še vedno sposobno ekipo oblikovalcev in snovalcev telefonov, vidi določeno vrednost. Pa verjetno tudi v razvejani distribucijski in servisni mreži, ki ameriškemu spletnemu velikanu absolutno manjka. In zaradi česar so njegovi Pixli še vedno obsojeni na peščico držav in zato (ter zaradi previsoke cene) na obrobje trga pametnih telefonov.

Zdi se, da ima tokrat Google resne namene doseči večji preboj v množičnost, si priboriti konkreten tržni delež. Morda HTC-jevega znanja in kapacitet niti ne kupuje toliko zaradi višjerazrednih Pixlov, ki so bolj prestižne narave, ampak zaradi projekta Android One. Torej prodajanja nekakšnih »referenčnih« androidnikov. Telefonov z zelo spodobnimi lastnostmi in čisto namestitvijo operacijskega sistema (seveda z Googlovimi storitvami in aplikacijami) za precej dostopno ceno. Če je to eden od glavnih motivov, potem naj iz te strategije kaj nastane.

Pred petimi leti, ko je Google prevzemal Motorolo, glavni sovražnik niso bile preobleke drugih proizvajalcev. Takrat se je šlo za prevlado Androida, ne za njegov izgled ali za privzete storitve. Samsung se je še resno spogledoval z alternativami, Windows Phone še ni bil odpisan, propadajoča Motorola je imela v lasti kup pomembnih patentov, ki bi v (z Googlovega vidika) napačnih rokah lahko zavrli prodor Androida ali ga celo povsem iztirili. Zato so Eric Schmidt, Larry Page in druščina izkašljali 12 milijard in pol ter vse skupaj kupili. Patente pa obdržali tudi po prodaji telefonskega podjetja Kitajcem.

Zdaj je robotski operacijski sistem veliki zmagovalec, prevladal je med mobilnimi operacijskimi sistemi in poti nazaj ni več. Toda tu je že naslednja stopnja bitke – umetna inteligenca. Različni ponudniki bi radi do čim več uporabnikov spravili svojega navideznega pomočnika oz. pomočnico. Apple ima na svojih napravah veliko prednost s Siri, toda obvladuje kvečjemu 15 odstotkov trga. Amazon z Alexo, Microsoft s Cortano, Samsung z Bixby in ostali pa se bolj ali manj bodejo z Googlovim pomočnikom. Zato je logično, da želi korporacija iz mesteca Mountain View na čim več mobilnikih kot privzeto možnost zagotoviti svojega butlerja. HTC-jevi telefoni bodo samo orodje v tej naslednji bitki za prevlado.

The post Bo z Google-HTC drugače kot je bilo z Googlorolo? appeared first on Tehnozvezdje.

Pa najprej poglejmo, kako je podjetje, ki sta ga Cher Wang in Peter Chou ustavila pred dvema desetletjema, sploh prišlo med glavne proizvajalce v industriji mobilne telefonije. Začelo je s prenosniki in potem dlančniki, ki jih je izdelovalo za druge ponudnike (denimo modele iPaq za Compaq) in pod znamko Qtek. Pravi preboj pa jim je kar dvakrat uspel z novim operacijskim sistemom za pametne telefone. Naprej z Microsoftovim Windows Mobile, potem pa še z Googlovim Androidom. Obakrat se bili eni prvih partnerjev, ki so izdelali mobilnike s tema sistemoma, in nekaj časa so HTC-jevi modeli tudi veljali za najboljše z novo platformo, dokler se niso pojavili drugi (Samsung, …) in prevzeli pobude.

Kdo se ne spomni modelov, kot so bili HD2, Hero, Legend, Desire in One? Bili so nekaj posebnega, vnašali so novosti, npr. velik zaslon – HD2 je leta 2009 imel 4,3-palčni ekran z ločljivostjo 480 x 800, kakršnega je Galaxy S2 v množični segment popeljal šele leto in pol kasneje –, aluminijasto ohišje iz enega kosa, stereo zvočnika, dvojni fotoaparat in še kaj. Nexus One in njegov derivat Desire sta bila leta 2010 prva res spodobna androidna telefona in resna tekmeca iPhonu. Toda istega poletja se je pojavil tudi Samsung z Galaxyjem S in vse se je začelo spreminjati.

Korejska galaksija je že ukradla precejšen del prodaje tajvanskemu hrepenenju, z S2 pa je Samsung ostale, vključno s HTC-jem sploh ujel nepripravljene. Esdvojka je predstavljala preskok na vseh nivojih in ko so v Seulu samozavestno ugotovili, da v paniki predstavljeni HTC Sensation in ostali konkurenti niso na ravni njihovega aduta, so napeli vse marketinške mišice. Naslednje leto so z estrojko povsem preplavili oglaševanje med olimpijskimi igrami v Londonu in manjši konkurenti so počasi začeli izgubljati bitko. Leta 2013 pa se je ob splovitvi modela One, zadnjega res edinstvenega HTC-ja s čudovitim zaslonom in za telefon izjemnimi zvočniki, pokazala še ena pomanjkljivost tajvanskega podjetja.

Ob vse večji integraciji in kompleksnosti telefonov so začeli prevladovati koncerni, ki imajo dostop do dobršnega deleža komponent in so sposobni izdelati velike količine za nizko ceno. Tajvanci pa so trčili v probleme z dobavljivostjo in celo patenti. One je na trg zamudil mesec ali dva in tudi ni bil povsem tak, kot so si ga izvirno zamislili, ker niso uspeli dobiti zadostnih količin določenih čipov ali pa so bili predragi. Tako so zapravili prednost, ko bi lahko telefon (dobro) prodajali že nekaj tednov pred glavnim konkurentom. In zgodba se je potem ponavljala, glavna žrtev pa je bil pri tem fotoaparat, ki je tudi v percepciji kupcev postal glavna hiba te HTC-jeve serije.

Obenem niti uporabniški vmesnik Sense, preobleka Androida, ki je bila v začetkih tega operacijskega sistema res uporabnejša in skoraj nujna, ni bil več taka prednost. Google se je pač vzel skupaj in nekje do različice 4.0 ali 4.1 robotka spravil na čeden in zgleden nivo, pa tudi ostali proizvajalci so, čeprav so tudi resno pretiravali in še pretiravajo s temi in onimi možnostmi, uspeli sestaviti dokaj funkcionalen softver.

Prišle so še zablode s tablicami, ki so pomenile zgolj zapravljanje denarja. Zatem pa Kitajci, ki so sposobni in voljni izdelovati podobno dobre, a bistveno cenejše telefone. Kajti prav cenovna politika, poleg premalo finance za oglaševanje, je bila v zadnjih petih glavna Ahilova peta HTC-ja. Njegovi nižje- in srednjerazredni modeli so bili nekonkurenčni vse bolj prodornim kitajskim, zastavonoše pa ob enaki ceni enostavno niso mogle parirati Samsungovim. Poleg tega si Tajvanci niso ustvarili dovolj močne baze navdušencev in zvestih uporabnikov, da bi jih to držalo pri konkretnih tržnih deležih.

Zato so, razumljivo, intenzivno delali na širitvi posla. Oblačilna elektronika, kjer so sodelovali (ali celo še vedno sodelujejo) z znamko Under Armour, se je precej hitro sfižila. Na srečo so se tudi odločili, da še pred začetkom prodaje opustijo projekt pametne ure, ki bi znova pomenil zgolj metanja denarja skozi okno. Malenkost bolj uspešna je navidezna resničnost, kjer so z napravo Vive vsekakor poželi veliko zanimanja in tudi izdelali verjetno najbolj prepričljivo platformo za pobege v navidezne svetove do zdaj. Vendar pa je majhna baza kupcev, ki si zadevo, skupaj z dovolj zmogljivim računalnikom in praznim prostorom za postavitev vsega skupaj sploh lahko privoščijo. Po zadnjih podatkih analitske hiše IDC je HTC med ponudniki VR-očal v zadnjem četrtletju imel nekaj manj kot petodstotni tržni delež. Glavni konkurent Oculus (Facebook) je držal malo več kot desetodstotnega. Vodilna na trgu pa sta Samsung (Gear VR) in Sony (Playstation VR), ki obvladujeta vsak četrtino. Ena od možnosti za prihodnost HTC-ja je izločitev oddelka za Vive in verjetno potem odprodaja telefonskega oddelka (Googlu?).

Karkoli se bo že zgodilo, je škoda proizvajalcev, ki so znali vnašati raznolikost in velikane z »ziheraško« mentaliteto držali v pripravljenosti. Z zatonom HTC-ja, Sonyja in ostalih japonskih proizvajalcev, neosredotočenostjo LG-ja, Alcatelovim neizkoriščanjem potenciala in počasnim prodorom drugih kitajskih znamk v Evropo, imamo na slovenskem trgu trenutno efektivno troboj Samsunga, Appla in Huaweija. V kakšni drugi državi se v tekmo vključuje še kdo drug, za zdaj pa ni videti, da bi bil nekdanji androidni prvak HTC še sposoben vrnitve med prvokategornike. Sic transit gloria mundi, pravi latinski pregovor. Ali po slovensko – Tako mine slava sveta.

The post Danes HTC in nikdar več? appeared first on Tehnozvezdje.

Google je resda svoj prvi telefon izdal že v začetku leta 2010, ko je prav v sodelovanju s HTC-jem pripravil Nexus One, prvega iz te, sinoči ukinjene serije. Podoben izdelek je HTC malo kasneje predstavil še pod svojo znamko (Desire), pa tudi Nexusi so se vedno predstavljali pod obema znamka, Googlovo in partnerjevo. Zdaj so se v spletnem velikanu odločili za samostojno pot, sami so zasnovali telefona in že razvijajo prihodnje različice, in se tudi neposredno dogovarjajo z operaterji in trgovci, poskrbeti pa bodo morali tudi za servis in ostale poprodajne storitve. Poleg tega naj bi imeli pripravljen precejšen oglaševalski proračun. Kje vse bosta pixla naprodaj, še niso povedali. Za zdaj omenjajo samo pet držav – ZDA, Kanado, Veliko Britanijo, Nemčijo in Avstralijo. Tam je telefona že mogoče naročiti ali pri določenih operaterjih ali v Googlovi spletni trgovini.

Google je poleg svoje vloge pri vsem tem naredil preskok tudi pri pozicioniranju telefonov. Vloga nexusov je bila v zagotavljanju »čiste« androidne izkušnje, brez kakršnih koli dodatkov proizvajalca telefona, poleg tega pa so bili vsaj nekateri od teh modelov cenovno precej privlačni. Z novincema se Google spušča v neposreden dvoboj z Applom na njegovem cenovnem polju. Z nemško začetno ceno 759 evrov za različico 32 GB je namreč povsem ob boku jabolčni sedmici in nad Samsungovo. Tudi cena za Pixel XL 128 GB, ki znese 1009 evrov, je povsem enaka kot za iPhone 7 Plus z enako količino gigabajtov za shranjevanje podatkov. Cene so skoraj zagotovo take tudi zaradi nove, precej zahtevnejše Googlove vloge z večjimi stroški, ne samo zato, ker želijo potencialnim kupcem dopovedati, da sta izdelka enako dobra ali boljša kot iPhone.

HTC je verjetno na ta posel pristal, ker mu dosti drugega ne ostane več. Čeprav je letos z modelom htc 10 izdelal kakovosten telefon, ki je na testih dobival dobre ocene in zelo malo graj, je prodajo komajda opazno izboljšal. Po nekaj letih zlate dobe so se na trgu pametnih telefonov priložnosti za proizvajalce, ki za seboj nimajo zaledja ogromnega konglomerata, precej zmanjšale. HTC je nekoč izdeloval dlančnike, denimo HP-jev ipaq, nekatere modele Palm Treo, Microsoftove naprave, pa tudi prvi androidni telefon, T-Mobile G1. Zdaj se vrača h koreninam, ker s svojo znamko in cenami komajda še konkurira Samsungu in Huaweiju z večjim naborom lastnih komponent in obsežnim oglaševalskim proračunom na eni ter cenejšim Kitajcem na drugi strani. Obenem pa še naprej stavi na svojo napravo za navidezno resničnost Vive in izdelke za rekreacijo, ki jih snuje skupaj s podjetjem Under Armour. Verjetno bomo naslednje leto še videli htc 11, toda polje pametnih telefonov vse bolj zavzemajo proizvajalci z največjimi ekonomijami obsega in lastniki platform.

The post HTC se vrača v staro vlogo, Google se podaja v novo appeared first on Tehnozvezdje.

Pa še kitajskim proizvajalcem ni lahko. Lenovo niti po prevzemu Motorole s telefoni ne najde podobne karme kot pri PC-jih. Ustavilo se je celo ljubljencu svetovnih medijev Xiaomiju. Coolpad poskuša prodreti v naš konec Evrope, ampak precej nerodno. Med vsemi pa je daleč največja uganka HTC. Prihodki mu padajo že dolgo, zadnja četrtletja vztrajno tolče izgubo, vmes skorajda več dela na razvoju čelade za navidezno resničnost kot na novih telefonih, pa je vseeno še vedno tu in je celo uspel izdelati, vsaj na prvi pogled, enega od dveh najbolj dodelanih telefonov letos.

Priznam, nisem ga še uspel resno preizkusiti, ampak po prvem otipanju in kratkem igranju z njim, htc 10 izgleda kot telefon z zelo malo pomanjkljivostmi. Obe lastnosti, ki ju tudi HTC-jevci sami priznavajo, da manjkata, nista tako ključni, da bi koga odvrnili od nakupa. Sploh ne brezžično polnjenje, mogoče bo vodotesnost kvečjemu koga prej zvabila k Samsungovemu galaxyju s7, ki jo ima, kot odvrnila od htc-ja, ki je nima.

Pa vseeno, naj HTC-jevci še tako razlagajo, koliko zanimanja desetica žanje na družabnih omrežjih, to še ne  predpostavlja konkretne prodaje. Podobno so govorili tudi pri vseh zadnjih pomembnih novostih (onem 8, one m9, one a9), ki so jih potem operaterji z muko prodajali po začetni ceni. Številke potrjujejo vse slabšo prodajo, pri čemer je treba vedeti, da je Slovenija in vzhodna Evrope še eno redkih področij, kjer se ta tajvanska družba še drži med pomembnejšimi

proizvajalci. Res si želim, da bi bil htc 10 uspešnica, ker prevlada enega ali dveh proizvajalcev nikoli ni dobra, a po pravici povedano za to ne vidim kakšnih resnih možnosti. Če bi Tajvanci presenetili s ceno, potem mogoče. Ampak v tem času, ko je HTC taval in brcal v temo, se je Samsung utrdil na svoji poziciji tik pod vrhom in z enako ceno konkurirati aktualnemu Galaxyju S, je samomor. Če dam primerjavo iz kakšne druge potrošniške branže – kupec, ki ima na polici na izbiro enako drage adidaske in superge asics, bo skoraj brez izjeme izbral prve, pa če so druge še tako dobre. HTC 10 ima možnosti, ampak samo, če cenovno tekmuje s huaweijem p9 in LG-jem g5. Podobno napako že ves čas dela tudi Sony. Seveda se obema verjetno računica ne izide, če bi cene spustila za cca stotaka. Žalostno dejstvo pa je, da potrošnikov njuna ekonomika ne zanima, v njihovi percepciji so določene znamke višje, druge pa nižje. Še posebej, če se jim za prve precej upravičeno zdi, da narekujejo razvoj, za druge pa, da pretežno sledijo najboljšim. HTC, Sony (mimogrede, njegova Xperia X je zelo prijeten telefon, če bi le stal manj kot 500 evrov, ne 600) in še kdo je mogoče končno pokazal, česa je sposoben. Kar pa ob vsesplošnem ohlajanju norije s telefoni utegne biti premalo in prepozno.

The post Bodo ostali samo še Samsung, Apple in Kitajci? appeared first on Tehnozvezdje.