Primerov v svetu tehnoloških korporacij ne manjka. Marsikatera se zaklinja, česa ne bo nikoli storila, ali se posmehuje drugi, ki je začela določen trend, nakar ne mine leto ali dve, in se mantra obrne. Lahko se spomnimo na odnos do osebnih podatkov, vrat USB ali izhoda za slušalke, priloženih polnilnikov in še marsičesa. Večinoma tehnovelikani zagovarjajo tisto, kar jim v danem trenutku najbolj poslovno koristi, kakšnega poštenja ali (bognedaj) načelnosti tu ne moremo pričakovati.   

Vesel sem, da je zaslon na dotik po vseh teh letih le prikolovratil v Macbooke, četudi za zdaj zgolj modele Pro, najbolj smiseln pa bi bil kajpak v Airu. In nikakor ne zamerim Applu, da je vendarle sprejel odločitev za to funkcionalnost, potem ko se (nekdanjim) vodilnim v korporaciji dolga leta ni zdela smiselna ali so jo celo aktivno kritizirali. Vendar ne morem mimo tega, da v točno tem podjetju pogosto nekaj dajejo v nič ali nekaj drugega hvalijo na vse pretege, nato pa takrat, ko jim ustreza ali kot res ne morejo več ignorirati očitnega, ponudijo točno tisto, kar so prej zaničevali, ali opustijo, kar so poveličevali, in se obenem pretvarjajo, kot da njihov prejšnji pogled na isto stvari nikdar ni obstajal.

Razumem, da poskusiš nekaj novega, se ne obnese, priznaš zmoto in greš nazaj na klasiko. To je običajen proces in s tem ni nič narobe. Vsi smo zmotljivi, vsi lahko ocenimo narobe, se uštejemo pri samem načrtovanju ali izdelavi tiste nove pogruntavščine, in takih napak, ko podjetje opusti novotarijo, ni težko odpustiti. Povsem nekaj drugega pa je, če dolgo trmari in na vsakem koraku pojasnjuje, kako je nekaj, kar je drugod splošno sprejeto in sorazmerno priljubljeno, trapasto in nepotrebno, nato pa taisto reč posvoji in po možnosti še celo začne kupcem prodajati zgodbo, da gre za malodane najboljši izum človeštva.

Applov način predstavljanja tehnologij je nasploh tak, da jih poskušajo prikazati kot lastno iznajdbo. In to potem, ko jih konkurenca v svojih izdelkih ponuja že nekaj let, najsi bodo zasloni OLED ali mini LED, hitrejše osveževanje zaslonov, odklepanje s prstnim odtisom, napreden način fotografiranja HDR, spremenljiva zaslonka in še marsikaj drugega. Ko tem »inovacijam« prilepijo še zvenečo marketinško oznako in prepričajo vernike znamke, da glasno in papagajsko ponavljajo, za kako izvrstno novost gre, se to v javnosti prime. In hkrati pozabi, da nas je morda prej korporacija aktivno prepričevala, zakaj je bolje, da vztraja pri nečem drugem. V določenem obdobju je denimo močno zagovarjala krčenje števila priključkov v prenosnikih in čim nižjo tipkovnico, nato pa je kot veliko pridobitev naznanila razširitev nabora priključkov in večji hod tipk. Podobno zdaj počne z zaslonom na dotik.

In, mimogrede, med vsemi Applovimi bombastičnimi poimenovanji nečesa, kar v povsem enaki obliki poznamo drugje, je PROLED XDR daleč najslabše. Verjetno bo večina zadevo razvozlala kot PRO LED in ji sploh ne bo kapnilo, da se tam notri skriva OLED. Verjamem sicer, da bosta tako zaslon kot sam računalnik izvrstna, težava pa bo cena. Pozdravljam sicer, da je tokratna začetna kombinacija pomnilnika in diska 24 GB in 1 TB, to je minimalna sprejemljiva količina za napravo, namenjeno zahtevnim opravilom. Toda vsaka nadaljnja nadgradnja, ki jo, kot vedno pri Macbookih, treba opraviti ob nakupu, kajti kasnejše niso mogoče, stane nesorazmerno veliko. Začne se pri približno 3.500 (14-palčni model) oz. 4.000 evrih (16 palcev), če denimo želite podvojiti količino pomnilnika in diska, vas bo to stalo več kot dodatnega tisočaka, za zmogljivejši procesor (M5 Max namesto M5 Pro) boste doplačali skoraj dva tisoč evrov in tako naprej. Osem do deset tisoč evrov ne bo nič nenavadnega za ta prenosnik.

Zanimivo bo seveda, kako bo Apple to zadevo peljal naprej. Dotični zaslon tokrat ne podpira pisala, češ da za te namene obstaja iPad. Vendar, upoštevaje zgornje primere, ni izključen kakšen obrat  tudi tu. In če iznenada obstajajo načini za koristno izrabo dotikanja zaslona v »profesionalne« namene, ali jih bodo v korporaciji našli tudi za » domače?« Morda izvemo že ob naslednji osvežitvi Macbooka Air.

Fotografiji: Apple

The post Dvoličnost tehnoloških korporacij nima meja appeared first on Tehnozvezdje.

Vsak od nas zelo dobro ve, da sprememba praktično česarkoli nekaj časa povzroča slabo voljo. Ni važno, za katero napravo gre. Večina preprosto ne mara spreminjati ustaljenih navad, čeprav pozneje morebiti celo ugotovi, da so nadgradnje izboljšale uporabnost. To še posebej velja za področje televizije. V slabih tridesetih letih smo bili namreč priča spremembam, ki so vodile od preprostih uporabniških vmesnikov televizorjev s katodnimi cevmi do današnjih velikih zaslonov, ki ponujajo kolaž raznovrstnih vsebin. In natanko v tem leži razlog, zakaj je po našem mnenju Telemachova sprememba na mestu.

Zavedamo se, da so spremembe pogosto boleče. Zato jih bomo skušali postaviti v širši kontekst. Najpomembnejše na področju televizije v zadnjih recimo dveh, treh letih niso zaslonske tehnologije, temveč »tiho« preoblikovanje uporabniških vmesnikov, ki se od osredotočenosti na televizijske kanale usmerjajo k vsebinam. Te pa, to je kristalno jasno, sprejemamo iz različnih virov. Prav v tem je razlog za spremembo in hkrati odgovor na vprašanje, zakaj postaja televizijsko okolje podobno okoljem storitev pretočnega videa!

V tej luči je treba gledati na spremenjeni domači zaslon, ki se prikaže po vklopu sprejemnika ali pritisku na tipko »domov« daljinskega upravljalnika. V zgornji vrstici so še vedno vsebinski sklopi, pod njo pa trakovi za hiter dostop do televizijskega dela sprejemnika in zanimivih vsebin, za katere operater meni, da vas zanimajo. Trenutne vsebine na sporedu, zamujene vsebine, šport, priljubljeno in tako naprej. Če vas to ne zanima, vam tega ni treba uporabljati. Linearna televizija je hitro dosegljiva z enim pritiskom tipke »OK«.

Zanimivo je, da največ kritik leti na način, kako je po novem organizirano upravljanje televizijskih kanalov, oziroma še bolj na dejstvo, da pritisk na levo stran navigacijskega koleščka ne prikaže več seznama televizijskih kanalov. Za dostop do njega je treba pritisniti tipko z ikono televizorja nad koleščkom. Razumemo nejevoljo nekoga, ki se je navadil, da tako preklaplja med kanali. Ampak! Na to, da vrstica s storitvijo za ogled nazaj po izboru vsebine izgine, in še na nekatere druge spremembe se je pač treba privaditi. Kot ničkolikokrat do zdaj boste novosti hitro sprejeli in pozabili, kako je bilo prej. Res pa je, da je zaradi sprememb za dostop do nekaterih možnosti zdaj potrebnih več klikov.

Kritike prenovljenega okolja so vedno zelo podobne in se ponavljajo ob vsaki prenovi. Če se ne bi, potem prenove ne bi bilo. Ob tem se morebiti premalo zavedamo, da osnovnih funkcij ni mogoče prilagoditi vsakemu gledalcu posebej, temveč morajo biti oblikovane tako, da zadovoljijo večino. Zato jih oblikujejo glede na to, kaj programerji menijo, da potrebuje in zahteva povprečen uporabnik. Pri tem morajo zadovoljiti starejše, ki se pogosto otepajo novosti, in najzahtevnejše, za katere je verjetno še tako temeljita prenova premalo radikalna. Ampak s tem se soočamo pri vseh sodobnih napravah in avtomobilih. Vedno znova se namreč izkazuje, da je navada železna srajca. A to ne pomeni, da je s prenovo delo zaključeno. Zdi se nam pomembno, da resno vzamejo pomisleke ter delovanje in uporabnost okolja izboljšujejo z rednimi nadgradnjami.  

The post Spremembe so stalnica, ki jezijo le, dokler se jih ne privadiš! appeared first on Tehnozvezdje.

Naj še kdo reče, kako dobri so kitajski avtomobili z motorjem na notranje zgorevanje. Kdor to trdi, naj vzame kalkulator v roke in ceni nakupa avtomobila doda še strošek goriva, odvisen od porabe. Če ne sediš v priključnem hibridu in tega redno polniš, potem je poraba za liter ali dva višja kot pri primerljivem evropskem modelu. Ne pri vseh, a pri dobršnem delu.

Ne morem, da ne bi omenil (ameriškega) Superhika. Upam, da so njegovi zagovorniki na naših tleh končno dojeli, da celemu svetu dela škodo. Konkretno škodo! Če se že odločiš napasti Iran, o vzrokih in primernosti ne mislim izgubljati besed, potem to naredi, kot je treba, oziroma, ko zapneš, vsaj priznaj, da si kriv za draginjo fosilnih goriv. Ne išči grešnega kozla drugje.

Ne razumem, zakaj se sploh Američani razburjajo, saj še vedno plačujejo za liter bencina občutno manj kot mi.

Jasno mi je, da moje izlivanje žolča ne bo ničesar spremenilo, a je treba zadeve spraviti v pisno obliko in jih objaviti. Da nikoli ne bomo pozabili, kaj počne z naskokom najslabši ameriški predsednik v zgodovini. Če se ne bi vsako jutro zbudil in dojel resničnosti, bi verjel, da živim v ameriškem filmu, v katerem samodržca, ki načrtuje obrniti svet na glavo, na koncu premagajo dobri fantje. Samo da teh dobrih fantov ni od nikoder.

Spet smo pri ceni in vprašanju, kolikšna bo naslednji torek. Saj res, kako to, da minister Grunf, ki deli obljube na vse strani, še ni naredil ničesar, da bi bila cena na črpalkah nižja? Politiki so žal povsod po svetu enaki. Veliko govorijo in (skoraj) nič ne naredijo. Vsaj ne za ljudi. Sebi so si vedno znali postlati.

V tej luči močno upam, da se bo napovednik cen goriv izkazal za pravilnega. Ker potrebujem le dovolj dober približek, kolikšna bo cena naslednji torek in še en torek pozneje, da se bom lahko na tej podlagi odločil, kdaj zaviti na črpalko. Dejstvo namreč je, da bodo cene še nekaj časa skakale gor in dol.

Še nekaj bi dodal. Mislim, da je utopično pričakovati, da se bodo še kdaj spustile pod mejo evra in pol. Morda se motim, a nisem pretiran optimist!

The post Koliko te bo stal bencin »prihodnji« teden? appeared first on Tehnozvezdje.

Ljudje smo si zelo različni. Del populacije, pri čemer starost ne igra tako pomembne vloge, kot nekateri mislijo, bi najraje vse opravil brezosebno, prek spletnih storitev, saj mu je iz tega ali onega razloga težko obiskati poslovalnico. Ne gre samo za osebne preference, temveč tudi za pomanjkanje časa, oddaljenost poslovalnice in njen delovni čas. Ko se odločimo za prehod k drugemu operaterju, naročilo dodatne storitve ali nadgradnjo obstoječih, poslovalnice morda niso odprte. Ideja se nam lahko porodi sredi noči, ko začutimo, da bi radi vse uredili čim prej.

Na drugi strani so ljudje, ki jih digitalizacija plaši oziroma niso vešči dela na spletu, zato si želijo, pravzaprav zahtevajo, pristen stik z zaposlenim. Od njega ne pričakujejo zgolj pomoči pri nujnih administrativnih opravilih, temveč tudi svetovanje in odgovore na morebitna vprašanja. Za operaterja je zato pomembno, da poskuša zadovoljiti potrebe vseh uporabnikov. To pomeni, da mora ohranjati in razvijati poslovalnice, hkrati pa širiti nabor digitalnih možnosti. Natanko to je storil Telekom Slovenije, najprej z možnostjo naročanja mobilnih, zdaj pa še fiksnih storitev v aplikaciji Moj Telekom. Poglejmo, kaj to prinaša v praksi.

Mobilna aplikacija Moj Telekom je osrednja točka za vpogled v stanje naročniških razmerij, porabo in upravljanje storitev. Še nedolgo tega so se vanjo lahko prijavili le obstoječi naročniki, zdaj pa je na voljo tudi novim. Za registracijo potrebujejo eno od treh možnosti varne identifikacije: digitalno potrdilo, državni sistem SI-PASS ali biometrično osebno izkaznico. Zadnja ima vgrajen čip, na katerem so shranjeni podatki, potrebni za zanesljivo preverjanje identitete. Ker sistem ne omogoča preverjanja s fotografijo osebnega dokumenta in selfijem, je ena od naštetih možnosti nujna. Po uspešni registraciji lahko bodoči naročnik v aplikaciji Moj Telekom naroči storitve, ne da bi moral obiskati poslovalnico, se pogovoriti z zaposlenim in podpisovati dokumente na papirju. Celoten postopek opravi digitalno, od identifikacije do izbire paketa. To pomeni manj usklajevanja in več svobode pri odločanju, kdaj bo uredil naročniško razmerje.

Še preprosteje je za obstoječe naročnike, ki že imajo urejen polni dostop do aplikacije. Ker so svojo identiteto ob registraciji že potrdili, jim tega ni treba ponoviti. Do razpoložljivih možnosti lahko dostopajo neposredno, zato je pot do naročila še krajša.

Možnost digitalnega naročanja mobilnih storitev so uvedli spomladi, zdaj pa so jo razširili še na pakete NEO A, B, C in Net. Bistvo digitalne poti je preprosto. Naročniško razmerje lahko sklenete v nekaj minutah in kadar koli, saj niste vezani na uradne ure poslovalnic ali razpoložljivost operaterja v klicnem centru. V aplikacijo vnesete natančen naslov, na katerem želite uporabljati storitve. V večstanovanjski stavbi morate navesti tudi številko stanovanja, saj se lahko možnosti priključitve razlikujejo od ene enote do druge. Če je na izbrani lokaciji na voljo optični priključek Telekoma Slovenije ali dostop do fiksnih storitev prek mobilnega omrežja 5G, aplikacija prikaže ustrezno ponudbo. Razvidna je tudi najvišja hitrost interneta, vključena v izbrani paket brez doplačila.

Če imate prek optičnega priključka Telekoma Slovenije storitve naročene pri drugem operaterju, lahko v aplikaciji povsem digitalno uredite tudi prenos internetnega dostopa, televizije in poštnega predala. Izberete lahko do tri digitalne sprejemnike NEO Smartbox ter po želji izboljšate zmogljivost domačega brezžičnega omrežja. Tako lahko večino odločitev sprejmete in uredite na enem mestu, brez obiska poslovalnice.

Kljub vsem prednostim digitalizacije pa nečesa ni mogoče urediti na daljavo. Naročilo novih storitev ali prehod od drugega operaterja lahko zahtevata zamenjavo dela opreme, potrebne za priključitev. V takšnem primeru boste morali počakati na tehnika, ki bo poskrbel za ustrezno namestitev. Digitalni postopek torej poenostavi naročilo, ne more pa nadomestiti fizičnih posegov, kadar so ti potrebni.

Telekom Slovenije tako krepi vlogo aplikacije Moj Telekom kot osrednje digitalne točke za upravljanje storitev. Pomembno je, da digitalizacija ne pomeni odpravljanja osebnega stika, temveč dodatno možnost za tiste, ki želijo svoje naročniške zadeve urediti hitro, preprosto in takrat, ko jim najbolj ustreza. Kdor še vedno prisega na pogovor z zaposlenim in osebno pomoč, lahko to pot ohrani. Cilj je ponuditi izbiro, ne pa vseh naročnikov prisiliti v enak način urejanja storitev.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca!

The post Digitalizacija, a ne na račun prijaznosti do naročnika appeared first on Tehnozvezdje.

Težava pri igrah je, da so napisane za točno določeno okolje, pogosto tudi za konkretno strojno opremo. Če želimo, da delujejo drugje, je treba njihovo kodo prilagoditi oziroma predelati. Ker gre za zamudno opravilo, so se programerji takšnih predelav lotili le pri peščici naslovov. Zdaj pa se je izkazalo, da je nova različica modela Claude nadvse učinkovita pri dekompiliranju izvorne kode.

V zadnjih tednih se je zato kot od nikoder pojavilo na stotine emulatorjev in predelav iger. Nastali so s tako imenovanim vibe codingom, pri katerem umetna inteligenca pomaga analizirati in rekonstruirati programsko kodo. Delo, za katero bi programerji sicer potrebovali več mesecev, je zdaj opravljeno praktično čez noč. Rezultat so legendarne igre, ki v brskalniku delujejo presenetljivo dobro. Le najti jih je treba.

Očitno lastniki izvornih kod nad dogajanjem niso najbolj navdušeni. Objava na omrežju X, ki je vsebovala seznam predelanih iger in povezave do njih, je bila umaknjena. Zdaj je treba iskati po računih na Instagramu in Facebooku ali prositi Googlov model umetne inteligence, naj poišče ustrezne povezave. Za zdaj se je zadnja možnost izkazala za najučinkovitejšo.

Zadeva je zanimiva še z drugega vidika. Tudi če lastnikom avtorskih pravic uspe blokirati povezave do predelanih iger, se bodo novi projekti očitno pojavili skoraj takoj. Na področju zaščite intelektualne lastnine se obeta igra mačke z mišjo v obsegu, kakršnega po mojem mnenju nismo videli vse od pojava piratskih DVD-jev. Duh je ušel iz steklenice in težko ga bo znova spraviti vanjo.

Bistvena sprememba ni toliko v tem, da igre zdaj delujejo v brskalniku, temveč v času in znanju, potrebnem za takšen podvig. Umetna inteligenca ne odpravi vseh tehničnih težav, a močno skrajša pot od zamisli do delujočega programa. To odpira zanimive možnosti za ohranjanje stare programske opreme in iger, ki bi sicer sčasoma postale neuporabne zaradi zastarele strojne opreme ali nedostopnih sistemov.

Brskalnik je pri tem pomemben predvsem zato, ker odstrani številne ovire. Ni treba nameščati igre, iskati ustreznega emulatorja ali nastavljati združljivostnih načinov. Če povezava deluje, se igra zažene. Prav ta preprostost pojasni, zakaj so takšni projekti zanimivi za širšo javnost, ne le za tehnične navdušence. Seveda pa tehnična izvedljivost še ne pomeni, da je objava ali distribucija predelane igre tudi zakonita. To je odvisno od avtorskih pravic, licenc in načina uporabe izvirne kode.

Kajpada me je zadeva zanimala. V delovanje posameznih iger se nisem podrobneje poglabljal, čeprav mi je Quake 2 obudil spomine na neprespane noči ob igranju. Videti pa je, da nekatere predelave delujejo skoraj brezhibno. V določenih pogledih celo bolje kot nekoč. Če ne drugega, imamo danes hitrejše računalnike, več delovnega pomnilnika (RAM) in kakovostnejše monitorje z višjimi frekvencami osveževanja.

Umetna inteligenca torej ni uporabna zgolj za pisanje besedil, ustvarjanje slik ali odgovarjanje na vprašanja. Morda je njena pomembnejša vloga prav v tem, da opravila, ki so bila doslej prezahtevna ali predraga.

The post Ena zabavnejših posledic umetne inteligence appeared first on Tehnozvezdje.

V nekaterih primerih gremo kot družba zelo hitro od tega, da se nam nekaj zdi futuristično, do vsesplošne uporabe. Tako je navsezadnje tudi s »klepetalnimi boti« umetne inteligence, ki jih sprašujemo vse po vrsti, se nanje zanašamo za povzetke iskanj z različnimi vprašanji ali za ustvarjanje izdelkov, za katere smo pred tem porabili precej svojega časa in v teh nalogah niti nismo bili nujno boljši kot je digitalna pamet. Morda ji bomo v prihodnje res zaupali tudi »raziskavo trga« in nakupne odločitve. Vprašanje zna biti samo, ali le »preproste« in duhamorne, ali tudi tiste, kjer so posredi še čustva.

»Prihodnost si pogosto predstavljamo kot nekaj dramatičnega, vendar tehnologija zares spremeni naše življenje takrat, ko je skoraj ne opazimo več. Brezstična plačila so bila nekoč novost, danes o njih praktično ne razmišljamo. To merilo bo ostalo enako tudi v času, ko agenti umetne inteligence postajajo del nakupovanja: ali jih ljudje uporabljajo v vsakdanjem življenju in pod pogoji, ki jih določijo sami,« je na omenjenem dogodku izpostavil mednarodno priznani futurolog Magnus Lindkvist. Brezstično plačevanje, ki obstaja že dve desetletji, so na začetku tudi spremljali dvomi in nezaupanje v varnost, toda kasneje je to izginilo, še posebej obdobje covida pa je posvojitev te rešitve močno pospešilo in danes komaj še komu pade na pamet, da bi plačeval kako drugače.

Mastercard in banka NLB sta v Sloveniji že izvedla prvo agentsko transakcijo. Direktorju slovenske podružnice družbe Mastercard Luki Gabrovšku je umetna inteligenca (Mastercard Priceless) pripravila tri scenarije za obisk New Yorka ter nato za izbranega tudi potrdila rezervacije in plačala vozovnice. Pri tem v sami transakciji ni posredovala nikakršnih podatkov, ki bi jih bilo mogoče prestreči in uporabiti kje drugje, saj vse temelji na »tokeniziranih« plačilnih podatkih. Številka plačilne kartice je denimo nadomeščena z varnim plačilnim žetonom. Kljub temu so sodelujoči na dogodku veliko govorili ravno zaupanju uporabnikov v tovrstna plačila. Brez zaupanja v njihovo varnost in tudi celoten sistem pravil in odgovornosti, namreč ne bodo mogla zaživeti.

Regijski direktor v družbi Mastercard Peter Bakenecker je izpostavil, da gre v mnogih primerih, ki ne vključujejo posebne izkušnje, kot je denimo iskanje polnilnika za telefon, kabla HDMI ali nove zaloge nastavkov za elektronsko zobno ščetko, kjer je treba le določiti parametre, med njimi najvišjo sprejemljivo ceno, zgolj za drugačen nakupni kanal. Toda zaupanje kupcev bo ključnega pomena. Ponudniki bodo morali  v celotno verigo vgraditi popolno sledljivost in preverljivost, kdo je sodeloval pri odločitvah in transakcijah ter zakaj se je odločal, kakor se je. Tu gre med drugim za vprašanje, kdo je odgovoren v primerih, ko bi šlo kaj narobe ali ko bi posameznik dokazoval, da je umetna inteligenca izvedla transakcijo brez njegove vednosti oz. odobritve. Zato je t. i. preverljiv namen zasnovan tako, da ustvari preverljiv zapis potrošnikovih navodil in pooblastil ter pomaga ugotoviti, ali je bil nakup skladen z danim pooblastilom. Ob vprašanjih ali sporih bo tako zagotovljena večja jasnost, čeprav bo odgovornost še vedno odvisna od okoliščin posamezne transakcije.

Tudi za same agente bo, kjerkoli bomo do njih že dostopali – pri trgovcu samem, v splošno uporabljanih storitvah UI, ali v namenskih (nedavno je denimo Meta predstavila Muse, OpenAI pa Dots) – morala biti na voljo možnost preverjanja, da so legitimni. Goljufi z lažnimi bodo vedno prežali na potencialne neprevidne posameznike. Kot je dodal Antonio Argir, član uprave NLB, odgovoren za upravljanje skupine, plačila in inovacije, na standardu za dokazovanje legitimnosti UI-agentov že aktivno delajo.

Stopimo korak nazaj

O kakšnem nakupovanju sicer sploh govorimo? »Agent« je pomočnik, namenjen točno določenim nalogam. Ni splošni »klepetalni bot,« ki pretežno išče informacije ali tudi ustvari kakšen izdelek, temveč na osnovi poznavanja uporabnika – to predpostavlja dostop do določenih osebnih informacij, kjer tudi utegnejo nekateri potegniti mejo – in znotraj vnaprej postavljenih uporabnikov želja in parametrov opravlja naloge, sprejema odločitve in to počne (pretežno) samostojno. Pretežno dodajam zato, ker bo končno besedo še vedno lahko imel kupec, torej človek.

Ni si težko zamisliti tovrstne pomoči pri prej omenjenih »dolgočasnih« nakupih, takih, ki zahtevajo veliko raziskovanja za malo končnega zadovoljstva (denimo iskanje letalskih vozovnic) ali pri konstantnem preverjanju, če je morda cena kateremu od izdelkov na spisku želja dovolj padla, da se ga že splača kupiti. To so naloge, ki res pretežno jemljejo čas in pozornost in bi jih marsikdo z veseljem prepustil umetni inteligenci. Posredi bo zagotovo cenovni vidik. Že zdaj je treba za napredno UI in za »dovolj« žetonov, ki zagotavljajo uspešno opravljeno nalogo, plačevati naročnino. Toda v prihodnje bodo modeli morda drugačni, razmišlja Magnus Lindkvist.   

Veliko vprašanje je tudi, ali bi prepustili tudi kupovanje tistega, kjer je že samo odkrivanje, pregledovanje, tudi ogledovanje in tipanje artiklov tolikšna izkušnja, da se ji ne bi odpovedali. V enačbo bo prišla še moč blagovnih znamk, zato se bosta »klasični« in »agentski« način nakupovanja vsaj do neke mere zagotovo dopolnjevala.

Na konferenci smo slišali tudi mnogo vprašanj, kaj to pomeni za trgovce. Po eni strani se bodo morali prilagoditi in jih po besedah Lindkvista lahko skrbi za vidnost v polju, ki ga bodo prečesavali agenti, toda po drugi strani si ni težko predstavljati, da bodo igro krojili po svoje, in bodo poskušali z različnimi triki pretentati agente, ki tega morda ne bodo prepoznavali tako spretno, kot vsaj v nekaterih primerih pravi kupci, ali pa bodo slednje celo blokirali, kar se tudi že dogaja. Vendar se bo zadeva zagotovo razvijala tako na eni kot na drugi strani.

* Članek smo pripravili v sodelovanju z družbo Mastercard.

The post Umetna inteligenca spreminja vse, kmalu prihaja na vrsto agentsko nakupovanje appeared first on Tehnozvezdje.

Večina se s tem sreča le takrat, ko dobi novo napravo ali se spremenijo pogoji uporabe. Dogaja se kombinacija pretirane birokratizacije in amerikanizacije. Ko sem bil pred tremi desetletji prvič tam, sem se čudil opozorilom, da so tla mokra. Saj vidiš, da so, in če pač padeš, si butelj. Kaj se pa nisi naučil hoditi in paziti? A so me podučili. Če ni opozorila in padeš, potem lahko tožiš. Takisto se zdaj dogaja znotraj naprav. Izdelovalci skušajo za čisto vsako stvar odgovornost zvaliti name, a hkrati govoriti o odličnosti storitve in obdržati nadzor nad vsem, kar je njim v prid.

Število potrebnih dovoljenj pred prvo uporabo telefona ali ure je že davno preseglo razumljivo število in doseglo nasprotni učinek. Namesto da bi na kratek in jedrnat način zapisali, s čim se strinjaš, drobijo dovoljenja na storitve in aplikacije ter jih hkrati opremljajo z dolgoveznimi, pravno formalnimi zapisi, katerih nihče pri zdravi pameti ne bere. Kajti če bi jih, jih niti približno ne bi razumel. Na to stavijo in kdo ve, kaj vse je tam skrito. Morda celo, da moraš po desetih letih uporabe prostovoljno podariti zdravo ledvico. Ni, a želel sem podkrepiti absurdnost stanja, v katerem smo se znašli.

In tu se po mojem skriva največji absurd. Namen vseh teh opozoril naj bi bil, da vem, v kaj privolim. Toda če moram za vsako funkcijo posebej potrditi novo dolgovezno pravno pojasnilo, se zgodi ravno nasprotno. Človek po nekaj takšnih zahtevah ne bere več, temveč samo še pritiska »Strinjam se«. Soglasje tako sicer obstaja, vprašanje pa je, koliko je še informirano.

Vedno, ko dobim nov telefon na test, me zmrazi. Ne štejem več, a zdi se, da je zahtevanih dovoljenj iz leta v leto več. Še huje je z urami. Izdelovalce skrbi, da bi zbranim z zdravjem povezanim podatkom verjeli in jih potem tožili, če bi šlo karkoli narobe. Posledica je naslednja. Prvič zaženeš snemalnik elektrokardiograma in prikaže se gumb, da se z nečim strinjaš. Enako je z merjenjem nasičenosti kisika v krvi, srčnim utripom, analizo spanja in tako naprej. Kolikor storitev, toliko strinjanj. Sprašujem se, ali bi bilo dovolj eno za vse, kar ura nudi?

Razumem, zakaj mora ura vprašati, ali sme spremljati zdravstvene podatke. Ne razumem pa, zakaj moram za vsako posamezno funkcijo skozi skoraj enak postopek. Če je namen res moja zaščita, bi moral biti dovolj jasen povzetek: kaj naprava meri, kam gredo podatki, kdo jih obdeluje in česa meritev ne pomeni. Vse drugo je predvsem pravno zavarovanje proizvajalca.

Če mislite, da je z drugimi napravami drugače, se krepko motite. Domov prineseš nov prenosnik in najprej moraš skozi postopek namestitve in aktivacije sistema Windows, česar ne moreš storiti brez Microsoftovega računa, ob odprtju katerega si se že moral z marsičem strinjati. Nakar ponovno zahtevajo vse mogoče, od dovoljenja za personalizirane oglase do pošiljanja podatkov o uporabi sistema v diagnostične namene. Podobno je v primeru nakupa novega televizorja. Spet cel kup strinjanj. Kje so časi, ko si ga prinesel domov, priklopil in začel gledati?

Mislil sem, da le slovenska družba ne more delovati na temelju zdrave pameti, temveč moramo z zakoni predpisati in opisati pravila za vse mogoče (in nemogoče) primere, ki se lahko ali pa se ne morejo zgoditi. Tako nismo mogli preprosto reči, da za električne skiroje veljajo pravila za kolesarje, temveč je bilo treba v zakon zapisati novo prevozno sredstvo. Očitno to velja za ves svet. Morijo nas z nerazumljivimi pogoji uporabe, ki so podvrženi spremembam vedno, ko se nekaj spremeni. In takrat se moram ponovno strinjati. Če se ne, storitve, ki jo celo plačuješ, ne moreš uporabljati.

Pravniki imate svoje mnenje. Razumljivo, živite v svojem svetu in nanj gledate drugače. Večine pač ne zanimajo pravila uporabe, ki zahtevajo večurno branje, da jih sploh razumeš. Pričakujemo kratko in jasno formalizacijo, kajti bistvena težava je v tem, da če se ne strinjaš z zapovedanim, naprave ali storitve ne moreš uporabljati. Bojim se, da ni več daleč, ko se ne boš strinjal in boš kupljeno napravo uporabljal kvečjemu v vlogi dragega obtežilnika za papir!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Ali si vse bolj utrujen(a) od soglasij? appeared first on Tehnozvezdje.

Če naše upravljavce cest pregovorno preseneti sneg, je Formulo 1 in Mednarodno avtomobilistično zvezo (FIA) tokrat dež. Po preložitvi začetka dirke zaradi tropske plohe so se dirkači vendarle podali na še vedno mokro stezo za varnostnim avtomobilom. Sredi kroga pa so se začeli dogajati nenavadni prizori, saj so nekateri bolidi dobesedno obstali, pri čemer so dirkači, med njimi tista na prvih štartnih mestih (Max Verstappen in Lewis Hamilton), po radijski zvezi v bokse nemočno sporočali, da pritiskajo plin do konca, in naj jim pomagajo znova oživiti motor.

Izkazalo se je, da je ob izredno počasni vožnji in zmanjšani pomoči elektromotorja zaradi »dežnega načina« hibridni del šel v preventivni izklop, pri termičnem delu pa so se obrati turbine tudi tako znižali, da ta ni več ustrezno poganjala motorja, pri čemer ni bilo pomoči elektromotorja, ki bi ji dal pospešek, in se je vse skupaj preprosto ustavilo. FIA je pred dirko od moštev zahtevala, da so v dirkalnike oz. krmilne enote njihovih pogonskih sklopov naložili nov »firmware« (vdelano programsko opremo) s parametri za dež, ki pa so vsebovali hrošča, in ta je povzročil ustavitev električnega dela. Po približno pol ure je bil na dirkalnikih nov popravek, vmes pa se je tudi steza že toliko posušila, da ni bilo več neobičajno počasne vožnje in je potem dirkanje steklo kolikor toliko normalno.

Kdo v resnici vozi?

Problem letošnjih motorjev oz. pogonskih sklopov v Formuli 1 je dvojen. Najprej v tem, da se pretirano zanašajo na električno moč, saj je razmerje zgolj 53 : 47 odstotkov v korist motorja z notranjim zgorevanjem. Šestvaljni 1,6-litrstki prisilno polnjeni motor je tako preprosto preslaboten, če mu ne asistira elektromotor. Slednji pa nima vedno dovolj baterijske zaloge za seboj in tako se dirkalniki že na sredini daljših ravnin zdijo podhranjeni. Poleg tega pred ovinki še dodatno znižujejo hitrost na račun polnjenja baterije z motorjem (ne zgolj z zaviranjem in posledično rekuperacijo). Naslednje leto sledi prilagoditev na razmerje 60:40 z večjim pretokom goriva, kar pa bo še vedno premalo in kar bo tudi povečalo porabo ter povzročilo za nekaj krogov krajše dirke, da moštvom ne bo treba na novo konstruirati šasij z večjimi rezervoarji. V idealnem svetu bi bilo razmerje najmanj 70:30, še bolje 75:25, torej bi elektromotor dodal zgolj četrtino moči, morda bi celo lahko njegovo polno dovajanje omejili zgolj na pospešek za prehitevanje (ko je dirkač manj kot sekundo za tekmecem), sicer pa bi le malenkostno pomagal pri izhodu iz ovinkov in na ravninah.

Druga težava, morda še večja, in povezana s prvo, pa je vnaprej definirano, algoritemsko obnašanje pogonskih sklopov. Moštva namreč glede na profil steze in prej omenjeno vdelano programsko opremo, ki jo razpošlje FIA (glede na to, koliko rekuperacije energije je dovoljene na posameznem prizorišču), določijo, kje se dogaja polnjenje baterije in kje dovajanje električne moči, in v kakšnem obsegu. Dirkači sicer vozijo in pritiskajo na pedala, a nimajo popolnega nadzora nad tem, kar počne »pamet« pogonskega sklopa. Podobno kot minulo nedeljo v Sepangu se je že prej med sezono kdaj nekoliko zmedla, in je kateri od dirkalnikov (ker je programska oprema izgubila njegovo natančno pozicijo na stezi) samodejno pospeševal, namesto da bi zaviral, kot mu je s pritiskanjem stopalke ukazoval voznik.

Ne mislim, da bi morala F1 nazaj na motorje brez hibridnega dela (ali bognedaj celo na atmosferske motorje), vsekakor pa je nujno zmanjšanje te samodejnosti. Kdaj rekuperirajo in kdaj sproščajo električno moč bi moralo biti pretežno na dirkačih, ne na vnaprej določeni programski opremi, ki nato celo deluje neodvisno od tega, kar počne človek v kokpitu. S prilagoditvijo na prej omenjeno bolj »zdravo« razmerje, pri katerem ne bi bilo težav z zadostnim polnjenjem baterije in pomanjkanjem energije v njej, bi se zadevo mogoče dalo uravnavati brez sofisticiranih algoritmov, ki zdaj celo lahko odločajo o tem, katera ekipa je na kateri stezi v veliki prednosti (denimo Mercedes v Bakuju, ko so začetek kroga kvalifikacijskega namerno žrtvovali za polnjenje baterije, iz katere so večjo zalogo od konkurence sprostili na zadnji, neskončno dolgi ravnini). Lepo bi bilo videti, da o tem, kdo je spredaj, znova odločajo spretnosti, pogum in reakcije dirkačev, ne v pretežni meri umetne inteligence.

Naslovna fotografija: Ferrari

The post Dirka se lahko začne, ko v dirkalnike naložimo posodobitev programske opreme appeared first on Tehnozvezdje.

Tole bo bolj razmišljanje, ne reportaža z vožnje ali test delovanja t. i. FSD Supervised. Predvsem zato, ker nisem imel možnosti preizkusiti vsega, kar bi v povezavi s samodejno vožnjo rad – med drugim nisem bil na regionalnih cestah –, poleg pa je nenavadna neposlušnost programske opreme telefona za priobčenje testnega kroga žal odnesla posneti material v nepovrat.

Novinarskih kolegi in tudi drugi, ki so zadevo preizkušali pred mano, in so že zapisali svoja opažanja, so večinoma omenjali nekaj nelagodja na začetku, sam pa niti nisem imel tovrstne izkušnje. Skoraj takoj sem se popolnoma prepustil vozilu (Model Y), da pač počne, kar počne. Nisem bil »na trnih,« kot se reče, pred kakšno potencialno kočljivo situacijo ali vsaj takšno, kjer je bilo zanimivo videti reakcijo samovoza, temveč sem dejansko z zanimanjem opazoval, kaj bo storil. Tako je denimo počakal kolesarja, se vključil s stranske ulice na »glavno,« ko je videl luknjo v prometnem toku, šel suvereno mimo zoženja in podobno. Hitro da vedeti, da ustrezno spremlja dogajanje, da zna reagirati in da seveda tudi (dovolj dobro) obvlada samo tehniko. Lahko bi vozil hitreje, do tega še pridem, toda večkrat je dejansko kakšen manever izpeljal bolj odločno in hitreje, kot sem pričakoval. Ne bo šel v kakšno tvegano prehitevanje ali kaj takega, ravno zato bi me zanimala regionalka, in običajno raje počaka, kot da bi »skočil« pred koga. Dvakrat sem ga moral spodbuditi, naj gre (ko se je ustavil in čakal, da se vključi oz. zavije), a potem je šel, kot je treba.

Potencialno bolj varno, a okolje ni pravo

Ne dvomim, da zna biti varnost pri taki vožnji večja, saj robot ne kinka za volanom, nima za seboj težkega dne, ni z mislimi pri kdo ve čem, temveč vedno enako »zavzeto« spremlja dogajanje na cesti in ob njej. Sicer mislim, da kamere niso enakovredne človeškemu vidu, še posebej ne v temi, a pustimo to ob strani. Tudi to me ne skrbi, da je FSD dovolj spreten, morda celo bolj od nekaterih voznikov ali voznic, čeprav ga v tem pogledu zagotovo prekaša več tistih iz mesa in krvi kot pri popolnem osredotočanju na promet. S teh vidikov je prepuščanje šoferskega dela umetni inteligenci povsem smiselno. Pa vendar se sprašujem, ali ne dosega podobnega učinka vsaj na avtocesti (in lahko še kje drugje) že klasičen aktivni regulator hitrosti v kombinaciji z držanjem vozila na voznem pasu (»avtocestni pomočnik«), medtem ko bi za takrat, ko bi res potreboval nekoga, da me pelje, denimo na vlak, na pivo oz. od tam nazaj domov in podobno, v poštev prej prišel samovoz brez volana in nekoga na »voznikovem« sedežu, ki lahko kadarkoli vskoči. Tudi za prevažanje tistih brez izpita (otrok, mladine, upokojencev, ki morda ne opravijo več zdravniškega pregleda) bi moralo biti tovrstno vozilo popolnoma avtonomno. Nisem povsem prepričan o veliki dobrobiti te vmesne stopnje.

Predvsem zaradi sedenja med samo vožnjo. Treba je namreč biti precej pri miru in imeti roke na stegnih ali tam nekje, če jih le malce preveč premikate, kaj šele krilite z njimi, se FSD lahko hitro odloči za samoizklop. Ne samo mahanje ali pretegovanje, tudi preveč gledanja v zaslon (res me je zanimalo, kaj sistem vidi in prikazuje) ali nošenje sončnih očal mu niso povšeči in začne kmalu protestirati. Za krajšo vožnjo se mi sedenje pri miru, kot na učni uri, pri kateri si ni treba zapisovati, ne zdi problematično. Za daljši izlet ali potovanje pa imam pomisleke. Še posebej, ker sedeži v klasičnih avtomobilih niso prilagojeni za tako sedenje, temveč za položaj, v katerem upravljamo (!) avtomobil. Torej z iztegnjenimi nogami, na pedalih ali blizu njih, in z rokami na volanu. Če bi vgradili drugačen »fotelj,« najbrž ne bi pisal o tem, a to bi bil potem Cybercab, torej pravi robotski taksi, pri katerem mi ne bi bilo treba bdeti nad tem, kaj počne v prometu.

Tudi sama izbirčnost, kako hitro postane nezadovoljen in se utegne izključiti, je nekoliko prevelika. Podobna, kot sem jo opažal že pri t. i. naprednem vozniškem pomočniku te znamke, ki zna samodejno prehitevati na avtocesti. Tam je čisto malenkostno premočan sunek volana dovolj, da se zadeva »upre« in izklopi, namesto da bi zgolj prekinila manever. Ko se FSD enkrat izključi, ga je mogoče vključiti nazaj šele, ko je avto ustavljen in v položaju P (torej ne vozi). Mine lahko precej kilometrov, preden se pokaže priložnost za to.

Vsega še ne počne optimalno

Opazil sem tudi nekaj prostora za izboljšave in napredek tudi pri sami vožnji. Samovoz se striktno drži omejitev, morda celo pretirano, kar vodi v dvoje posledic. Večino časa je hitrost raje pod omejitvijo kot kakšen km/h nad njo (po »števcu,« ne zares). Temu bi po domače že skorajda lahko rekli »mečkanje.« Mislim, da bi se to dalo nekoliko korigirati brez vpliva na izredno previdnost, ki iz načina vožnje odzvanja ob vsakem prevoženem metru, in tudi na varnost.

Primer na obvoznici pa je bil dejansko na meji nevarnega. Ko je zapeljal nanjo, je kmalu dokaj odločno začel prehitevati manjši tovornjak, hitrost je morala biti nekje okrog 100 km/h. Toda nato se je, ko je bil avto vštric s tovornim vozilom, na panoju nad cesto pojavila omejitev 80 km/h, in Teslin sistem jo je upošteval nemudoma, upočasnil na zahtevano hitrost, in nato lep čas vozil ob tovornjaku, dokler nisem sam posegel vmes in s pritiskom na pedal pospešil toliko, da smo vendarle prišli mimo. Vsekakor mislim, da bi moral tovrstne manevre, ki se jih nameni opraviti, tudi izpeljati do konca, nato lahko sledi strogo upoštevanje omejitev.

Posebej dobro od algoritmov mu ne gre niti obvijanje ovir ali predmetov na tleh. Dobil sem občutek, da to pretežno ignorira in preprosto vozi v vnaprej začrtani liniji, če mu poti ne prekriža nekaj konkretnega, denimo žival. Morda ima kdo drugačne izkušnje, a ne bom se čudil kakšni predrti gumi tu in tam.

Kot rečeno, je to samo nekaj mojih opažanj in razmišljanj. Verjamem, da ste tisti, ki ga uporabljate dnevno, z dognanji prišli že kam dlje. Teslin FSD (z nadzorom) vsekakor zna voziti in bi mu brez večjih dvomov zaupal, ali bi ga dejansko uporabljal (in zanj plačeval) v njegovi zdajšnji stopnji razvitosti in pri neprilagojenem prostoru zdajšnjih vozil na dejstvo, da je voznik zgolj opazovalec zunanjega dogajanja, pa nisem ravno prepričan.

Naslovna fotografija: Tesla

The post Ni dileme, ali samovoz zna dobro šofirati, bolj me mučijo druga vprašanja appeared first on Tehnozvezdje.

Nova možnost je namenjena slovenskim državljanom z biometrično osebno izkaznico. Odprtje računa je tako mogoče opraviti na daljavo, ne glede na to, kje je uporabnik, in brez usklajevanja termina za obisk banke. Banka rešitev predstavlja kot naslednji korak digitalizacije svojih storitev.

Ključna razlika v primerjavi z nekaterimi dosedanjimi načini digitalne identifikacije je, da postopek ne vključuje video klica z bančnim uslužbencem. Identiteto uporabnika banka preveri z biometrično osebno izkaznico in selfijem. S tem je celoten proces mogoče izvesti v mobilni aplikaciji.

Za uporabnika je prednost predvsem v tem, da za odprtje računa ni več potreben fizični stik z banko. To je posebej pomembno za tiste, ki večino bančnih storitev že opravljajo digitalno in obisk poslovalnice razumejo kot nepotreben korak. Po drugi strani ostajajo osebno svetovanje in stik z bančnimi strokovnjaki na voljo, če ga potrebujete.

Mojca Kovač, predsednica uprave Intese Sanpaolo Bank, je ob predstavitvi poudarila, da uporabniki pričakujejo preproste in varne bančne storitve, dostopne ne glede na čas in kraj. Po njenem mnenju digitalizacija ne pomeni opuščanja osebnega odnosa z banko, temveč predvsem možnost, da uporabnik sam izbere način komunikacije in opravljanja storitev.

Tehnološko ozadje širše preobrazbe je povezano z načrtom skupine Intesa Sanpaolo, da svoje bančne družbe v različnih državah poveže na skupnih tehnoloških temeljih. Andrea Rigamonti, glavni izvršni direktor družbe Intesa Sanpaolo International Value Services, je ob predstavitvi pojasnil, da je cilj vzpostaviti enotno digitalno platformo, vendar hkrati ohraniti dovolj prilagodljivosti za posamezne trge.

Digitalno odprtje računa samo po sebi ni več neobičajna bančna storitev. Pomembnejša je izvedba postopka. Pri Intesi Sanpaolo Bank je posebnost predvsem odprtje brez videoidentifikacije, saj preverjanje temelji na biometrični osebni izkaznici in prepoznavi uporabnika prek selfija. S tem banka zmanjšuje število korakov, ki jih mora uporabnik opraviti, preden začne uporabljati račun.

Nova storitev je trenutno namenjena državljanom Republike Slovenije z biometrično osebno izkaznico. Intesa Sanpaolo Bank jo predstavlja kot del širše digitalne prenove, katere cilj je večino vsakdanjih bančnih postopkov prestaviti na telefon, osebni stik z banko pa ohraniti tam, kjer ima za uporabnika dejansko vrednost.

The post Intesa Sanpaolo z digitalnim odprtjem računa odpravlja obisk poslovalnice appeared first on Tehnozvezdje.