Podatki, ki jih ura zbere, so shranjeni na spletnih strežnikih in dostopni izdelovalcu. Ta (še) ni dolžan poročati, kaj z njimi počne in s kom jih deli. To bi nas moralo skrbeti, a večina bo, zamaknjena v varljiv občutek varnosti, (ponovno) le zamahnila z roko.
Ako bi želeli izključiti vse možnosti, da nam tako ali drugače sledijo, bi bilo naše življenje dokaj dolgočasno. Ne bi se smeli sprehajati po večjih urbanih središčih. Polna so kamer, za katerimi vse pogosteje stojijo obsežni sistemi za prepoznavanje obrazov. Nato bi se morali znebiti plačilnih kartic, ur, telefonov in računalnikov. Le redka naprava še omogoča uporabo brez računa in, če že, so njene funkcionalnosti nadvse omejene. Še dobro, da vsaj za zdaj večina avtomobilov še ne predstavlja resne grožnje zasebnosti, saj bi se verjetno težko sprijaznili s konjsko vprego.
Ure so še ena v vrsti naprav, ki veliko vedo o nas. Morebiti celo preveč. Hkrati je celoten sistem zbiranja in hranjenja podatkov usmerjen na internet, z zelo malo ali celo brez možnosti, da bi se temu izognili. Eno je, če opravljeno dejavnost namenoma delimo s prijatelji ali jo javno objavimo na spletnih storitvah. To je naša izbira. Na dejstvo, da so vsi podatki, do katerih dostopamo prek aplikacije izdelovalca, pravzaprav dostopni tudi njemu, pa praktično nimamo nobenega vpliva. Izgovor je že večkrat slišan: preprostost uporabe, napredne analize zbranih podatkov, dostop z več naprav in tako naprej.
Ob neki priložnosti sem dejal, da bi morala vsaka aplikacija za uro ali zapestnico omogočati, da so podatki shranjeni zgolj na lokalni napravi. Četudi te možnosti ne bi uporabil skoraj nihče, bi bila vsaj izražena dobra volja izdelovalca. Kajpada česa takšnega po mojih informacijah ne omogoča nobena znamka. Če morajo biti podatki shranjeni tudi na spletnih strežnikih, potem bi pričakovali, da so uporabljeni vsi varnostni mehanizmi. Predvsem šifriranje od enega do drugega konca (end-to-end). To bi pomenilo, da do njih razen nas ne bi imel dostopa nihče drug. Niti izdelovalec ure. Kajpada ni tako. Razlogov je več in, roko na srce, nobeden me ne prepriča oziroma dolgoročno ne pomiri.
Redko še katera druga osebna naprava ima tolikšen vpogled v našo lokacijo, početje ter stanje organizma, vse bolj pa tudi duha oziroma razpoloženja kot prav ura. Gre za izjemno vredne podatke, do katerih bi se marsikdo nadvse rad dokopal. Organi pregona, zavarovalnice, prodajalci prehranskih dopolnil … Naj naštevam naprej? Na srečo naj ti za zdaj teh podatkov še ne bi imeli. A ni izključeno, da bo nekoč drugače. Izdelovalci po mili volji spreminjajo pravila uporabe, kakor jim ustreza, meni pa ostane zgolj, da se s spremembami strinjam, če želim napravo uporabljati še naprej. Manj, a še vedno ne povsem nedolžno, je vprašanje, kaj s podatki počnejo sami izdelovalci. Kako in za kakšne namene z njimi »hranijo« algoritme umetne inteligence ter kakšno vrednost zanje predstavlja vedenje o tem, kako aktivni smo ljudje v posameznih delih sveta in kakšna je naša dnevna rutina. Dejstvo je, da so podatki o srčnem utripu, gibanju, spanju in podobnem, zbrani v daljšem časovnem obdobju, nadvse zgovorni. Postajajo gospodarska dobrina, iz katere nastajajo modeli umetne inteligence, statistične analize, tržne napovedi in prihodnji poslovni modeli.
Izdelovalci večinoma ne objavljajo poročil o tem, kolikokrat so podatke uporabnikov posredovali državnim organom, na podlagi katerih pravnih zahtev ali iz katerih držav so te zahteve prišle. Posledično nimamo nobenega načina, da bi ocenili, kako pogosto zdravstveni podatki zapustijo informacijski sistem izdelovalca.
Glede na moč podatkov, ki jih zbirajo, bi morali izdelovalci nosljivih naprav, bodisi samoiniciativno bodisi na zahtevo vsakega od nas, poročati, kaj so počeli z mojimi oziroma našimi podatki. Za katere analize in s kakšnimi cilji so bili uporabljeni ter kdo je poleg njih do njih dostopal in v kakšni obliki. Ker je prodaja podatkov tretjim osebam bolj ali manj običajna praksa sodobne podatkovno gnane tehnološke industrije, me seveda zanima, ali mi v takem primeru zagotavljajo anonimnost. Zgolj člen v pravilih uporabe, s katerimi se moramo strinjati, če želimo napravo uporabljati, da s podatki ravnajo vestno in jih ne delijo z nikomer, razen v teh ali onih primerih ter v takšni ali drugačni obliki, preprosto ne zadostuje.
Še mimo nečesa ne moremo. Povezano je z geopolitiko. Suunto je v kitajski lasti. Samsungove ure imajo Googlov sistem WearOS, Garmin je v Ameriški lasti in praktično vse druge znamke v Kitajski. Če se izrazim cinično, potem na tej gori podatkov sedita Američan Superhik in Kitajec medvedek Pu.
Brez komentarjev