Danes HTC in nikdar več?
Matjaž Ropret 9. septembra 2017 ob 08:30

Ne vem, če je v kateri drugi panogi toliko prepiha kot pri mobilnih telefonih. Danes si na vrhu, jutri te ni več. Za HTC smo že večkrat ugibali, ali se lahko izvleče, mogoče celo vrne na pota stare slave, a so bili tisti redki vzponi bolj začasni. Zdaj je podjetje najelo svetovalce za iskanje »strateških možnosti«, kar v prevodu pomeni iskanje morebitnih kupcev. In kmalu za tem so se pojavile govorice, da se za telefonski oddelek zanima Google, ki mu je HTC lani pomagal izdelati prvi Pixel in naj bi bil pri manjšem od dveh modelov (XL bo menda izdeloval LG) zraven tudi letos. Vmes pa je avgustovska prodaja tajvanskega podjetja kljub dobrih ocenam za paradni U11 strmoglavila, saj je bila za polovico manjša tako od lanske avgustovske kot tudi bistveno manjša od prodaje v preteklih mesecih. Kje se je HTC-ju vse skupaj zalomilo?

Ko je soustanovitelj in takratni prvi mož HTC-ja Peter Chou v Londonu predstavil model One, so bili časi za podjetje še dobri.

Pa najprej poglejmo, kako je podjetje, ki sta ga Cher Wang in Peter Chou ustavila pred dvema desetletjema, sploh prišlo med glavne proizvajalce v industriji mobilne telefonije. Začelo je s prenosniki in potem dlančniki, ki jih je izdelovalo za druge ponudnike (denimo modele iPaq za Compaq) in pod znamko Qtek. Pravi preboj pa jim je kar dvakrat uspel z novim operacijskim sistemom za pametne telefone. Naprej z Microsoftovim Windows Mobile, potem pa še z Googlovim Androidom. Obakrat se bili eni prvih partnerjev, ki so izdelali mobilnike s tema sistemoma, in nekaj časa so HTC-jevi modeli tudi veljali za najboljše z novo platformo, dokler se niso pojavili drugi (Samsung, …) in prevzeli pobude.

Kdo se ne spomni modelov, kot so bili HD2, Hero, Legend, Desire in One? Bili so nekaj posebnega, vnašali so novosti, npr. velik zaslon – HD2 je leta 2009 imel 4,3-palčni ekran z ločljivostjo 480 x 800, kakršnega je Galaxy S2 v množični segment popeljal šele leto in pol kasneje –, aluminijasto ohišje iz enega kosa, stereo zvočnika, dvojni fotoaparat in še kaj. Nexus One in njegov derivat Desire sta bila leta 2010 prva res spodobna androidna telefona in resna tekmeca iPhonu. Toda istega poletja se je pojavil tudi Samsung z Galaxyjem S in vse se je začelo spreminjati.

Korejska galaksija je že ukradla precejšen del prodaje tajvanskemu hrepenenju, z S2 pa je Samsung ostale, vključno s HTC-jem sploh ujel nepripravljene. Esdvojka je predstavljala preskok na vseh nivojih in ko so v Seulu samozavestno ugotovili, da v paniki predstavljeni HTC Sensation in ostali konkurenti niso na ravni njihovega aduta, so napeli vse marketinške mišice. Naslednje leto so z estrojko povsem preplavili oglaševanje med olimpijskimi igrami v Londonu in manjši konkurenti so počasi začeli izgubljati bitko. Leta 2013 pa se je ob splovitvi modela One, zadnjega res edinstvenega HTC-ja s čudovitim zaslonom in za telefon izjemnimi zvočniki, pokazala še ena pomanjkljivost tajvanskega podjetja.

Ob vse večji integraciji in kompleksnosti telefonov so začeli prevladovati koncerni, ki imajo dostop do dobršnega deleža komponent in so sposobni izdelati velike količine za nizko ceno. Tajvanci pa so trčili v probleme z dobavljivostjo in celo patenti. One je na trg zamudil mesec ali dva in tudi ni bil povsem tak, kot so si ga izvirno zamislili, ker niso uspeli dobiti zadostnih količin določenih čipov ali pa so bili predragi. Tako so zapravili prednost, ko bi lahko telefon (dobro) prodajali že nekaj tednov pred glavnim konkurentom. In zgodba se je potem ponavljala, glavna žrtev pa je bil pri tem fotoaparat, ki je tudi v percepciji kupcev postal glavna hiba te HTC-jeve serije.

Soustanoviteljica in zdajšnja direktorica HTC-ja Cher Wang.

Obenem niti uporabniški vmesnik Sense, preobleka Androida, ki je bila v začetkih tega operacijskega sistema res uporabnejša in skoraj nujna, ni bil več taka prednost. Google se je pač vzel skupaj in nekje do različice 4.0 ali 4.1 robotka spravil na čeden in zgleden nivo, pa tudi ostali proizvajalci so, čeprav so tudi resno pretiravali in še pretiravajo s temi in onimi možnostmi, uspeli sestaviti dokaj funkcionalen softver.

Prišle so še zablode s tablicami, ki so pomenile zgolj zapravljanje denarja. Zatem pa Kitajci, ki so sposobni in voljni izdelovati podobno dobre, a bistveno cenejše telefone. Kajti prav cenovna politika, poleg premalo finance za oglaševanje, je bila v zadnjih petih glavna Ahilova peta HTC-ja. Njegovi nižje- in srednjerazredni modeli so bili nekonkurenčni vse bolj prodornim kitajskim, zastavonoše pa ob enaki ceni enostavno niso mogle parirati Samsungovim. Poleg tega si Tajvanci niso ustvarili dovolj močne baze navdušencev in zvestih uporabnikov, da bi jih to držalo pri konkretnih tržnih deležih.

HTC se je nameraval spustiti tudi v nosljive naprave, a je te namere opustil.

Zato so, razumljivo, intenzivno delali na širitvi posla. Oblačilna elektronika, kjer so sodelovali (ali celo še vedno sodelujejo) z znamko Under Armour, se je precej hitro sfižila. Na srečo so se tudi odločili, da še pred začetkom prodaje opustijo projekt pametne ure, ki bi znova pomenil zgolj metanja denarja skozi okno. Malenkost bolj uspešna je navidezna resničnost, kjer so z napravo Vive vsekakor poželi veliko zanimanja in tudi izdelali verjetno najbolj prepričljivo platformo za pobege v navidezne svetove do zdaj. Vendar pa je majhna baza kupcev, ki si zadevo, skupaj z dovolj zmogljivim računalnikom in praznim prostorom za postavitev vsega skupaj sploh lahko privoščijo. Po zadnjih podatkih analitske hiše IDC je HTC med ponudniki VR-očal v zadnjem četrtletju imel nekaj manj kot petodstotni tržni delež. Glavni konkurent Oculus (Facebook) je držal malo več kot desetodstotnega. Vodilna na trgu pa sta Samsung (Gear VR) in Sony (Playstation VR), ki obvladujeta vsak četrtino. Ena od možnosti za prihodnost HTC-ja je izločitev oddelka za Vive in verjetno potem odprodaja telefonskega oddelka (Googlu?).

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

 

Očala Vive so čislana, a vprašanje, koliko dobička prinesejo.

Karkoli se bo že zgodilo, je škoda proizvajalcev, ki so znali vnašati raznolikost in velikane z »ziheraško« mentaliteto držali v pripravljenosti. Z zatonom HTC-ja, Sonyja in ostalih japonskih proizvajalcev, neosredotočenostjo LG-ja, Alcatelovim neizkoriščanjem potenciala in počasnim prodorom drugih kitajskih znamk v Evropo, imamo na slovenskem trgu trenutno efektivno troboj Samsunga, Appla in Huaweija. V kakšni drugi državi se v tekmo vključuje še kdo drug, za zdaj pa ni videti, da bi bil nekdanji androidni prvak HTC še sposoben vrnitve med prvokategornike. Sic transit gloria mundi, pravi latinski pregovor. Ali po slovensko – Tako mine slava sveta.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja