Od obeh letošnjih prepogljivih telefonov korejskega proizvajalca je peti Flip precej bolj nov in spremenjen, pa tudi ta v osnovni filizofiji in tudi merah ostaja enak. V praksi to pomeni, da mi 6,7-palčni zaslon še naprej ni najbolj po godu, ker je izrazito ozek v primerjavi s tistimi, ki jih proizvajalci običajno vgrajujejo v klasične telefone. Mala izjema so Sonyjeve Xperije z zaslonskim razmerjem 21:9. Tu je razmerje še za odtenek bolj razpotegnjeno na 22:9. Na kratko povedano je zaslon dolg kot ponedeljek in črke na njegovi tipkovnici so ozke, čemur se je treba privaditi. V vsem ostalem me niti ne moti, v vsebinah lahko uživam kot povsod drugod. V videih je seveda veliko črnine levo in desno, vendar lepa slika in dober zvok iz presenetljivo konkretnih stereo zvočnikov odtehtata to malo pomanjkljivost.

Veseli me, da telefona ni treba vedno znova odpirati, ko pride kakšno obvestilo ali si uporabnik zaželi kaj preveriti, a situacija bi bila lahko še boljša. Zunanji zaslon(ček) se namreč zdaj razprostira čez skoraj celotno zunanjo polovico in je dovolj uporaben za marsikaj. Tudi enako lep kot notranji, morda še lepši, ker na njem ni folije, ki pretirano privlači prstne odtise. V osnovi je omejen na nekaj »kartic« oz. pripomočkov (widgetov), kot so branje obvestil, vremenska napoved, nastavljanje alarmov in hiter pregled podatkov o gibanju, vendar se da njegovo funkcionalnost bistveno razširiti, na praktično povsem tako, kot pri vsakem telefonu. Peščico aplikacij je za uporabo na zunanjem prikazovalniku mogoče omogočiti znotraj možnosti Labs v nastavitvah (razdelek Napredne nastavitve). Med tem aplikacijami sta dve za Sporočila (Samsungova in Googlova), Netflix, Youtube in Zemljevidi (Googlovi, seveda). Obstaja pa še aplikacija Good Lock, ki jo najdete v trgovini Galaxy Store, od nedavnega je na voljo tudi za slovenske uporabnike, večino našega testa še ni bila. V njej je nato treba naložiti modul Multistar in v njem omogočiti pripomoček za odpiranje vseh aplikacij. Potem lahko izberete, katere so na voljo, in že imate na zunanjem zaslonu pregledovanje družabnih omrežij, klepetanje v izbrani aplikaciji, ogled fotografij, kakšno hitro brskanje po spletu, izbiro glasbe v pretočni storitvi, nastavljanje parkiranja, zagon Drajva in vse ostalo. To še dodatno izboljša uporabo telefona, ker ga ni treba ves čas odpirati, in taka uporaba je zelo priročna. Rahlo zoprno pa je, da je mogoče zunanji zaslon v delno odprtem položaju telefona (če bi ga npr. postavil kot šotor) aktivirati zgolj, če je bil prej vklopljen v zaprtem položaju. V nasprotnem primeru se vedno vklopi notranji zaslon.

Samo odpiranje in predvsem zapiranje je sicer doživelo največjo preobrazbo. Ker se notranji zaslon malo drugačne upogne in je prilagojen mehanizem tečaja, Flip končno nima špranje v zaprtem položaju. Stranici sta povsem skupaj. Tehnično gledano se ujame plastična obroba zaslona, ki ga malce ščiti, kadar je zaslon zaprt, kovinski obod ne pride povsem skupaj, vendar je to način izvedbe. Tiste prejšnje reže ni več, telefon ni špičasto zaprt (»v konus«), zaradi tega tudi tanjši in bolj prijazen za nošenje v žepu in »prekladanje« po rokah, ter predvsem neprimerno bolj prijeten. Težko je povedati, kako pomembna je ta razlika. Vsekakor bistveno bolj kot izgleda in že zaradi nje (pa tudi zunanjega zaslona in procesorja, do katerega še pridemo), o predhodniku sploh ne bi več razmišljal, četudi bi ga kje dobil zelo ugodno. Ko enkrat vidiš, kaj se da storiti, če se proizvajalec malo bolj potrudi, se tisto prejšnje zdi kot malo boljši prototip. Guba na sredini zaslona se mi sicer ne zdi omembe vredno manj vidna, tudi omenjena folija je še naprej nadležna, sploh pri kakšnih odbleskih zaradi luči ali na soncu, toda telefon je mogoče preklopiti na polovično velikost in ga s tem lažje kam pospraviti ter tudi varno držati, ko ne gledamo v zaslon, zato sem nekaj kompromisov pripravljen sprejeti. Vsaj dotlej, ko kakšen proizvajalec pokaže, da se da vse skupaj izdelati še precej bolje.

Tretja velika pridobitev je novi procesor. Običajno v tem pogledu nismo deležni večjih skokov, kvečjemu daljših korakov, toda Snapdragon 8 druge generacije je eden najbolj prepričljivih v najmanj zadnjih petih letih. Njegove zmogljivosti so izvrstne, hkrati pa je neverjetno energijsko učinkovit. Tako Flip5 kljub nespremenjeni kapaciteti baterije zlahka zdrži cel dan uporabe, večino dni na testu se je odrezal celo bolje od mojega Xiaomija 12 s precej večjo baterijo, a tudi bistveno bolj požrešnim procesorjem prejšnje generacije (Snapdragon 8 gen 1). Obremenitveni test sicer pokaže odlične rezultate na kratke proge, že po nekaj deset sekundah neprestanega naprezanja »na polno« mora sistem upočasniti procesor, sicer bi se začel pregrevati. Kmalu, čez nekaj minut pade na približno 60 odstotkov zmogljivosti in tam tudi ostane do konca polurne torture. Zgornja polovica telefona je pri tem prijetno topla, a nikakor vroča, kar kaže na precej konservativno nastavitev, in bi verjetno preživel tudi kakih 70 do 75 odstotkov polne zmogljivosti, vendar bi bil bistveno bolj vroč. Težava je seveda v tem, kot pri vseh s prepogljivimi zasloni, da se toplota ne prenaša čez tečaj na drugo polovico telefona, temveč ostane samo v tisti, kjer je procesor (v konkretnem primeru zgornji). V vsakdanji uporabi se vse opisano sploh ne opazi, razen med igranjem grafično zahtevnih iger. Glede na obremenitveni test bi telefon zdržal tri ure tovrstne uporabe, toda običajna uporaba je povsem drugačna in pri njej se lahko izkaže učinkovitost procesorja. Polnjenje baterije je sicer dokaj počasno, a na ustreznem polnilniku zaradi njene majhne kapacitete vseeno ne traja dolgo. Na voljo je tudi brezžično, pri čemer je tuljava, logično, v spodnji polovici. Enako tudi antena za NFC, kar je dobro vedeti pri brezstičnem plačevanju.

Fotografsko novi Flip ni bil deležen kakšne pomembne nadgradnje. Še naprej premore enake tri kamere. Zunanji, ki ju je seveda mogoče uporabljati tudi z zunanjim zaslonom in s tem precej izboljšati selfije, ponujata običajni (sicer dokaj širok) in ultraširoki pogled, še naprej imata že rahlo ostareli tipali z 12 milijoni pik. Pozna se, da ima Samsung izpiljene algoritme za obdelavo signala in da je v tem pogledu tudi procesor vrhunski, zato lahko iz kakršnih koli tipal izvleče več kot spodobne rezultate. Fotografije, še posebej z glavne kamere, bodo večini kupcev nedvomno več kot všečne, in predvsem se je na fotoaparat mogoče zanesti, da se bo izkazal v vsakršnih razmerah. Nikoli ne bo presvetlil, niti v močnem soncu niti ob močnih lučeh ponoči, vedno bo dinamika vsaj solidna, osvetlitev pravilna, barve ustrezne, četudi nekoliko navite, kot tudi kontrasti in ostrenje. Toda tako estetiko pač preferira korejske podjetje, morda občasno ne bi bilo nič narobe, če bi bila fotografija za odtenek svetlejša, toda v splošnem so mi rezultati všeč. Tudi z ultraširoke kamere, čeravno so objektivno slabši. Notranje praktično ni treba uporabljati, razen za video klice, za kar je povsem ustrezne kakovosti. Tudi pri videu se pozna, da v Samsungu obvladajo zadevo. Čeprav ni na ravni kakšne Ultre, so detajli vseeno dobri, slika nikoli ne »razpade«, ne pri gibanju ne s prehodom v slabšo svetlobo. (spodnji kratki video je posnet s Flipom) Skratka, kot pri fotografijah kakovost ni povsem na ravni tega, kar nudi večina telefonov v istem cenovnem razredu, a daleč nad tisto v kakšnem Galaxyju A54 in podobnih. Vmes, med dobrimi 500 in 1200 evri tako ali tako ni skoraj ničesar. In pri dražjem se potem kupec lahko odloči, kaj mu je pomembno. Kdor išče kar najboljšo foto-video kakovost bo izbral nekaj iz družine Galaxy S23 (ali morda katerega od konkurentov). Kdor pa bo v ospredje postavil zanimivost naprave, modo ali dejansko tudi pregibnost, ker v tem vidi določeno uporabno vrednost, pa bo posegel po Flipu in tudi z fotografiral ter snemal povsem v redu. Kar denimo moti je odsotnost dvakratne (digitalne) povečave brez dodatnega pritiskanja (na 1X, da se pokažejo dodatno možnosti) in dejstvo, da se zaslon vedno izklopi in zaklene, če uporabnik telefon zapre, tudi med fotografiranjem.

Ni skrivnost, da si še vedno želim malce širšega Flipa. Toda ta z oznako pet je prvi, ki bi ga z veseljem imel za svoj primarni telefon. In težko si predstavljam, da bi kdo obžaloval nakup. Če se seveda hardver dolgoročno zdrži, kakor je treba.

Tehnični podatki:

HVALIMO:

• Končno se zapre brez špranje
• Zunanji zaslon je veliko bolj uporaben
• Z novim procesorjem baterija ni premajhna
• Presenetljivo spodobna fotografska in video kakovost iz starih kamer
• Petletna podpora s posodobitvami programske opreme

GRAJAMO:

• Telefon je še vedno ožji od skoraj vseh običajnih
• Uporaba zunanjega zaslona je preveč omejena
• Notranji zaslon je še vedno prevlečen s folijo za zbiranje madežev
• Še vedno nobenega padanja cene kljub ne več ravno novi tehnologiji

The post Samsung Galaxy Z Flip5: Dve spremembi sta ga povsem preobrazili appeared first on Tehnozvezdje.

Podobno kot že v nekaj prejšnjih generacijah družino sestavljajo Galaxy Tab S9, Galaxy Tab S9+ in Galaxy Tab S9 Ultra. Razlikujejo se predvsem po velikosti, kar za seboj potegne diagonalo zaslona, kapaciteto baterijo in, kakopak, maso, medtem ko so tokrat preostale tehnične lastnosti večinoma identične. Razlika je le še v velikosti osnovnega pomnilnika, saj najmanjša S9 premore 128 GB podatkovnega, ob osmih gigabajtih delovnega, medtem ko se pri S9+ in S9 Ultra začne s kombinacijo 12 + 256 GB in gre tudi na 512 GB ter 1 TB.

Še v prejšnji generaciji je S8 imela zaslon LCD, ostali dve pa OLED, kar so v tej popravili, saj so vse tri deležna prekrasnega OLED-a z osveževanjem do 120 Hz. Velikosti zaslonov so 11 palcev (28 cm), 12,4 palcev (31,5 cm) in 14,6 palcev (37 cm). Ker tudi vse tri poganja procesor Snapdragon 8 druge generacije (»navit« za Samsung), enak kot tudi omenjena telefona, imajo vse sistem štirih zvočnikov in ker je povezljivost, vključno z Wi-Fi 6E ter bluetoothom 5.3 in opcijskim 5G (za cca dvesto evrov doplačila), identična, se kupec res lahko odloča na osnovi preferenc glede velikosti.

Majhna razlika je še v kamerah, saj imata Plus in Ultra na zadnji strani dodatno, ultraširoko, Ultra pa se še spredaj ponaša z dvema, vendar se mi to ne zdi zelo pomemben vidik pri odločanju. Mimogrede, vse tri premorejo čitalnik prstnih odtisov, integriran v zaslon, in pri vseh je priloženo aktivno pisalo S Pen, ki se lahko na zadku tablice magnetno polni ne glede na to, kako da uporabnik tja položi.

Programska oprema temelji na Androidu 13, čeznjo pa so Samsungove prilagoditve, še posebej DeX, ki okolje (po želji) spremeni bolj podobnega računalniškemu namizju, s čimer se da, kolikor to dopuščajo aplikacije, s temi tablicami tudi kaj resnega postoriti.

Galaxy Tab S9 bo v osnovni različici (8 + 128 GB, Wi-Fi) naprodaj s priporočeno ceno 909 evrov, za Tab S9+ bo treba odšteti najmanj 1.129 evrov (12 + 256 GB, Wi-Fi), za Tab S9 Ultra pa 1369 evrov.

Za naprave iz družine Galaxy Tab S9 prav tako kot za telefona Galaxy Z Flip5 in Galaxy Z Fold5 poteka predprodajna akcija, ki pa je tu razdeljena na dva dela. Kdor bo tablico prednaročil pri trgovcih, bo potem skupaj z njo prejel še ovitek s tipkovnico, ki sicer samostojno stane 230 evrov. Kdor pa bo to opravil v spletni trgovini samsung.si, pa bo dobil tablico s podvojenim podatkovnim pomnilnikom (256 GB pri S9 in 512 GB pri S9+ in S9 Ultra) ter kupon 50 ali 100 evrov za prihodnje nakupe v tej trgovini. Resda je količina pomnilnika v teh tablicah fiksna, a je verjetno že 128 GB več kot dovolj in da se je povečati tudi s kartico microSD, zato bi se sam raje odločil za ovitek (z vgrajenim naslonom) in tipkovico, s čimer bi napravo lahko uporabljal kot priložnostni prenosnik.

• 
  PRVI VTIS Nissan Leaf: Presenetila vas bo »ročica menjalnika«
• 
  Volkswagen ID.Polo: »Majhen« e-avtomobil in dolga pot gresta v tem primeru zelo dobro skupaj
• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca

The post Znova zelo napredne tablice, ki pa bodo zaradi cen verjetno ostale nišne appeared first on Tehnozvezdje.

Res zanimive in včasih težko razumljive so poteze proizvajalcev in še toliko bolj njihove obrazložitve, zakaj so se odločili zanje. Na predstavitvi telefonov Xiaomi 13 v Barceloni smo najprej slišali, da so pri trinajstici prešli z ukrivljenega, kot ga je imela dvanajstica, na raven zaslon, »ker je to večini uporabnikov bolj všeč.« Toda le nekaj minut kasneje sta sledila 13 Pro, ki je ohranil ukrivljenost zaslona, in 13 Lite, ki jo je pridobil v primerjavi s povsem oglatim 12 Lite (tak je po novem 13). Kako si torej razlagati take poteze, ki vsaj na prvi pogled nimajo nikakršnega smisla in logike? Nimamo odgovora. Na srečo vsaj 13 Pro ohranja nekakšno kontinuiteto in to se mi zdi prav. Znano je tudi, da imam zaradi ergonomije in izgleda raje telefone z ukrivljenimi zasloni. Lažje držim takega z ožjim ogrodjem in zaobljenost pri robovih je preprosto seksi. Tako mi je novinec po godu, a vendar glede zunanjosti ne povsem.

Ni mogoče zanikati, da gre za veliko napravo, vseeno pa so se pri načrtovanju dimenzij kar dobro držali nazaj, kajti nekateri drugi so še večji. Tudi težji in manj udobni za (dolgotrajno) držanje ter z bolj izrazito izboklino za foto-video sklop. Seveda ne vsi, Samsungova Ultra ima denimo dokaj diskretne posamične objektive, je pa večja, oglata in vsekakor manj udobna za rokovanje. Najbolj me, kot že pri običajnem 13 moti, da so se pri Xiaomiju odrekli matiranemu hrbtišču (kakršnega je imel 12 in kot ga premorejo korejski konkurenti) ter tokrat znova izdelali svetlečega, menda naj bi bilo keramično, ki neizbežno razkriva, kako pogosto ga obrišete, hkrati pa tudi bolj drsi iz rok, kot bi bilo nujno potrebno. Na srečo je v škatli prozoren silikonski ovitek za prvo silo, da prebrodite tisto obdobje, dokler ne najdete kakšnega bolj atraktivnega.

Na sprednji strani je eden od zvezdnikov celotne predstave, 6,73-palčni zaslon OLED z odličnimi »papirnatimi« oz. obljubljenimi lastnostmi. Za razliko od nekaterih v podobno dragih telefonih ponuja 10-bitne barve, torej prikaže bistveno več odtenkov barv, in ločljivost QHD (1440 x 3200), čeprav jo je mogoče v imenu varčevanja baterije brez pomembnega vpliva na samo sliko znižati na FHD (polno visoko ločljivost). Skoraj samoumevno, glede na ceno in umeščenost telefona, je dinamično prilagajanje osveževanja od 1 Hz do 120 Hz in tudi ekstremno visoka svetilnost. Zaslonu res ni česa očitati, je izredno lep, svetel tudi na soncu, pomikanje vsebine je gladko, če kaj, sem opazil edino malce manj poudarjen učinek HDR kot denimo pri Galaxyju S23 Ultra pri določenih vsebinah. Še vedno so za oči fantastične, a malo manj izstopajoče, za odtenek temnejše, kar pa je povsem lahko tudi zato, da ni presvetlitev. Podobno taktiko, le da za ustvarjanje, ne za prikazovanje vsebin, Xiaomi 13 Pro zagovarja še pri fotografiranju.

Veliko prednosti, a tudi kakšna slabost zaradi enopalčnega tipala

Fotografiranje in snemanje je seveda v ospredju pri tem telefonu, kako ne bi bilo, če ga oglašujejo s t. i. enopalčnim tipalom v glavnem fotografskem objektivu. Tako velikost smo lani že videli v 12S Ultra in čeprav je slednji imel še precej bolj poudarjeno izboklino, so tehnikalije v osnovi enake. Goriščnica 23 mm in zaslonka f/1,9. Samo tipalo oz. pike na njem – 50 milijonov jih je – so sposobne zajeti veliko svetlobe, ker so velike 1,6 µm, medtem ko zadnja leta srečujemo take okrog enega mikro metra. Po drugi strani vrednost zaslonke ni nič posebnega, toda za npr. f/1,6 bi moral biti objektiv še precej debelejši. Prav tako za izkoriščanje celotne površine tipala, kajti zdaj je nekaj izreza, kar se vidi že pri fotografiranju v načinu RAW. Še večji, za moj okus že kar pretiran, je izrez pri videu. Tam je zato dobrodošlo, da je goriščnica v osnovi zelo široka, kar mi tudi ni preveč všeč, raje bi videl kakšnih 28 mm. Še bolj idealna možnost pa bi bil dodaten objektiv, poleg obstoječega, s 35 mm. Bolj prav bi mi prišel kot ultraširoki že malo pretiranimi 14 mm (in prav tako 50-milijonskim tipalom). Po drugi strani se mi teleobjektiv (spet 50 MP) s 75 mm, kar pomeni 3,2-kratno povečavo glede na glavno goriščnico, zdi kar blizu idealne vrednosti. Morda bi njegovo goriščnico podaljšal na 85 mm, potem bi bila res prava za portrete in tudi kot »zum« bi še malenkost bolj približala. A že s 75 mm je čisto v redu. Vsekakor mnogo bolje kot pri telefonih, ki še vedno ponujajo 2-kratno povečavo (denimo Vivo X90 Pro), kajti to se da zelo spodobno izvesti z izrabo presežnih pik na glavnem tipalu, kajti v osnovi fotoaparat združuje v gruče po štiri, kar daje ločljivost malo čez 12 milijonov pik.

Glavni objektiv z enopalčnim tipalom zna poskrbeti za odlične rezultate. Detajli so za mobilniške fotografije izvrstni, dinamični razpon odličen, risba je za moje oči veliko bolj všečna, bolj naravna kot pri manjših tipalih, kjer jo morajo bolj »likati« algoritmi in (pretirano) ostrenje robov. Barve in nasploh osvetlitev je zelo odvisna od izbranega načina. Leica Vibrant da nekoliko bolj živahne, a še vedno dovolj realne, kot smo pri Xiaomiju že dolgo navajeni, nebo in še kaj rahlo vleče na vijolično, a ne prehudo, medtem ko način Leica Authentic, ki bi moral prikazati avtentično, verno »kopijo« resničnosti, vse skupaj malce preveč potemni in naredi dokaj neprivlačno. Precej sem poskušal s tem načinom, a se nazadnje odločil, da je »živahni« boljša izbira za večino primerov. Velika prednost večjega tipala je doseganje učinkov z globinsko neostrino (zamegljenim ozadnjem oz. osprednjem motiva). Pri tem sicer goriščnica in zaslonka ne pomagata najbolj, a če fotografiramo nekaj z dovolj majhne razdalje (toda še vedno take, ki omogoča ostrenje), je mogoče dobiti posnetke, ki jih večina drugih telefonov ne omogoča.

Malo sem vseeno presenečen, kako hitro se začne poznati ne najboljša svetloba, pa tudi ponoči so fotografije temnejše, kot bi pričakoval. Nočni način jih seveda spravi na nekaj konkurenčnega temu, kar sproducirajo ostali podobno dragi, pri čemer ne pretirava z ustvarjanjem »dneva«, ampak obdrži črno temo, vseeno pa sem pričakoval za odtenek več. Verjetno se vendarle pozna, da zaslonka ni tako odprta kot pri kakšnem drugem telefonu.

Teleobjektiv, logično, ni na enaki ravni, a je zelo dober. Mislim, da večinoma daje boljše rezultate od Samsungovega s trikratno optično povečavo, še posebej glede barva, kontrastov in detajlov. Toda ostale vrednosti »zuma« niso tako impresivne, še posebej navzgor in pri 10-kratni, za katero ima denimo konkurenčna Ultra še dodaten objektiv, se izrazito pozna razliko. Tja do približno 4- ali 5-kratne pa je 13 Pro zelo konkurenčen. Ultraširoki objektiv je od vseh treh najšibkejši. Barvna usklajenost je sicer kar zgledna, toda fotografije so temnejše in proti robovom se preveč pozna padanje kakovosti optike. Sprednji objektiv daje zelo solidne rezultate, na voljo sta dve goriščnici, pri čemer je seveda ena digitalno izrezana, toda podrobnosti in dinamika so za selfijevsko kamero dobre, edino barve so nekoliko blede. Fotografsko je tako Xiaomi 13 Pro zelo močan, ponekod čisto v vrhu (detajli, globinska neostrina, možnost prilagajanja izgleda), drugod pa mu malce zmanjka (»zum«, kakovost ultraširokega objektiva), tako da ga za najbolj vsestranskega in fleksibilnega vseeno ne morem razglasiti.

Pri videu bi se dalo bolje

Potem pa je tu snemanje videa, kjer 13 Pro na žalost ne blesti. Dobro, video 4K z glavnega tipala je v osnovi lep, z detajli, kot pritičejo tipalu, spodobnim umirjanjem in brez ekscesnega ostrenja robov, ki smo ga videli pri običajnem 13. Težave so drugje. Kot rečeno, je izrez pretiran, na sliki je videti še manj kot pri večini konkurentov, pa tudi ti imajo v videu bistveno ožjo goriščnico kot pri fotografiji. Z ostalih dveh tipal je kakovost bistveno slabša, še posebej ultraširokega, kajti teleobjektiv na svoji primarni goriščnici da spodobne rezultate. Težko pa je priti do nje, kajti za razliko od Appla ali Samsunga ni mogoče enostavno preklapljati med posameznimi objektivi, temveč zgolj postopno drseti, zumirati po skali. To sicer počne lepše od obeh konkurentov, a obstaja velika možnost in verjetnost, da bo uporabnik večino časa, če se bo šel približevanje ali oddaljevanje od glavnega pogleda (1x), na eni do digitalnih vrednosti, in bo tako slika daleč od optimalne kakovosti. Medtem ko je sprednja kamera omejena na polno visoko ločljivosti, za kar ni nikakršnega opravičila pri telefonu, ki stane 1300 evrov. Kot ga ni niti za počasen prenos podatkov po kablu, saj podpira zgolj hitrost USB 2.0! Za oboje lahko rečem samo – Kaj za vraga, Xiaomi???

Kakšen je fotografski zaključek? Samsung ima drugačno filozofijo, uporablja nekoliko manjše tipalo, vendar z veliko več pikami na njem. Kateri pristop je komu bližje, je pretežno stvar okusa, pa tudi tega, kaj želi s fotoaparatom početi. Ne morem reči, da je eden a priori boljši od drugega, se pa vendarle malo nagibam na stran Xiaomija (pa tudi Viva, ki ima v X90 Pro enako veliko tipalo, ter Honorja, ki je z Magic5 Pro tudi kar blizu). Čeprav je ne čislam tako zelo kot nekateri fotografi, mi je malo bolj poudarjena globinska neostrina z umetniškega vidika in tudi z vidika splošnega izgleda fotografij všeč, tudi risba se mi pri večjih tipalih zdi lepša, manj umetna, dobra je dinamika fotografij (vsaj v »živahnem« načinu). Da bi v polnosti izkoristili, kar tipalo omogoča, bi sicer morali vgraditi še večji objektiv, s tem bi verjetno izkoristili njegovo polno velikost in zagotovili boljšo vrednost zaslonke, denimo 1,6 ali vsaj 1,7, kar bi se poznalo tako pri svetlobi kot še dodatno pri globinski neostrini. Mogoče tudi pri videu, ki pa ga je zelo očitno lažje »spedenati« pri manjšem tipalu. Xiaomi mora pri enopalčnem tipalu še malce dodelati spremljajočo optiko in tudi obdelavo signala.

Tehnični podatki:

Kaj pa vse ostalo?

Drugod se telefon večinoma obnese vrhunsko. Za procesor Snapdragon 8 druge generacije že vemo, da je odličen, izjemno zmogljiv in dovolj energijsko učinkovit, da lahko nekaj časa zagotavlja vsaj 90 odstotkov tistega, kar ponuja na kratke proge, da se telefon ne segreva pretirano in da baterija zlahka zdrži cel dan. Polnjenje s 120 W je noro hitro. Četudi nekateri mobilniki že nudijo tudi dvakrat hitrejšega, sem že pri tem le redko ujel trenutek, da sem zadevo odklopil preden je dosegla 100 odstotkov. Dejansko gre tako hitro, da zgolj vmes nekaj postoriš in je telefon napolnjen. Omogoča tudi precej hitro brezžično polnjenje, toda noben od mojih polnilnikov ne gre čez 15 W, zato je bilo pridobivanje odstotkov na njih občutno počasnejše. Kot pri 13 so vendarle podprli eSIM.

Zvočnika sta boljša kot pri običajnem 13, imata lepši, bolj poln in prijeten zvok, morda pa za odtenek tišji. Čitalnik prstnih odtisov v zaslonu ne izstopa ne v dobrem ne v slabem. Deluje, kot je treba, sem pa kje že videl večjo površino in primernejšo postavitev. Uporabniški vmesnik MIUI pa že standardno ponuja mešanico pozitivnih in negativnih občutij. Da se ga zelo poljubno prilagoditi, ločitev obvestil (poteg navzdol na levi polovici) in kontrolnikov (desna polovica) bo nekomu všeč in drugega nervirala, čakanje 10 s na potrditev določenih nastavitev še toliko bolj, vedno vključen zaslon je dobro implementiran, razdeljevanje zaslona na dve aplikaciji pa zahteva klik preveč. To je samo nekaj opažanj, mislim pa, da programski vidik ni odločilen, ker je zadeva pač Android in se da marsikaj spremeniti, če komu ni po godu. Pomembno bo, da štiri leta prihajajo posodobitve.

Podobno kot pri »osrednjem« modelu 13, je Xiaomi tudi pri 13 Pro uspel popraviti nekatere napake predhodnika in izboljšati določene vidike, kjer je slednji še malce zaostajal za najhujšimi konkurenti. Hkrati so določene pomanjkljivosti ostale, prikradla se je še kakšna nova, in seveda tudi ostali proizvajalci ne stojijo križem rok, četudi se kdaj navzven zdi, da veliko napredka v posamezni generaciji izdelkov ni. Tako je Xiaomi 13 Pro eden najbolj vsestranskih in celovitih telefonov, pa vendar na določenih področjih (snemanje videa, zaslon pri vsebinah HDR, nočna fotografija, hitrost priključka USB-C) ni vse tako izpiljeno, kot bi pričakovali, in morda je nujnost uporabe enopalčnega fotografskega tipala snovalce (ali marketingarje) nekoliko zanesla, še posebej ob hkratnem prioritiziranju ne prehude izbokline na hrbtni strani (z njo bi bila potem to Ultra), kar ohranja nekoliko prehud kompromis pri vrednosti zaslonke. Hkrati ne bi bilo odveč posvetiti nekaj pozornosti še širokokotnemu objektivu.

Kot sem dejal v uvodu, je za tovrstne modele vedno kočljiva cenovna umeščenost. S 1300 evri je Xiaomi 13 Pro 250 evrov višje kot Xiaomi 13 in to ni malo. Prav tako je 100 evrov nad Galaxyjem S23+ in Vivom X90 Pro ter zgolj sto evrov pod Galaxyjem S23 Ultra. Za to ceno bi moral biti ali skorajda brez opaznih pomanjkljivosti, kar žal ni, ali pa bi ga morali za sto do dvesto evrov poceniti (in z njim vred tudi 13).

HVALIMO

• Fotografije z glavnega objektiva imajo zelo lepo risbo
• Globinska neostrina omogoča več fotografske kreativnosti
• Zelo soliden teleobjektiv
• Izvrsten zaslon
• Hiter in energijsko učinkovit procesor
• Bliskovito polnjenje

GRAJAMO

• Fotografije v slabši svetlobi so temnejše kot pri pričakoval
• Prevelik izrez pri videu
• Selfijevska kamera ne omogoča snemanja v 4K
• Ultraširokokotni ni niti na ravni teleobjektiva, kaj šele glavnega
• USB 2.0?!
• Cena na ravni modelov »Ultra«

The post Xiaomi 13 Pro: Je »Pro« že dovolj »Ultra«? appeared first on Tehnozvezdje.

Oblika je že prva temeljita sprememba. Verjetno bo marsikomu bolj robustno, debelejše ogrodje v iphonovskem slogu vzbujalo več zaupanja v vzdržljovost ob morebitnih padcih, zaslon pa je seveda bolje izkoriščen, ker ukrivljenost ne omejujejo njegove uporabnosti ob robovih. Vseeno pa žalujem, ker v dlan ne sede enako lepo. Hrbtišče je pri testnem primerku svetleče in kar konkretno privlači prstne odtise.

Zaslon OLED je sicer za odtenek večji, še vedno polne visoke ločljivosti in spremenljivim osveževanjem med 60 in 120 Hz. V primerjavi z lanskim ima bistveno bolj pravilno, manj umazano belo in je tudi konkretno svetlejši, zato ga lahko ocenim za izboljšanega.

Največji napredek je telefon definitivno doživel v procesorju Snapdragon 8 druge generacije ter z njim povezanimi vidiki. Zmogljivosti so bistveno izboljšane, predvsem pri daljših obremenitvah, saj lahko sistem pusti procesor pri skoraj polnem taktu tudi po več deset minut. Sam telefon se sicer počasi segreje, toda deluje konstantno hitro. Hkrati je tudi energijska učinkovitost konkretno boljša kot pri lanskem Snapdragonu 8 prve generacije, zaradi česar je imel Xiaomi 12 dokaj skromno trajanje baterije. V tem pogledu je trinajstica naredila konkreten korak naprej in zlahka zdrži cel dan torture. Polnjenje sicer enako hitro z največ 67 W (polnilnik je priložen), prav tako brezžično, ki gre vse do 50 W.

Veliko v Xiaomiju govorijo o fotografiji, saj so z novo serijo 13 razširili nabor izdelkov, ki so deležni znanja iz partnerstva z znanim fotografskim podjetjem Leica. Zaradi tega imajo fotografije kar precej drugačen  izgled. So kar opazno temnejše in bolj kontrastne, a tudi z manj poudarjenimi barvami, še posebej v načinu Leica Authentic. Drugi je Leica Vibrant in uporabnik lahko v vsakem trenutku preklaplja med njim. Dejansko je avtentični način precej bližje temu, kar vidijo oči, kot smo bili navajeni pri prejšnjih telefonih tega proizvajalca. Lahko bi fotografije sicer označil tudi za nekoliko anemične in puste, a puristom bo to prav gotovo všeč. Ostali pa bodo izbrali živahni način, ki vse skupaj opazno posvetli, poveča učinek HDR in nekoliko poudari barve, vendar ne preveč, kar se mi zdi pohvalno. Tehnično gledano, glede podrobnosti, dinamike in ostalega sicer ne vidim velikega napredka v primerjavi z lani, seveda pa ima tokrat telefon tudi prav teleobjektiv z goriščnico 75 mm oz. 3,2-kratno povečano glede na glavnega. Slednji ima znova 50-milijonsko tipalo, vendar širšo goriščnico. Lahko bi bili detajli na fotografijah bolje razvidni, sicer pa je kakovost dokaj dobra, vendar ne izjemna ali izstopajoča. Enako opažam pri nočni fotografiji, kjer aparat zelo očitno poskuša ohraniti vtis, da so fotografije posnete v temi, ne da bi poskušal narediti dan, zagotovo znova vpliv Leice, a tudi tu nisem navdušen nad prikazanimi detajli. Podobno velja za teleobjektiv z 10-milijonskim tipalom, ki je bistveno bolj »mehak« v primerjavi s Samsungovim trikratnim teleobjektivom. Ultraširoki objektiv z 12-milijonskim tipalom je manjše razočaranje, saj je fotografije zdijo korak nazaj glede lani. Predvsem pa me moti neusklajenost vseh treh objektivov, ki niso niti najmanj barvno in nasploh usklajeni glede videza fotografij.

Pri videu, ki gre sicer do 8K (vendar tam samo s 24 sličicami na sekundo), bi bil s sliko in tudi umirjanjem zadovoljen, če ne bi, v popolnem nasprotju s fotografijami, do onemoglosti »navili« ostrenja robov, da vse skupaj izpade že malo umetno. Upam, da lahko to in še kaj pri fotografiji v prihajajočih posodobitvah programske opreme še nekoliko prilagodijo.

Dobrodošla novost letošnjega modela je podpora za eSIM, saj je lanski podpiral zgolj fizične kartice. Pri zvočnikih so bistveno povečali glasnost, vendar s tem zvok naredili nekoliko preoster in ne najbolj prijeten.

O Xiaomiju 13 imam mešane občutke. Nekateri vidiki so konkretno izboljšani, še posebej zmogljivosti in trajanje baterije, delno tudi zaslon, pozdravljam podporo za eSIM in pravi teleobjektiv. Fotografski prispevek Leice ni povsem nepomemben, toda sama kvaliteta ni bistveno napredovala ali celo nazadovala, video mi nikakor ni všeč, prav tako žalujem za zaobljenim zaslonom, ki ga model 13 Pro še ohranja, in za nesvetlečim hrbtiščem. Malce me skrbi tudi cena, saj za različico 8/256 GB zahtevajo 1049 evrov v prosti prodaji. Toda z določenimi akcijami in morda kakšno prilagoditvijo pri fotografiranju in snemanju videa to vseeno zna biti zelo zanimiv telefon.

HVALIMO:

• Odlične zmogljivosti, tudi pri daljših obremenitvah
• Precej daljše trajanje baterije kot pri predhodniku
• Svetlejši, bolje kalibriran zaslon
• Bolj trpežno ohišje
• Prispevek Leice z obdelavi fotografij
• Glasnejši zvočniki
• Podpora za eSIM

GRAJAMO:

• Z ukrivljenim zaslonom bi bil telefon lepši in prijetnejši za uporabo
• Pravega napredka v fotografiji ni veliko
• Oster zvok
• Optimistično postavljena cena

The post Xiaomi 13: Popolnoma drugačen kot predhodnik (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

S partnerstvom s podjetjem Leica in drugimi inovacijami želi Xiaomi po besedah direktorice marketinega Abi Go »premikati meje na področju fotografije.« Marcus Eschweiller iz Leice pa je dodal, da je zgodovino mogoče zapisati ali fotografirati in da v Leice pomagajo »verno« zajemati pogled na svet. Čeprav umetna inteligenca pomaga pri marsičem, ne gre brez odlične strojne opreme in strokovne obdelave signala s tipala.

Za razliko od prejšnjih let in nasploh večine proizvajalcev telefonov so tokrat govorili predvsem o »avtentičnem izgledu« fotografij. Na novih telefonih sta sicer na voljo dva načina – avtentični in živahni, pri čemer prvi poskuša s čim manj »izboljšavami« zajeti videno, drugi pa doda nekaj barvne živahnosti in tudi posvetli fotografijo v nekoliko bolj všečno, vsaj v očeh marsikaterega uporabnika.

Pri modelu 13 (naš test je tukaj) so želeli doseči čim bolj preprosto in izčiščeno estetiko v slogu »manj je več.«. Kot so poudarili, imajo uporabniki radi raven zaslon. Spomnimo, da je lanski 12 imel ukrivljenega, kakršnega ohranja tudi letošnji 13 Pro. Ohišje je vodoodporno po standardu IP68. Za zaslon so uporabili tehnologijo E6 OLED, karkoli že to pomeni. V praksi predvsem visoko svetilnost.

V središču je kajpak trojni foto-video sklop, ki zdaj obsega teleobjektiv s 75 mm (3,2x povečava) in 10-milijonskim tipalom. Glavni objektiv premore 50-milijonsko Sonyjevo tipalo IMX800 in širšo goriščnico 23 mm. Poleg avtentičnega izgleda fotografij poudarjajo še ostrenje, ki prepoznava domače ljubljenčke in hibridno umirjanje pri videu. Teleobjektiv ni namenjen zgolj približevanju motiva, temveč je idealen tudi za portretne fotografije. Ultraširoki objektiv z goriščnico 15 mm vsebuje 12-milijonsko tipalo in se prav tako lahko pohvali z načinoma Leica.

Telefon poganja procesor Qualcomm Snapdragon 8 druge generacije. Zanj med drugim obljubljajo »tekmovalne igričarske zmogljivosti,« prinaša bistveno izboljšano fotografsko obdelavo in prvi modem z umetno inteligenco, med drugim tudi z dvojno povezavo bluetooth. Od prve generacije je ta čip zmogljivejši za 37 odstotkov ter za 42 odstotkov pri grafiki in za 47 odstotkov bolj energijsko učinkovit. Podpira tudi novo, hitrejšo generacijo delovnega in shranjevalnega pomnilnika (DDR5 in UFS 4.0). Za baterijo obljubljajo do 14 ur konstantne uporabe ali za tri ure več kot pri predhodniku. V drugi polovici leta bodo omogočili uporabo tega telefona kot digitalnega ključa za avtomobile znamke BMW.

Model Pro povzdigne fotografsko izkušnjo na višji nivo s tremi 50-milijonskimi tipali. Glavni objektiv vsebuje »enopalčno« tipalo, kakršnega smo že videli v modelu 12S Ultra, in objektiv Leica z osmimi lečami. Zaradi tega tipala so podrobnosti bistveno boljše, prav tako zajemanje svetlobe, hkrati pa je mogoče dosegati učinke z globinsko neostrino. Tudi tu je na voljo teleobjektiv s 75 mm, seveda pa z drugim tipalom kot pri modelu 13. Leče v tem objektivu se lahko premaknejo, da je mogoče objektiv uporabljati tudi za bližinsko (makro) fotografijo. Fotografirati je mogoče v 10-bitnem načinu RAW (DNG), snemati pa v formatu Dolby Vision.

Kot rečeno je zaslon E6 OLED tu še naprej ukrivljen. Ponuja tudi ločljivost QHD in spremenljivo osveževanje od enega do 120 Hz ter do 1900 kandel najvišje svetilnosti. Spreminjanje osveževanje je menda tudi bolj odzivno kot prej. Enako tudi model Pro poganja Snapdragon 8 druge generacije. Hlajenje je menda izboljšano, kar vpliva tudi hitro polnjenje baterije. Podpira Wi-Fi 7, če kdo že premore ustrezne usmerjevalnike.

Za Xiaomi 13 bodo zahtevali 999 ali 1049 evrov glede na velikost podatkovnega pomnilnika, medtem ko bo Pro stal 1299 evrov.

Tretji model, Lite, je šel v nasprotno smer kot 13. Od lanskega oglatega ohišja kot letošnjemu zaobljenemu z ukrivljenim zaslonom. Je tanek in bo na voljo v treh barvah – rožnati, modri in črni -, kljub temu ppa vsebije baterijo s 4500 mAh in se lahko polni s 67 W. Poganja ga procesor Snapdragon 7 prve generacije. Zaslon OLED ponuja osveževanje s 120 Hz.

Pri kamerah je glavni objektiv s 50-milijonskim tipalom Sony IMX766 obetaven, manj pa ultraširoki z 8-milijonskim in makro z dvomilijonskim tipalom. Sprednja kamera ima dvojni objektiv, s čimer si pomaga pri izračunavanju razdalje in izboljša portretne fotografije. Ob strani sta še dve diodi za osvetlitev.

Za ta telefon bo z 256 GB prostora za podatke treba odšteti 519 evrov. V času prednaročil sicer kupci vseh treh dobijo popolnoma brezžične slušalke Redmi Buds 4 Pro, obeh dražjih modelov pa še sto evrov popusta.

The post Xiaomi predstavil telefone serije 13 s kamerami Leica appeared first on Tehnozvezdje.

Koncern BBK in njegov del Oppo, pod katerega sodi Oneplus, že več let iščeta pravo mesto za to znamko, ki se je nekoč predstavljala kot nekakšen odpadnik v industriji, kar pa se je (seveda) izkazalo za umetno ustvarjanje podobe. Odkar so uspehi v zadnjih letih izostali, saj serije 8, 9 in 10 niso bilo najbolje sprejete, in je Oneplus s prehodom na enako programsko opremo kot Oppo (le z drugim imenom) dokončno odtujil začetne navdušence, je zelo opazno iskanje identitete in prostora v celotnem portfelju skupine BBK, ki obsega še Realme in Vivo.

Vse od šeste generacije naprej (Oneplus 7), torej l. 2019 naprej, so vsako leto ponudili dva telefona. Enega z oznako Pro, ki je nudil vse, kar je znamka premogla, in drugega z zgolj številčno oznako, ki je bil v marsičem (nalašč) okrnjen, a hkrati ne bistveno cenejši. Veliko bolj nesmiselna delitev kot tista na manjši in večji (tehnološko pretežno enak) model, kjer si vsaj lahko vsakdo izbere približno tako velikost telefona, kot mu ustreza. Letos je znova samo Oneplus 11, ki prinaša skoraj vse tisto, česar smo bi bili navajeni pri »Pro-jih«, izjema je (žal) brezžično polnjenje. Slednjega so izvrgli na račun hitrega, 100-vatnega žičnega polnjenja (za kar je napajalnik priložen).

Sicer pa procesor Snapdragon 8 druge generacije, vrhunski zaslon – 6,7-palčni OLED z 10-bitnimi barvami, ločljivostjo QHD, visoko svetilnostjo in dinamičnim osveževanjem do 120 Hz – kovinsko in stekleno ohišje, hiter pomnilnik, spodoben nabor fotografskih objektivov, še vedno z napisom Hasselblad (glavni ima 50-milijonsko tipalo velikosti 1/1.56″, zraven je tudi dvakratna optična povečava), velika baterija (5000 mAh), stereo zvočnika in že skoraj obvezna prepoznava prstnih odtisov v zaslonu kar obetajo. Manjka sicer še vedno resna zaščita proti vodi in prahu (je zgolj IP64).

Začetna cena za telefon je 829, za kar kupec dobi različico z 8 GB delovnega in 128 GB podatkovnega pomnilnika. Vendar po našem mnenju bistveno boljšo vrednost za denar predstavlja zgolj 70 evrov dražja različica 16 + 256 GB. Ta je z 899 evri v današnjem svetu pametnih telefonov na prvi pogled zelo konkurenčna. Upamo seveda, da telefon uspemo tudi konkretno preizkusiti. Za zdaj nimamo informacije, ali bo na voljo pri katerem od slovenskih operaterjev, vsekakor ne bi bilo napačno.

Vprašanje je, ali lahko Oneplusu uspe večja vrnitev, potem ko se je marsikdo zagrel za kaj drugega (denimo Pixla, morda kakega Viva ali še kaj tretjega), toda nastavki se prvič po nekaj letih tavanja zdijo pravi.

• 
  PRVI VTIS Nissan Leaf: Presenetila vas bo »ročica menjalnika«
• 
  Volkswagen ID.Polo: »Majhen« e-avtomobil in dolga pot gresta v tem primeru zelo dobro skupaj
• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca

The post Oneplus je opustil označevanje »Pro« in s tem ni nič narobe appeared first on Tehnozvezdje.

Samsung si je očitno zagotovil malenkostno prednost pred ostalimi proizvajalci telefonov in najboljše serije procesorjev (te vedno na začetku testirajo, kolikšne »hitrosti« zdržijo brez težav), saj bo menda Qualcomm Snapdragon 8 Gen 2 Mobile Platform for Galaxy, kakor naj ta sistem na čipu predstavljali, v Galaxyjih S23 tekel pri 3,36 GHz namesto pri največ 3,2 GHz. To je sicer samo takt glavnega, najbolj zmogljivega jedra, ostala štiri zmogljiva jedra (2+2) bodo kot pri vseh ostalih serijah tega procesorja zmogla 2,8 GHz, tri varčna jedra pa 2 GHz. Kolikošno hitrostno pridobitev bo to prineslo, je težko ugibati, za vsakdanjo uporabo verjetno nezaznavno, vsekakor pa jo bo v imidžu in marketinškem potencialu.

Ne glede na gigaherce bo ta procesor po vseh indikacijah precejšnja pridobitev. Še posebej za nas v Evropi, ki smo bili prejšnja leta primorani uporabljati Galaxyje S z Exynosi. Ti so se namreč v vseh testiranjih odrezali slabše kot Snapdragoni v ameriških izvedbah enakih telefonov. Tako glede zmogljivosti kot tudi trajanja baterije in kakovosti fotografij (ta je v veliki meri odvisna od obdelave signala s tipala, ki jo izvaja glavni procesor). Poleg tega menda druga generacija Snapdragon 8 predstavlja velik napredek v primerjavi s prvo, še posebej pri energijski učinkovitosti, glavni težavi lanskega procesorja. Bistveno so jo sicer Qualcommovi inženirji izboljšali že za Snapdragon 8+ prve generacije, za drugo generacijo pa še malenkost bolj.

Kar me pri tem skrbi, je še večja dominacija podjetja Qualcomm, kot smo ji že tako ali tako priča v zadnjem desetletju. Odkar je ameriška administracija ustavil Huawei in s tem tudi procesorje Kirin, se kolikor toliko konkurenčno trudi le še tajvanski Mediatek, vendar uspe prodreti v zelo malo telefonov višjega cenovnega razreda. Samsung je očitno nad slednjim z Exynosi vsaj za zdaj obupal in se bo usmeril kvečjemu v srednji in nižji razred, preostali prav tako lahko tekmujejo zgolj tam. Apple sicer razvija odlične, verjetno najboljše mobilne procesorje, vendar jih uporablja zgolj sam v svojih iPhonih in iPadih. Poskuša se sicer izviti iz Qualcommovega prijema za modeme in ostalo povezljivost, vendar še ni povsem tam, kar tudi kaže na izredno moč in navsezadnje odlične izdelke podjetja iz San Diega. Vendar smo na primeru Intela v svetu osebnega računalništva videli, da lahko korporacija brez resne konkurence sčasoma preveč zaspi in jo nato predrami šele resno izgubljanje tržnega deleža. Vmes pa uporabniki nekaj let dobivamo zelo mlačne nadgradnje in tudi kakšno povsem neposrečeno serijo procesorjev (to se sicer Qualcommu že v zdajšnjem položaju zgodi na vsakih nekaj let).

• 
  PRVI VTIS Nissan Leaf: Presenetila vas bo »ročica menjalnika«
• 
  Volkswagen ID.Polo: »Majhen« e-avtomobil in dolga pot gresta v tem primeru zelo dobro skupaj
• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca

The post Procesorji Snapdragon v telefonih Samsung Galaxy S23 so dobra in slaba novica appeared first on Tehnozvezdje.