Star Trek Discovery 4: Pomanjkanje domišljije ali skisani možgani (#videonapovednik)

Marjan Kodelja • 1. decembra 2021 ob 06:26

Že v pradavnini smo vedeli, da na ladji ni demokracije, prijaznosti in poskusov ugajanja vsem. Potem se je na kapitanski stol usedla Michael Burnham in kar na enkrat se na poveljniškem mestu ploska, kot na čarterskem letu po pristanku. Je tega res treba bilo?

Od četrte sezone pričakoval več, a sem po dveh epizodah malce razočaran. Morda bodo kasnejše boljše. Podobno je bilo namreč v drugi sezoni. Dolgo časa so me gnetli z načelnimi »prijemi« in me mukoma zadržali pred zaslonom, da so bile potem zadnje epizode na pričakovani ravni. Vedno je pač tako, da kakovost iz sezone v sezono niha, kot rodnost sadnega drevja. Toda to me ne moti toliko, kot me moti, da se je v vseh pogledih drugačen prikaz utopične prihodnosti Gena Roddenberryja v prvi sezoni prelevil nazaj v običajni zvezdnostezni prikaz. Prva je bila res fajn. Klingoni z jasnim načrtom, kaj jim je storiti, uporništvo Michael (Sonequa Martin-Green), da kapitana Lorce iz vzporednega vesolja ne omenjam. Druga je bil na začetku medla, a vendarle so jo začinili čisto drugačen Spock, kapitan Pike, uporna umetna inteligenca in predvsem Philippa Georgiou (Michelle Yeoh). Nato je prišla tretja sezona, v kateri obnašanje glavne akterke ni bilo ravno po pravilih službe. Manj popolnosti in kar nekaj nepremišljenih odločitev. Nakar se gospodična na koncu sezone, ki je imela poleg dejstva, da se vse dogaja skoraj tisočletje kasneje in nepomembnosti Federacije, potencial za zasuk v popolnoma nove smeri, zavihtela na kapitanski stol zvezdne ladje Discovery.

Očitno ima stol presodni vpliv na psiho posameznika. V trenutku gledamo drugačno Michael. Še bolj polno empatije, razumevanja, pozitivnega pogleda na praktično vse in z občutkom, da je vse rešljivo. Od tu naslov prve letošnje epizode Kobayashi Maru! Po testu na zvezdni akademiji, ki naj bi bodoče častnike pripravil, da se lahko znajdejo v situaciji, v kateri pozitivnega izhoda preprosto ni. Nihče ga ni opravil razen Kirka, ki je to storil silno elegantno. Hekiral računalnike in spremenil program. Michael bi mimogrede pogrnila na celi črti, kajti ima patološko potrebo, da reši vse! Odkar je ona na čelu, je poveljniški krov mesto smeha, spodbujanje in pohvala za vsako malenkost. Celo tako daleč gre, da časniki ploskajo ob rešitvi težava na enak način, kot to počnejo čarterski potniki po pristanku leta. Za moj okus malo mimo.

Michael je v tretji sezoni junaško kot Kirk, rešila Federacijo v 32. stoletju. Kaj njo. Celo galaksijo, kajti našla je planet poln dilitija in ponovno omogočila medzvezdna potovanja. Najprej pa ga je treba razdeliti, zato ima Discovery z unikatnim pogonom na micelije (spore) še nekaj dela. S skokom v prihodnost so scenaristi rešili težavo, kako to, da ga še nikdar prej ali kasneje nihče ni predlagal. Ampak le delno. Če je nekaj možno, se običajno ideja utrne naslednjemu izumitelju, če prvi ne uspe. Kar dokazuje, da v tem kratkem času od prihoda Discoveryja že snujejo naslednjo različico, ki naj bi poganjala zvezdno ladjo Voyager J. Premalo za primeren zaplet, zatorej se bliža neslutena nevarnost. Pet svetlobnih let široka gravitacijska motnja. Predvidljivo. Kot v drugi sezoni iskanja rdečega angela. Najprej bomo spoznavali, kaj motnja je in potem, kako se je bodo junaki lotili. Po možnosti s čim manj žrtvami, kajti že na začetku je uničila kar cel planet. In ravno tistega. Od koder je Cleveland “Book” Booker (David Ajala). Vrne se celo lanski kapetan Saru (Doug Jones). Zdaj naj bi bil on prvi častnik. Fluktuacija častniških vlog preko sezon je sicer zelo pestra.

Upam, čeprav malce dvomim, da se bo motnja izkazala za nekaj res unikatnega in ne za nekaj, kar je že bilo videno ali vsaj nakazano v dosedanjih serijah in filmih. Ker spreminja smer po mili volji, gre morda za inteligenco. Nikar prosim ne ono iz druge sezone in še manj, da gre za nekaj podobnega, kot smo gledali sploh v prvem filmu Zvezdnih stez. Vrnitev sonde Voyager v ogromni zunaj zemeljski strukturi. Mene sicer še najbolj spominja na Horovo oko – kaj pa vem, morda bomo izvedeli kaj novega o egipčanskem bogu. Z mešanimi občutki torej čakam naslednje epizode, v upanju, da bodo veliko boljše. Z bolj dodelanim, manj načelnim in predvsem bolj dinamičnim dogajanjem. Da upanje nikoli ne umre, je namreč najbolj pomembno sporočilo Zvezdnih stez.