Asus Vivobook S 15: Odličnosti mu ne gre očitati, kaj pa uporabnost?

Asusu je uspelo izdelati vsestransko zanimiv in zmogljiv prenosni računalnik. Vprašali smo se, ali sta procesor Snapdragon X Elite in gladko delovanje umetne inteligence dovolj, da bi se odpovedali napravam s procesorjem Intel ali AMD?

Qualcomm je bil v začetku edini izdelovalec procesorjev za sistem Windows (pravilneje bi bilo sistemov na čipu) z nevronsko enoto zmogljivosti nad 40 bilijonov operacij na sekundo (TOPS), kar je Microsoft postavil za mejo normalnega delovanja umetne inteligence na napravi. Nvidia, ki velja za daleč največjega ponudnika strežniških procesorjev za umetno inteligenco, mu je hitro vrnil žogico. Po njihovo je tolikšna moč dovoljšna zgolj za osnovne storitve, kar pomeni, da se bodo za zahtevnejše še vedno prisiljene zanašati na spletne strežnike. Ravno tako ne gre zanemariti, da primat (monopol) ne bo dolgotrajen. AMD že ima v ponudbi dvojico procesorjev s tako zmogljivostjo UI, Intel pa svoje napoveduje za jesen. To pa vseeno ni zmotilo Asusa, da ponudbe prenosnih računalnikov ne bi razširil z modeli, ki imajo procesor Snapdragon. Prvi takšen je Vivobook S 15.

Ličen in še ravno prav obvladljiv

Vivobooki so za mlade. Od tod manj konservativno oblikovanje, izbor barv in prijaznejše cene. V zadnjem najnovejši član družine rahlo odstopa navzgor (predvsem v Sloveniji, v tujini je denimo za nekaj sto evrov cenejši), četudi ima poleg procesorja, ki se po meritvah zmogljivosti uvršča ob bok najboljšim modelom Intela in AMDja, vgrajene še druge nadpovprečno dobre komponente.

Velikost ohišja pogojuje zaslon, a ker gre tokrat za veliko bolj uporabno zaslonsko razmerje 16:10, je ožje od starejših modelov z drugačnim razmerjem. Na videz in otip je kakovostno izdelano in dovolj robustno, da preživi obrabo, povezano s prenašanjem. S slabim pol drugim kilogramom ne sodi med lahke ali težje, temveč v sredino. Tam je tudi debelina, dobra plat katere je dovolj prostora za bogat nabor priključkov. Všeč mi je, morda nekaterim ne bo, da sta po dva priključka USB tipa C in tipa A. Glede na številčnost starejših naprav, to zmanjša kolobocijo zaradi obstoja zgolj novejših priključnih mest. Dodal bi še to, da se mi zdijo štirje priključki USB ob enem HDMI standardni nabor, morda celo nekakšen minimum za dobršen del ljudi, ki pogosto delajo na poti. V pisarnah in domačih pisarnah je težava manjša, saj jo rešujejo razširitveni dodatki.

Posledica obilja površine je tipkovnica z velikimi in udobnimi tipkami s prijetnim hodom in razmikom med tipkami. Tega ne zmoti niti ožji numerični del. Žal ni vse rožnato. Zopet so tipko za vklop premaknili čisto na desni rob zgornje vrstice. Vsaj zame ne najbolj primerno mesto, saj sem jo, ko mi je podzavest velela, da sem tam nahaja tipka za brisanje (del), pogosto pritisnil. Še dobro, da se prenosni računalnik ne izklopi po kratkem zadrževanju prsta na njej. Vseeno se mi mesto zanjo ne zdi najbolj posrečeno izbrano. Slabšo izkušnjo sem imel še s sledilno ploščico, ki nikakor ni upoštevala pritiska tako, kot sem si želel (ali sem pričakoval). Namesto enega dotika je zabeležila dvojni (enakovredno pritisku desne tipke miške) in še znatno je treba pritisniti, da se sploh šteje!

Razkorak med teorijo in prakso

Kljub temu da se je Asus odločil vgraditi najšibkejšo različico Snapdragon X Elite (X1E78100) testi izkazujejo podobne rezultate kot najboljše izvedbe običajnejših procesorjev. Temelj prednosti arhitekture ARM niso zmogljivosti, temveč zmogljivosti v relaciji s porabo. Vivobook S 15 porabi manj, a obenem ne presenetljivo manj. Obljubljena 18-urna avtonomija je po mojem mnenju zgolj teoretična in dosegljiva v skrbno nadzorovanih razmerah. Ura predvajanja posnetkov ob dveh tretjinah največje možne svetilnosti zaslona je baterijo izpraznila za dobrih 8 odstotkov, kar v takšnih razmerah pomeni 12-urno delovanje. Podobna je po mojih ocenah poraba pri izvajanju običajnih in manj zahtevnih pisarniških opravil. Drugače je, ko je procesor obremenjen do »roba«. Do takšnih mej ga poženejo grafične zahtevne igre in takrat polno napolnjena baterija zadošča za pol tretjo uro. Nič kaj velik napredek v primerjavi s procesorji x86, pri čemer ni odveč poudariti, da imajo prenosni računalniki z dodatno grafično kartico občutno višje grafične moči, kar se pozna v igralni izkušnji.

Dodatno težavo predstavlja neprilagojenost programov in aplikacij arhitekturi ARM. Že res, da je Microsoft naredil emulator, da delujejo neprilagojene aplikacije, vendar delovanje le tega zasede še nekaj sistemskih virov, zaradi česar so prednosti arhitekture še dodatno »izničene«. Ne vem, koliko razvijalcev bo prilagodilo svoje programe, a ne verjamem, da bo to storila večina. Čemu bi, ko vendarle delujejo na vseh napravah z bolj običajnimi procesorji. Žal to pomeni, da bo dobršen del še dolgo zahteval emulacijo. Ta obenem ni popolna. Nekateri programi in igre preprosto ne delujejo niti tako ali delujejo omejeno, ker ni gonilnikov ali zaradi katerega drugega razloga. Precejšnjo težavo bo Microsoft, ki želi udobno sedeti na treh stolih hkrati, težko razrešil. 

Kombinacijo dolge avtonomije in dobrih zmogljivosti bi znali ceniti poslovneži, ki veliko časa preživijo na poti. Potencialno tu vidim še eno težavo, ki je nisem mogel preizkusiti. Podjetja imajo cel kup zanje spisane poslovne programske opreme, pogosto stare, in če ne deluje, potem prenosni računalnik s Snapdragonom nima česa početi v poslovnem svetu. Na misel ste mi prišli še ustvarjalci digitalnih vsebin, ki znate ceniti, da programi za montiranje videa enako hitro delujejo, ko prenosnik poganja baterija. Predlagam vam, da pred nakupom preverite, ali so programi, ki jih uporabljate, prilagojeni arhitekturi ARM, saj emulacija zgolj izniči njene prednosti.

Umetna inteligenca bo, a zaenkrat še ne pretehta!

Področje, kjer je procesor ARM trenutno v prednosti, je umetna inteligenca. Microsoftov Copilot deluje dobro, a sem pričakoval, da bo globlje integriran v operacijski sistem. Za zdaj še ni, kar pomeni, da ga uporabljamo popolnoma enako kot na katerem koli drugem računalniku. Obenem je Microsoft pripravil še nekaj storitev, ki se v večji meri zanašajo na zmogljivosti nevronske enote. Slikarju je dodana funkcija, ki z besedilnim pozivom pretvori grobo skico v uporabnejšo sliko. Kakovost le te je močno odvisna od sposobnosti oblikovanje pravšnjega niza besed. Algoritmi umetne inteligence poskrbijo še za zameglitev ozadja, lepotne učinke okoli obraza in fiksiranje oči v smeri kamere, celo ko gledate drugam, med videokonferenčnimi klici ter prevode v živo video posnetkov. Podnapisi s prevodi se pojavijo zelo hitro in so uporabni, čeprav so slovnične napake precej pogoste.

Tokrat je nekaj umetne inteligence pripomnil še Asus. Z infrardečimi tipali poleg spletne kamere polne visoke razločljivosti, ki je mimogrede opremljena s priročnim zapiralom, prenosni računalnik zazna, kdaj gledate v zaslon in kdaj ne in temu primerno prilagodi svetilnost in čas prehoda v način spanja. Dobro delujeta tudi dušenje hrupa med videoklici ter iskanje in organizacije fotografij iz različnih virov v orodju StoryCube.

Nedvomno je Vivobook S 15 zanimiv prenosni računalnik, ki ga odlikujejo predvsem odlična avtonomija in zaslon ter dovoljšne zmogljivosti za gladko delovanje algoritmov umetne inteligence. Morda vam ti pridejo prav nekoč v prihodnje, saj je ta hip algoritmov, ki so obenem uporabni in izrabljajo danosti procesorja, bolj malo. S tem sem se dotaknil glavne težave. Časa, ki ga razvijalci potrebujejo, da prilagodijo programe in gonilnike, da razvijejo uporabnejše algoritme umetne inteligence sposobne izkoriščanja danosti procesorje ter da tretja procesorska možnost na napravah s sistemom Windows preboli porodne »bolezni«. Bojim se, da bo treba počakati vsaj še na naslednjo generacijo prenosnih računalnikov s procesorsko arhitekturo ARM, predno bo vse delovalo res brezhibno.

HVALIMO:

• Dober zaslon OLED
• Primerne zmogljivosti in dobra avtonomija.
• Kakovostno ohišje.
• Širok nabor priključkov.

GRAJAMO:

• Nekateri programi ne delujejo.
• Ne najbolj svetel zaslon.
• Ne najboljša sledilna ploščica.