Leto 2020 ni naklonjeno sejmom. CES v Las Vegasu takoj po novem letu je še šel skozi v običajni obliki, pa tudi zanj so se kasneje pojavile špekulacije, da je že bil poligon za razširjanje virusa Sars-Cov-2. Za MWC v Barceloni je prav tako dokaj dolgo časa kazalo, da ga bodo izvedli, po odpovedi udeležbe več pomembnih in nekaterih manjših razstavljavcev pa so ga kakšna dva tedna pred začetkom vendarle odpovedali. Ženevski avtosalon je enako usodo doživel celo manj kot teden dni pred novinarskima dnevoma. Vse ostalo so odpovedali in večinoma prenesli na splet nekaj mesecev preden bi moral potekati sejem. Že tudi prihodnji CES (janurja 2021) je doživel enako usodo. MWC v začetku marca je za zdaj še v koledarju, vendar se malokateremu opazovalcu dogajanja zdi verjetno, da bi sejem takrat lahko bil v klasični obliki. Skoraj zanesljivo bi se moralo nekaj mesecev pred tem začeti množično cepljenje, da bi bili lahko pomladanski dogodki že nazaj po starem, ne vem pa, ali je združenju GSMA in še komu v interesu pripraviti nekaj podobnega, kot je bila letošnja IFA.

Zanjo so organizatorji trdili, da nas vsaj malo vrača v normalnost. Izvršni direktor sejma Jens Heithecker je na otvoritvi poudaril: »Ko gre za posel, nič ne more nadomestiti osebnih stikov, srečanj v živo. Ni enako, če se pogovarjamo po video konferencah in ne da se dogovoriti vsega, tudi izdelke je treba videti v živo.« Ob zaključku pa je ocenil, da je bil sejem kljub nizkim številkam – v primerjavi z običajnimi leti – uspešen in da ga industrija potrebuje. To naj bi dokazovala tudi 60-odstotna zasedenost razstavnih prostorov za prihodnje leto, saj da še nikoli ob zaključku niso imeli toliko zanimanja za naslednjo izvedbo. Pri čemer pa gre verjetno za rezervacije, ki so jih zgolj zamaknili za eno leto. Za 2021 načrtujejo še nov spremljajoč dogodek – Berlin Photoweek, ki naj bi združil fotografe z različnih koncev in morda ponudil tisto, v kar se nikoli ni uspelo preobraziti kölnski Photokini. Letos so sicer na pravem sejmišču našteli 6100 obiskovalcev, v navideznem pa 78 tisoč. Vseh razstavljavcev v fizični in spletni obliki je bilo 150.

V osnovi je bila prireditev podobna kot omenjeni novinarski dnevi, ki so jih nekje v obmorskih krajih v spomladanskem času pripravljali kot nekakšen »predogled« poznopoletnega sejma. Dvorani za predavanja in predstavitve, v katerih novinarji in analitiki izmenično spremljajo program (iz ene v drugo se na eno uro selijo, da se pretegnejo in da lahko organizatorji pripravijo vse potrebno za naslednje podjetje na sporedu), in nekaj preddverja oz. tokrat dodatni dvorani z mini sejmiščema. Enim bolj klasičnim in drugim z mizami ter manjšimi prostori za zagonska podjetja. Miniaturno v primerjavi s skoraj 30 halami klasičnega sejma, medtem ko programa niti ni bilo bistveno manj.  

Velika razlika je bila seveda v številu obiskovalcev in s tem gneči, pa tudi v vseh ukrepih, ki smo jih morali spoštovati. Pregled pri vstopu je bil še nekoliko bolj strikten, čeprav nam, kar me je rahlo presenetilo, niso merili vročine. Večinoma smo se znotraj sprehajali in na predstavitvah sedeli z maskami na obrazih. Razkuževali smo si roke, tako pri vstopanju v dvorane kot pri izstopanju iz njih, pa na nekaterih razstavnih prostorih, preden smo si začeli z očmi na koncu prstov ogledovati novosti. Nikjer niso delili niti plastenk z vodo niti kakšne druge osvežitve, prav tako ni bilo prostorov za ogled in kratek preizkus novosti po predstavitvah. Nismo stali v vrstah in se prerivali, zadnji dan sem celo šel na stranišče po povsem praznem kletnem prehodu. Mogoče je bilo vse skupaj bolj obvladljivo in smo bili slovenski novinarji prvič doslej enako pomembni kot kakšni drugi, a vseeno sem pogrešal konstanten »džumbus«, vznemirjenje in odločanje, kam za naslednje pol ure.

Še največja škoda pri vsem skupaj je bila, da mnoga sodelujoča podjetja niso izkoristila priložnosti. Določene novinarske konference in predstavitve so minile v znamenju prodajanja floskul in starih »dosežkov«. Še posebej Hyundai, LG in tudi Huawei niso povedali nič konkretnega in predstavili ničesar oprijemljivega. Škoda njihovega in našega časa za take prazne govorance. Huawei je zadevo vsaj izpeljal v 20 minutah, ostala dva pa se niti časovno nista znala omejiti. Pri nekaterih drugih smo bili deležni napovedi novih tehnologij ali izdelkov, nekatere smo tudi lahko prijeli v roke, od Honorjevih ur in prenosnikov do TCL-jevih telefonov, tablic in prototipov. Medtem ko denimo Qualcomm in Realme nista pripeljala konkretnih izdelkov, sta pa vsaj povedala, česa se lahko nadejamo od njiju v prihodnjih mesecih. To pa je smisel tovrstnih dogodkov, še posebej za nas, ki imamo do teh podjetij in informacij manj dostopa kot denimo ameriški kolegi. Zato upamo, da se sejmi po pandemiji vrnejo, in zato je bilo fino oditi v Berlin in doživeti vsaj enega tudi v tem zoprnem obdobju.

The post Prehodna ali IFA za nove čase? appeared first on Tehnozvezdje.

Tim Cook je v uvodnem govoru komaj zadrževal solze, ko je govoril o Stevu Jobsu, ki je pred desetimi leti začel snovati nove prostore podjetja, kamor se zaposleni selijo letos.

Tole bo dolga predstavitev. Angela Ahrendts, direktorica maloprodaje, zdaj napoveduje, kje vse bo podjetje odprlo “fantastične” nove trgovine.

No, pa začenjamo. Najprej Apple Watch. Menda se je njena prodaja v zadnjem letu povečala za polovico in je to zdaj najbolje “prodajana ura na svetu”. Povsem možno, ker urarska industrija prodaja tisoče različnih modelov in vsak izbere drugačnega. So pač (tudi) modni dodatki. Apple pa v osnovi ponuja en sam model. In je poleg Samsunga edini kolikor toliko uspešen s pametnimi urami.

Apple se pri uri najbolj osredotoča na zdravje, medtem ko ostali veliko več govorijo a rekreaciji ali obvestilih. Zanimiva funkcionalnost je zaznavanje previsokega srčnega utripa, če se uporabnik ne premika. To bo na voljo vsem uporabnikom Applovih ur z nadgradnjo na Watch OS 4 19. septembra. Applovim govorcem se danes malo zatika. In vse skupaj ne vzbuja veliko (pristnega) navdušenja.

Apple Watch series 3 je tretja generacija Applove ure. Po pričakovanjih je glavna novost povezljivost LTE, kar pomeni, da se je mogoče pogovarjati brez telefona ali poslušati pretočno glasbo neposredno z uro in slušalkami bluetooth. Upajmo, da ne samo z Apple Music, ampak še s kakšno drugo storitvijo. V Applu trdijo, da ura zaradi anten, dodatnega čipovja in vgrajene “kartice sim” (seveda e-sim na čipu) ni nič večja ali debelejša. Kot antena deluje kar zaslon. Vprašanje pa je, kaj stalna povezava v omrežje pomeni za trajanje baterije. Ura ima dvojedrni procesor, da lahko Siri govori še hitreje kot prej. O kakšnih razlikah pri zaslonu in ostalem ni nobenega govora. Tako ali tako zadeva na fotografijah izgleda enako. Ura bo v Ameriki stala 400 dolarjev (brez davka), brez LTE pa 330 dolarjev. V prodaji ostaja prva generacija za 250 dolarjev.

To zadnje seveda zato, da bi se vsi odločali za trojko. Ker če bi obdržali dvojko, potem bi bila nakupna odločitev jasna. Še posebej, ker ni razlike v izgledu.

Poleg telefoniranja z uro je Apple odkril še sliko 4K in HDR. Oboje samo kakšna tri leta za ostalimi ponudniki.

Sliko 4K in HDR seveda podpira predvajalnik Apple TV 4K. Lepa poteza pa je, da bo cena za filme v 4K v trgovini iTunes enaka kot za HD-filme. In kdor ima kupljene filme v HD, se mu bodo samodejno pretvorili v 4K. Najbrž pod pogojem, da bo ta naslov na voljo v ultravisoki razločljivosti.

Apple mogoče ni prvi glede tehnologije, ima pa definitivno prednost glede vsebine. Apple TV 4K pa naj bi bil tudi precej zmogljiva naprava za druge stvari, ker ima enak procesor kot iPad Pro. Napad na igralne konzole?

Seveda nova televizijska škatlica ne bo več tako poceni, kot je bila nekoč. Cene bodo okrog 200 evrov.

iPhone – Po skoraj eni uri. Skrajni čas.

“Predstavljali smo inovacijo za inovacijo.” Mogoče bolje rečeno za drugimi smo izboljševali inovacijo za inovacijo. Ni dvoma, da Apple izpili marsikatero tehnologijo, le malokatero pa je zares iznašel ali prvi poslal na trg.

Phil tako drdra svoj govor, da še sam sebi ne sledi.

Popolnoma nov dizajn za iPhone 8 in 8 Plus. Sploh spredaj sta res čisto drugačna. In imata res malo roba okrog zaslona. Kar je Apple izkoristil za povečanje diagonal obeh zaslonov. #ničodtega

Kaj pa je novega? Steklena zadnja stran. Zmogljivejši procesor, boljši zaslon v slogu iPada Pro, stereo zvočnika, fotoaparat z nadgrajenim tipalom, snemanje 4K s 60 sličisami na sekundo in 1080p z 240 fps. Vse seveda zelo dobrodošlo, zato je res škoda da z obliko in izkoriščenostjo velikosti Apple ostaja v letu 2014.

In pa pričakovani AR ali po slovensko dodana resničnost. Nekaj zamisli je zelo obetavnih. Na tekmi naj bi usmeril fotoaparat na igrišče in dobil na sliki informacije in statistike igralcev. Ali pa igral igro v “resničnem” okolju. V teoriji se sliši atraktivno, vidim pa kar nekaj potencialnih problemov. Če bom sedel nekje na vrhu dvorane, softver na posnetku ne bo prepoznal nobenega igralca.

Ker je prihodnost brezžična, je Apple izumil še induktivno (brezžično) polnjenje. Ravno zdaj, ko so skoraj vsi drugi proizvajalci pozabili nanj. V glavnem, oba telefona podpirata standard Qi. Končno se baterija tudi po kablu polni hitro.

Med drugim imata osmici tudi podporo za bluetooth 5, sta vodotesni, ločljivost zaslona pa je enaka kot pri prejšnjih modelih. Še ostaja prepoznava prstnih odtisov, odklepanja z obrazom tu ni. S čimer ni nič narobe.

Še ena dobrodošla sprememba. Že osnovni iPhone 8 bo imel 64 GB shrambe. Naslednja stopnja pa bo 256 GB. Cene se bodo začele pri 700 evrih ali nekaj čez. V bistvu pri 800 evrih. V Nemčiji. Z 256 GB pa bo že zelo blizu tisočaka, mogoče pri nas celo čez.

In seveda – iPhone X (deset).

Toliko dela za tehnologijo odklepanja s prepoznavanjem obraza samo zato, ker se ne da vgraditi čitalnika prstnih odtisov pod steklo zaslona. In ker ga Apple noče postaviti kam drugam na telefonu, denimo v stransko tipko ali na zadnjo stran. In ja, iPhone X je brez prepoznave prstnega odtisa. Tako kot izguba izhoda za slušalke je umik čitalnika prstnih odtisov “veliko korak naprej” v intuitivnosti. Trdijo, da je prepoznavanje izjemno hitro, da deluje v vseh razmerah in z vsako naglavno opravo ter da ni nič slabše za plačevanje kot avtentikacija s prstnimi odtisi.

Kakor koli, vsa tipala na sprednji strani, sredi zaslona, od infrardeče kamere do malega projektorja in osvetlitve, napravijo matematični model obraza. Kot so dejali v predstavitvi, zajamejo obraz s 30 tisoč nevidnimi točkami in tako naredijo edinstveno geometrijo obraza. Možnost, da bi kakšen neznanec (ne pa tudi brat dvojček) odklenil telefon pa pravijo, da je ena proti milijon.

Pričakovano so bile fotografije, ki so krožile po spletu pravilne. Novi iPhone ima res zaslon čez skoraj celotno sprednjo površino. Diagonala je 5,8 palcev, ločljivost pa 2436 x 1125, čemur v Applu ne preveč izvirno rečejo Super Retina. Ekran je prvič v iPhonu OLED, ker je menda zdaj ta tehnologija dovolj dobra, da prikaže pravilne barve, dovolj velik barvni razpon in ima zadostno svetilnost.

Ker ni več tipke (ki že pri sedmici ni bila prava tipka) pod zaslonom, je uporaba nekoliko drugačna. Zaslon se zbudi ob vsakem dotiku. Enojnem, ne dvojnem kot pri nekaterih androidnih telefonih. In “domov” se pride s podrsanjem s prstom od dna zaslona navzgor. Kjer koli v sistemu iOS je uporabnik in tudi z zaklenjenega zaslona. Če se prst med tem potovanjem nekje na sredi ekrana ustavi, pa se odpre prikaz vseh odprtih aplikacij, torej prejšnji dvojni pritisk na tipko ali podrsanje od strani pri zaslonih s prepoznavanjem moči pritiska.

Enako kot iPhone 7 Plus in 8 Plus ima tudi desetica dvojni fotoaparat s tipaloma z 12 milijoni točk. Velika pridobitev je optični umirjevalnik tako pri standardnem pogledu kot pri “teleobjektivu”. In ta ima zaslonko f2,4, medtem ko je pri 8 Plus zgolj f2,8. Vse skupaj obeta podobno kot Samsungov Galaxy Note8. Pač, industrija je tu nekje.

Tudi procesor je enak – A11 Bionic. Ta ima šest jeder, ki jih sistem lahko uporablja vse naenkrat. Dve hitrejši jedri sta za četrtino zmogljivejši od tistih v procesorju iPhona 7, štiri “počasnejša” jedra pa predstavljajo 70-odstotno pohitritev. Kljub temu se v Applu hvalijo, da baterija zdrži (“dve uri”) dlje kot pri sedmici.

Nobenega presenečenja pri ceni – 999 (dolarjev, evrov) za 64 GB in verjetno vsaj stotaka več za 256 GB. No, v bistvu je rahlo presenečenje pri pretvorbi valut, kajti nemški ceni sta 1149 in 1319 evrov. Slovenske so običajno še za nekaj deset evrov višje, zato napovedujem najmanj 1199 in 1369. Desetica sicer v ZDA v prodajo prihaja novembra. Bomo videli, če v Slovenijo pride še letos. Zanimivo pa je, da bo (vsaj za zdaj) obstajala samo v srebrni in sivi (space gray) barvi.

The post Veliko novega in “novega” pri Applu appeared first on Tehnozvezdje.