Malo je iger, v katerih vse okoli tebe poka od odlične grafike in animacije ob pogosto banalni in nedomišljeni vsebini. V to kategorijo zagotovo ne sodi pustolovska Gnosia, najprej izdana za konzolo PS Vita, ki ji je priljubljenost narasla po predelavi za Nintendov Switch. Gre za tip igre, kjer igralec spoznava skrivnosti in rešuje zaplete s statičnimi slikami med poglavji. Ker v igri ni ne duha ne sluha o animaciji, je bila predelava v risano serijo oziroma anime toliko bolj zahtevna. Ni jim samo uspelo. Nekoliko presenetljivo je obveljala za najboljšo tovrstno serijo pretekle jeseni na Crunchyrollu.

Gnosia je nenavadna celo po standardu iger. V vesoljsko ladjo so vdrli nezemljani, ki jih ni mogoče ločiti od ljudi. Navidezna inteligenca, ki ladjo vodi, zazna njihovo prisotnost, vendar ne tudi, kdo od članov posadke ni človek. Protokol v takšnem primeru zahteva samouničenje, vendar s posadko najdejo kompromis. Vsak dan bodo glasovali, kdo od njih je Gnosia. Tistega, ki bo dobil največ glasov, bodo nato zaprli v komoro za hladno spanje. Da bi bilo vse skupaj še bolj zanimivo, Gnosia vsak dan ubije enega človeka. Če igralec najde vse Gnosie, zmaga, če je teh enako številu ljudi, pa izgubi. Takrat se igra vrne na začetek.

V seriji je glavni lik Yuri ujet v časovni zanki. Ko ga zbudijo, se ne spomni dotedanjega življenja, a se mora takoj udeležiti glasovanja, koga bodo uspavali. Čeprav se spomni prejšnjih zank, mu to neposredno ne pomaga, saj se liki, okuženi z Gnosio, ves čas spreminjajo. Pravilneje bi bilo reči, da Yuri skače med vzporednimi svetovi. Vsaka zanka je edinstvena uganka, ki jo je treba razvozlati, medtem ko spoznavamo bizarne like, kar počasi zgodbo pelje proti koncu sezone. Kakšen koli ta že je, saj je delov veliko in zadnji še ni prišel na vrsto.

Ker v igri vrstni red dogodkov ni zapovedan, zgodbe ni bilo mogoče preprosto prenesti v anime. V studiu Domerica so opravili odlično delo. Redko se zgodi, da priredba tako korenito spremeni izvorno gradivo in hkrati ohrani bistvo originala. Ključ do tega, da Gnosia deluje kot anime, je napetost, ki se pojavi v vsaki zanki. Hitro te pritegneta animacija, upodobitev likov in njihovo odbito obnašanje. Ni me motilo, da govorijo v japonščini in sem moral brati podnapise. Gnosia je v vseh podrobnostih čistokrvni anime in ga ni niti približno mogoče primerjati z zahodnimi risankami.

Spremembam navkljub je ohranjena skrivnostnost dogajanja, ob vprašanju, ki vam ves čas odzvanja v zadnjem delu možganov. Kako se bo Yuri izvil iz časovnih zank? Oboje ohranja napetost in zanimanje. Nisem ljubitelj ponavljanja dogajanja, predvsem zaradi pogoste banalizacije ali neumnih zaključkov, a to je eden redkih primerov, ko je vse narejeno tako, kot mora biti. Redko kdaj se boste spraševali, kako se bo končala serija, kajti ubadali se boste s tem, kako se bo zaključila posamezna epizoda.

Kaj: anime Gnosia (japonski slog risanih filmov)

Kje: Crunchyroll (ali še bolje, saj veš kje)

Ocena 4: Anime je drugačen od igre. Ne boljši, ne slabši. Lahko bi dejal, da gre za različni poti do istega cilja. Izvirnost in slog animacije nista edina, a pomembna razloga za tokratno visoko oceno.

Priporočilo: Puritanci boste serijo odsvetovali najmlajšim, ker je namenjena starejšim. A česa res neokusnega ali neprimernega v njej ne boste našli.

The post Kljub »slabemu« temelju je Gnosia odlična risanka za mlade odrasle appeared first on Tehnozvezdje.

Kdo bi si mislil, da bo iz Arnijevega nasprotnika izpred štiridesetih let nastala serija filmov. Povezava med vesoljskimi jagri in ultimativnimi ksenomorfi (Alien) je bila brca v temo, nakar je franšizo spet na pravo pot postavil odličen Plen (Prey) izpred treh let. Morilec morilcev ni nadaljevanje, prej razširitev ideje v času in prostoru z nekaj stičnimi točkami. Ponovno se pojavi pištola, ki jo vodja lovske odprave v filmu iz leta 1990 preda kot trofejo Dannyju Gloverju in je bila veliko prej v lasti Indijanke Naru. Na hitro se na koncu kamera zaustavi še na njenem obrazu skozi okence zastojne komore.

V tokrat animiranem filmu skočimo najprej v dobo Vikingov (piše se leto 841), ki tujerodnemu bitju rečejo Grendel. Seveda gre za referenco na pesnitev Beowulf, v kateri pošast v temi lovi šibke ljudi. Tujci opazujejo boj med klani kot nekakšno avdicijo, da ugrabijo najmočnejšega bojevnika (oziroma v tem primeru bojevnico). Vzorec ponovijo v srednjeveški Japonski in nato še med boji v drugi svetovni vojni, nakar trojico položijo v zastojne komore, dokler jih ne prebudijo, da bi se borili pred očmi predsednika lovskega društva na daljnem planetu. Uspe jim pobegniti na način, ki kliče po nadaljevanju.

Animacija je zadovoljivo dobra in podrobna, vendar ji manjka življenje in stopnja realizma, ki pogosto manj dodelano spremeni v fascinantno. Gibi so kar preveč odrezavi, popolni in brez tipične človeške nerodnosti, saj celo najbolj spretni bojevniki med bojem delajo napake. Tukaj tega preprosto ni, kot da bi animacijo zakrivili algoritmi umetne inteligence. Film temelji na sekvenci akcijskih prizorov, ki pogosto zaidejo v krvavo kopel odsekanih glav in udov. Še najmanj tega je v tretjem poglavju, ko se v zraku spopade vesoljska ladja tujcev z eskadriljo lovskih letal. V nekem trenutku boš zato gotovo pomislil, kako spektakularen bi bil film, če bi bil igrani!

Očitno je, da umetna inteligenca ni imela prstov vmes samo pri animaciji, temveč tudi pri zgodbi. Prave globine likov ni in dogajanje se faktografsko preliva iz ene akcije v drugo. Seveda ob rekah rdeče in potočkih zelene krvi. Bojevnika ugrabijo šele takrat, ko ubije enega izmed njih. Najbolj nedorečen pa je zaključek. Tega pravzaprav ni, saj pobeg z domačega planeta Predatorjev ne pomeni konca, temveč začetek lova. Lepo bi bilo, da bi bilo nadaljevanje boljše!

Kaj: animirani film Predator: Killer of Killers

Kje: pretočnik Disney+

Ocena 3: Spektakel je po zaslugi odlične animacije neizpodbiten, le strnjena zgodba se bo nekaterim verjetno zdela preveč preprosta. Vseeno ostaja odprto vprašanje, ali ne bi bil film boljši zaigran.

Priporočilo: Ni za mlade in še manj za starejše s slabim želodcem. Glede na dejavnost Predatorja je krvi in prizorov klanja v izobilju.

The post Po Plenu zdaj še animirano nadaljevanje appeared first on Tehnozvezdje.

Na komičen način, verjetno zato, ker takšnega lažje sprejmemo, opazujemo zblojene ideje megalomanskega politika, ki ima po zaslugi fanatičnih privržencev v rokah skoraj neomejeno moč in na drugi strani resničnost vesoljskih potovanj, o katerih pogosto ne razmišljamo. Leta dolg polet kamorkoli pomeni neskončno samomorilskih nalog za blaginjo ladje in potnikov na njej.

Posel z makroni gre v franže, zato morata zbežati na drugi konec galaksije. Timo (Steven Yeun) brez težav dobi mesto pilota na vesoljski odpravi na ledeni planet Niflheim. Mickey Barnes (Robert Pattinson) te sreče nima. Preostane mu zgolj to, da se prijavi za »pogrešljivega« člana posadke. Ubogo dušo, ki jo pošljejo na samomorilske naloge, ko želijo, na primer, znanstveniki preveriti, kako na človeško telo vpliva sevanje v vesolju ali smrtonosni virus na planetu, ki sta se ga namenila kolonizirati propadli politik in vodja sekte Kenneth Marshall (Mark Ruffalo) ter njegova žena Ylfe (Toni Collette). Vedno znova ga nato natisnejo v tiskalniku ter vanj naložijo spomine in osebnost. Bilo bi mu težje, če mu ne bi ob strani stala varnostnica Naomi Ackie (Nasha Barridge), a bo šestnajstkrat umrl, predno kdo drug stopi iz ladje. Tu se zaplete. Sedemnajstič ne umre, ko pade v ledeno razpoko. Rešijo ga tam živeča bitja, ki jih ljudje označijo za nepomemben, grozeč mrčes. Vendar na ladji tega ne vedo, zato natisnejo Mickeyja 18. Zdaj sta dva, kar je strogo prepovedano, in obenem se stvari zapletejo, ko se izkaže, da so domorodna bitja inteligentna.

Na svoj način, milo rečeno, čudna zgodba o potovanju na drug planet, ki bi v nekem drugem življenju morala soditi v predal grozljivk, iz katerega sta odstranjena groza, cinizem in pesimizem. Še prizor, ko je videti, kot da bi se tuje bitje rado prisesalo na obraz človeka, kar nedvoumno na začetku diši po Alienu, izzveni nekako ljubko. Vsaj dokler bitja ne prerešetajo in spremenijo v mleto meso. Kljub jasnim grožnjam in nevarnostim je pripoved o tem, kaj se mu je zgodilo, da je prišel na ladjo, in kaj se mu dogaja tam, prežeta z ogromno optimizma, ki neustavljivo pelje do srečnega konca. Kontra njemu je propadli politik, v katerega vlogo se je popolnoma vživel Ruffalo. Ne morem reči, da je njegovo obnašanje podobno Trumpovemu, film so snemali, ko še ni vnovič postal ameriški boter, ampak v današnji luči, v ideologiji, megalomanski samopodobi in poveličevanju, ni daleč od tega.

Odgovora na vprašanje, kako je umreti, ki ves čas lebdi kot nekakšna rdeča nit, vsekakor ne boste dobili. Mickey tega ne izda in to ga povzdiguje nad ostalo »rajo«, ki ga gleda zviška. Ob tem ne morem zanemariti odlične produkcije in spletnega krmarjenja skozi na trenutke nelinearno zgodbo, ki se v nobenem trenutku ne zanaša na akcijo in pretirano slikovite posebne učinke. Vsekakor film, ki se ga splača pogledati, tudi če niste pretirano velik ljubitelj znanstvene fantastike!

Kaj: znanstvenofantastična črna komedija Mickey 17

Kje: kasneje letos na pretočniku Max (zaenkrat možen nakup ali najem filma v digitalni obliki)

Ocena 4: Dobro zgrajena zgodba, ki ni razvlečena in tudi ne pretirano dolgočasna. Morda so nekateri prizori vsebinsko preveč ohlapni, vendar so to malenkosti. Film si vsekakor zasluži boljše ocene od dobljenih.

Priporočilo: Nekateri prizori niso najbolj okusni, bruhanje krvi in podobno, nekaj je izrečenih besed na »f«, drugače pa je film razmeroma neproblematičen.

The post Želim ti lepo smrt in se vidiva jutri appeared first on Tehnozvezdje.

Ogromno stvari v tem filmu je nedorečenih. Mutirane stvore na meji med rastlino in človekom ali pajkom in lobanjo so zreducirane na statiste. Niso nevarni niti grozni. Ona in on ju uničujeta (ne ubijata, saj ne vem, če so sploh živi) kot glinaste golobe. Potem so me zmotile nedorečenosti. Ne moreta nazaj, ker je ona izgubila orodje za vrnitev, nato se v naslednjem hipu pojavi iz zadnjice potegnjena rešitev. Da jima nikdar ne zmanjka streliva in da jima noben padec ne polomi kosti, pa verjetno nima smisla poudarjati. V ozadju je še skrivnostna zarota, ki ravno tako ni nikdar podrobneje razložena. Sprijazni se, da so nekatere stvari takšne, kot pač so, in uživaj v prijaznosti in načelnosti morilcev, kar je to, kar glavna lika pravzaprav počneta.

Zaplet je tako zelo banalen in že tolikokrat zlorabljen, od spredaj in od zadaj. Bivšemu ameriškemu ostrostrelcu in zdajšnjemu pogodbeniku Leviju (Miles Teller) skrivnostna Bartholomew (Sigourney Weaver) ponudi enoletno pogodbo za varovanje zahodne strani soteske. Na vzhodni strani enako vlogo sprejme Litvanka Drasa (Anya Taylor-Joy), ki so jo Rusi najemali za tajne naloge (večinoma umore). Nadrejeni jima zabičata, naj pazita, da ničesar ne prileze iz globeli, in naj ne poskušata komunicirati. Kajpada to zadnje prelomita, se zaljubita, odkrijeta nečedne skrivnosti podjetja Darklake, na čelu katerega je Bartholomew, in nato še za vekomaj uničita vse, kar biva globoko doli pod meglenim »pokrovom«. Več nima smisla povedati. Ne, ker vam nočem kvariti zabave, temveč ker je okoli njiju in vse njuno početje postranskega pomena.

V vsej tej preprostosti me je presenetilo to, da ogled ni bil dolgočasen, kot bi si verjetno mislili glede na zaplet. Skoraj pol filma spremljamo komunikacijo med njima preko globeli, in tozadevni prizori so pogosto razvlečeni in dolgočasni do onemoglosti. Tokrat niso. Nasprotno. Nobenih težav nisem imel s spremljanjem filma in nikoli mi misli niso pretirano odplavale kam dlje. Ostalo pa sem povedal na začetku in se ne mislim ponavljati. Sledi zgolj klasično priporočilo. Glejte, uživajte in se čudite, kako hitro se zaljubita »poklicna morilca«, ter ne pričakujte veliko od znanstvene fantastike, grozljivke. In če sem odkrit, tudi ne veliko od akcije.

Kaj: The Gorge (Soteska)

Kje: Pretočnik Apple TV+

Ocena 3: Ni slab, kot sem pričakoval, da bo, a tudi v ničemer pretirano ne izstopa. A za čuda se mi vsaj ni zdel dolgočasen.

Priporočilo: Film je nekje na meji med klasično grozljivko in “zombijado”, zatorej ni primeren za najmlajše in pretirano občutljive gledalce.

The post Niti ni pretirano strašen niti fantastičen appeared first on Tehnozvezdje.

Nima smisla izdati preveč o dogajanju, kajti tokrat bi to še kako uničilo užitek. In to zelo! Bistvo je, da zgodbo spremljate, pri tem razmišljate in ste nato presenečeni, v katero smer gre. Torej povem zgolj osnove. Štiričlanska družina se vseli v zapuščeno podeželsko hišo, zgrajeno v sedemdesetih letih, za katero se izkaže, da je bila sploh prva pametna. Povsod so starikavi zasloni, v kleti ogromen strežnik z magnetnimi trakovi, tu pa je še vsestranski robot, ki ima namesto glave ekran s katodno cevjo. Navdušeni najstnik Fynn prižge strežnik in po petdesetih letih se prebudi pomočnica Cassandra. Hitro se izkaže, da ni zgolj skupek tehnike. Na plano pridejo tudi skrivnosti o tem, kako so jo izdelali.

Zgodba je povezana s trenutno zelo aktualno temo. Umetno inteligenco, ki se izpridi. Cassandra, narejena za pomoč družini pri vsakodnevnih opravilih in življenju nasploh, se moteče naveže na stanovalce. Pravzaprav ona odloča o marsičem, zato se stvari obrnejo v grozljivo smer. To je hkrati razlog za odličnost serije.

Čeprav se zgodba iz epizode v epizodo stopnjuje in ubira nepričakovane poti, se mi je občasno, v uro trajajočih delih, vseeno prikradel črviček dolgočasja. Ampak to je verjetno posledica navajenosti na ameriško produkcijo, ki je vse pogosteje narejena na »prvo žogo«. Torej moja težava. Predlagam, da se, če se vam kaj takšnega pripeti, zavestno pretolčete skozi takšne prizore. Ne bo vam žal, kajti če ne bo kakšnega presenečenja, bo serija uvrščena med deset najboljših letošnjega leta.

Najboljše pri seriji je, da hkrati vzbudi več čustev. Začne se kot drama, osredotočena na dinamiko in travme družine, ki se vseli v nov dom ter se obenem sooča s travmatično izgubo. Medtem ko so ostali navdušeni nad domačo pomočnico, je mati Samira previdna. Moti jo njeno nenavadno vedenje, ki je daleč od vedenja računalniškega sistema, narejenega za brezpogojno izpolnjevanje ukazov in zagotavljanje, da nikomur ne škoduje. Sledi presenečenje – iz epizode v epizodo serija spreminja žanre in postaja vse bolj »temačna«, dokler ne preide v grozljivko. Pomočnica Cassandra je resnično srhljiva, saj v umetno inteligenco vnese skoraj hipnotično prisotnost, zaradi česar se sprašujete, ali naj se je bojite ali se ji smilite. In medtem ko ima družinska predstava svoje vzpone in padce, je zgodba sama tako prepričljiva, da bo marsikoga zasvojila.

Kaj: nemška znanstvenofantastična serija Cassandra.

Kje: pretočnik Netflix

Ocena 3,7: Sveža, razburljiva zgodba in kakovostna produkcija sta njena največja aduta. Škoda, da je dogajanje na trenutke razvlečeno in dolgočasno.

Priporočilo: Nasilja, vsaj preveč nazornega in nepotrebnega, ne boste zasledili, prav tako ne grdega govorjenja ali spolnosti. Ostane srhljivost, povezana z nepredvidljivostjo, ki zna odgnati kakšnega gledalca.

The post Zaradi VZNEMIRJENJA sem ugasnil svojo pomočnico! appeared first on Tehnozvezdje.

Dobra znanstvena fantastika ni nekaj, kar pogledaš ali prebereš in nato že v naslednjem trenutku pozabiš, ne da bi nekaj iz tega odnesel. Nekaj globljega, morda samo refleksivnega. Pisci romanov to dobro vedo. Škoda, da so avtorji filmov in serij na to pozabili, ko so stopili na drugo pot. Pot bleščečih posebnih učinkov, poenostavljanja in zgodb brez globine. Nič čudnega, da sem zastrigel z ušesi ob novici, da Warner Bros pripravlja remake te klasike. A pustimo se presenetiti v upanju, da v bistvo zgodbe ne bodo posegli in da Robbyja ne bodo spremenili v človeku podobnega androida.

Zemeljska vesoljska ladja prispe na planet Altair, da preveri, kaj se je zgodilo z raziskovalno ekipo, ki je tja prispela pred dvajsetimi leti. Ko so še v orbiti, Dr. Edward Morbius (znanstvenik prvotne odprave) opozori prišleke, naj zaradi lastne varnosti ne pristanejo. Razloži jim, da je člane njegove ekipe enega za drugim ubila skrivnostna sila. Kapitan John J. Adams, kakopak, opozorila ne upošteva. Leteči krožnik (C-57D) pristane, ekipa pa ugotovi, da na planetu živita še doktorjeva hči Altair in robot Robby. Čeprav jih Morbius še enkrat opozori, naj se poberejo, tega ne storijo. Skrivnostna sila nato najprej pokvari opremo, nakar se začnejo sumljivi in skoraj nadnaravni napadi.

Kaj se dogaja? Morbius razloži, da je na planetu nekoč živela napredna civilizacija Krell, ki je izginila v eni sami noči pred 200 tisoč leti. Pokaže jim aparat za krepitev uma, ki ga je skoraj ubil, ko se je priključil nanj, in skrivnostni stroj s prostornino 33 tisoč kubičnih kilometrov pod površjem planeta, ki ga napaja dobrih devet tisoč termonuklearnih reaktorjev. Izkaže se, da je namen stroja materializirati karkoli, kjerkoli na planetu, zgolj z mislijo. Krelli pa so pozabili na »pošast iz ida«. Med spanjem je podzavest sprostila negativna čustva in stroj jim je dal neomejeno moč. Nekaj podobnega se dogaja tudi zdaj.

Povečanje intelekta je Morbiusu omogočilo, da se poveže s strojem, kar je, sicer ne da bi se tega sploh zavedal, ubilo njegovo posadko in zdaj grozi tudi njim. Doktor najprej noče verjeti, a ko dojame, da je res tako, sproži samouničenje planeta, saj je jasno, da nihče ne sme imeti dostopa do tolikšne moči.

Ne bomo prvič priča predelavi klasike. Pred dobrimi šestimi leti je Netflix posodobil serijo o družini, izgubljeni v vesolju (Lost in Space). Čeprav ni slaba – ohranila se je celo tri sezone – pa ji, tako se mi vsaj zdi, manjka žlahtnost štorije in lepota preprostosti posebnih učinkov originala iz leta 1965!

The post SPREGLEDANO: Sami sebi smo največji SOVRAGI appeared first on Tehnozvezdje.

Ideja, da se pred nečim braniš tako, da vanj ne gledaš, je stara, kot je staro človeštvo. Čeprav se zdi, da splošna razgledanost upada, je večina verjetno vsaj slišala za Meduzo iz grške mitologije. Manj upanja pa imam, da ste slišali za nenasitne zveri izbočenih ust s planeta Traal oziroma kako se zaščitite, da vas ne pojedo za malico. Pred očmi si zavijete brisačo, saj v svoji osupljivi neumnosti verjamejo, da če jih ne vidite, tudi one ne vidijo vas!

Oj Haywood (Daniel Kaluuya) se zato ne ozira kvišku, ko ve, da je nad njim nekaj, kar ga ne bo pozdravilo z »živite dolgo in uspešno« in posebno gesto z dlanjo. Tokratni prvi stik je zelo, zelo drugačen!

Na koncu doline se nepremično zadržuje oblak, iz katerega se občasno prikaže temen, krožno oblikovan leteči objekt z luknjo na »trebuhu«. Oj in njegova sestra Emerald (Keke Palmer), ki na ranču trenirata konje za hollywoodske filme, sprva mislita, da gre za vesoljce v vesoljski ladji, ki ugrabljajo njune živali (in kasneje ljudi). A izkaže se, da to ni šoba motorja letečega krožnika, temveč so usta plenilca, ki posrka vse, kar se znajde neposredno pod njim. Posneti ga ne moreta, saj njegova bližina zmoti električni tok in začasno spremeni sodobno tehnologijo v drag obtežilnik papirja. Zato se obrneta na muzejsko kamero z analognim filmom in ročico, ki jo je treba med snemanjem vrteti. A tudi takrat stvari niso tako preproste, kot bi sprva mislili.

Ne želim biti preveč konkreten, saj je na spletu že ogromno kvarnikov o tem, s čim se Oj spopada, vendar jih je tokrat bolje spregledati in ostati neveden, da boste lahko doživeli vso širino in zanimivost filma. Moram pa priznati, da je film v določenih trenutkih manj dinamičen in posledično nekoliko dolgočasen. A tega morda niti ne boste opazili, če se pogosto sprašujete: »Kaj za vraga?« (ali WTF).

Režiser Jordan Peele uspešno meša različne vplive. Nekateri bodo morda celo našli vzporednice med Ojem in kapitanom Ahabom, le da namesto harpune pri lovu na svojega Moby-Dicka uporabi kamero. Peele je tako ustvaril gledljivo celoto, prepleteno z nevarnostjo, katastrofo in travmo, podprto z osupljivim, nekoliko temačnim vizualnim slogom in zdravo mero strupenih puščic, usmerjenih v sodobno družbo. Da se Jean Jacket, kot poimenujejo organizem, na koncu preoblikuje v zračno meduzo, pa verjetno tudi ni naključje.

Kaj: znanstvenofantastična grozljivka Nope (NAK)

Kje: televizijski program HBO (in pretočnik Max)

Ocena 3: Odlično posnet film, ki je na trenutke (za moj okus) preveč razvlečen. Nope ni vrhunski film, je pa precej dober.

Priporočilo: Grozen film zagotovo ni, a je na trenutke srhljiv, zatorej ni primeren za najmlajše. Za vsak primer so ga označili primernega za polnoletne (18+)

The post NAK ali zakaj je bolje, da se ne ozreš kvišku (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Toliko recikliranja že davno nezanimivih idej o umetni inteligenci že dolgo nisem videl na enem kupu. Pravzaprav je čudna mešanica zlobe in filozofske ugotovitve, da je človeštvo samo sebi največji sovražnik, torej ga je treba uničiti, na eni strani, ter brezmejne ljubezni do ljudi na drugi. V filmu sta umetni inteligenci dve. Izrojena gre po poti terorizma, medtem ko se je ona dobra v robotskem eksoskeletu sposobna žrtvovanja za višje cilje in je neskončno zaljubljena v svojega pilota. Kje sem že to videl ali prebral?

Prav nič ni narobe z idejo. Slaba je izvedba. Kot bi se igrali z našo inteligenco. Zaradi dogodkov v preteklosti zafrustrirana Atlas (Jennifer Lopez) dela kot nadvse pametna analitičarka v globalni organizaciji za boj proti pobegli umetni inteligenci. Večkrat se je prijavila v posebno enoto in bila zaradi čustvene nestabilnosti zavrnjena. Ko končno ugotovi, na katerem planetu se skriva android Harlan, izdelala ga je njena mati in je zatorej najbližje njenemu mlajšemu bratu, dobi možnost, da se kot svetovalka pridruži enoti »rangerjev«. Od tu naprej gre vse narobe. Harlan (Simu Liu) uniči ladjo in vse vojščake, Atlas pa se potem pol filma upira, da bi se preko možganske povezave povezala z dobro umetno inteligenco v edinem še delujočemu bojnemu stroju. Izkaže se, da je Harlen orkestriral čisto vse, saj za načrt uničenje človeštva potrebuje varnostne kode za vstop na s ščitom zaščiteno Zemljo in rakete z orožjem masovnega uničenja, ki so bile na ladji v primeru, da ga rangerji ne bi ujeli.

Zgodba je silno predvidljiva in obenem skup zmetana iz vseh vetrov. Polno je »de ja vujev«, propadlih poskusov humornih vložkov in slabega igranja. Lopezova nikogar ne prepriča, da je pametna bojevnica, prej nevrotična gospodinja, kar gotovo ni bil namen. Skupaj jo držijo zgolj učinki, ki so edina svetla plat filma, čeprav se na trenutke zdi, da so malo pretiravali z računalniško generirano sliko.

Vse pogosteje se ne morem znebiti občutka, da »pretočniki« v želji po čim večjem obsegu lastnih vsebin, zanemarjajo kakovost. Ne bi bili prvi. Po podobni poti gredo filmski studii, zato vidimo, kam gre takšen pristop. Namesto da so plačali drago Lopezovo, bi raje izbrali nadobudno in predvsem cenejšo ter manj muhasto mlado igralko, ki bi se v tej (preprosti) vlogo ravno tako dobro izkazala in privarčevan denar namenili scenaristom, da bi ti ustvarili poglobljeno in manj banalno zgodbi, pri kateri takoj veš, kako se bo končala. Verjamem, da bi na ta način naredili boljši film od dotičnega, ki gre zelo hitro v pozabo!

Kaj: celovečerni film Atlas

Kje: pretočnik Netflix

Ocena 2: Pod bleščečim celofanom zvezdnice in učinkov, se skriva nadvse puhla zgodba.

Priporočilo: Pravijo, da je primerno za starejše od 13 let. Bo kar držalo, saj je težko gledati Lopezovo med neprepričljivim odporom sprejeti pomoč dobre umetne inteligence.

The post Mar bi denar raje investirali v prepričljivejši scenarij (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Rdeča direktiva nima nič skupnega s komunistično revolucijo (ali čem podobnim). Preprosto so si izmislili protokol in ga predstavili na način, da je slišati kot nekaj presodnega, kar mora uspeti, kajti drugače … Pač niso mogli uporabiti »direktive omega«, kajti tam je šlo za točno določeno nevarno snov, tukaj pa gre za ustvarjanje zapleta, ki naj bi nas prikoval pred zaslone. Podobno je bilo v četrti sezoni. A skrivnostna gravitacijska anomalija, s katero so se ukvarjali ves čas, se je na koncu izkazala kot banalna in še daleč ne tako zelo inovativna, kot sem upal, da bo!

Navdih za peto sezono so našli (oziroma so ga potegnili iz naftalina) v legendarnem Picardu, ki je razrešil 4,5 milijarde let staro skrivnost arheologa Galena (serije TNG, sezona 6, epizoda 20). Da skrajšam. Takrat najdejo hologramski »zapis« starodavnih bitij, ki so v galaksijo posadila svoj dnk, kar je pomenilo, da je vse živo v sorodstvenih razmerjih. Ne pomnim, da bi se humanoidi pojavili še kdaj. Vsaj ne, dokler Federacija ne pošlje Michael Burnham na oddaljeno vesoljsko »smetišče«, kjer je v osemsto let stari romulanski raziskovalni ladji nekaj skrito. Dr. Velleku »Predniki« niso dali miru in našel naj bi nekaj pomembno, kaj točno kakopak ni jasno, kar ne sme pasti v neprave roke. Zapustil je namige do zaklada, ki ga, kakopak drugače, ne išče le Federacija. Ne dvomi, kdo ga najde, niti tega, da iščejo nekaj, kar se bo izkazalo za materinsko sporočilo iz preteklosti – »živite v slogi, moji dragi potomci!«. Oziroma nekaj podobnega temu!

Vizualno je serija na zelo visoki ravni in to je praktično edini razlog, zakaj se ji še nisem odpovedal. A zato trpim, ko je na vrsti nadvse načelna čustvena patetika. Saru sprejme snubitev Vulkanske ambasadorke, Tilly spet ne ve, kaj želi ali ko se v zgodbo vrne Booker in Michael spet dobi solzne oči (jokica se je vrnila). Čemu tega treba je bilo? Saj vendarle ni deklarirana kot romantična drama! Škoda. Serija, ki je v prvih dveh sezonah obetala, se je spremenila v nekaj povprečnega. Da je tako, pove naslednje. Nobena težava ni, ako vsake toliko za nekaj minut skočiš stran od televizorja, saj ko se vrneš, ugotoviš, da ničesar pomembnega nisi zamudil.

Kaj: Star Trek: Discovery, peta (in s tem zadnja) sezona

Kje: pretočnik SkyShowtime

Ocena 3: Vizualno zanimivo in razgibano, a vse ostalo je razmeroma pod kritiko.

Priporočilo: Primerno za vse, saj je celo za utopično prihodnost značilno za Zvezdne steze, vse skupaj preveč nedolžno in »pocukrano«!

The post Mar res ne more komandirati brez vlažnih »OKIC« (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Zgodba ni linearna, kajti za razumevanje le te so nujni časovni skoki. Prva časovnica, lahko ji rečemo kar osrednja, je postavljena v leto 2015, kmalu po dnevu G, ko je Godzilla opustošila San Francisco in druga v petdeseta leta prejšnjega stoletja. To je čas, ko so znanstveniki dojeli, da na Zemlji obstajajo pradavna bitja, ki se požvižgajo na idejo, da je človek dominantna vrsta. Da je vse skupaj še bolj zanimivo, so liki iz obeh obdobji družinsko ali prijateljsko povezani. Prav zaradi tega se mi zdi izbor igralca, ki je upodobil poročnika (kasneje polkovnika) Shawa, briljanten. V mladih letih ga igra Wyatt Russell in v starejših, verjetno se uganili, njegov oče Kurt. Brezdvomna sta poživila serijo, kajti ostali igralci so manj poznani in predvsem daleč od tega, da bi jih zlahka označil za karizmatične. A ne trdim, da niso razmeroma dobro opravili naloge.

Shaw je vezni člen med kriptozoologoma Billom Rando in Keiko Miuro ter njunima vnukoma Cate in Kentaro Randa. Ta, pridruži se jima hekerica May, po svetu iščeta očeta Hiroshi Randa, za katerim se je izgubila vsaka sled. Da bi bilo zanimivejše, Cate in Kentaro pred tem ne vesta drug za drugega, saj se izkaže, da je imel Hirishi dve družini. Eno v Ameriki in drugo na Japonskem. Ne bi rad posegal v podrobnosti o verjetnosti, da ima nekdo dve družini, je ljubeč do obeh in se obenem še strastno posveča raziskavam titanom. Japonski izraz kaiju za nas zahodnjake po mnenju avtorjev serije in še prej treh filmov (četrti je na poti), očitno ni primeren. Med iskanje in občasnimi prikazi raziskovanja dedka in babice se plete zgodba skrivnostne organizacije Monarch in njene povezave z ameriško vlado. Več nima smisla izdati, kajti potem bi serija, ki se močno zanaša na manjša presenečenja, izgubila dobršen del čara.

Dogajanje zgodbe v dveh obdobjih je obenem čar in slabost serije, saj je eno obdobje zabavnejše od drugega. Dogajanje v petdesetih letih je pestrejše, zanimivejše in podobno prigodam Indiane Jonesa, medtem ko so milenijci po domače rečeno dolgočasni. Namesto da bi uživali v medsebojnih odnosih, ne oziraje kakšni so, izstopajo strahovi, negativizem in do skrajnosti napeti medsebojni odnosi. Ne moreš zanikati, da komaj čakaš naslednji časovni preskok v preteklost in obenem upaš, da se bo zgodba tam čim dlje zadržala. Tako je vsaj, dokler na sceno ne stopi Kurt Russell, ki s karizmo in bistroumnimi monologi razblini dolgočasje. Res škoda, da se pojavi šele v četrtem delu.

Zdaj pa k bistvu. Serija je odlično posneta, predvsem je treba pohvaliti občutek za podrobnosti v scenografiji in odlično animacijo (posebni učinki) pošasti. A kot sem dejal, prizorov z njimi je ravno prav, nikakor ne preveč ali premalo. V prvih dveh delih je za moj okus premalo zanimivih prizorov, zato so mi misli zatavale. Takrat sem se moral prisiliti, da nisem ugasnil televizorja. Kasneje se dinamika rahlo izboljša, zgodba postaja tudi zanimivejša. Z manj obremenjevanja z nepotrebnimi odnosi zaradi osebnih stisk mladeniča in mladenk. Moje priporočilo je zatorej razmeroma preprosto. Serija je zate primerna, če nisi kategorično nastrojen proti velikanskemu kuščarju, si se pripravljen pretolči skozi prva dela in kasneje še prek kakšnega dolgočasnega prizora ter te ne moti zveza dveh žensk (brez spolnih kvot očitne ne gre) in občasno pametovanje milenijcev!

Kaj: serija Monarch: Legacy of Monsters (zapuščina pošasti)

Kje: pretočnik Apple TV+

Ocena 3: Kakovost produkcije ni nikdar vprašljiva in prijetno je ponovno gledati Kurta Russlla v njemu na kožo pisani vlogi. (Še pomnite pobegov iz New Yorka in Los Angelesa?) Le izbor vsebine se mi ne zdi najbolj posrečen, kajti Godzila in njemu podobni stvori nikdar niso bili pretirano popularni izven Japonske.

Priporočilo: Osvežujoče je spremljati, kako se je vse skupaj pričelo v seriji, ki ne temelji strogo na prikazu raznovrstnih pošasti. Uradno je sicer primerna za starejše od dvanajst let in še to zaradi občasno strašljivih prizorov. Ni pa zato ne duha ne sluha nasilja, grdega govorjenja in spolnosti. Pretežno neškodljivo torej!

The post Ko Godzillo zasenči karizma ostarele filmske zvezde (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.