S sprejemom Googlovih algoritmov, ki bodo poganjali Applovo inteligenco (umetno inteligenco v slengu gojiteljev jabolk), Apple posredno priznava, da lastni razvoj niti približno ni dosegel pričakovanj. Odločili so se za pragmatičnost. Če ga ne moreš premagati, se mu pridruži!

Bo Siri dohitela konkurenco?

Prenovljena Siri ni več zgolj glasovni pomočnik za osnovne ukaze, temveč naj bi postala pogovorni pomočnik, primerljiv s storitvami ChatGPT, Gemini in Claude. Siri bo razumela kontekst pogovora, odgovarjala na dodatna vprašanja brez ponovnega pojasnjevanja in izvajala zahtevnejša opravila v aplikacijah. Med drugim bo znala pripraviti sporočilo, poiskati fotografije, ustvariti opomnike ali pomagati pri organizaciji dogodkov. Apple poudarja, da bo pomočnik uporabljal podatke iz naprave, vsebino zaslona in celo pogled kamere. Podjetje ob tem znova zagotavlja, da večina obdelave poteka lokalno na napravi.

Kljub velikim obljubam ostaja dejstvo, da uporabniki Androida in storitev umetne inteligence številne podobne funkcije uporabljajo že nekaj časa. Siri zato prej dohiteva konkurenco, kot pa postavlja nove standarde.

iOS 27 hitrejši in bolj povezan

Nova različica sistema iOS bo podprta na vseh telefonih od modela iPhone 11 naprej. Apple obljublja hitrejše delovanje, hitrejše odpiranje aplikacij, fotografij in prenosov podatkov prek AirDropa. Med novostmi izstopa možnost deljenja albumov z uporabniki naprav Android in Windows, fotografije pa se bodo shranjevale v polni ločljivosti ne glede na uporabljeno platformo.

V aplikaciji Health se pojavlja nov razdelek za spremljanje perimenopavze, prehodnega obdobja nekaj let pred menopavzo.

Umetna inteligenca (skoraj) povsod

Safari bo s pomočjo umetne inteligence samodejno razvrščal odprte zavihke po tematikah. Zanimiva je tudi funkcija za ustvarjanje razširitev brskalnika z opisom v naravnem jeziku.

V Galerijo prihajajo orodja za odstranjevanje motečih elementov, spreminjanje kadra in generativno urejanje posnetkov. Gre za funkcije, ki jih Google ponuja že nekaj časa, zdaj pa prihajajo tudi v Applov ekosistem.

Posodobitve je deležna tudi aplikacija Home. Sistem bo bolje združeval obvestila pametnega doma, varnostne kamere pa bodo samodejno izpostavljale pomembnejše dogodke.

Več starševskega nadzora

Apple je precej časa namenil varnosti otrok. Starši bodo lahko določali, katere aplikacije so dostopne ob določenih urah, omejili stike in odobravali obisk posameznih spletnih strani. Sistem bo samodejno zaznal goloto ali posebej nasilne vsebine ter jih zameglil in prijavil staršem.

WWDC 2026 je pokazal predvsem to, da Apple umetno inteligenco končno jemlje resno. Večina predstavljenih funkcij sicer ni povsem nova, saj podobne rešitve že ponujajo Google, OpenAI in drugi ponudniki. Vprašanje ostaja, ali bo Applu uspelo vse te zmogljivosti združiti v izkušnjo, primerljivo s konkurenčnimi storitvami.

The post Apple (spet) stavi na umetno inteligenco in prenovljeno Siri! appeared first on Tehnozvezdje.

Nemški koncern ima v bližini Bratislave eno večjih tovarn, v njej zaposluje več kot 11.000 ljudi. Država, ki jo mnogi še vedno zamenjujejo s Slovenijo (običajno v našo škodo), je tudi sicer prava evropska velesila avtomobilske proizvodnje, saj v tem sektorju zaposluje več kot 15 odstotkov vse delovne sile. Nemčija, ki je sicer v absolutnih številkah zaposlenih v avtomobilski panogi (skoraj 900 tisoč) daleč spredaj, je na približno 11odstotkih, Slovenija z eno tovarno in vsemi dobavitelji na sedmih. Poleg Volkswagna imajo svoje tovarne na Slovaškem še Stellantis (Peugeot, Citroen), Kia in Jaguar Land Rover, naslednje leto se jim bo pridružil še Volvo. Vendar je večina zaprtih za javnost, v dotični, ki smo jo obiskali, pa se delček proizvodnje da pokukati.

Za ogled se je potrebno prej najaviti, kar lahko storite prek spleta. Cena velja za celo skupino, ki lahko šteje do 15 ljudi, obvezno izberite tudi ustrezno jezikovno različico. Slovaščina sicer spada med slovanske jezike, a še zdaleč si nismo tako blizu kot z jeziki nekdanje države, zato je zagotovo bolje izbrati angleško ali nemško vodenje. Za ogled lahko izberete do tri področja, stiskalnico, karoserijsko in montažno halo. Pogledali smo si vse tri, ogled traja slabi dve uri in pol. Žal v tovarni velja stroga prepoved fotografiranja in snemanja, kar je običajno za tovrstne obrate, zato smo se tokrat morali zanesti na njihove fotografije.

Za začetek vam predstavijo kratko zgodovino, ki se je začela še v prejšnjem režimu kot BAZ (Bratislavské Automobilové Závody), ki je bil podizvajalec Škode. Leta 1991 je tovarno prevzel Volkswagen, ki tu trenutno izdeluje predvsem športne terence različnih znamk (Volkswagen Touareg, Audi Q7 in Q8 ter Porsche Cayenne, vključno z električno različico) ter dva modela s karavansko oz. limuzinsko obliko, Škodo Superb ter Volkswagna Passat. Mimogrede, ti dve vozili si delita približno 95 odstotkov delov.

Nadaljevali smo v stiskalnici, kjer iz pločevine s hladnim stiskanjem oblikujejo praktično vse karoserijske dele. Osrednji del zavzema sama stiskalnica, ki stiska z močjo 91.000 kN (dobrih 9.200 ton pritiska) in je postavljena na prilagojena tla, ki zmanjšajo vibracije. Večino preostalega prostora zavzemajo kalupi za različne dele vozil. Ko je del odtisnjen, ga najprej pregledajo delavci, nato še roboti. Ti premerijo praktično celotno površino, dovoljena odstopanja so zelo majhna. Od tu gredo deli v karoserijsko halo, kjer prevladujejo roboti. V celi tovarni jih več kot 2.000, v tem delu preko 500. Poleg tistih na »sestavljalnem« delu so tu še transportni roboti, ki prevažajo dele po tovarni. Večina od 400 transportnih robotov je avtonomnih, kar pomeni, da se znajo sami izogibati oviram, počakati na drugega dostavnega robota ali človeka in se po potrebi tudi sami zapeljejo na polnilno ploščad. V drugem delu tovarne imajo še nekaj starejših transportnih robotov, ki sicer znajo zaznati ovire, a se gibljejo po v naprej določenih poteh, ki so narisana na tleh.

Bolj kot gibanje transportnih robotov je zanimiv »ples« robotov na proizvodni liniji, ki primejo en del, ga postavijo poleg drugega in ju nato tretja roka zavari. Varjenje je tako klasično kot lasersko, slednje je zaradi varnosti v ločenem delu. Ko je glavno okostje vozila sestavljeno, ga zopet pregledajo roboti, nato še zaposleni. V primeru odstopanj se slednji odločijo, ali lahko napake odpravijo ali del zavržejo. Tudi tu morajo biti odstopanja zelo majhna, da določen del lahko nadaljuje v proizvodnjo. Zadnji del je sestavljalnica, kjer združijo osnovno ogrodje in podvozje vozila. V tem delu tovarne sestavljajo le klasična in hibridna vozila, električne Cayenne sestavljajo drugje in tam za zdaj še ne nudijo ogledov. V tem delu je tudi največ človeških delavcev, saj je potrebno dele praviloma privijačiti in zaenkrat roboti tega še ne znajo. Kot nam je povedal vodič je 95 odstotkov del primernih za ženske, saj je večina orodij električnih, težka dela pa praviloma opravljajo roboti. Ogled se zaključi v njihovi konferenčni dvorani s kratkim videom, pogledate pa si lahko še dve relikviji preteklosti, Golf R32 in Golf II Country. Vsekakor zanimiva izkušnja, vodič odlično govori angleško in je zelo strokovno podkovan. Stvari zna razložiti tako, da jih tudi manj tehnično podkovani razumejo in zdržijo ogled do konca. Praviloma taki ogledi niso namenjeni turistom, ampak bolj strokovnim skupinam (šolam, študentom, itd), a če vas to zanima.

The post Ena redkih, ki to ponujajo, zato se priložnost splača izkoristiti appeared first on Tehnozvezdje.

Nisem prepričan, da bo tokrat karkoli drugače. Ne verjamem, da Windowsi potrebujejo še en procesor ARM, temveč korekten, lepo oblikovan, lahek ter za večino dovolj zmogljiv prenosnik s ceno krepko pod tisočakom. Natanko tolikšno, kot za MacBook Neo zahteva Apple oziroma kot so, bolj ali manj s figo v žepu, obljubljali v Qualcommu. Če bi Microsoft želel kaj takšnega, bi moral stopiti po poti iskanja načina, kako procesor poceniti in hkrati ohraniti primerno moč.

Kljub vsemu naslajanje nad zmogljivostmi še zdaleč ni prepovedano. Nvidia želi v enem čipu združiti procesorske in grafične zmogljivosti, ki za zdaj zahtevajo ločeno grafično kartico. Ob tem je nekaj kristalno jasno. Pozabite na dolgo avtonomijo in odsotnost aktivnega hlajenja. Ogromna moč z ničemer od tega ni združljiva. Kljub temu nekateri že postavljajo teorem, da bo RTX Spark za okolje Windows tisto, kar je bil za Apple procesor M1. Navdihuje me rek, da upanje umre zadnje.

Sposobnosti novega čipa so skoraj neverjetne. Osrednji procesor z 20 jedri, pri zasnovi katerih je sodeloval Mediatek, 6144 grafičnih jeder CUDA, en petaflop zmogljivosti za algoritme umetne inteligence in podpora za do 128 gigabajtov pomnilnika LPDDR5X. Ali povedano drugače. Njegove grafične zmogljivosti so enakovredne kartici RTX 5070. Nvidia, ki mobilni procesor obljublja že kar nekaj let, ga ni razvila iz temeljev. Gre za različico procesorja GB10, ki ga najdete v mini računalniku DGX Spark. Odlična mašina, ki si jo zaradi cene, ki se približuje petim tisočakom, lahko privoščijo le redki. Koliko torej mislite, da bo stal prenosnik RTX Spark s 128 gigabajti pomnilnika, ki ga četica zvestih proizvajalcev napoveduje za to jesen, če dodate še stvari, kot so tipkovnica, sledilna ploščica, baterija in 15-palčni zaslon na dotik tehnike miniLED?

Očitno so se tehnološka podjetja nalezla Trumpove govorice. Nvidia ga imenuje »superčip« in najučinkovitejši procesor, kar jih je bilo kadar koli izdelanih. Microsoft, ki tokrat sodeluje v vlogi partnerja z nalogo poskrbeti, da bo manj nedelujočih programov, pa Surface Laptop Ultra opisuje kot najzmogljivejšo stvar, kar so jo kadar koli izdelali. Ne preseneča me. Če verjamemo napovedim, bo čip zlahka lokalno poganjal veliki jezikovni model umetne inteligence s 120 milijardami parametrov, upodabljal obsežne tridimenzionalne prizore (do 90 gigabajtov) in omogočil igranje v ločljivosti 1440p z več kot 100 sličicami na sekundo. S tem so menda prepričali celo Adobe, ki je tokrat zares napovedal za procesor ARM optimizirana programa Photoshop in Premiere.

Nvidia bi utegnila postaviti nova merila zmogljivosti. Vendar je položaj drugačen od Applovega prehoda na M1. Čipa niso vgradili samo v drage modele, temveč tudi v cenovno dostopnejše, da bi čim več ljudi imelo možnost dojeti prednosti nove arhitekture. Hitro širjenje je bilo obenem spodbuda razvijalcem za hitrejše prilagajanje programske opreme. Šele ko se je nov procesor uveljavil, so ponudbo razširili na zmogljivejše čipe. Nvidia cilja neposredno na vrh, zaradi česar se zlahka ujame v zanko premajhne prodaje zaradi previsokih cen. Da bi prenosnik stal okoli dveh in pol tisočakov, za kar danes dobiš dober procesor (manj sicer polnilnika), je malo verjetno.

Še nekaj je zanimivo. Apple ima le eno arhitekturo procesorjev. Windowsi bo imeli štiri dokaj različne dobavitelje. Intel, AMD, Qualcomm in po novem še Nvidio. Kar bo dodobra spremenilo obstoječa razmerja. AMD običajno stavi na dobro razmerje med zmogljivostjo in ceno, Qualcomm izstopa z avtonomijo baterije, a zaostaja pri podpori igram, Intel pa ostaja nekakšna varna sredina z dobro združljivostjo programske opreme x86.

Nvidia bi lahko ponudila nekoliko drugačen recept. Arhitektura ARM, kombinirana z grafično močjo, ki bo nagovorila gejmerje. Microsoftu in Nvidii je že uspelo prepričati razvijalce studia Riot Games, da so prilagodili zaščito v igrah Valorant in League of Legends. Pomembno pa bo tudi sodelovanje z drugimi razvijalci, ki bodo na nek način usodni za Nvidiin naskok na trg prenosnih računalnikov.

The post Na trg prenosnikov s sistemom Windows zdaj vstopa še Nvidia! appeared first on Tehnozvezdje.

Ravno pri takšnih projektih hitro postane jasno, kako tanka je meja med uporabno digitalizacijo in občutkom, da je okolica nenadoma precej bolj transparentna, kot smo bili vajeni.

Lasersko skeniranje je danes ena najbolj natančnih tehnik izdelave tridimenzionalnih modelov oziroma digitalnih dvojčkov prostora. Tehnologijo LiDAR uporabljajo robotski sesalniki za navigacijo po stanovanju, sodobni avtomobili za sisteme samodejne vožnje, že dolgo pa jo uporabljajo tudi geodeti, arhitekti, gradbeniki in arheologi. Omogoča izredno natančen zajem prostora, pri katerem sistem praktično izriše okolico v obliki milijonov posameznih točk.

Princip delovanja je razmeroma preprost. Vsaj teoretično. V praksi je izvedba bistveno zahtevnejša, kar lepo pokaže podatek, da je projekt zajema celotne Slovenije trajal tri leta.

Tehnologija LiDAR, kar pomeni Light Detection and Ranging, deluje tako, da oddajnik vsako sekundo proti tlom in objektom pošilja ogromno število ozkih laserskih žarkov. Ko se žarki odbijejo od površine, jih sprejme tipalo, ki na podlagi časa povratka zelo natančno izračuna oddaljenost posamezne točke.

Milijoni takšnih meritev ustvarijo tako imenovani oblak točk. Vsaka točka predstavlja natančno določeno mesto v prostoru z znano oddaljenostjo in smerjo. Ko sistem združi vse podatke, nastane tridimenzionalni model okolice. Nato sledi še dolgotrajna obdelava podatkov, filtriranje napak in pogosto tudi obarvanje modela, da postane ta bolj razumljiv.

Prav obdelava je eden glavnih razlogov, da takšni projekti trajajo zelo dolgo. Poleg tega se hitro pokaže še ena težava. Model nikoli ne predstavlja popolnoma aktualnega stanja. Objektov, ki med skeniranjem še niso obstajali, v modelu ni. Enako velja za stavbe ali druge elemente, ki so bili medtem odstranjeni.

Če želi država ohraniti uporabnost in verodostojnost modela CLSS, bo morala postopek redno ponavljati. Geodetska uprava Republike Slovenije je podatke zbirala med letoma 2023 in 2025, pri čemer je bilo vsako leto posnetih približno tretjina države.

Sam pregledovalnik je razmeroma preprost za uporabo, čeprav se na trenutke zdi, da je nalaganje podatkov nekoliko počasno. Na desni strani je klasičen zemljevid oziroma letalski posnetek z iskalnikom naslovov, na levi pa tridimenzionalni model z vrsto uporabnih orodij.

Model upravljate z miško in tipko Shift. Pogled približujete, oddaljujete in vrtite, dokler ne najdete kota, ki vam najbolj ustreza. Nato pridejo na vrsto precej uporabnejša orodja. Med njimi so merjenje razdalje, višine, naklona, površine in celo prostornine objektov. Sistem omogoča dokaj natančne meritve brez potrebe po specializirani programski opremi ali registraciji.

Prav odprtost podatkov je po eni strani največja prednost projekta. Arhitekti, projektanti, geodeti, raziskovalci in občine lahko do podatkov dostopajo brez večjih omejitev. Takšni modeli so uporabni pri načrtovanju infrastrukture, analizi poplavnih območij, prostorskem načrtovanju in celo pri zaščiti kulturne dediščine. Toda po drugi strani odprt dostop pomeni tudi, da lahko vsakdo precej podrobno raziskuje okolico. Čeprav model ne prikazuje notranjosti stavb in ne razkriva osebnih podatkov, nekatere zmoti že občutek, da je njegov dom postal del javno dostopnega digitalnega dvojčka države.

To sicer ni nova dilema. Podobna vprašanja so se pojavila že ob uvedbi satelitskih posnetkov visoke ločljivosti in kasneje pri Googlovem pogledu z ravni ulice. Sprva je bilo veliko pomislekov glede zasebnosti, danes pa je večina takšne storitve sprejela kot nekaj povsem običajnega.

The post Je šla država z digitalizacijo tokrat predaleč? appeared first on Tehnozvezdje.

Toda prav tu se začne težava. Lokacija strežnika sama po sebi ne pomeni veliko, če podjetje ne ve, kdo upravlja infrastrukturo, kdo ima dostop do podatkov, pod katero zakonodajo deluje ponudnik in kaj se s podatki dogaja v ozadju. Digitalna suverenost zato ni več modna beseda, temveč vprašanje nadzora, odpornosti in dolgoročne varnosti poslovanja, pa tudi stroškovne predvidljivosti oziroma garancije cen.

Ko podjetje izgubi nadzor, čeprav sistemi delujejo

Največje tveganje pogosto ni tehnična okvara ali hekerski napad. Težava nastane, ko podjetje postopoma izgubi vpliv nad lastnim digitalnim okoljem. Dovolj so sprememba zakonodaje, nova pravila ponudnika, geopolitične napetosti ali drugačen način obdelave podatkov. Strežniki še vedno delujejo, podatki niso izginili, pogodbe in cene veljajo dokler veljajo. Kljub temu pa podjetje ugotovi, da o ključnih pogojih ne odloča več samo.

To postane še posebej občutljivo v času vzpona umetne inteligence. Podjetja v oblak nalagajo tehnično dokumentacijo, poslovne analize, podatke kupcev in interne procese. Če ob tem nimajo jasnega pregleda nad tem, kdo upravlja šifrirne ključe, kdo izvaja podporo ali ali se podatki brez vedenja ali nadomestila uporabljajo za učenje modelov umetne inteligence, se meja med uporabo storitve in izgubo nadzora hitro zabriše. Težava torej ni oblak kot takšen. Problem nastane, ko podjetje kot naročnik ne razume več celotne verige dostopa do podatkov.

Prav zato se vse več organizacij usmerja k partnerjem, ki lahko zagotovijo lokalno infrastrukturo, skladnost z evropskimi pravili in neposredno podporo. Med ponudniki, ki lahko podjetjem zagotovijo takšno okolje, je tudi Telekom Slovenije, ki razvija lastne podatkovne centre, omrežno infrastrukturo in storitve kibernetske varnosti.

Evropski strežnik še ne pomeni evropskega nadzora

Pomembno ni le, kje stoji strežnik, temveč kdo upravlja infrastrukturo in pod katero jurisdikcijo spada ponudnik. Če je ta vezan na zakonodajo tretje države, lahko tamkajšnji organi v določenih primerih zahtevajo dostop do podatkov, četudi so fizično shranjeni v Evropi.

V tej luči se pogosto omenja ameriška zakonodaja, natančneje zakon o čezmejnem dostopu do podatkov v oblaku (CLOUD Act), ki v določenih okoliščinah omogoča dostop do podatkov zunaj Združenih držav. Za podjetja to pomeni, da geografska lokacija podatkov še ne zagotavlja popolnega nadzora.

Zato ni naključje, da se številna evropska podjetja odločajo za vračanje podatkov iz globalnih okolij v lokalne oziroma bolj nadzorovane sisteme. Predvsem v industriji, zdravstvu in finančnem sektorju podatki postajajo ključna konkurenčna prednost. V takšnem okolju pridobivajo pomen ponudniki, kot je Telekom Slovenije, ki lahko podjetjem ponudijo lokalno infrastrukturo, upravljanje storitev in podporo v domačem okolju. Tudi zakonodaja glede lokacije in dostopnosti podatkov se v Evropi zaostruje.

Digitalna suverenost postaja vprašanje odpornosti

Tehnologijo pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega. Navajeni smo, da omrežja delujejo neprekinjeno in da so storitve vedno dostopne. Toda za takšno zanesljivostjo stojijo ogromna vlaganja, kompleksni sistemi in stalno upravljanje tveganj.

Digitalna infrastruktura danes ni več zgolj podpora poslovanju. Postaja del kritične infrastrukture države in gospodarstva. Izpad omrežja, napajanja ali podatkovnega centra lahko zelo hitro pomeni zastoj proizvodnje, logistike ali storitev. Geopolitične razmere, trgovinske napetosti in tehnološko tekmovanje spreminjajo pogled nanjo. Kar je bilo še pred nekaj leti predvsem poslovna odločitev, postaja strateško vprašanje.

Tudi Evropska unija zato uvaja strožja pravila. Predpisi, kot sta NIS2 in DORA, od podjetij zahtevajo boljše upravljanje tveganj, večjo odpornost in sposobnost neprekinjenega delovanja tudi v kriznih razmerah.

Trije stebri digitalne suverenosti

Digitalna suverenost ni ena sama storitev ali tehnologija. Gre za kombinacijo infrastrukture, podatkovnega nadzora in varnosti.

Prvi steber predstavlja infrastruktura. Omrežja nove generacije, optične povezave in sodobni podatkovni centri omogočajo stabilno osnovo za poslovanje. Pomemben del postajajo tudi zasebna 5G-omrežja, kjer podjetja ločijo kritične procese od javnega interneta. Takšne rešitve uporabljajo predvsem industrijska okolja, kjer že krajši izpad pomeni veliko poslovno škodo.

Drugi steber je podatkovna suverenost. Bistveno vprašanje ni več samo, kje so podatki shranjeni, temveč kdo nadzoruje dostop in šifrirne ključe. Suvereni oblak pomeni okolje, kjer veljajo evropska pravila, podjetje pa ohranja dejanski nadzor nad svojimi podatki. Pomemben trend postaja tudi oblačno-robna arhitektura, pri kateri se del obdelave podatkov seli bližje uporabniku oziroma napravam. S tem se zmanjšujejo zakasnitve, hkrati pa lahko občutljivi podatki ostanejo v lokalnem okolju.

Tretji steber predstavljata kibernetska in energetska odpornost. Tudi najboljša infrastruktura ne pomaga veliko, če podjetje ni pripravljeno na napade ali izpad električne energije. Napredni varnostni centri danes delujejo neprekinjeno in spremljajo grožnje v realnem času. Obenem postaja pomembno tudi vprašanje energije. Sistemi umetne inteligence in sodobni podatkovni centri zahtevajo vse več električne moči, zato stabilnost napajanja postaja del digitalne varnosti. Tovrstne celovite rešitve – od povezljivosti do kibernetske zaščite – lahko podjetjem zagotavlja tudi Telekom Slovenije.

Brez znanja ni suverenosti

Pogosto se pozablja, da infrastruktura sama po sebi ne pomeni veliko brez ljudi, ki jo znajo upravljati. Digitalna suverenost ni samo vprašanje strežnikov, temveč tudi lokalnega znanja, odzivnosti in sposobnosti hitrega ukrepanja. Podjetje lahko uporablja najsodobnejše storitve, toda če ob incidentu nima jasnega nadzora nad procesi ali neposrednega dostopa do podpore, je njegova odpornost precej omejena.

Prav zato se vse več organizacij osredotoča na partnerje, ki zagotavljajo celoten ekosistem: infrastrukturo, varnost, lokalno podporo in skladnost z evropskimi pravili.

Digitalna prihodnost ne bo temeljila le na hitrosti

Dolga leta smo razvoj omrežij in digitalnih storitev ocenjevali predvsem po hitrosti in ceni. Danes postajajo pomembnejša druga vprašanja: kdo nadzoruje infrastrukturo, kdo upravlja podatke in kako odporen je sistem v kriznih razmerah. Digitalna suverenost zato ni več tema samo za državne ustanove ali največje korporacije. Postaja vprašanje vsakega podjetja, ki svoje poslovanje gradi na podatkih, oblaku in umetni inteligenci. Telekom Slovenije ne bo zaželen zgolj kot ponudnik, ki ima nadzor, ampak kot tisti, ki ga zna zagotoviti naročniku.

Ključno vprašanje prihodnjih let verjetno ne bo več, ali podjetje uporablja oblak, temveč kdo v resnici nadzoruje podatke in pogoje dostopa do njih. Telekom Slovenije ni zgolj ponudnik storitev –​ je strateški nosilec digitalne prihodnosti, razvoja UI in kibernetske odpornosti Slovenije. Njegovi podatkovni centri postajajo osrednja osnova za to.

Fotografijo je naredila umetna inteligenca!

The post Kdo v resnici skrbi za vaše podatke? appeared first on Tehnozvezdje.

Na prejšnjem razpisu, ki so ga večkrat dopolnjevali z dodatnimi sredstvi, bo skupno razdeljenih nekaj več kot 19 milijonov evrov. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo pa je pred časom potrdilo, da ima iz podnebnega sklada zagotovljenih novih 33 milijonov evrov za ta namen. Za zdaj je Borzen razpisal 14,4 milijona v dveh sklopih. 9,4 milijona za subvencije državljanom in 5 milijonov za subvencije podjetjem (pravnim osebam).

Pri obeh sklopih bo mogoče vloge, kot rečeno, oddajati šele od 18. junija naprej, torej bo vmes dober mesec praznine. To ne pomeni, da boste ostali brez subvencije, če v tem času kupite električni avto, saj je mogoče vlogo oddati za vsa vozila, kupljena v tem letu (od 1. januarja 2026 naprej), le nekoliko dlje boste čakali na nakazilo. Na odobritev vloge so sicer kupci v zadnjem letu čakali nekje med dvema in tremi meseci, potem pa še kakšen teden, da so dejansko dobili denar na svoj račun. Po prejemu subvencije je treba avto imeti v lasti tri leta, sicer bo Borzen terjal vračilo spodbude.

Prvič po dolgem času s tem razpisom nekoliko spreminjajo strukturo subvencij, vendar v sklopu za fizične osebe. Pri pravnih vse ostaja, kot je bilo, in tudi ne bo dodatne spremembe po 31. avgustu. Za običajne državljane je namreč po novem na voljo višja, 7.800 evrov vredna spodbuda za električna vozila z nakupno ceno do 25.000 evrov. Avtomobil za 20 tisočakov bo torej na koncu stal 12.200 evrov. Med 25 in 35 tisoč evri nabavne cene avtomobila subvencija ostaja na prejšnjem znesku 7.2000 evrov, prav tako med 35 in 45 tisoč evri pri 6.500 evrih in nad 45 tisočaki na 4.500 evrih. Do 65.000 evrov, kjer je zgornja meja upravičenosti za subvencijo. Dražji avtomobili je niso deležni. Toda za nakupe iz zadnjega cenovnega razreda (od 45 do 65 tisoč evrov) bo vloge za subvencije mogoče oddajati le še do 31. avgusta, po tem datumu bo meja za državno pomoč pri nakupu električna avtomobila (za fizične osebe) postavljena pri 45 tisoč evrih. Subvencija za rabljenega (do 45.000 evrov), ki ob registraciji ne sme biti starejši od treh let, ostaja 3.000 evrov.

Država torej še bolj spodbuja nakupe cenejših (in manjših) vozil, hkrati pa tudi uvoznike in trgovce k prilagoditvi cen tistih modelov, ki so blizu meje za 6.500 evrov subvencije, in zdaj še upravičeni do 4.500 evrov, kmalu pa ne bodo več. Odkar velja tovrstna razmejitev spodbud, smo videli kar nekaj primerov prilagajanja cen in s tem lovljenja višjih subvencij – še več sicer pri meji 35 tisoč evrov –, zato lahko upravičeno tudi tokrat pričakujemo podobne manevre.  

The post Cenejši zdaj z višjo subvencijo, dražji kmalu brez appeared first on Tehnozvezdje.

Ne skrivam, da mi je Buzz kljub pomanjkljivostim in slabostim, teh ni ravno malo, nadvse ljub. Ko sem prvič sedel vanj, sem dejal, da sem zanj pripravljen marsikaj potrpeti. Razen visoke cene, ki žal ostaja! Tokratna nadgradnja obenem kaže, da se mu Volkswagen ni odpovedal, čeprav se je tudi o tej možnosti na glas govorilo.

Največja novost je različica s štirikolesnim pogonom. Dva elektromotorja, skupaj 250 kilovatov sistemske moči, in predvsem večja vlečna zmogljivost. Do 1.800 kilogramov priklopne mase pomeni, da Buzz postaja uporaben tudi, če ne vozite zgolj zraka in idej o svobodi. Doslej je bil bolj oblikovalski manifest kot delovno orodje. Zdaj se približuje temu, kar je nekoč predstavljal Bulli. Vsestransko vozilo. A številke razkrijejo tudi omejitve. Različica z daljšo medosno razdaljo zmore manj, bateriji z 79 in 86 kilovatnimi urami pa nista ravno sinonim za brezskrbne dolge poti s prikolico. Fizike električnega pogona pač ne izniči niti najbolj simpatična karoserija. Posebej če ta ni pretirano aerodinamična.

Programsko je posodobitev bolj ambiciozna. Sistem pomoči Connected Travel Assist prvič posega po spletnih podatkih in celo prepoznava semaforje. Ideja je na mestu. Želijo, da avto razume okolje. Že prav, a se hitro pokažejo omejitve. Že s pravilnim prikazom hitrostnih omejitev so težave, tu pa je zanesljivost prepoznavanja, odvisna od povezljivosti in lokalnih podatkov, ter vprašanja, kako sistem reagira v neidealnih razmerah. Vožnja z enim pedalom je dobrodošla, vendar že dolgo ni več posebnost, temveč standard v električnem razredu. Vprašanje je, če tega ni.

Bolj zanimiva zna biti možnost polnjenja zunanjih naprav (V2L). Dva kilovata stalne moči zadostujeta za osnovne scenarije. Polnjenje električnega kolesa, napajanje orodja ali celo improviziran piknik z električnim žarom. To je ena redkih funkcij, ki dejansko razširi uporabnost vozila izven vožnje. A izvedba je zadržana. Konkurenca že ponuja višje moči in bolj integrirane rešitve, medtem ko Volkswagen ostaja pri adapterjih in relativno skromnih zmogljivostih.

Infozabavni sistem gre po pričakovani poti. Trgovina z aplikacijami, dodatne digitalne storitve, več možnosti prilagajanja. V teoriji fleksibilnost, v praksi pa pogosto fragmentacija in dodatni stroški. Avtomobili se spreminjajo v platforme, kjer osnovna funkcionalnost ni več samoumevna, temveč del paketa ali nadgradnje. Novi gumbi na volanu sicer popravljajo preveč zapleteno upravljanje, a to je še ena stvar, ki bi morala biti tam že od začetka.

Buzz s posodobitvijo nedvomno napreduje. Postaja bolj uporaben, bolj tehnološko kompleksen in nekoliko manj odvisen od svoje podobe. Kljub temu ostaja občutek, da Volkswagen še vedno išče ravnotežje med ikonografijo in funkcionalnostjo. Nedvomno je boljši kot včeraj, vendar še ni povsem to, kar bi moral biti: električni naslednik vozila, ki je nekoč brez kompromisov služil ljudem, ne zgolj njihovim predstavam.

The post Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom! appeared first on Tehnozvezdje.

Ko sem dobil prvega, sem bil milo rečeno navdušen. Zapolnil mi je nekaj prostega časa, nato pa je obležal v predalu kletne omare, kamor spravljam stvari, ki jih bom morda še kdaj uporabil. Dokler končno ni romal v smeti, ker sem vmes pozabil na baterijo. Bila je igračka, da ne bo pomote. Daleč od DJIvih ali modelov katerega drugega resnega izdelovalca, čeprav jih za civilni trg ni ravno veliko.

Občutno drugače je na področju dronov za vojaško rabo. Od milijone vrednih, ki si jih lahko privoščijo le najbogatejše države, prek manjših, a še vedno zmogljivih letalnikov za nadzor in reševanje, tako jih vsaj uradno imenujejo, na področju katerih sta pri nas dejavni podjetji C-Astral in ElevonX, do manjših prvoosebnih, ki na sovražnikove vojake mečejo bombe. Najprej so predelali modele, namenjene civilnemu trgu, nato pa so jih po vojaških zahtevah začela razvijati podjetja, ki rastejo kot gobe po dežju. Ukrajinsko bojišče požre vse, kar tja pride.

Celo najmanjši droni so primerni za vojaško rabo. Obenem pa ravno zaradi spopadov, ki divjajo po svetu, razvoj napreduje hitreje, kot bi v času miru. Iščejo načine, kako poceniti izdelavo naprav za enkratno rabo, povečati odpornost na elektronske motnje, izboljšati tipala, podaljšati avtonomijo leta, vključiti umetno inteligenco in, kar je morda najbolj zanimivo ter hkrati nevarno, oblikovati usklajeno delovanje rojev.

Žal ni videti konca trenutnih spopadov, a vsak se enkrat konča. Prej se bodo še Iranci in Ukrajinci hvalili, kako so sestrelili sovražni, milijone vreden najnovejši dron ali zlata vredno opremo, Kitajci pa bodo gledali od strani ter pošiljali tehnologijo, kjer so v ospredju, svojim zaveznikom, da jo preizkusijo v realnih razmerah na bojišču. Po domače rečeno, od pamtiveka se nismo dosti spremenili. Še vedno so med nami idioti, ki zaradi samo njim razumljivih, za lase privlečenih razlogov sprožajo vojne.

Ves ta razvoj vsaj ne bo zaman. Prelil se bo na civilno področje hitreje od pričakovanj. Tu ne mislim le na letalnike, temveč še na kopenske in morske robote, ki poleg škode zmorejo narediti veliko dobrega. Kar je bilo razvito za uničenje, odpira nove možnosti zaščite pred nesrečami, v logistiki, nadzoru infrastrukture in še na številnih drugih področjih.

Najpomembnejši napredek zadeva predvsem področja umetne inteligence, navigacije in tipal. Sodobni droni obdelujejo velike količine podatkov v realnem času, ki jih zagotavljajo kamere visoke razločljivosti in druga tipala na krovu. Mnogi so sposobni navigacije v razmerah brez signalov satelitske navigacije, tako da oblikujejo zemljevid okolice in natančno določijo svoj položaj v njem. Gre za postopek hkratnega lociranja in kartiranja, znan kot SLAM, ki ga uporablja že večina robotskih sesalnikov. Napredujejo tudi tipala. Poleg običajnih kamer je vse več naprav opremljenih z večspektralnimi tipali, ki zaznajo očem nevidne predmete ali osebe.

Posebno pomembno civilno področje uporabe je zaščita pred nesrečami. Po potresih, poplavah ali gozdnih požarih so ceste in mostovi pogosto uničeni ali neprehodni. Droni v takih razmerah hitro zagotovijo pregled nad velikimi območji. Že pred leti je Telemach Gasilski zvezi Slovenije za ta namen predal brezpilotni letalnik DJI Matrice 30. Ta v kratkem času ustvari visokoločljive zračne posnetke prizadetih območij. Reševalci dobijo informacije o poškodovanih stavbah, blokiranih cestah in morebitnih nevarnih mestih. Toplotne kamere obenem pomagajo pri iskanju ljudi, ujetih pod ruševinami. Pomembno področje je tudi logistika. V odmaknjene kraje dostavijo manjše pakete hitreje kot običajna vozila, zlasti v zdravstvu, kjer takšni sistemi veljajo za obetavne. Nekaj izkušenj ima pri nas podjetje OneDrone z rešitvijo DJI FlyCart.

Poleg civilne zaščite in logistike se odpirajo še druga področja uporabe. V kmetijstvu droni že pomagajo pri analizi rastlinskih nasadov, energetska podjetja jih uporabljajo za pregled električnih vodov in vetrnih elektrarn. Vse pogosteje služijo tudi spremljanju okolja, na primer opazovanju živalskih populacij ali dokumentiranju nezakonite sečnje. Največ izzivov ostaja v urbanih »džunglah«, kjer navigacijo otežujejo visoke stavbe in številne premikajoče se ovire. Prav tu bodo koristile rešitve, razvite za sodobna bojišča!

Naslovno sliko je po mojih navodilih oblikovala umetna inteligenca!

The post Nekaj čudnega se dogaja nad našimi glavami! appeared first on Tehnozvezdje.

Za naskokom najbolj zanimiv je električni skiro šeste generacije Xiaomi Scooter 6 Ultra. V marsičem je drugačen od prvih električnih prevoznikov, s katerimi si je kitajsko podjetje ustvarilo ugled in jih od leta 2017 po vsem svetu prodalo več kot sedem milijonov.

Kanarček, ki gre povsod!

Skiroji so se od modela Mi365, ki jih še vedno vidite na naših cestah, močno spremenili. Postali so večji, varnejši in zmogljivejši ter tokrat celo kričeče barve. Model Ultra je namreč rumen in hkrati obut v višje in širše terenske pnevmatike, ki obljubljajo možnost vožnje praktično po vsakem terenu. Kajpada sem zadevo že na hitro preizkusil in lahko rečem naslednje. Vozi povsod, dvojno vzmetenje lepo blaži luknje, le hud klanec mu povzroča težave. 1200 vatov največje kratkotrajne moči v tem primeru ne zadošča. Če se želite s skirojem voziti čez drn in strn , potem mora imeti ta dva še nekoliko močnejša motorja. Po enega spredaj in zadaj, kar bo verjetno naslednja Xiaomijeva poteza. Pod pogojem, da bodo vztrajali na trgu prevoznikov za vse podlage. Zasnova je dobra. Ob 12-palčnih pnevmatikah z izrazitejšim profilom širine 8 centimetrov so nanj obesili dvojno vzmetenje, diskovne zavore spredaj in zadaj ter sistem za preprečevanje zdrsa zadnjega pogonskega kolesa in zavore ABS. Vse to ne more biti poceni. Trenutno najbolj zmogljiv Xiaomijev električni skiro stane 999 evrov.

Kljub Googlu opazen skok v avtonomiji

Xiaomi je rahlo spremenil estetiko pametne ure Watch 5, ki je videti elegantnejša in prestižnejša. Zaenkrat ni videti, da so ji močno spremenili zmogljivosti, z izjemo avtonomije. Baterija z anodo iz silicija in ogljika kapacitete 930 miliamperskih ur naj bi uro z Googlovim sistemom WearOS poganjala tja do šest dni. Zagotovo podatek, ki kliče, da ga preverim v praksi. Športne in zdravstvene funkcije ostajajo znane, so pa očitno tokrat večji poudarek dali spremljanju srčnega utripa, nasičenosti kisika v krvi, analizi spanja in merjenju stresa. Nova ura uvaja še kretnje. Na primer dotik palca in kazalca za sprejem klica. Za to uro boste odšteli 329 evrov.

Xiaomi s svojim sledilnikom

Ko so drugi večji izdelovalci telefonov svojega že naredili, je to zdaj storil še Xiaomi. Gre za, po eni strani dokaj preprosto in po drugi zelo uporabno napravico, ki jo nekam damo in nato upamo, da je nikdar res ne bomo potrebovali. Xiaomi TAG ni pretirano velik in z 10 grami tudi ne težak. S telefonom se poveže prek vmesnika Bluetooth. Če ste v njegovem radijskem dosegu, se oglasi z zvokom, drugače pa lahko njegovo zadnje znano mesto preverite v aplikaciji. Možnost, da boste našli izgubljeno, poveča podpora Googlovih storitev Android Find Hub in Applove Find My. Sledilnik, eni mu pravite lokator, stane 19 evrov.

Nad njo bodo navdušeni imetniki iPhonov

Uporabniki Applovih telefonov zelo dobro vedo, kako težko jim pade, ko sredi dneva ugotovijo, da je kazalec stanja baterije blizu oznake prazna. Dodatna baterija je nujen dodatek. Toliko bolje, če je majhna, lahka, se magnetno pritrdi na hrbtno ploščo telefona in tega brezžično napolni. Xiaomijeva tanka baterija je debela šest milimetrov in tehta manj kot 100 gramov, a ima vseeno kapaciteto 5000 miliamperskih ur ob 15-vatni moči izhodnega toka. Ni svetovna rekorderka, vendar zadošča za enkratno polnjenje telefona in sočasno prek kabla še kakšne manjše naprave. Tolikšna kapaciteta v majhnem ohišju je mogoča zaradi 16-odstotne vsebnosti silicija in ogljika v anodi baterije. Dobra lastnost je še cena. 64 evrov za srebrno ali črno in 69 evrov za ekskluzivno oranžno barvo se mi ne zdi pretirano.

Pričakovana evolucija slušalk

Praktično vsi izdelovalci vsako leto naredijo nov model brezžičnih slušalk oziroma ušesnih čepkov. Napredek tako ni skokovit, temveč umirjen. Še nekoliko boljše aktivno dušenje hrupa do 55 decibelov, popravki zvočnih gonilnikov, tokrat so trije, da ustvarijo čim bolj globoke nizke tone, daljša avtonomija ter nove funkcije. Tokrat je ta simulacija prostorskega zvoka. Slušalke zaznajo premikanje glave in zvočni signal prilagodijo tako, da se za poslušalca smer, od koder prihaja zvok, ne spremeni. Za slušalke Redmi Buds 8 Pro prosijo 79 evrov. Tudi to se mi ne zdi preveč. Še posebej ne v primerjavi s cenami najboljših tovrstnih slušalk na trgu, ki so pogosto vsaj še enkrat višje. To pa hkrati pomeni, da sodijo nekje v srednji zmogljivostni razred.

The post Skiro najbolj pade v oko, a tudi ostali niso ravno za odmet appeared first on Tehnozvezdje.

Vedno bi morali pogledovati za nečim novim, boljšim in cenejšim. Sploh ko gre za digitalne storitve in tehnologije, kjer je razvoj najhitrejši. A kljub rastočemu nezadovoljstvu s storitvami dominantnih tehnoloških podjetij večina ostaja, kjer je. Zaradi navade, odvisnosti in priročnosti, saj pogosto prehod na novo potegne za sabo nekaj privajanja in posledično slabe volje. Tega se ti še kako dobro zavedajo in načrtno spreminjajo uporabniško izkušnjo na slabše. Ne gre za osamljene incidente, temveč za poslovni model podjetij iz Silicijeve doline, ki ga opredeljuje izraz enshittifikacija. Enkrat bomo morali spregledati. Vse bolj postaja jasno, da obstoječi pogoji, cene in omejitve niso zapisani v kamen. Googla na primer prav nič ne zavezuje, da zmanjša brezplačni prostor spletne shrambe na minimum, da bi nas vse zavezal s plačljivim modelom.

Začenjajo sezono striženja ovc

Skladno s sprejeto teorijo gredo digitalne platforme skozi tri faze predvidljivega življenjskega cikla. V prvi ponujajo kakovostne, inovativne in pogosto brezplačne storitve. Večinoma poslujejo z izgubo, da bi pritegnile množico uporabnikov in ustvarile zaklenjen ekosistem, v katerem se stroški odhoda umetno zvišujejo. V drugi fazi, ko ni več prepričljivih alternativ, pozornost preusmerijo na poslovne uporabnike, oglaševalce in preprodajalce podatkov. Med iskanjem novih virov prihodka jih ne zaustavi zasebnost ali strah, da bi zlorabili podatke uporabnikov. Sledi tretja faza, ko niti poslovni uporabniki niso več varni, saj želijo iz platforme izvleči maksimum za delničarje. Tako na koncu ostane nefunkcionalna in predvsem občutno predraga. Trenutno smo v drugi fazi s težnjo po tretji. Veliko pove že podatek, da naj bi ameriška tehnološka podjetja v umetno inteligenco letos vložila 650 milijard dolarjev, ki jih bodo na tak ali drugačen način hotela dobiti nazaj!

Nekatere ankete kažejo padec navdušenja Evropejcev nad ameriškimi korporacijami. Zaradi negotovosti migracija na evropske ali še bolje lokalne storitve iz problema počasi prerašča v nujnost. Kajpada je na mestu vprašanje, kakšne in kako dobre so alternative.

Google ima dejansko monopol

Google in Microsoft Bing imata, če ne upoštevamo Kitajske in še kakšne »odpadniške« države, praktično monopol nad spletnim iskanjem. Googlovi algoritmi, ki so v poznih devetdesetih in prvem desetletju novega tisočletja natančno razvrščali informacije, so preobremenjeni s sponzoriranimi povezavami, oglasi in umetno ustvarjeno vsebino. Pristne in uporabne informacije je zato vse težje najti. Še huje je, da gre pravzaprav za globljo infrastrukturno težavo.

Možnost, da v okolju telefona določimo iskalnik, je metanje peska v oči. Večina alternativnih se namreč zanaša na Bingovo indeksiranje strani, kar pomeni, da obdelava podatkov in nadzor nad prikazanim ali cenzuriranim ostajata v rokah omenjenega duopola. To ne pomeni, da alternativ ni oziroma jih ne bo. Iskalnika Ecosia in francoski Qwant sta napovedala partnerstvo s ciljem postopne tehnološke neodvisnosti, britanski Mojeek pa že ponuja od Googla, Binga ali Yahooja popolnoma neodvisne rezultate iskanja.

Če ne Chrome, Edge ali Safari, kaj potem…

Trije ameriški spletni brskalniki nadzirajo skoraj 90 odstotkov trga, kar jim daje v roke neomejen dostop do podatkov o navadah, interesih in vedenju milijard ljudi. Alternative so. Firefox je sicer ameriški, vendar odličen brskalnik, ki ostaja zvest odprtokodni skupnosti ter ohranjanju varnosti in zasebnosti. Če želite evropskega, potem predlagam LibreWolf, prilagojeno različico Firefoxa, ali Vivaldi. Podjetje ima sedeža na Islandiji in na Norveškem, kjer imajo enega najbolj strogih in naprednih zakonov o zasebnosti ter zato učinkovito ščitijo podatke pred apetiti velikih podjetij.

Boleča odvisnost od Gmaila

Brezhibna integracija storitev v zaprte ekosisteme Google Workspace, Apple iCloud ali Microsoft 365 je ključna strategija ohranjanja uporabnikov. Od tu njihovo obvladovanje treh četrtin trga. Ker je vse več obtožb, da Američani blokirajo dostop do storitev posameznikom, na primer tožilcem mednarodnega kazenskega sodišča, so se nekateri že začeli ozirati za ponudniki s sedežem v Evropi. Med temi izstopata pCloud in Internxt. Švicarski pCloud oglašuje doživljenjski zakup prostora od 500 gigabajtov do 10 terabajtov na spletnih strežnikih, medtem ko španski Internxt ponuja bolj radikalen pristop k zasebnosti.

Najboljša zamenjava za Googlov Gmail je švicarski Proton Mail. Ponuja sicer manjši brezplačni poštni predal, vendar vključuje asimetrično šifriranje komunikacije. Na voljo sta še nemška Tuta in britanski GreenNet.

Alternative so tudi za pisarniške pakete ameriških podjetij. LibreOffice brez težav zadosti devetdesetim odstotkom potreb po pisarniškem delu brez plačevanja licenc. Primerna paketa sta še OnlyOffice in WPS Office. Treba se je le odločiti, naložiti enega od teh in izbrisati Microsoftove pisarniške programe.

Ali sploh še imamo evropski telefon?

Kako nezdrava je odvisnost od Applovih telefonov, kaže odnos mladih, ki praktično nočejo ničesar drugega. Ne zato, ker bi bila alternativa manj zmogljiva ali težja za uporabo, temveč ker ne zagotavlja statusnega simbola. Ne bi ponovno o tem, kaj vse je narobe z Applovim ekosistemom oziroma da sodobni telefoni še vedno ne omogočajo preprostega popravila. Po domače povedano smo navlečeni na ameriške, korejske in kitajske modele, zaradi katerih ne vidimo prek planka. Ni treba pogledati daleč. Nizozemski telefon Fairphone 6 je po zmogljivostih primerljiv z vsakim modelom srednjega razreda ob večji stopnji popravljivosti, manjšem izkoriščanju delavcev v državah tretjega sveta in pregledni nabavni verigi surovin.

Če vam X ni všeč, ga zapustite

Najtežje bo najti zamenjavo za družbena omrežja. Realnost je pač takšna, da če ne živiš na Kitajskem, potem prepričljivih alternativ za Meto, TikTok in X praktično ni. So, vendar prehod še zdaleč ni enostaven. Ti lahko odideš, a je vprašanje, ali ti bo sledilo občinstvo, od katerega si odvisen. Družbena omrežja že dolgo niso zgolj mesto srečevanja prijateljev in odtujenih družinskih članov. Še najlažje se bo znebiti Muskovega omrežja. Za X obstaja kar nekaj alternativ. W Social s sedežem na Švedskem, ki od vsakega uporabnika zahteva potrditev identitete, Bluesky in Mastodon. Če je res, da naj bi evropski politiki nadomestili X z W, potem bo Evropa dobila suveren in moderiran digitalni javni prostor, neodvisen od impulzivnih in netransparentnih odločitev ameriških tehnoloških milijarderjev.

Umetna inteligenca ne bi smela biti le ameriška

Zgodilo se je natančno to. Orodja, ki jih danes največkrat uporabljamo, so z enormnimi vlaganji v strežniško infrastrukturo, procesorje in strojno učenje monopolizirale ameriške korporacije OpenAI, Anthropic, Google DeepMind, Meta in Microsoft. Da na tem področju spet zaostajamo, ni presenečenje. Manj pa je znano, da čisto brez temeljev nismo. Pariško podjetje Mistral je zagnalo celovito tehnično nadgradnjo in prenovo inteligentnega pogovornega asistenta Le Chat. S tem se je ta pozicioniral ne le kot cenejša, temveč tudi v številnih ključnih pogledih tehnološko superiorna, hitrejša in pravno varnejša poslovna alternativa ChatGPT-ju. Do tega je prišlo ravno pravi čas, saj se trg velikih jezikovnih modelov stabilizira in razlike med njimi zmanjšujejo.

Alternative ameriškim storitvam in platformam so. Moramo se opogumiti in jih začeti uporabljati. Ne glede na njihove trenutne slabosti. Gre za problem kure in jajca. Več se nas bo odločilo zanje, hitreje bodo napredovale. Tako preprosto je to!

Fotografijo je po mojih navodilih ustvarila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Močno upam, da tokrat ne bomo spet SCAGALI! appeared first on Tehnozvezdje.