Sprašujejo ga, kako je umreti, vendar on tega ne pove. Morda ne ve, a bi moral, saj je že večkrat izdihnil na letu do planeta, s katerim ima propadli politik zlovešče načrte. Vsaka podobnost z dogajanjem na rodni grudi je kajpada izključno plod tvoje izrojene domišljije.
Na komičen način, verjetno zato, ker takšnega lažje sprejmemo, opazujemo zblojene ideje megalomanskega politika, ki ima po zaslugi fanatičnih privržencev v rokah skoraj neomejeno moč in na drugi strani resničnost vesoljskih potovanj, o katerih pogosto ne razmišljamo. Leta dolg polet kamorkoli pomeni neskončno samomorilskih nalog za blaginjo ladje in potnikov na njej.
Posel z makroni gre v franže, zato morata zbežati na drugi konec galaksije. Timo (Steven Yeun) brez težav dobi mesto pilota na vesoljski odpravi na ledeni planet Niflheim. Mickey Barnes (Robert Pattinson) te sreče nima. Preostane mu zgolj to, da se prijavi za »pogrešljivega« člana posadke. Ubogo dušo, ki jo pošljejo na samomorilske naloge, ko želijo, na primer, znanstveniki preveriti, kako na človeško telo vpliva sevanje v vesolju ali smrtonosni virus na planetu, ki sta se ga namenila kolonizirati propadli politik in vodja sekte Kenneth Marshall (Mark Ruffalo) ter njegova žena Ylfe (Toni Collette). Vedno znova ga nato natisnejo v tiskalniku ter vanj naložijo spomine in osebnost. Bilo bi mu težje, če mu ne bi ob strani stala varnostnica Naomi Ackie (Nasha Barridge), a bo šestnajstkrat umrl, predno kdo drug stopi iz ladje. Tu se zaplete. Sedemnajstič ne umre, ko pade v ledeno razpoko. Rešijo ga tam živeča bitja, ki jih ljudje označijo za nepomemben, grozeč mrčes. Vendar na ladji tega ne vedo, zato natisnejo Mickeyja 18. Zdaj sta dva, kar je strogo prepovedano, in obenem se stvari zapletejo, ko se izkaže, da so domorodna bitja inteligentna.
Na svoj način, milo rečeno, čudna zgodba o potovanju na drug planet, ki bi v nekem drugem življenju morala soditi v predal grozljivk, iz katerega sta odstranjena groza, cinizem in pesimizem. Še prizor, ko je videti, kot da bi se tuje bitje rado prisesalo na obraz človeka, kar nedvoumno na začetku diši po Alienu, izzveni nekako ljubko. Vsaj dokler bitja ne prerešetajo in spremenijo v mleto meso. Kljub jasnim grožnjam in nevarnostim je pripoved o tem, kaj se mu je zgodilo, da je prišel na ladjo, in kaj se mu dogaja tam, prežeta z ogromno optimizma, ki neustavljivo pelje do srečnega konca. Kontra njemu je propadli politik, v katerega vlogo se je popolnoma vživel Ruffalo. Ne morem reči, da je njegovo obnašanje podobno Trumpovemu, film so snemali, ko še ni vnovič postal ameriški boter, ampak v današnji luči, v ideologiji, megalomanski samopodobi in poveličevanju, ni daleč od tega.
Odgovora na vprašanje, kako je umreti, ki ves čas lebdi kot nekakšna rdeča nit, vsekakor ne boste dobili. Mickey tega ne izda in to ga povzdiguje nad ostalo »rajo«, ki ga gleda zviška. Ob tem ne morem zanemariti odlične produkcije in spletnega krmarjenja skozi na trenutke nelinearno zgodbo, ki se v nobenem trenutku ne zanaša na akcijo in pretirano slikovite posebne učinke. Vsekakor film, ki se ga splača pogledati, tudi če niste pretirano velik ljubitelj znanstvene fantastike!
Kaj: znanstvenofantastična črna komedija Mickey 17
Kje: kasneje letos na pretočniku Max (zaenkrat možen nakup ali najem filma v digitalni obliki)
Ocena 4: Dobro zgrajena zgodba, ki ni razvlečena in tudi ne pretirano dolgočasna. Morda so nekateri prizori vsebinsko preveč ohlapni, vendar so to malenkosti. Film si vsekakor zasluži boljše ocene od dobljenih.
Priporočilo: Nekateri prizori niso najbolj okusni, bruhanje krvi in podobno, nekaj je izrečenih besed na »f«, drugače pa je film razmeroma neproblematičen.
Brez komentarjev