Ne najbolj priljubljeni med slovenskimi uporabniki, kajti nekateri imajo raje poceni in obupno počasen računalnik, samo da so na njem windowsi, medtem ko bi opremljen z lahkim sistemom pokal od hitrosti. Povsod ni tako. Marsikje so ChromeBooki priljubljeni med učenci in študenti. Ker so poceni, za uporabo manj zahtevni in ker večina ali celo vse izobraževalne vsebine in komunikacijska orodja enako zanesljivo delujejo v oknu brskalnika. V tem je njihov čar. Program in aplikacij ne potrebujete, kajti namesto njih poiščite spletne alternative. Datoteke po želji lahko hranite na lokalnem pomnilniku, vendar jih je udobnejše imeti v Googlovi spletni shrambi. To pa pomeni, da prenosnik brez povezave v internet ni prav dosti uporaben.

Več načinov je, kako na star prenosni računalnik namestiti Chromium OS. Zahtevnejši boste potrebno našli na strani AnroldTheBats, medtem ko je lažja pot spletno mesto Neverware. Z malo sreče je vaš prenosnik celo naveden na njenem seznamu naprav, na katerih njihova »distribucija« CloudReady deluje brez težav. A tudi če ga ni, se splača poskusiti. Če je bil procesor narejen po letu 2007 ter ima prenosnik vsaj 2 GB delovnega (RAM) in 16 GB običajnega pomnilnika. Prenesti morate namestitveni program, ga zagnati in nanj naložiti različico za domači uporabi. Poslovna in izobraževalna namreč nista brezplačni. Po želji lahko sistem naložite na ključek USB in preko njega zaženete računalnik, ko potrebujete lažji sistem.

Poleg omenjenega je še ena zahteva. Nujen je Googlov račun, čeprav morda ne boste kasneje uporabljali nobene njihove storitve. Sprememba starega prenosnika v tako imenovani »ChromeBook« namreč pomeni, da boste lahko uporabljali priljubljene spletne strani in aplikacije v bolj varnem in glede sistemskih virov manj zahtevnem okolju.

The post NEDELJSKI NASVET: Čemu ne bi na staremu prenosniku vdahnili novega življenja? appeared first on Tehnozvezdje.

Prenosniki so si dokaj podobni, imajo enake procesorje, enake komponente, zato so razlike med modeli z istimi sestavinami malenkostne. Pomembni pa sta bolj kot ne dve lastnosti. Kako kakovostna je tipkovnica in koliko časa zdrži baterija. Drugo je s stališča produktivnosti manj pomembno oziroma potrpiš. Med prenosniki z do zadnje črke oznake enakim procesorjem, pogonom SSD, zaslonom in predvsem podobno ceno, lahko dokaj hitro povlečeš enačaj, nakar se vse vrti okoli tega, koliko ti je naprava všeč in ali ti uspe od trgovca iztisniti še malo nižjo ceno. Voda na mlin Microsoftu, ki mu kljub preusmeritvi pozornosti uporabnikov na pametne telefone in nosljive naprave, uspeva ostati »Kralj na Betajnovi«.

Sumil sem, da bo tako, saj nisem bil pristaš ideje o neustavljivem prodoru tablic, kajti za normalno delo pač rabim vsaj tipkovnico in če je le mogoče, tudi miško. Mladi prav tako, še posebej ko so na fakulteti. Kaj pa dobiš, če tablici dodaš tipkovnico? Čuden prenosnik. In kaj se najprej zgodi, ko tablični računalnik tudi v procesorski moči začne dohitevati Intelove mobilne procesorje? Stopi se cenovna razlika. Potem pa je popolnoma vseeno, če imaš prenosnik z Windowsi. A ni tako? Če res tako hočeš, ima lahko na dotik občutljiv zaslon in tečaje, ki dopuščajo obrat zaslona naokrog. Hibridne naprave z odklopljivim zaslonom mi tudi niso pretirano všeč, ker je vsa teža v njem.

Prenosniki so preživeli, čeprav je bilo v teh zadnjih letih nekaj manjših pretresov, pa tudi poskusov ustvarjanja popolnoma novih kategorij, ki so bile vse razen ene obsojene na neuspeh.

Iskanje cenejših …

Najprej so nas razveselili netbooki, majhni in poceni prenosniki s procesorjem Atom. S sistemom Linux ali Windows XP so bili cenejši od normalno velikih prenosnikov, a zmogljivejši od prvih tablic. Intel je od tega procesorja pričakoval veliko, celo, da bodo zamenjali takrat še dokaj slabotne procesorje ARM. Kljub naporom pa so telefoni z njimi meglen spomin na neke druge čase. Po kratkotrajni evforiji pa se je ohladilo tudi navdušenje nad netbooki. Ker so majhni in slabe kakovosti, je bilo z njimi težko delati, omejitve omenjenega procesorja pa so se pokazale, takoj ko si namestil malo bolj zahteven program. Niso pa bili zaman, saj so odprli pot prenosnikom za 200 evrov z Googlovim operacijskim sistemom Chrome OS, ki označujejo dobo storitev v oblaku. Kmalu je tudi Microsoft dojel, kje je prihodnost računalništva, zato imaš danes na voljo njegovo pisarno v oblaku.

Googlova misija sistema na osnovi spletnega iskalnika Chrome se je na začetku zdela prismuknjena. Tudi sam sem menil, da mora prenosnik normalno delovati brez povezave v internet, čeprav se mi je zdel prvi Chromebook pravzaprav zelo zanimiv. Še sreča, da je to dojel sam Google in hitro omogočil omejeno delovanje Googlovih dokumentov tudi brez povezave. Mene, kot tudi druge, pa je pritegnila nizka cena, tako sem kar dobri dve leti preživel in (skoraj) normalno delal z Acerjevim poceni Chrombookom. Po dveh letih pa je na sceno stopil rek, »kolikor denarja toliko muzike«, in prenosnik z Atomom ter slabih 16 GB pomnilnika je dokončno odpovedal poslušnost. Google pa ti je tudi drugače zlezel pod kožo. Če nimaš naročnine na Office, potem je dobra alternativa njegov pisarniški paket, datoteke verjetno tudi hraniš v njegovi oblačni shrambi, urnik načrtuješ z Googlovim koledarjem, brskalnik Chrome pa uporabljaš na vseh svojih napravah. Tudi če nimaš Chromecooka, uporabljaš večino storitev, ki so bile narejene zanj.

… in drugačnih alternativ

Sočasno pa se je na drugi strani cenovne lestvice pojavila še ena kategorija prenosnikov. Apple jih je imenoval Air, Intel pa si je izmislil »ultrabooke«. Danes jih kajpada ne imenujejo več tako. So tanke naprave, z močnimi, a ne najbolj zmogljivi procesorji v ponudbi Intela, in z baterijo, ki zdrži dolgo. Vsaj še enkrat več kot dve uri, kar je bil nekakšen tihi standard za prenosnik izpred desetih let. Uveljavili pa so se tudi pogoni SSD zaradi hitrejšega zagona sistema.

Veliko govora je bilo tiste čase tudi o pametnih prenosnikih, vendar je ideja zamrla skoraj tako hitro, kot je nastala. Qualcomm si je zamislil majhen prenosnik, ves čas povezan v mobilno omrežje, ki je takoj pripravljen za uporabo. Kot nekakšen malo večji pametni telefon s tipkovnico.

Microsoft z lastnimi prenosniki

Nikdar pred tem Microsoft ni prodajal lastnih računalnikov. To se je spremenilo leta 2012 z napravami Surface in sistemom Windows 8, s katerima so hoteli na novo izumiti osebni računalnik preoblečen v tabličnega. Linija Surface je preživela, ideja Windows 8 pa ne, pa čeprav je spodbudila nastanek cele vrste hibridnih prenosnih računalnikov z zasloni občutljivimi na dotik. Nekaj časa so celo vztrajali pri ideji, da je uporabniški vmesnik prilagojen dotikom, dokler jih truma jeznih uporabnikov ni prepričala o nasprotnem. Vrnitev guma »start« in klasičnega namizja. Tudi ta avantura pa ni bila zaman, kajti prenosniki z zasloni, občutljivimi na dotik, so danes nekaj popolnoma običajnega. Še vedno pa so prenosniki. Imajo tudi tipkovnico in sledilno ploščico in se konstrukcijsko ne ločijo veliko od predhodnikov izpred desetih let.

Ena, ki bo zamenjala vse

Pametni telefoni postajajo dovolj zmogljivi tudi za zahtevnejša opravila, zlitje prenosnika in telefona pa je vsaj v teoriji mogoče. Leta 2011 je Motorola naredila Atrix, telefon v priključni postaji v obliki prenosnika, Microsoft pa je vse do leta 2015 razmišljal, da bi telefon spremenil v računalnik s pomočjo tehnologije Continuum. Do lani, letos manj, ker ima težave z Američani, je nekaj podobnega za družino naprav Mate načrtoval tudi Huawei, za Samsungove naprave pa je bil hkrati, torej leta 2017 na voljo DeX. V obeh primerih gre za idejo, da bi telefon povezali z večjim zaslonom in tipkovnico, ter mu dali tudi vlogo naprave za ustvarjanje in delo, ne le za konzumacijo vsebin, zabavo in komunikacijo.

Tudi v naslednjem desetletju zato lahko pričakuješ prerivanje med izdelovalci, kajti tisti, ki ti bo dal eno napravo, s katero boš lahko počel vse, bo pridobil tvojo pozornost. Dvomim pa, da bodo to naprave s prepogljivimi ali dvema zaslonoma, ki jih poznamo danes. Najverjetneje bomo še kar nekaj časa odvisni od prenosnikov, ki jih bodo izdelovalci nadgrajevali in tudi zanje iskali nove oblikovne in konstrukcijske prijeme.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post KONEC DEKADE: Po desetih letih pričakovanj sem še vedno odvisen od prenosnika appeared first on Tehnozvezdje.

Zdi se mi tudi, da bi to lahko bile zanimive in uporabne naprave in da bi utegnile spet pritegniti nekaj zanimanja za tablice. Glavna prednost pred androidnimi tablicami je seveda v pravem, namizniškem brskalniku. Chrome OS je pravzaprav v operacijski sistem razširjen spletni brskalnik. Že res, da tudi na androidu (pa tudi na Applovem iOS) teče brskalnik Chrome, ampak ta ni enak kot tisti na namizju. Kot tudi ni mobilni Safari ali Firefox. Za določena opravila, denimo vnašanje člankov v CMS, izpolnjevanje obrazcev, kakšne administrativne zadeve in še kaj je pač še vedno potreben brskalnik, ki se strani predstavlja kot »desktop«, možnost »zahteva za namizno spletno mesto« ne pomaga vedno. Po drugi strani pa so za nekatere vsebine bolj primerne aplikacije, recimo za pretočni video, za zemljevide ali za pisarno. Zato ima kombinacija pravega Chroma in androidnih aplikacij precej potenciala.

Seveda obstajajo okenske tablice in hibridi. Za produktivnost in združljivost z vsem mogočim softverom so zagotovo najboljša možnost. Je pa z njimi nekaj težav. Zahtevajo dokaj zmogljiv procesor in zadostno količino pomnilnika, da sistem Windows teče kolikor toliko zgledno, brez pretiranega zatikanja. To pa pomeni najmanj troje – debelejše tablice, krajše trajanje baterije in višjo ceno. Chrome OS je glede tega manj zahteven, zato lahko tudi cenejše naprave delujejo dovolj tekoče in imajo precej dolgo avtonomijo z enim polnjenjem. Tu so še tablice iPad Pro, ki so atraktivne in omogočajo marsikaj, vendar tudi njim, tako kot androidnim, manjka »pravi« brskalnik, pa niti približno niso dostopne širšemu krogu kupcev.

Videli bomo, kako se bodo dejansko obnesle androidne aplikacije na napravah s sistemom Chrome OS. Na svoj chromebook jih še vedno ne morem nameščati (vem, vem, lahko bi prešel na razvijalsko različico operacijskega sistema, pa ne bom, ker hočem videti, kako do tega pridejo običajni kupci), zato težko povem, ali tečejo enako hitro in gladko kot na pravih androidnih tablicah in telefonih. Če je vsaj približno tako, potem bi lahko tablice s Chrome OS ponudile kar atraktivno zmes okolja za zabavo in delo (mogoče še s kakšno dodatno tipkovnico in miško). Dopuščam tudi možnost, da me vse skupaj razočara, se pa veselim testiranja kakšne take naprave. In če bo Microsoft udejanjil svoje napovedi glede Oken za procesorje ARM, nas čaka pestra prihodnost glede prenosnih računalniških naprav.

The post Tablice s Chrome OS se zdijo dobra ideja appeared first on Tehnozvezdje.

Takratni Windows RT je bil popolnoma nov operacijski sistem, ki ni podpiral obstoječih okenskih programov, čeprav je izgledal zelo podobno, z lažnim namizjem vred. Ker zanj tudi ni bilo uporabnih aplikacij, so ga kupci ignorirali, kmalu pa ga je nehal razvijati tudi sam Microsoft. Tokratni poskus bo drugačen. Skupaj s Qualcommom bo največji izdelovalec programske opreme na novo sprogramiral podporo za procesorje ARM. Ta Okna pa bodo s pomočjo posnemovalnika (emulatorja) lahko brez kakršnih koli prilagoditev poganjala 32-bitne okenske programe (x86), ne bo pa podpore za 64-bitne (x64). To na srečo ni velika omejitev, saj praktično vsi programi še vedno obstajajo v 32-bitni inačici. Kakšna bo hitrost bomo seveda še le videli, v prvih Microsoftovih videih Photoshop teče dokaj gladko, vendar se na tak demo ne moremo zanašati. Zagotovo bo procesor Snapdragon 835, ki bo kot prvi podprt, precej zmogljiv. Ali so sposobnosti Armovih arhitektur dejansko že na ravni Intelovih, pa bo se bo šele pokazalo v neposredni primerjavi. Microsoft obljublja tudi podporo za periferijo (miške, tipkovnice, tiskalnike, kamere, …) in uporaba procesorjev Arm bi morala, ob dobrem programiranju, pomeniti daljše trajanje baterije.

Zadeva bi lahko v teoriji prinesla kar nekaj prednosti. Poleg baterijske vzdržljivosti bi lahko bili taki računalniki precej tanki (procesorji Arm ne potrebujejo aktivnega hlajenja) in imeli dobro povezljivost v mobilna omrežja. Mogoče bi takrat križanci med tablicami in prenosniki končno res dobili smisel. Če bodo zmogljivosti ustrezne, bi lahko tudi ponujali boljše razmerje med ceno in kvaliteto kot prenosniki z Intelovimi čipi Core M, ki so pri največjem proizvajalcu procesorjev namenjeni doseganju daljšega trajanja baterije ob še vedno spodobni hitrosti. Nikakor pa niso poceni. Kombinacija Oken za Arm in Snapdragona bi tudi lahko rešila izdelek, kot je Lenovo Yoga Book, ki kaže veliko potenciala, a ima zdaj popolnoma neustrezen procesor Intel Atom X5. S Snapdragonom seveda ne bi bilo problema na androidni strani, v Oknih pa bi tudi moral biti hitrejši od precej povprečnega Atoma. S podporo za še kakšne cenejše procesorje ARM – Snapdragon 835 bo paradni Qualcommov model prihodnje leto – in razumnimi cenami za licence bi se lahko Microsoft končno vmešal tudi v cenovni razred, ki ga zdaj vse bolj prevzemajo chromebooki. Tudi tam bi lahko bile zmogljivosti boljše, predvsem pa uporabnost veliko večja, ker bodo na voljo vsi programi, Googlov Chrome OS pa je v osnovi spletni brskalnik in nič več. Verjetno pri Microsoftu računajo tudi na nov poskus s pametnimi telefoni, ampak mislim, da bi bilo bolje, če se osredotočijo na prenosnike in tablice z dodatki, kot pa na forsiranje Oken na Surface phone ali kaj podobnega.

Zdaj lahko samo upamo, da bo Microsoftu uspelo spisati učinkovito kodo, in da se je korporacija dokončno otresla stare navade večmesečnega ali celo večletnega zamujanja rokov. Okenska podpora za ARM in s tem dodatna konkurenca pri cenejših in ultratankih prenosnikih bi bila še kako dobrodošla.

The post Windows za ARM bi lahko bila glavna Microsoftova zgodba leta 2017 appeared first on Tehnozvezdje.

Lenovo N22 je največji hit med chromebooki na britanskem Amazonu, kjer ga je mogoče občasno v akciji dobiti že za sto funtov (kar skupaj s poštnino v evrih znese nekaj več kot 130), običajno pa je cena med 110 in 130 funti, kar je še vedno izvrstno. Za chromebook ima kar spodobne lastnosti. Poganja ga namreč procesor Celeron, ne pogostejši in počasnejši Atom, frekvenca je lahko za kratek čas do 2,5 GHz. Vgrajenega prostora za podatke je 32 GB, delovnega pomnilnika pa 2 GB. Zaslon je velik 11,6 palcev, ima klasično ločljivost 1366 x 768, ki je pri tej diagonali še ustrezna, in standardno slabe vidne kote, še posebej navpično, od strani se vidi kar v redu. Je pa barvno soliden in tudi svetilnost je dobra, tudi ko ni na napajanju in je svetlost nastavljena na približno dve tretjini, ni ekran prav nič temen. Ohišje je seveda iz trde plastike, z izjemo gumiranih nožic, izgleda pa kar trpežno in menda zdrži tudi kakšno politje. Majhni zanimivosti sta vrtljiv predel s kamero za videoklice in izskočni ročaj za nošenje na spodnjem delu. Celo glede priključkov je N22 založen bolje, kot bi pričakovali za tako ceno. Dva vhoda USB 3.0, izhod HDMI, čitalnik pomnilniških kartic SD in izhod za slušalke so na voljo uporabniku. Komplet pa zaokrožujeta bluetooth in brezžično povezovanje tudi v frekvenčnem pasu 5 GHz.

Obstajajo prenosniki, ki so pri enaki ali podobno velikosti še precej lažji, tehtajo tudi manj kot kg, ampak so približno desetkrat dražji kot ta chromebook. Z maso 1,2 kg je še vedno zelo prenosen. Ni najtanjši, pa vseeno ne pretirano debel, in prostor so vsaj izkoristili za konkretno baterijo. Tipkovnici se pozna, da je malo ozka in da tipke nimajo veliko hoda, vseeno pa je čisto primerna tudi za daljše tipkanje, navsezadnje na njej nastaja tale zapis. Osvetlitve nima, to bi bilo že preveč za ta denar. Sledilna ploščica je prav tako čisto spodobna, natančna in tudi dovolj velika. Navsezadnje je roba okrog zaslona veliko, optimizacija pač ni največja odlika tega izdelka.

Kot je opisal že Marjan, so chromebooki primerni za določena opravila. Seveda za brskanje po spletu, pa za tipkanje (v spletnem wordu ali google docs), e-pošto, mogoče še za kakšno osnovno pregledovanje in obdelavo fotografij. Youtube v 720p (1080p ima glede na ločljivost zaslona smisel samo, če je prenosnik priključen na zunanji monitor) teče brez težav, dokler uporabnik ne poskuša zraven početi še česa drugega. Z vsemi osnovnimi zahtevami prenosnik nima. Ker nima ventilatorja in tudi ne klasičnega trdega diska, je povsem tih, pa vseeno se le redko bolj segreje. Povezovanje naprav bluetooth, denimo miške in slušalk ali zvočnika nima večjega vpliva na delovanje. Pričakoval sem kakšno zatikanje, pa ga nisem opazil. Dokler uporabnik od tega mlinčka ne zahteva preveč, ga res zvesto uboga. Zaplete se, če denimo poskuša prebrati mapo na kartici z več sto fotografijami. Takrat lahko zadeva po začetnem trudu preprosto obtiči in jo je treba na silo izključiti in znova vključiti. Tudi kakšna spletna video storitev (denimo mobilna TV) se lahko malo zatika. Ampak Celeron res naredi razliko in večino časa vse deluje dovolj gladko. Tudi priklop monitorja ga ne iztiri, spet dokler ne poskušamo na monitorju gledati filma, zraven pa na prenosnikovem zaslonu početi še kaj resnega.

Največja vrednost tega računalnika pa je trajanje baterije. Obljubljenih 14 ur je, kot po navadi pri takih trditvah, iluzornih. Med osem in deset pa povsem realnih, približno deset odstotkov zaloge izgine vsako uro. N22 brez težav zdrži cel delovni dan brez vmesnega polnjenja, pri občasni rabi bo priklop na električno omrežje prišel na vrsto približno enkrat na teden. Prenosniki z okni se težko pohvalijo s takimi rezultati. Še posebej, kadar na njih poganjamo brskalnik Chrome, kar je največja ironija celotne zgodbe s chromebooki. Je pa dobro prenosnik izklapljati po koncu uporabe, ker v spanju ni tako zelo varčen. V tem načinu zlahka izgine kakšnih deset odstotkov napolnjenosti na dan.

Dela v sistemu Chrome OS se je treba malo navaditi, čeprav so nekateri principi enaki kot v oknih. Pomagajo bližnjične tipke na vrhu tipkovnice, kombinacije tipk in hitro dostopna osnovna navodila v sistemu. Androidnih aplikacij se za zdaj še ne da nameščati, ampak to menda prihaja še letos in bo še dodatno dvignilo vrednost in uporabnost chromebookov.

Računalniki, kot je Lenovo N22, so prelomni. Moj delovni prenosnik je stal precej čez tisočaka, pa niti približno nisem dobil desetkrat več zmogljivosti, uporabnosti, sloga, optimizacije pri velikosti in masi, kot pri malem chromebooku. In še s trikrat slabšim trajanjem baterije se moram spopadati. Seveda marsikaj lahko naredim samo na njem, ampak na sejmu IFA sem marsikaj, od zapiskov na novinarskih konferencah in tipkanja člankov, do prenašanja datotek iz oblaka in vnašanja v cms, opravil kar s cenenim Lenovom. Ob vseh pomanjkljivostih, ki jih narekujeta tako izbira komponent kot zasnova samega sistema Chrome OS, je prav neverjetno koliko računalnika kupec dobi za teh 150 evrov.

The post Chromebook Lenovo N22 – eden najboljših računalniških nakupov appeared first on Tehnozvezdje.

Po drugi strani pa hudič muhe žre. Dati poldrugega tisočaka za hudo zverino, katere baterija zdrži dlje od slabi dve uri, ali pa dva stotaka za kavni mlinček, katerega baterija zdrži še dlje? Ni ravno prevelika dilema – pod pogojem, da je mlinček kolikor toliko sposoben izvesti večino najnujnejšega!

Google si je sistem Chrome zamislil za prihodnost računalništva, ko bodo vsa orodja in namenski programi delovali kot storitve v internetu oziroma, kot se tudi reče, v oblaku. Po domače bi bil prenosnik neuporaben obtežilnik za papir, če vsaj nekaj zadev, kot so pisarniški programi, ne bi delovalo tudi brez povezave. Uporaba »programov« kot storitev prinese še eno prednost. Procesorska moč je na strežnikih, ne na lokalni mašini, zato ima lahko manj zmogljive, a energetsko varčnejše komponente. Od tod tudi razlog, da baterija povprečnega prenosnika Chrome zdrži dolgo in da ga prodajajo za »bagatelo«.

Da ne bo pomote. Prenosniki chrome se v nobenem primeru ne morejo kosati z resnimi, še manj, da bi bili zamenjava zanje. So pa primerni za tista opravila, ki jih največkrat počnemo »na poti«. Brskamo po spletu ali urejamo dokumente. Dokler je spletna storitev primerna in imamo dovolj hitro povezavo v internet, pa je možno še kaj. Tudi urejanje fotografij in še kaj drugega, le malce je treba potrpeti in počakat zaradi prenašanja datotek sem ter tja. Ako že v osnovi niso shranjene nekje v oblaku. Chrome OS je v osnovi tako, kot bi na prenosniku poganjal samo brskalnik (Chrome, seveda) in vse delal v njem. Samo za peščico opravil – nastavitve, upravitelj datotek (“raziskovalec”) in urejevalnik fotografij – so pri Googlu pripravili samostojne programe. Še letos pa na chromebooke prihaja možnost poganjanja androidnih aplikacij. Ampak za zdaj še ni.

Vse to pa še ne pomeni, da sem navdušen nad svojim “chrome” prenosnikom. Že res, da z njim lahko naredim skoraj vse, kar moram, vendar logika veleva, da za dva stotake nimam zelo kakovostne naprave. Procesor in njegova podhranjenost je drugotnega pomena. Zaslon se ravno ne sveti od “kakovosti”, zanima pa me tudi, koliko časa bo sploh zdržal. Če bi torej za podoben znesek dobil klasični prenosnik, hibridni prenosnik ali pa zmogljivo tablico s tipkovnico ter vsaj podobno avtonomijo baterije, bi se verjetno drugače odločil. Ampak ga nisem!

The post Nor bi bil, če bi dal več appeared first on Tehnozvezdje.