Odnos med nami in pošastmi, za katere se mi zdi, da so na Japonskem neskončno bolj popularne kot kjerkoli drugje, ni poponoma prevzel nove serije na Applovem pretočniku. Ravno tako pomembne so zgodbe posameznikov iz različnih časovnih obdobij in povezave med njimi.
Zgodba ni linearna, kajti za razumevanje le te so nujni časovni skoki. Prva časovnica, lahko ji rečemo kar osrednja, je postavljena v leto 2015, kmalu po dnevu G, ko je Godzilla opustošila San Francisco in druga v petdeseta leta prejšnjega stoletja. To je čas, ko so znanstveniki dojeli, da na Zemlji obstajajo pradavna bitja, ki se požvižgajo na idejo, da je človek dominantna vrsta. Da je vse skupaj še bolj zanimivo, so liki iz obeh obdobji družinsko ali prijateljsko povezani. Prav zaradi tega se mi zdi izbor igralca, ki je upodobil poročnika (kasneje polkovnika) Shawa, briljanten. V mladih letih ga igra Wyatt Russell in v starejših, verjetno se uganili, njegov oče Kurt. Brezdvomna sta poživila serijo, kajti ostali igralci so manj poznani in predvsem daleč od tega, da bi jih zlahka označil za karizmatične. A ne trdim, da niso razmeroma dobro opravili naloge.
Shaw je vezni člen med kriptozoologoma Billom Rando in Keiko Miuro ter njunima vnukoma Cate in Kentaro Randa. Ta, pridruži se jima hekerica May, po svetu iščeta očeta Hiroshi Randa, za katerim se je izgubila vsaka sled. Da bi bilo zanimivejše, Cate in Kentaro pred tem ne vesta drug za drugega, saj se izkaže, da je imel Hirishi dve družini. Eno v Ameriki in drugo na Japonskem. Ne bi rad posegal v podrobnosti o verjetnosti, da ima nekdo dve družini, je ljubeč do obeh in se obenem še strastno posveča raziskavam titanom. Japonski izraz kaiju za nas zahodnjake po mnenju avtorjev serije in še prej treh filmov (četrti je na poti), očitno ni primeren. Med iskanje in občasnimi prikazi raziskovanja dedka in babice se plete zgodba skrivnostne organizacije Monarch in njene povezave z ameriško vlado. Več nima smisla izdati, kajti potem bi serija, ki se močno zanaša na manjša presenečenja, izgubila dobršen del čara.
Dogajanje zgodbe v dveh obdobjih je obenem čar in slabost serije, saj je eno obdobje zabavnejše od drugega. Dogajanje v petdesetih letih je pestrejše, zanimivejše in podobno prigodam Indiane Jonesa, medtem ko so milenijci po domače rečeno dolgočasni. Namesto da bi uživali v medsebojnih odnosih, ne oziraje kakšni so, izstopajo strahovi, negativizem in do skrajnosti napeti medsebojni odnosi. Ne moreš zanikati, da komaj čakaš naslednji časovni preskok v preteklost in obenem upaš, da se bo zgodba tam čim dlje zadržala. Tako je vsaj, dokler na sceno ne stopi Kurt Russell, ki s karizmo in bistroumnimi monologi razblini dolgočasje. Res škoda, da se pojavi šele v četrtem delu.
Zdaj pa k bistvu. Serija je odlično posneta, predvsem je treba pohvaliti občutek za podrobnosti v scenografiji in odlično animacijo (posebni učinki) pošasti. A kot sem dejal, prizorov z njimi je ravno prav, nikakor ne preveč ali premalo. V prvih dveh delih je za moj okus premalo zanimivih prizorov, zato so mi misli zatavale. Takrat sem se moral prisiliti, da nisem ugasnil televizorja. Kasneje se dinamika rahlo izboljša, zgodba postaja tudi zanimivejša. Z manj obremenjevanja z nepotrebnimi odnosi zaradi osebnih stisk mladeniča in mladenk. Moje priporočilo je zatorej razmeroma preprosto. Serija je zate primerna, če nisi kategorično nastrojen proti velikanskemu kuščarju, si se pripravljen pretolči skozi prva dela in kasneje še prek kakšnega dolgočasnega prizora ter te ne moti zveza dveh žensk (brez spolnih kvot očitne ne gre) in občasno pametovanje milenijcev!
Kaj: serija Monarch: Legacy of Monsters (zapuščina pošasti)
Kje: pretočnik Apple TV+
Ocena 3: Kakovost produkcije ni nikdar vprašljiva in prijetno je ponovno gledati Kurta Russlla v njemu na kožo pisani vlogi. (Še pomnite pobegov iz New Yorka in Los Angelesa?) Le izbor vsebine se mi ne zdi najbolj posrečen, kajti Godzila in njemu podobni stvori nikdar niso bili pretirano popularni izven Japonske.
Priporočilo: Osvežujoče je spremljati, kako se je vse skupaj pričelo v seriji, ki ne temelji strogo na prikazu raznovrstnih pošasti. Uradno je sicer primerna za starejše od dvanajst let in še to zaradi občasno strašljivih prizorov. Ni pa zato ne duha ne sluha nasilja, grdega govorjenja in spolnosti. Pretežno neškodljivo torej!
Brez komentarjev