Androidi čutijo v barvah: Kratka in sladka novela o možnem odzivu na umetno inteligenco
Marjan Kodelja 18. novembra 2020 ob 06:58

Čeprav je novela Jake Tomca kratka in jo je mogoče prebrati v nekaj urah, mi je všeč, da umetni inteligenci ni podelil vloge ultimativnega negativca, ki se iz čiste zlobe nameni uničiti človeštvo!

Sodi med preproste po povedni in vsebinski plati, česar ji vsekakor ne morem šteti kot slabost, kajti avtor nas lepo v zgodbah štirih posameznikov in dveh časovnih trenutkih počasi pripelje do konca. Ni pretresljiv, a tudi ne preprost in pričakovan po nekaj prebranih poglavjih. Me pa zanima? Kje je našel primerjavo »raje bi pofu**la cipreso«? Ter. Čemu najdba ruskih ubijalskih robotov in obstoj druge tehnološke singularnosti (ultimativne umetne inteligence) nimata pomembnejše oziroma globlje vloge?

Čeprav nežno spominja na zgodbe novel ali romanov, v katerih se avtorji sprašujejo o sobivanju med ljudmi in inteligentnimi stroji, ter vključujejo zakone robotike, ki je pred davnimi leti oblikoval Isaac Asimov, ima nekaj zanimivih pogledov. Izhaja namreč iz stališča, da umetna inteligenca samo po sebi ni slaba ali dobra, kot človek je lahko oboje, zatorej je sposobna žrtvovanja zaradi višjega cilja. Osnova je kajpada tehnološka singularnosti. Dogodek, ki se bo ali se ne bo zgodil, ko postane tehnološki razvoj tako hiter, da ga prevzame umetna inteligenca, katere delovanja in razmišljanja si ljudje zaradi biološke omejenosti ne znamo predstavljati. Znanstveniki ustvarijo pogoje za delovanje (resnične) umetne inteligence, daleč od tega, ker jih silno »matra«, kaj se bo zgodilo. Ta hitro preseže njihovo dojemanje in »izgine« – potovanje v času je še en vključen znanstvenofantastični element. Čeprav le kot omemba.

Medtem ko je zaplet klišejski, je zaključek torej izviren. Androidi, ki so jih naredili ljudje, so polnopravni člani družbe, a niso vsi navdušeni nad tem. Kot tudi ne, da so bile za čuteče razglašene še živali in zato se mora večina zadovoljiti z nadomestki. Ker so podvrženi štirim zakonom robotike (robotski zakonik) človeku ne morejo škodovati, zato se ves čas sprašujejo, ali so zares svobodni in ljudem enaki. Naenkrat se vse obrne na glavo. Android ubije človeka, čeprav ga menda ne more. Vojska jih zapre v baze, nakar steče sosledje dogodkov do razpleta. Pomembno pa je, kdo ga je sprožil in zakaj, kajti tu je po mojem mnenju avtor ponudil izvirno in zanimivo pojasnilo.

Jaka Tomc ni niti poskušal postaviti zgodbe v Slovenijo in je zato presegel pripovedne omejitve, pred katerimi bi se znašel. Odločil se je za Združene države, čeprav bi bilo enako zanimiva, če bi se odvijala v Evropi. Samo v razmislek! Je pa (vsaj za moje pojme) like primerno predstavil in si jih bralec zlahka predstavlja za Američane, ne za skupinico »Melanij«. 

  • Kaj: Androidi čutijo v barvah (Jaka Tomc)
  • Kje: Proksima
  • Ocena: Intimno si želim, da bi bila zgodba poglobljena. Da bi bile nekatere ideje bolj razdelane.
  • Priporočilo: Primerno za vse, tako glede jezika, zgodbe in besednega zaklada. Morda kot darilo ljubiteljem tovrstne literature med veselim decembrom.
Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja