Težave ne bi bilo, če Samsung sočasno v ameriške modele in v Galaxy S26 Ultra ne bi vgrajeval Snapdragona 8 Elite pete generacije. Lahko rečejo, da sta čipa enaka ali skoraj enaka oziroma da v praksi ni razlik, vendar preprosta računska operacija na podlagi meritev obeh telefonov z aplikacijo Geekbench 6 pokaže drugačno sliko. Če se omenjeni procesor v vseh modelih družine S26 obnese enako, potem Snapdragon dosega 19 odstotkov boljši rezultat v enojedrnih zmogljivostih, 9 odstotkov v večjedrnih in slabih šest odstotkov v grafičnih.

To bi še preživeli, vendar to še zdaleč ni vse. Aplikacije so zaradi prevlade teh procesorjev v segmentu najzmogljivejših telefonov v veliki meri optimizirane zanje. V igrah se to kaže v stabilnejšem številu sličic na sekundo, algoritmi umetne inteligence in obdelave fotografij so pogosto razviti za njihovo nevronsko in signalno enoto, zaradi boljših gonilnikov in upravljanja s toploto pa dlje časa ohranjajo visoke zmogljivosti. Težko je oceniti, koliko, če sploh, to vpliva na vsakodnevno uporabo, vendar je prav, da povemo naglas naslednje. Zaradi različnih čipov naš in ameriški S26+ preprosto nista enaka telefona.

Podobna kot jajce jajcu

V primerjavi z lanskim modelom S25+, mimogrede, ta ima procesor Snapdragon, ni veliko oblikovnih sprememb. Skoraj vse ostaja nespremenjeno, celo položaj plastičnih vložkov v kovinskem okvirju. Ravno odrezani boki, ozke vrzeli okoli zaslona in zaobljeni vogali ustvarijo znan videz.

Edina prava razlika je nekoliko spremenjena izboklina s tremi zadnjimi kamerami. Objektivi ne izstopajo več kot posamezni elementi. Povezuje jih tanka ploščica, ki doda izboklini dve ravni. V praksi to ne spremeni ničesar. Preprosto so morali nekaj narediti, da vizualno ločijo generaciji.

Ker so enake tudi mere in materiali ohišja, rokovanje ostaja enako. Podobno velja za model S26. Ta je sicer za odtenek ožji in krajši, vendar razlike v praksi ne boste opazili. Ponovno bom poudaril, da je meni manjša in kompaktnejša izvedba uporabnejša. Telefona se razlikujeta le v velikosti zaslona in zaradi manjšega ohišja, na žalost v kapaciteti baterije.

Podobnosti še ni konec

Samsung se ni podal v tekmo dvigovanja svetilnosti zaslona in kapacitete baterije. Ko rečem, da je zaslon enak lanskemu, ne pretiravam. Ne zdi se mi, da bi bilo s tem kaj narobe. Lanski je bil odličen in dovolj svetel za uporabo na prostem. Dvigovanje vršne svetilnosti se mi zdi predvsem tekmovanje na papirju. V praksi razlike skoraj ni.

Uganili ste. Tudi zvok ostaja enak. Dovolj glasen, vendar z omejenimi nizkimi toni. Majhni zvočniki pač pomenijo omejitve. Fizike ni mogoče prelisičiti.

Kaj hitro tako ugotovimo, da je edina resna razlika procesor. O njem sem že povedal svoje, zato poglejmo še segrevanje ob polni obremenitvi. To je kar izrazito, vendar graf ni bistveno drugačen od tistega, ki ga izkaže S26 Ultra. Padec zmogljivosti na začetku je opazen, nato pa se telefon stabilizira in ostane v varnem območju. V praksi nisem opazil težav, ki bi preprečevale zahtevnejše igranje ali uporabo.

Baterija in hitrost polnjenja sta nespremenjeni. Polnjenje ostaja 45-vatno, kapaciteta baterije prav tako. To pomeni približno dve uri in pol zahtevne uporabe ali do 25 ur predvajanja videa. V praksi to pomeni, da bo telefon brez večjih težav zdržal do večera.

Umetna inteligenca ni ena, več jih je

Samsung med proizvajalci najodločneje poudarja umetno inteligenco. V ospredju ostaja digitalni pomočnik Bixby, ki skrbi predvsem za upravljanje naprave in sistemskih funkcij. Veliko se je govorilo tudi o modelu Perplexity. Po napovedih naj bi ga priklicali z ukazom »Hey Plex«, vendar bo dostopen z eno od prihodnjih posodobitev. Predvidoma. Bolj konkretno deluje nabor funkcij Galaxy AI, ki združuje Samsungove in Googlove rešitve, vključno z Geminijem.

Najhitreje boste posegli po prevajanju in orodjih za obdelavo fotografij, medtem ko je uporabnost drugih funkcij bolj odvisna od navad posameznika. Now Brief želi postati osrednje mesto za dnevne informacije, vendar trenutno ponuja še razmeroma omejen nabor podatkov. Now Nudge deluje bolj kot diskreten pomočnik. Če na primer zazna povabilo na kavo, predlaga vnos dogodka v koledar. Dobro se obnese skener dokumentov. Odstrani prste, poravna papir in učinkovito izreže ozadje. Obetaven je še agent za sprejemanje klicev z neznanih številk, vendar bo zares uporaben šele, ko bo znal komunicirati v slovenščini.

Tesno sodelovanje z Googlom Samsungu omogoča, da nekatere funkcije predstavi pred drugimi proizvajalci. Letos je to predvsem Gemini, ki lahko prevzame nadzor nad aplikacijami in avtomatizira opravila. Teoretično lahko naroči prevoz ali rezervira mizo v restavraciji. Koliko je takšna avtomatizacija smiselna na manjših trgih, kot je slovenski, ostaja odprto. Vseeno pa kaže smer razvoja umetne inteligence, ki vedno bolj deluje neposredno na napravi in postopno prevzema vlogo digitalnega pomočnika.

Tako pridemo do kamer

Te letos niso bile deležne večjih nadgradenj. Osrednja kamera s 50 milijoni pik še vedno izstopa, medtem ko tipali širokokotne in telefoto kamere postopoma zaostajata za premijskim razredom. Samsung namreč že več generacij uporablja skoraj nespremenjeno kombinacijo tipal, zato napredek temelji predvsem na obdelavi fotografij in algoritmih. Kljub temu se kamere dobro držijo, predvsem zaradi izboljšanega visokega dinamičnega razpona (HDR), bolj naravnih barv in nekoliko manj agresivne obdelave, ki daje uravnotežene rezultate.

Barvna reprodukcija je precej usklajena in bližje realnosti kot prej, brez pretirano nasičene modrine neba ali umetno poudarjene zelene. Fotografije so dobro osvetljene in dovolj podrobne, vendar jim pogosto manjka nekaj ostrine in majhnih podrobnosti, zlasti v slabši svetlobi. Najbolj očitno je to pri širokokotnih fotografijah, kjer robovi kadra delujejo mehkejši, razlike pa se pokažejo tudi na povečavah. Telefoto kamera s trikratno optično povečavo sicer ostaja uporabna, vendar v tem cenovnem razredu ne izstopa več.

Pri videu večjih sprememb ni. Snemanje v ločljivosti 4K ponuja veliko podrobnosti, dobro dinamično območje, stabilno sliko in prepričljive barve. Kakovost je zelo dobra, čeprav še vedno nekoliko zaostaja za najboljšimi na trgu. Stabilizacija deluje učinkovito, osvetlitev pa ostaja zanesljiva tudi v zahtevnejših razmerah.

Ljubitelji izrazite globinske neostrine bodo morda pogrešali bolj filmski videz, saj je večina kadra ostro izrisana. Med snemanjem je mogoče preklapljati med objektivi in postopoma povečati prizor, vendar prehodi niso vedno povsem gladki. Uporaben dodatek je zaklep orientacije, ki ohrani perspektivo prizora, tudi če telefon obračamo, in ostaja ena bolj praktičnih funkcij za snemanje videa.

Galaxy S26 in S26+ sta dobra telefona. Morda celo zelo dobra. Toda odločitev o procesorju pusti grenak priokus. Še posebej, ker vemo, da Samsung ima boljšo rešitev!

HVALIMO:

• Kakovostno, ne preveliko ohišje
• Dober zaslon
• Hiter procesor
• Sedemletna podpora
• Vsestranske kamere

GRAJAMO:

• Zelo malo nadgradnje v primerjav s S25+
• Ni podpore za Dolby Video
• Ni samostojnega nočnega načina
• Kapaciteta baterije in hitrost polnjenja

The post Samsung Galaxy S26/S26+: Odločitev, ki pušča nekaj pelina appeared first on Tehnozvezdje.

Manjšemu in »švohnejšemu« Honorju 400 manjka nekaj mišic na grafičnem delu, kar odtehta dva stotaka in pol nižja cena. Po drugi strani pa Honor 400 Pro nudi še kamero z optično povečavo, vodoodpornost in zmogljivosti na ravni lanskih najdražjih telefonov. Ni slabo oziroma se zdi, da so potegnili pravo potezo in jim bo »padla sekira v med«, če ju bodo le znali približati ljudem.

Podobna (skoraj) kot jajce jajcu

Slabih štiri milimetre krajše diagonale nima smisla poudarjati. Telefona nista enakih mer, a razlika bolj ali manj sodi v kategorijo »zanemarljivo«. Nežno več je razlik v podrobnostih. Obe imata ravno odsekane stranice, vendar sta steklena zaščita zaslona in hrbtišče na robovih Honorja 400 Pro ukrivljena, kar ustvarja subtilni občutek zaobljenosti in prijetnejšega oprijema v dlani. Muhe iz slona glede tega ne bi delal. Enim so bolj všeč »deske«, drugim »obline«, a to v tem primeru pade v vodo, kajti pomembne razlike so pod »pokrovom«.

Zadaj izstopa izboklina z objektivi, ki v nobenem pogledu ni enaka tisti na »lahkemu modelu«. Povedal sem, od koga so si sposodili idejo. Še dobro, kajti »prava« predstavnika družine sta mnogo boljša in ne bi bilo prav, da jih primerjamo s katerokoli drugim telefonom. Da sta približno enako oblikovani, ima Honor 400 v tretje oko »zakamuflirano« bliskavico, medtem ko je ta v primeru Honorja 400 Pro samostojna in ob desnem robu. Drugih opaznih razlik ni.

V tej kategoriji naprav je postalo tipalo prstnega odtisa pod zaslonom obvezno. V oba modela je vgrajeno hitro in natančno, vendar optično. Nekaj težav ima z branjem mokrih ali umazanih prstov, a to je omejitev metode. Nima se smisla hudovati, kajti po mojih izkušnjah so takšni primeri redki. Podobne kakovosti sta tudi zvočnika. Dovolj sta glasna, le basi niso pretirano globoki in ob najvišji glasnosti je opaziti rahlo popačenje visokih tonov. Bi dejal, da je kakovost ponovno na pričakovani ravni.

Vsaj en »poka« od moči

Procesorja nista niti podobna. Kot bomo videli kasneje, se to manj vidi v kakovosti fotografij in več v golih zmogljivosti, ki jih izkazujejo testi. Brez nadaljnjega ima Snapdragon 8 dvakrat bolj zmogljiva jedra in šestkrat boljšo grafiko. Manjše zmogljivosti se ne poznajo pri običajnih dnevnih opravilih, temveč grafično zahtevnih igrah, čakanju, da v nočnem fotografskem načinu združi fotografije in zahtevnejših aplikacijah. Na primer za montažo videa. Z drugimi besedami, stvareh, s katerimi se večina ne peča ali jim je vseeno, če trajajo nekoliko dlje. kljub vsemu oba nudita razmeroma dobro do odlično igralno izkušnjo za igre ravni Genshin Impact, ki jo pogosto zaženem na novih modelih. Tokrat se z njo nisem posebej ubadal, a če deluje na »lahki« različici, potem deluje tudi na pravih modelih družine Honor 400.

Baterija ima v obeh telefonih enako nazivno kapaciteto, zato je odvisna od procesorja. Ve se, kateri je potratnejši. Ko sta obremenjena do maksimuma, se segrevata. Gretje sicer ni pretirano oziroma ne tolikšno, da bi na ohišju pekli jajce, a po približno petih minutah za krajši ali daljši čas upočasnita jedra (največ okoli 30 odstotkov), da preprečita pregrevanje. Obremenitveni test v eni uri baterijo Honorja 400 olajša za 22 odstotkov in modela 400 Pro za 24 odstotkov. Toliko, da so postavljene meje in opazne razlike. Drugače je realna poraba mnogo nižja. Ura prikaza videa preko domačega omrežja na polovično svetlem zaslonu zahteva v obeh primerih 7 odstotkov baterije. To pomeni, da bo Honor 400 brez večjih kolobocij zdržal dva dneva, preden ga bo ponovno treba priključiti na napajalnik. Za Honor 400 Pro v to nisem prepričan oziroma je odvisno od načina uporabe.

O zaslonih ne mislim predolgo razpravljati. Slika je dobra in zadosti pričakovanjem. Malce me je le zmotilo, da skakanje med 60, 90 in 120-herčnim osveževanjem ni bilo po mojih pričakovanjih. Nobene potrebe ni, da ko aplikacija Youtube predvaja video, osveževanje vztraja pri 90 hercih, čeprav bi bilo izkušnja s 60-timi ravno tako dobra.

Brez večjih sprememb v okolju

Uporabniško okolje ostaja enako tistemu, ki so ga spoznali s predstavitvijo Honorja Magic 7 Pro. To pomeni, da so v njem še vedno podvojene oziroma aplikacije, ki jih večina ne potrebuje. Izčiščenje in oblikovanje vmesnika po svojih željah zato zahteva nekaj dela. Manj kompromisov pa je tokrat na strani umetne inteligence. Na voljo so vse, ki smo jih na Honorjevih telefonih že spoznali z izjemo prevajanja klicev v realnem času, ki deluje le na modelu Honor 400 Pro.

Pretvarjanje slike v video sicer ni uporabna storitev, temveč brezplačna demonstracija (karkoli naj bi to že pomenilo). Nimamo nadzora, kako dolg je posnetek ali kako naj poteka animacija. Pogosto zato po večkrat zagnanem postopku z isto vstopno fotografijo, dobimo drugačne rezultate. Zdi se mi, da iz omejenega seznama možnih. A tega, da je zadeva zanimiva in bo imela večjo vlogo, če bomo imeli možnost z besedilnim pozivom vplivati nanjo, ravno tako ni mogoče zanikati

Fotografije bodo marsikoga presenetile

Osrčje fotografskih zmožnosti je tipalo glavne kamere, ki šteje 200 milijonov slikovnih točk in se zanesljivo obnese v različnih svetlobnih pogojih. Ker so algoritmi za obdelave očitno povsem enaki, procesor sam po sebi nima večjega vpliva na končni rezultat. Razen v primeru nočnih in fotografij z optično povečavo, saj osnovnemu modeli pač manjka tretja kamera.

Fotografije, narejene z glavno kamero, izstopajo po naravnih in nekoliko zadržanih barvah ter ustreznem dinamičnem razponu. Podrobnosti je na posnetkih dovolj, tako v svetlih kot v temnejših delih. Redko se zgodi, da bi bil kateri del prizora preosvetljen. Prav tako mi je všeč, da Honorjeva telefona ne pretiravata z ostrenjem in dovolita, da ostane nekaj mehkobe. V dnevnih posnetkih je šuma malo, v nočnih pa se količina nekoliko poveča. Kljub temu lahko trdim, da so nočni posnetki ne le dovolj dobri za uporabo, ampak ohranijo tople tone in dovolj podrobnosti, da služijo tudi širšemu namenu kot le prikazu na zaslonu telefona.

Da so fotografije identične, ne morem trditi za širokokotni kameri v nočnih razmerah. Tu procesor odigra pomembnejšo vlogo. Na nočnih fotografijah Honorja 400 je opaziti več šuma in manj natančno ostrenje, zaradi česar so prizori pogosto mehkejši in barvno manj izraziti. Čez dan so razlike bistveno manjše. Barve ostajajo realistične, tudi če ima tipalo manj slikovnih pik. Ostrina je zadovoljiva v osrednjem delu slike, vendar se proti robovom postopoma slabša.

Kamera s trikratno optično povečavo je rezervirana za model Honor 400 Pro. Uporablja opazno kakovostnejše tipalo, kar se odraža v višji kakovosti fotografij. Barve ostajajo zvesto prikazane, dinamični razpon je soliden, podrobnosti in kontrast pa zadovoljivi. Proizvajalci pogosto pretiravajo z ostrenjem robov, vendar se tukaj temu večinoma izognejo, razen pri večjih digitalnih povečavah. Nočni posnetki s to kamero so jasni, dovolj svetli, s toplejšimi barvnimi toni in minimalno količino šuma ter mehkih predelov, kar je posledica tople razsvetljave mestnih ulic.

Pri snemanju videoposnetkov bi se izognil širokokotni kameri, ki je brez optične stabilizacije. Opazno Boljše rezultate zagotavlja glavna kamera, ki zaradi zmogljivega tipala in stabilizacije nudi naravne barve, dovolj podrobnosti in zanesljivo ostrenje. Tudi kamera z optično povečavo se v vlogi »snemalnika« izkaže bolje. Kakovost nočnih videoposnetkov pa je močno odvisna od svetlobnih pogojev. V zelo temnih okoljih bodo podrobnosti skromne, medtem ko v mestnem okolju s prisotno ulično osvetlitvijo nastanejo vizualno precej privlačni posnetki.

HVALIMO:

• Kakovost izdelave in oblikovna všečnost
• Dobre zmogljivosti
• Kakovostne fotografije glavne in kamere z optično povečavo
• Celovit nabor storitev umetne inteligence
• Šestletna podpora

GRAJAMO:

• Slabša širokokotna kamera
• Cena bi lahko bila nižja
• Pretvarjanje slik v video je zgolj zabavna simulacija
• Izrazitejše gretje ohišja

The post Honor 400 in 400 Pro: Nečesa o teh dveh izvrstnih telefonih zagotovo ne veste! appeared first on Tehnozvezdje.

Honor se je odločil za preizkušen recept ter decembra predstavljena modela serije 300, ki nista videla luči lokalnih trgovin, rahlo preoblikoval z vgradnjo 200-milijonskega tipala glavne kamere in skrčenjem zaslona. Na ta način sta nastala razmeroma dober model srednjega razreda Honor 400 in ambiciozni Honor 400 Pro, ki se v zmogljivosti nesramežljivo spogleduje z najboljšimi. Oba dokaj simpatične velikosti.

V serijo po imenu sodi še pred časom predstavljeni Honor 400 Lite, čeprav z novima telefonoma pravzaprav nima v ničemer dosti skupnega. Razlike so očitne od daleč. Ohišji sta iz boljših materialov, lepše oblikovani in z izboklino, ki ne spominja na oblikovne dosežke drugih, ter bolje zaščiteni pred vplivi (model Pro celo po standardu IP68/69). Še večje razlike se skrivajo v notranjosti. Zaslona velikosti 16,63 cm (6,55 palca) oziroma 17 cm (6,7 palca) sta kakovostnejša, svetlejša (s 5000 kandel točkovne svetilnosti) in z nekoliko višjo ločljivostjo, da o procesorjih niti ne govorimo. Tretja generacija procesorjev Snapdragon 8 v Honorju 400 Pro in Snapdragon 7 v Honorju 400 je vsaj za dva, če ne več razredov bolj zmogljiva od čipa v Honorju 400 Lite. Kamere so prav tako doživele opazno nadgradnjo. Oba imata 200-milijonsko glavno, 12-milijonsko širokokotno ter 50-milijonsko sprednjo kamero, medtem ko Honor 400 Pro ponuja še 50-milijonsko kamero s 3-kratno optično povečavo. Glede na kombinacijo tipal in procesorjev predvidevam, da znata fotografsko telefona presenetiti.

Operacijski sistem je Android 15, preoblečen v okolje MagicOS 9, v katerem po zaslugi zmogljivosti obeh procesorjev deluje večina storitev umetne inteligence. Gemini, ki je prevzel digitalnega pomočnika, Honorjev čarobni portal ter z umetno inteligenco podprto pisanje, snemanje zvoka, prevajanje, zaznavo globokih ponaredkov ter še nekaj drugih bolj ali manj uporabnih orodij. Honor 400 Pro temu pridoda še prevajanje klicev v realnem času. Ravno tako je na voljo cela vrsta orodij za manipulacije s fotografijami. Novost je pretvorba fotografije v video (z modelom Google Veo 2), potem pa so tu že znana orodja za brisanje predmetov s fotografij, spreminjanje ozadja, razširitev fotografije in tako naprej.

Oba sta opremljena z do 512 GB pomnilnika ob 8 ali 12 GB delovnega in baterijo kapacitete 5.300 miliamperskih ur, ki ima anodo iz zmesi silicija in ogljika. Razlika je v hitrosti polnjenja. Honor 400 podpira 60-vatno žično polnjenje, ki ga Honor 400 Pro poviša na 100 vatov ter doda 50-vatno brezžično. Ohišje modela Pro je odporno proti vdoru vode in še delcev po standardih IP68 in tudi IP69 (parni curek), medtem ko je drugi zaščiten zgolj proti škropljenju po standardu IP65.

Tanjši (7,3 milimetra) in lažji (184 gramov) Honor 400 je na voljo v štirih barvah po priporočeni ceni 549 evrov. Honor 400 Pro (8,1 milimetra, 205 gramov) pa v treh barvah po priporočeni ceni 799 evrov. Razlika med telefonoma je večja, kot je bila na primer lani z modeloma serije Honor 200, zato je nekoliko višja tudi razlika v cenah. Kljub temu je za moj okus cena za Honor 400 Pro za odtenek previsoka. Oziroma bom misel obrnil. Telefon bi bil neskončno bolj zanimiv za stotaka manj. Toda, v določenih pogledih se vendarle spogleduje z razredom višje, kjer so cene okrog tisočaka. Morda pa nas bo Honor presenetil, zato, če se vam ne mudi, velja počakati jesen na morebitno pocenitev!

The post Ali je Honorju uspela redka »DOBITNA« kombinacija? appeared first on Tehnozvezdje.

Zdaj je pravi čas, da razveselite sebe ali svoje bližnje z dobrim prenosnikom. Čeprav se mnogi ljudje pri odločanju osredotočajo le na glavne komponente, kot so procesor, pomnilnik in pogon SSD, je treba upoštevati še druge pomembne stvari, ki niso vedno poudarjene v osnovnih specifikacijah. Tole je nekaj zanimivih stvari, na katere velja biti pozorni.

Kakovost izdelave

Povprečni kupec zgolj po videzu v trgovini težko oceni kakovost prenosnika. Uporaba kovine pri izdelavi ohišja je velik plus, a nič ne pove o kakovosti notranjosti. Namesto da bi samo govorili o kakovosti svojih prenosnikov, se je ASUS odločil ponuditi konkretne dokaze zanjo. Vsi modeli, predstavljeni v tem članku, imajo certifikat vzdržljivosti MIL-STD 810H, kar pomeni, da so prestali tudi stroge standarde ameriške vojske. Za pridobitev tega certifikata so morali prenosniki opraviti stroga testiranja, tako da so kupci lahko prepričani, da dobijo preverjeno dober izdelek.

Zaslon ASUS Lumina OLED

Zasloni OLED ponujajo številne prednosti v primerjavi s klasičnimi zasloni, od fantastičnega prikaza barv do izjemnega kontrasta. Zahvaljujoč temu sta delo in gledanje filmov neprimerno prijetnejša. Zasloni ASUS Lumina OLED imajo dodatne prednosti, kot sta neverjetno natančen barvni prikaz in dolga življenjska doba.

Copilot+ PC

Najnovejša različica operacijskega sistema Windows 11 prinaša številne izboljšave, med katerimi so najbolj zanimive povezane s praktično rabo umetne inteligence. Prenosni računalniki, ki izpolnjujejo vse zahteve glede strojne in programske opreme, ki jih je določil Microsoft, se imenujejo naprave Copilot+ PC. Eden pomembnejših pogojev je, da ima prenosnik vgrajeno procesor NPE (nevronska procesna enota) z zmogljivostjo vsaj 40 TOPS, to pa ponujajo le najnovejši modeli. Uporabniki prenosnikov z oznako Copilot+ PC bodo lahko uživali v prednostih funkcij Cocreator, Recall, Live Captions in mnogih drugih. V izbranih prenosnikih so funkcije Copilot+ PC na voljo že danes, druge pa bodo na voljo z nadgradnjo sistema Windows, ki se pričakuje v začetku leta 2025.

ASUS Vivobook S 15 (S5507)

Gre za zelo zanimiv prenosnik, saj predstavlja novo generacijo naprav in temelji na procesorju Qualcomm Snapdragon X. Glavna značilnost procesorjev Snapdragon X je, da ponujajo vrhunsko kombinacijo odličnih zmogljivosti in dolge avtonomije baterije. To še posebej pride do izraza pri nekoliko zahtevnejšem delu, ko njegova avtonomija prekaša konkurenco. ASUS Vivobook S 15 (S5507) je eden prvih prenosnikov Copilot+ PC in na njem že lahko uporabljate omenjene napredne funkcije umetne inteligence. Vgrajen ima zaslon Lumina OLED z diagonalo 15,6 palca, ločljivostjo 3K in frekvenco osveževanja 120 Hz. Celotno ohišje je izdelano iz kovine. Če želite izvedeti, kaj vse še ponuja in kje ga je mogoče kupiti, kliknite TUKAJ.

ASUS Zenbook S 14 (UX5406)

Ta prenosnik je namenjen uporabnikom, ki so pogosto v gibanju, saj tehta le 1,2 kg in je debel zgolj 1,1 cm. Zahvaljujoč dobro optimiziranemu procesorju Intel Core Ultra druge generacije in zmogljivi bateriji ima fantastično avtonomijo delovanja. Povprečen uporabnik zdrži do dva delovna dneva brez polnjenja baterije. Za izdelavo pokrova zaslon je bil uporabljen keraluminij, inovativen material, ki je lahek kot aluminij, a močan in odporen na obrabo kot keramika. Poleg tega je zelo prijeten na dotik in se razlikuje od vseh drugih prenosnikov na trgu. Preostali del ohišja je iz kovine. ASUS Zenbook S 14 (UX5406) ima fenomenalen 14-palčni zaslon Lumina OLED (3K, 120 Hz) in štiri zvočnike. Izpolnjuje vse zahteve Copilot+ PC, zato samo še čaka, da bo na voljo nadgradnja sistema Windows 11 za procesorje Intel. Podrobne specifikacije, ceno in kje ga kupiti najdete na tej povezavi: ASUS Zenbook S 14 (UX5406).

ASUS Zenbook S 16 (UM5606)

Čeprav imata podobni imeni, se Zenbook S 14 in Zenbook S 16 razlikujeta v nekaj pomembnih pogledih. Zenbook S 16 ima opazno večji 16-palčni zaslon (tudi z ločljivostjo 3K in frekvenco osveževanja 120 Hz). Kljub velikemu zaslonu ima zelo nizko težo le 1,5 kg in je neverjetno tanek (debel je le malo več kot en centimeter). Idealen je za uporabnike, ki potrebujejo veliko delovno površino in enostavno prenašanje naprave. Temelji na zmogljivem procesorju AMD Ryzen AI, zato ponuja odlične zmogljivosti. K velikemu zaslonu Lumina OLED se odlično prilega 6 zvočnikov, tako da boste ljubitelji filmov in serij lahko uživali v fantastični izkušnji. Tako kot manjši model ima tudi ASUS Zenbook S 16 (UM5606) pokrov zaslona iz keraluminija in spada med modele prenosnike Copilot+ PC, ki bodo kmalu prejeli posodobitev za Windows. Več podrobnosti, specifikacije in ceno najdete s klikom na povezavo ASUS Zenbook S 16 (UM5606).

Podaljšana garancija

Če boste do konca leta kupili kateri koli prenosni računalnik iz družin ASUS Zenbook, Vivobook, ProArt, ROG ali TUF pri pooblaščenem prodajalcu ASUS, boste prejeli dodatno leto garancije s preprosto registracijo na spletni strani ASUS. Več informacij o podaljšanju garancije in prenosnih računalnikih ASUS najdete s klikom na to povezavo.

The post Pomagamo vam izbrati najboljši prenosnik za vaše potrebe appeared first on Tehnozvezdje.

Qualcomm je bil v začetku edini izdelovalec procesorjev za sistem Windows (pravilneje bi bilo sistemov na čipu) z nevronsko enoto zmogljivosti nad 40 bilijonov operacij na sekundo (TOPS), kar je Microsoft postavil za mejo normalnega delovanja umetne inteligence na napravi. Nvidia, ki velja za daleč največjega ponudnika strežniških procesorjev za umetno inteligenco, mu je hitro vrnil žogico. Po njihovo je tolikšna moč dovoljšna zgolj za osnovne storitve, kar pomeni, da se bodo za zahtevnejše še vedno prisiljene zanašati na spletne strežnike. Ravno tako ne gre zanemariti, da primat (monopol) ne bo dolgotrajen. AMD že ima v ponudbi dvojico procesorjev s tako zmogljivostjo UI, Intel pa svoje napoveduje za jesen. To pa vseeno ni zmotilo Asusa, da ponudbe prenosnih računalnikov ne bi razširil z modeli, ki imajo procesor Snapdragon. Prvi takšen je Vivobook S 15.

Ličen in še ravno prav obvladljiv

Vivobooki so za mlade. Od tod manj konservativno oblikovanje, izbor barv in prijaznejše cene. V zadnjem najnovejši član družine rahlo odstopa navzgor (predvsem v Sloveniji, v tujini je denimo za nekaj sto evrov cenejši), četudi ima poleg procesorja, ki se po meritvah zmogljivosti uvršča ob bok najboljšim modelom Intela in AMDja, vgrajene še druge nadpovprečno dobre komponente.

Velikost ohišja pogojuje zaslon, a ker gre tokrat za veliko bolj uporabno zaslonsko razmerje 16:10, je ožje od starejših modelov z drugačnim razmerjem. Na videz in otip je kakovostno izdelano in dovolj robustno, da preživi obrabo, povezano s prenašanjem. S slabim pol drugim kilogramom ne sodi med lahke ali težje, temveč v sredino. Tam je tudi debelina, dobra plat katere je dovolj prostora za bogat nabor priključkov. Všeč mi je, morda nekaterim ne bo, da sta po dva priključka USB tipa C in tipa A. Glede na številčnost starejših naprav, to zmanjša kolobocijo zaradi obstoja zgolj novejših priključnih mest. Dodal bi še to, da se mi zdijo štirje priključki USB ob enem HDMI standardni nabor, morda celo nekakšen minimum za dobršen del ljudi, ki pogosto delajo na poti. V pisarnah in domačih pisarnah je težava manjša, saj jo rešujejo razširitveni dodatki.

Posledica obilja površine je tipkovnica z velikimi in udobnimi tipkami s prijetnim hodom in razmikom med tipkami. Tega ne zmoti niti ožji numerični del. Žal ni vse rožnato. Zopet so tipko za vklop premaknili čisto na desni rob zgornje vrstice. Vsaj zame ne najbolj primerno mesto, saj sem jo, ko mi je podzavest velela, da sem tam nahaja tipka za brisanje (del), pogosto pritisnil. Še dobro, da se prenosni računalnik ne izklopi po kratkem zadrževanju prsta na njej. Vseeno se mi mesto zanjo ne zdi najbolj posrečeno izbrano. Slabšo izkušnjo sem imel še s sledilno ploščico, ki nikakor ni upoštevala pritiska tako, kot sem si želel (ali sem pričakoval). Namesto enega dotika je zabeležila dvojni (enakovredno pritisku desne tipke miške) in še znatno je treba pritisniti, da se sploh šteje!

Razkorak med teorijo in prakso

Kljub temu da se je Asus odločil vgraditi najšibkejšo različico Snapdragon X Elite (X1E78100) testi izkazujejo podobne rezultate kot najboljše izvedbe običajnejših procesorjev. Temelj prednosti arhitekture ARM niso zmogljivosti, temveč zmogljivosti v relaciji s porabo. Vivobook S 15 porabi manj, a obenem ne presenetljivo manj. Obljubljena 18-urna avtonomija je po mojem mnenju zgolj teoretična in dosegljiva v skrbno nadzorovanih razmerah. Ura predvajanja posnetkov ob dveh tretjinah največje možne svetilnosti zaslona je baterijo izpraznila za dobrih 8 odstotkov, kar v takšnih razmerah pomeni 12-urno delovanje. Podobna je po mojih ocenah poraba pri izvajanju običajnih in manj zahtevnih pisarniških opravil. Drugače je, ko je procesor obremenjen do »roba«. Do takšnih mej ga poženejo grafične zahtevne igre in takrat polno napolnjena baterija zadošča za pol tretjo uro. Nič kaj velik napredek v primerjavi s procesorji x86, pri čemer ni odveč poudariti, da imajo prenosni računalniki z dodatno grafično kartico občutno višje grafične moči, kar se pozna v igralni izkušnji.

Dodatno težavo predstavlja neprilagojenost programov in aplikacij arhitekturi ARM. Že res, da je Microsoft naredil emulator, da delujejo neprilagojene aplikacije, vendar delovanje le tega zasede še nekaj sistemskih virov, zaradi česar so prednosti arhitekture še dodatno »izničene«. Ne vem, koliko razvijalcev bo prilagodilo svoje programe, a ne verjamem, da bo to storila večina. Čemu bi, ko vendarle delujejo na vseh napravah z bolj običajnimi procesorji. Žal to pomeni, da bo dobršen del še dolgo zahteval emulacijo. Ta obenem ni popolna. Nekateri programi in igre preprosto ne delujejo niti tako ali delujejo omejeno, ker ni gonilnikov ali zaradi katerega drugega razloga. Precejšnjo težavo bo Microsoft, ki želi udobno sedeti na treh stolih hkrati, težko razrešil. 

Kombinacijo dolge avtonomije in dobrih zmogljivosti bi znali ceniti poslovneži, ki veliko časa preživijo na poti. Potencialno tu vidim še eno težavo, ki je nisem mogel preizkusiti. Podjetja imajo cel kup zanje spisane poslovne programske opreme, pogosto stare, in če ne deluje, potem prenosni računalnik s Snapdragonom nima česa početi v poslovnem svetu. Na misel ste mi prišli še ustvarjalci digitalnih vsebin, ki znate ceniti, da programi za montiranje videa enako hitro delujejo, ko prenosnik poganja baterija. Predlagam vam, da pred nakupom preverite, ali so programi, ki jih uporabljate, prilagojeni arhitekturi ARM, saj emulacija zgolj izniči njene prednosti.

Umetna inteligenca bo, a zaenkrat še ne pretehta!

Področje, kjer je procesor ARM trenutno v prednosti, je umetna inteligenca. Microsoftov Copilot deluje dobro, a sem pričakoval, da bo globlje integriran v operacijski sistem. Za zdaj še ni, kar pomeni, da ga uporabljamo popolnoma enako kot na katerem koli drugem računalniku. Obenem je Microsoft pripravil še nekaj storitev, ki se v večji meri zanašajo na zmogljivosti nevronske enote. Slikarju je dodana funkcija, ki z besedilnim pozivom pretvori grobo skico v uporabnejšo sliko. Kakovost le te je močno odvisna od sposobnosti oblikovanje pravšnjega niza besed. Algoritmi umetne inteligence poskrbijo še za zameglitev ozadja, lepotne učinke okoli obraza in fiksiranje oči v smeri kamere, celo ko gledate drugam, med videokonferenčnimi klici ter prevode v živo video posnetkov. Podnapisi s prevodi se pojavijo zelo hitro in so uporabni, čeprav so slovnične napake precej pogoste.

Tokrat je nekaj umetne inteligence pripomnil še Asus. Z infrardečimi tipali poleg spletne kamere polne visoke razločljivosti, ki je mimogrede opremljena s priročnim zapiralom, prenosni računalnik zazna, kdaj gledate v zaslon in kdaj ne in temu primerno prilagodi svetilnost in čas prehoda v način spanja. Dobro delujeta tudi dušenje hrupa med videoklici ter iskanje in organizacije fotografij iz različnih virov v orodju StoryCube.

Nedvomno je Vivobook S 15 zanimiv prenosni računalnik, ki ga odlikujejo predvsem odlična avtonomija in zaslon ter dovoljšne zmogljivosti za gladko delovanje algoritmov umetne inteligence. Morda vam ti pridejo prav nekoč v prihodnje, saj je ta hip algoritmov, ki so obenem uporabni in izrabljajo danosti procesorja, bolj malo. S tem sem se dotaknil glavne težave. Časa, ki ga razvijalci potrebujejo, da prilagodijo programe in gonilnike, da razvijejo uporabnejše algoritme umetne inteligence sposobne izkoriščanja danosti procesorje ter da tretja procesorska možnost na napravah s sistemom Windows preboli porodne »bolezni«. Bojim se, da bo treba počakati vsaj še na naslednjo generacijo prenosnih računalnikov s procesorsko arhitekturo ARM, predno bo vse delovalo res brezhibno.

HVALIMO:

• Dober zaslon OLED
• Primerne zmogljivosti in dobra avtonomija.
• Kakovostno ohišje.
• Širok nabor priključkov.

GRAJAMO:

• Nekateri programi ne delujejo.
• Ne najbolj svetel zaslon.
• Ne najboljša sledilna ploščica.

The post Asus Vivobook S 15: Odličnosti mu ne gre očitati, kaj pa uporabnost? appeared first on Tehnozvezdje.

Leta 1991 ustanovljeni Arm s sedežem v angleškem mestecu Cambridge, je ubral nekoliko drugačno filozofijo kot večina ostalih proizvajalcev procesorjev. Ti jih namreč tako razvijajo kot prodajajo pod svoji imenom (tudi, če je v resnici proizvaja nekdo drug, denimo za to specializirano tajvansko podjetje TSMC), Arm pa zgolj razvije »arhitekturo« čipa in potem ta načrt licencira tistim, ki so zainteresirani za dejansko izdelavo procesorjev. Lahko skupaj z grafičnim jedrom Mali ali pa zgolj kot glavni procesor. Dejanski ponudniki »silicija« nato licencirano osnovo še nekoliko prilagodijo, dodajo dele za umetno inteligenco, brezžično povezljivost in vse ostalo, da nastane končni sistem na čipu, ki skrbi za delovanje pametnih telefonov, tablic, pa tudi osebnih računalnikov (denimo Raspberry Pi in nekaterih prenosnikov). Najbolj znani tovrstni sistemi na čipu so Qualcommov Snapdragon, Applova linija A, Huaweijev Kirin, Samsungovih Exynos in Mediatekova družina Helio. Tudi »Applov silicij« (Apple silicon), ki bo v računalnikih Mac zamenjal Intelove procesorje Core, bo na enaki Armovi osnovi, vendar verjetno nekoliko bolj zmogljiv od procesorjev za mobilne naprave.

Prednost procesorjev Arm v primerjavi z arhitekturo x86, ki jo za osebne računalnike razvijata Intel in njegov glavni ter edini tekmec AMD, je v energijski učinkovitosti. Ti procesorji namreč porabijo bistveno manj energije, hkrati pa imajo zasnovo z »velikimi« in »majhnimi« ali drugače povedano, zmogljivimi in šibkejšimi jedri. Zmogljiva delujejo takrat, ko telefon ali tablica poganja nekaj zahtevnega (grafično intenzivno igro ali program, ki potrebuje veliko računske moči), večino časa pa so aktivna šibkejša jedra, ki zadostujejo za običajno brskanje po spletu, prebiranje e-pošte, pregledovanje družabnih omrežij in podobno. Na ta način naprava ne porablja preveč baterije. Po drugi strani pa je s procesorji Arm težje priti do resnih zmogljivosti, kakršne zaradi širokega nabora ukazov procesorja (angl. complex instruction set computer, CISC) ponujajo Intelovi in AMD-jevi.

Arm je v lastništvo japonskega holdinga Softbank prešel l. 2016. Zdaj ga to podjetje, ki je med drugim delni lastnik ameriškega telekomunikacijskega operaterja T-Mobile (od združitve s Sprintom, ki je bil v lasti Softbanka) ter razvpitega ponudnika prevozov Uber, že prodaja. Verjetno zaradi določenih notranjih zdrah v Armu (na Kitajskem) in zaradi nekaterih nasedlih investicij v zadnjih letih (WeWork). Kupec je Nvidia, ki je bila po poročanju tujih medije tudi edini resen interesent. To podjetje, ki ga je leta 1993 ustanovil Jensen (Jen-Hsun) Huang, še zdaj tudi njegov glavni direktor, je najbolj znano po procesorjih za grafične kartice Geforce. Že nekaj časa pa izdeluje tudi sisteme na čipu Tegra, seveda po Armovi licenci. Tak procesor denimo najdemo v igralni konzoli Nintendo Switch ter v Nvidijinem večpredstavnostnem predvajalniku Shield TV, podjetje pa je aktivno tudi pri ponujanju čipov za avtomobilsko industrijo in nasploh internet stvari.

Prav zato, ker je Nvidia ena od uporabnikov Armove arhitekture in ker bi po nakupu lahko to dejavnost še okrepila, se v panogi porajajo dvomi, ali bi regulatorji sploh smeli dovoliti ta prevzem. V situaciji, ko nekdo ponuja licence in hkrati svoje končne izdelke na isti osnovi, se kaj lahko pojavi zloraba interesov.

Po poročanju Bloomberga je Huang izjavil, da bo Nvidia za prevzem namenila velik kupček denarja in nikakor nima namena ogroziti poslovanja tega podjetja. Vanj pa želi vnesti svojo tehnologijo. Morda bo Nvidia morala ponuditi določene zaveze. A verjetno bo regulatorno presojanje trajalo kar nekaj časa.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Nvidia prevzema Arm in s tem nadzor nad mobilno industrijo appeared first on Tehnozvezdje.

Huawei procesorje za mobilne naprave razvija in izdeluje na enak način kot denimo Qualcomm ali Samsung. Vzame (kupi) načrte britanskega podjetja ARM – tega japonski lastnik Softbank v zadnjih tednih kar intenzivno prodaja –, nato na njihovi osnovi zasnuje »sistem na čipu« z dodano umetno inteligenco, povezljivostjo in vsem ostalim, ter vse skupaj pošlje v izdelavo vodilnemu tovrstnemu proizvajalcu, tajvanski korporaciji TSMC (Taiwan Semiconductor Manufacturing Company). Slednja je v bistvu edina sposobna množično proizvajati procesorje z osnovno velikostjo elementov 7 nm in se pripravlja na zagon 5-nanometrskega proizvodnega procesa. Toda zaradi uporabe ameriške tehnologije pri svoji proizvodnji so v TSMC že pred časom posredno priznali, da ob 15. septembra naprej ne bodo več mogli uresničevati Huaweijevih naročil.

Yu je na poslovnem dogodku v petek priznal, da od sredine septembra naprej Huawei nima več dobavitelja procesorjev. »Na žalost so zaradi drugega vala ameriških sankcij naši izdelovalci čipov naročila sprejemali samo do 15. maja, proizvodnje bo konec 15. septembra. Letošnja generacija procesorjev Kirin zgornjega zmogljivostnega razreda bo prav lahko zadnja,« je po poročaju tiskovne agencije AP povedal Yu. Za naslednika Kirina 990 (lahko bo imel oznako 1000 ali pa tudi kakšno drugo) naj bi v Huaweiju še dovolj zgodaj oddali naročilo in si zagotovili 15 milijonov primerkov, kar naj bi zadoščalo za linijo telefonov Mate 40, toda za naslednike družine P40 (P50?) prihodnjo pomlad bodo morali v podjetju verjetno najti drugo rešitev. Sami namreč niso vlagali v proizvodni del procesorskega posla, zgolj v načrtovanje čipov.  

Kot eno možnih Yu vidi domačo industrijo, ki jo je na omenjenem dogodku pozval, naj združi moči za čim večji »tehnološki in inovacijski preboj pri operacijskih sistemih, procesorjih, podatkovnih in oblačnih storitvah.« Kritiki ameriške blokade že ves čas opozarjajo, da bo ta zgolj okrepila kitajski tehnološki sektor. Seveda pa razvoj in tudi vzpostavitev proizvodnje traja, kakovost ni kar vnaprej zagotovljena in nazadnje je treba svoje izdelke tudi komu prodati. Huawei je izdelavo nekaterih manj zmogljivih procesorjev menda že oddal domačemu proizvajalcu SMIC (Semiconductor Manufacturing International Corporation), ki pa je po tehnološki plati daleč za TSMC-jem in najbrž še leta ne bo sposoben izdelovati čipov, kakršen bo Kirin 1000. Možni alternativi bi najbrž bili kupovanje procesorjev pri tajvanskem Mediateku ali korejskem Samsungu, če ti dve podjetji nista »zavezani« k spoštovanju ameriških sankcij.

Procesorje pa bi Huaweiju očitno z veseljem prodajal tudi ameriški Qualcomm. Ta je za vlado v Washingtonu že pripravil argumentacijo s prošnjo, naj mu sprosti dobavljanje Snapdragonov kitajskemu tekmecu. V Qualcommu poudarjajo, da bo prepoved, ki je zdaj v veljavi, zgolj onemogočila ameriškim podjetjem za več milijard posla na leto, medtem pa bodo to izkoristili njihovi tuji tekmeci, za katere sankcije ne veljajo in bodo vskočili v prazen prostor. »Zgodila bi se lahko hitra sprememba v tržnih deležih pri procesorjih za 5G,« Trumpa in ostale odločevalce svarijo v Qualcommu.    

The post Huawei ostaja brez procesorjev za telefone? appeared first on Tehnozvezdje.