Nove, malenkost nižje cene so take:

Kot je pri tem ponudniku v veljavi že nekaj časa, je cena polnjenja za približno deset odstotkov višja pri plačilu »ad hoc.« Če denimo plačate s klasično bančno kartico na terminalu POS ali če niso registrirani v aplikaciji Onecharge. Petrol razliko utemeljuje s tem, da vgradnja terminalov in poslovanje prek njih ni zastonj. Pri plačevanju z bančno kartico na POS-u se ne ustrašite prikaza »cene« na zaslonu, še posebej, če izbere možnost plačila po količini energije. Izpisalo vam bo namreč 12 evrov, če denimo izberete 10 kWh, vendar to ne pomeni, da boste kW plačali po 1,2 evra, temveč gre le za neroden prikaz »rezervacije« na kartici, ki jo sistem izvede v vsakem primeru (a naj bi v Petrolu po naših informacijah razmišljali o tem, da jo ukinejo). Na koncu polnjenja se izvede poračun in plačali boste po ceni, ki je navedena v tabeli.

Stare cene so bile za nekaj centov višje. Na počasnih polnilnicah je bila doslej tarifa na kWh 39 c ali 45 c, na hitrih 50 c oz. 55 c in na ultra hitrih 70 c oz. 77 c. Če torej polnite kot registrirani uporabnik, boste na počasni polnilnici za približno 100 km (20 kWh) plačali 40 c manj, na ultra hitri pa 80 c manj.

The post Petrol rahlo pocenil polnjenje na svojih polnilnicah appeared first on Tehnozvezdje.

Vemo, da je v Sloveniji (ne)kultura puščanja avtomobilov, kjer jih ne bi smeli, »Samo za par minut nekam skočim,« zelo razširjena. In na podoben način se vozniki električnih avtomobilov, ko želijo polniti, zelo pogosto soočajo s polnilnimi mesti, na katerih stojijo ali brezsramno parkirana vozila z motorji na notranje zgorevanje ali tudi električna, priklopljena zgolj za okras. Pri slednjih je sicer možno, da se je polnjenje že zaključilo, a lastnik avta še ni umaknil, vendar tudi primeri, ko polnjenja niti ne zaženejo, niso redki. Nedavno sem prisostvoval redarjevemu »izrekanju« kazni za točno tak prekršek. Na bencinski servis pa se marsikdo pripelje tudi na kozarček ali dva, ne (zgolj) po gorivo, in parkira, kjer se mu v tistem trenutku zdi najbolj priročno. Če je to ob polnilnici, navkljub drugače obarvani površini in znaku, pa naj bo tam.

Petrol je zato na bencinskem servisu na Celovški cesti v Ljubljani (na tistem večjem, v smeri iz mesta, kjer je na voljo tudi hitra polnilnica) in še v Domžalah na Kopališki cesti 11 (tudi tam je hitra polnilnica, ena redkih na tem območju, in po pripovedovanju na spletnih forumih pogosto zasedena s »fosilci«) postavil parkirne zapore. Te lahko uporabniki spustijo s pomočjo aplikacije Onecharge in sicer tako, da na zemljevidu izberejo želeno polnilno postajo in pri polnilnem mestu kliknejo na gumb Spusti zapornico, ali pa prosijo uslužbence bencinskega servisa, da jo spustijo, če ne uporabljajo omenjene aplikacije. S tem se v Petrolu nadejajo, da bodo, kot so zapisali, »Odgovorili na pogoste izzive zasedenih mest ob električnih polnilnicah.« Ob tem pojasnjujejo, da kazni za nepravilno parkiranje ne smejo pisati in da ne morejo neprestano kontrolirati, ali so polnilna mesta blokirana, ter preganjati lastnikov teh avtomobilov.

Ukrep se mi po eni strani zdi dobrodošel, kajti ena najbolj zoprnih izkušenj uporabe električnega avtomobila je ravno v tem, da načrtuješ polnjenje na določeni polnilnici, nato pa prideš tja in jo najdeš zasedeno z vozilom, ki tam nima kaj iskati. Ne z avtom, ki se polni, in se bo v doglednem času tudi umaknil. Tudi spuščanje z aplikacijo se mi ne zdi problematično, kajti Onecharge je ena od bolj ali manj nujnih za uporabo električnega vozila v Sloveniji. Seveda je mogoče Petrolove polnilnice uporabljati tudi s kakšno drugo aplikacijo, denimo Moon, in tu že pridemo do potencialno neprijetnih plati tega poskusa z zaporami. V tem primeru je namreč treba k blagajni prositi za spust zapore, ki se je tudi ne vidi najbolj razločno, saj je modra na modri podlagi. Poleg tega je to še ena od tistih zadev, s katerimi se voznikom »klasičnih« avtomobilov ni treba ukvarjati, saj preprosto pridejo, natočijo, plačajo in gredo.

Verjetno bo tudi pri (hitrih) polnilnicah nekoč tako, ko bodo postavljene na tak način, kot so zdaj točilna mesta za gorivo. Dokler so nekje zadaj oz. ob strani, so lahko priročna parkirna mesta za brezobzirneže. Kot so tudi v mestih ali na turističnih destinacijah, kjer s tovrstnimi zaporami po vsej verjetnosti ne bo šlo, temveč bo treba iznajti kakšno drugo rešitev. Predvsem pa delati na spoštovanju pravil in dvigu kulture.

The post Težak boj proti neotesanemu parkiranju na polnilna mesta appeared first on Tehnozvezdje.

Kot smo poročali, so uporabniki univerzalne aplikacije (oz. kartice) za polnjenje na polnilnicah različnih ponudnikov Shell Recharge po tem, ko jim dolgo sploh niso zaračunavali polnilnih sej, dobili malodane astronomske račune na podlagi povsem drugačnih osnovnih cen od tistih, ki so bile v času polnjenj navedene v aplikaciji. V Shellu priznavajo zmoto. Takole so zapisali:

»Shell jemlje tovrstne pritožbe strank zelo resno. Vse stranke, ki menijo, da so bile v tem primeru oškodovane, prosimo, da se ponovno javijo na center za pomoč uporabnikom Shell Recharge, na elektronski naslov: customerservice(at)shellrecharge.com (zamenjajte (at) z @, op. p.), kjer bodo vsak primer domnevnega oškodavanja stranke obravnavali ločeno.«

Z drugimi besedami, v podjetju zagotavljajo, da bodo popravili napačne račune in povrnili preveč zaračunane zneske. Nekateri uporabniki so sicer po naših informacijah blokirali odtegnitev s kartic in tako še niso plačali ničesar, vsekakor pa se morajo zdaj vnovič oglasiti na omenjeni e-poštni naslov, da zadevo dokončno uredijo.

V Shellu so sicer, pričakovano, opozorili, da omenjena storitev v Sloveniji nikoli ni bila uradno na voljo – uporabniki so med postopkom prijave kot državo izbrali Avstrijo, aplikacija pa jih je brez dodatnega preverjanja spustila naprej –, vendar so kljub temu zatrdili, da to ne bo vplivalo na urejanje kolobocije. Vseeno pa to lahko služi kot poučen primer, da je najbolje uporabljati storitve, pri katerih je Slovenija navedena kot ena od podprtih držav.

Ob tem se zastavljata vprašanji, kdaj bo storitev Shell Recharge na voljo v Sloveniji in ali namerava ta ponudnik postavljati polnilnice v naši državi. Kot smo uspeli izvedeti, si vodstvo Shell Adria želi aktivno vstopiti na to področje, vendar za to potrebuje odobritev in tudi financiranje krovnega podjetja, tudi zato, ker tega ne bi počeli v omejenem obsegu, temveč resno. Po zdajšnjih načrtih, naj bi bila Slovenija za začetek izvajanja tovrstnega projekta na vrsti prihodnje leto, če se ne bodo načrti dodatno zamaknili.

• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Glede baterij s trdnim elektrolitom si je treba naliti čistega vina!
• 
  Logitech širi cenovno dostopnejšo serijo G3 z novo miško in tipkovnico
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Svetoskrunjenje ali balzam za ušesa?
• 
  Začetek projekta ShieldHealthAdria: Telekom Slovenije vodi evropski projekt za večjo kibernetsko varnost in odpornost zdravstva

The post Shell bo popravil napačne račune in vrnil denar appeared first on Tehnozvezdje.

Nedavno je Tesla tudi slovenskim voznikom omogočila polnjenje na njenih ultra hitrih polnilnicah (»Superchargerjih«), kar je še posebej dobrodošlo v Sloveniji zaradi pomanjkanja tovrstnih možnosti ob avtocestnem križu, a tudi drugod pride prav (denimo ob vračanju iz Italije pri Palmanovi). Od slovenskih Teslinih polnilnih parkov so zdaj »odprti« že skoraj vsi, poleg tistih v Žirovnici in novega v Kopru, ki so ga dodali takoj ob odprtju, še pri Novem mestu in v Krškem ter glede na aplikacijo tudi vsaj del razširjenega na obrobju Ljubljane pri hotelu Four Points (nekdanji Mons), ki sicer zdaj skupno (za voznike Tesel) ponuja kar 24 polnilnih mest. Skupaj s tem, kar imata ob avtocestah ali blizu postavljenega Petrol (Ljubljana Barje na obeh straneh, Kozina, Tepanje, Novo mesto, Maribor) ter Ionity (Radovljica na obeh strah, Smednik, Koper, Celje, Dobrenje), je to že približno spodobna pokritost. Ničesar sicer ni na prekmurskem in vipavskem kraku ter tudi na odseku od mejnega prehoda Fernetiči do primorske avtocesti, pa tudi na slednji denimo okrog Postojne, podobno kaj manjka med Novim mestom in Ljubljano.

Tesla cene prilagaja dinamično, glede na pričakovano zasedenost, razmere na trgu električne energije in podobno. Nazadnje smo denimo z Model Y polnili po 41 c / kWh, medtem ko bi na istem priključku z avtomobilom druge znamke po 55 ali celo 60 c / kWh (višja cena je običajno popoldne med četrto in osmo uro).

Pocenitev v mreži Ionity

Ionity, ki je v lasti konzorcija proizvajalcev električnih vozil, in se je razvil v ponudnika z drugo najobširnejšo mrežo ultra hitrih polnilnic oz. polnilnih parkov v Evropi (za Teslo), je znižal standardno ceno kilovatne ure na polnilnicah v Sloveniji z 79 na 69 centov in jo tako izenačil s ceno v Avstriji in Nemčiji. V Italiji denimo še naprej ostaja 79 c, na Hrvaškem se je znižala za cent na 73 c, tolikšna je tudi na Madžarskem (280 forintov). Najcenejši državi sta sicer Finska in Francija z 59 centi na kWh.

Ta ponudnik je od lani jeseni ponujal naročnino Passport za 5,99 evrov (pred tem za 11,99 evrov), ki je naročnikom ob polnjenju prek aplikacije znižala ceno na kWh za 20 centov. Tako se je splačala po pretočenih 30 kWh, torej že po enem polnjenju od denimo 20 do 80 odstotkov na mesec. Ta naročnina ostaja, a se ji po novem reče Passport Motion. Dodali pa so še naročnino Passport Power za prejšnjih 11,99 evrov, ki zniža ceno na kWh za 30 c, in se tako splača po 40 kWh. Od takrat naprej je prihranek še večji. Tudi to se lahko doseže že v enem samem polnjenju, saj smo denimo na naših testiranjih hitrosti polnjenja od 20 do 80 odstotkov, ki se kdaj začne tudi pri nižji napolnjenosti baterije (najmanj je bilo 10 odstotkov) večinoma pretočili nekje od 35 do 55 kWh, največ je bilo 57 kWh, pri čemer sploh nismo polnili kakega avta z zares veliko kapaciteto baterije (npr. čez 90 kWh).

Če vzamemo pot s 1200 km, kakršno sem naredil nedavno (in dvakrat polnil od približno 30 do 80 odstotkov na ultra hitrih polnilnicah, od tega enkrat na Ionityju, dvakrat pa v hotelih, enkrat ceneje, drugič dražje), bi na njej, brez upoštevanja začetnega (poceni) polnjenja doma, porabili približno 200 kWh (skupno čez 250 kWh). V kolikor bi denimo za vse to napolnili pri ponudniku Ionity z naročnino Passport Power (11,99 evrov), bi nas energija v Avstriji ali Nemčiji stala 90 evrov, v Italiji pa 110 evrov. Na Teslinih Superchargerjih bi plačali med 110 in 120 evrov (oz. s Teslo med 80 in 90 evrov).

Vsak uporabnik lahko enkrat izkoristi začetni mesec, ko je naročnina še malce cenejša, 3,99 ali 7,99 evrov, med njima pa tudi lahko poljubno menjuje. Velika prednost »novih« naročnin pred starimi (če pravilno razumem drobni tisk) je tudi v tem, da jih je mogoče vklopiti za posamezen mesec. Preklic namreč začne veljati že s prihodnjim terminom plačila (ki se ne izvede več), medtem ko je ponudnik doslej uveljavljal enomesečni odpovedni rok, torej je vsak uporabnik, ki je denimo zaradi potovanja sklenil naročnino, to plačal za dva meseca, in je bila tako računica nekoliko slabša.

Poteze Ionityja in Tesle v zadnjem času bodo nedvomno pomenile pritisk za ostale ponudnike ultra hitrih polnilnic. V tujini denimo za Allego, Aral, Enel, Fastned ali Smatrics, v Sloveniji in na Hrvaškem tudi za Petrol. Slednji ima sicer po slovenskem avtocestnem križu še vedno dokaj malo polnilnih mest s 150 kW ali več, na njih pa ima ceno že nekaj časa postavljeno na 70 centov na kWh (medtem ko polnilnicah z močjo 50 kW, tudi teh je še nekaj ob avtocestah, zaračunava 50 c / kWh). Resna borba med ponudniki za poletne počitnikarje se je očitno začela, argument zagovornikov fosilnih goriv o bistveno višji ceni potovanja na elektriko pa je na vse bolj majavih temeljih.

The post Ionity bo poleg Tesle najugodnejša opcija za ultra hitro polnjenje med poletnimi počitnicami appeared first on Tehnozvezdje.

Vemo, da so najbolj brezskrbni za daljša potovanja lastniki Tesel, ki brez kakršne koli avtentikacije in potrjevanja plačila polnijo na ultra hitrih polnilnicah istega ponudnika, t. i. Superchargerjih. Vendar so tedaj, kadar zavijejo na polnilno mesto kakšnega drugega ponudnika in priklopijo avto kje v mestu in drugje za polnjenje z izmeničnim tokom, na istem kot vsi ostali, takrat ni neposredne in samodejne komunikacije med polnilnico in avtomobilom. Kartice za polnjenje pri drugih ponudnikih pa ameriški proizvajalec ne nudi.

Mnogokrat lahko preberemo in slišimo mnenje, da bi morala vsa polnilna mesta omogočati plačilo s kartico, ki jo imamo vsi v žepu, bodisi plastično ali digitalizirano na telefonu (ali oboje), mogoče tudi na zapestju. O tem sem tudi že pisal. V praksi še vedno ni zelo veliko polnilnic s terminali POS, čeprav sem jih nekaj v tujini že srečal, se pa povečuje razširjenost drugih ad-hoc načinov, kot so skeniranje kode QR, ki nato uporabnika preusmeri na spletno stran, kjer izvede plačilo za tisto sejo. Tudi PayPal in Google Pay sta dokaj pogosta načina in še kakšen se kje pojavi.

Omenjal sem že, da so lahko drugi načini v določenih pogledih boljši. Aktivacija z aplikacijo na telefonu da možnost spremljanja poteka polnjenja in tudi ustavitve na daljavo, namenska polnilna kartica pa je tudi zelo priročna, saj je lahko vedno v avtu, za vsakega od morebitnih uporabnikov, in z njo je morda na določenih polnilnicah cena nižja, če imata podjetji med seboj kakšen dober dogovor. Taka je kartica BMW Charging, ki ji dejansko nisem našel polnilnega mesta, kjer ne bi delovala.

Toda začnimo s tistim delom, ki neposredno konkurira Teslini izkušnji. »Kartica« ali če rečemo drugače, uporabniški račun zanjo je vpisan tudi v infozabavni sistem avtomobila, in na vsaki hitri polnilnici, ki to omogoča, se tako lahko neposredno »predstavi« in celoten postopek avtentikacije ter plačila se izvede brez posredovanja voznika. Na ta način sem polnil pri ponudniku Ionity, najsi bo na počivališčih Radovljica ali v tujini (konkretno v Nemčiji). Zadeva res deluje enako kot pri že omenjenem, najbolj poznanem tovrstnem primeru. Zgolj vtaknil sem ročko v avtomobilov priključek in steklo je dogovarjanje med njim in polnilnico. Ta je sprejela plačilo in začela polniti. Zgolj enkrat se na polnilnem mestu omenjenega ponudnika polnjenje ni začelo, razlog pa je bil malce nenavaden in sem bil v bistvu sam kriv zanj. V navigaciji sem namreč imel nastavljen končni cilj, ki je bil vsega 800 m oddaljen od dotične hitre polnilnice, kjer sem hotel še pred obiskom tistega cilja malo napolniti avto (in si hkrati tudi ogledati samo lokacijo, saj je precej impresivna, o čemer več v prihodnjem videu), vendar je navigacija presodila, da imam z več kot dvajsetimi odstotki v bateriji dovolj zaloge do cilja, in mi ni treba polniti (ter izgubljati časa). Ko sem prislonil kartico, se je seveda polnjenje takoj začelo. Po svoje je bil avto povsem pameten (če že tolikokrat govorimo o umetni inteligenci, pa tudi o tem, da pri avtomobilih pogrešamo kakšno »predvidevanje« in »razmišljanje vnaprej«), pogrešal sem zgolj, da bi se na osrednjem zaslonu skupaj s tistim obvestilom prikazala še tipka »Kljub temu začni polnjenje.« Človek ima lahko določene razloge, zakaj bi kljub temu, da je že skoraj na cilju, dopolnil baterijo. Morda je to edina smiselna možnost (še posebej dotlej, dokler je baterija še ustrezno ogreta, da lahko sprejme najvišje moči).

Razlog, da je opisano mogoče zgolj na ultra hitrih polnilnicah je v tistih dodatnih dveh »nožicah«, ki priključek tipa 2 (Type 2) spremeni v polnega CCS, kakršen je prevladal v Evropi. Preko njiju med drugim poteka dodatna komunikacija med avtomobilom in polnilnico, ki je pri Type 2 ni. Seveda sem srečal tudi ultra hitre polnilnice, kjer sem kljub temu moral prisloniti kartico (denimo Fastned, Smatrics EnBW), saj niso podpirale načina priklopi in polni. In seveda slednjega podpirajo tudi nekateri drugi proizvajalci avtomobilov, vendar sem ga zgolj z BMW-jem doslej lahko preizkusil, saj drugod ni bilo v (testnem) avtu vpisanega ustreznega računa (in tudi njemu pripadajoče kartice, ki jih prav tako nudijo, nisem imel na voljo za polnjenje).

Kot rečeno sem tam, kjer ni deloval Plug & Charge, uporabljal kartico BMW Charging, povsod uspešno. Tudi na klasičnih polnilnicah z izmeničnim tokom (AC), tako v Sloveniji (Petrol, Gremo na elektriko, Moon) kot v tujini. V Nemčiji sem se denimo ustavil ob trgovini v vrtnim orodjem V-Markt, kjer sem se priklopil tako na »počasno« kot tudi na ultra hitro polnilnico. Obe sta priporočali uporabo kartice ali aplikacije Virta, zato sem bil nekoliko skeptičen, če bo šlo brez, a ni bilo nikakršnih težav. BMW-jevo sta sprejeli brez oklevanja. Tudi na največjem evropskem polnilnem parkirišču (nudi 259 polnilnih mest, tudi o tem več kmalu v videu), pri katerem za ponudnika Albwerk prej nisem še nikoli slišal, in ki so ga odprli novembra lani, je zadeva delovala. Lokacija pa je bila že v navigaciji v avtomobilu, kar je znak dobre ažurnosti pri bavarski znamki glede tega. Pod črto – kljub temu, da sem na svojih poteh v času druženja z i5 M60 obiskal bistveno več polnilnic različnih ponudnikov v skupno treh državah kot med večino tovrstnih testov, nisem naletel na tako, ki ne bi bila v »omrežju«. Ne dvomim, da bi se v daljšem obdobju zgodilo tudi to, vendar je pokritost tudi sodeč po zemljevidu dovolj dobra za praktično vsakogar.

Natančnih cen, koliko so stala posamezna polnjenja, nimam. Iz podatkov na omenjenem zemljevidu ter tega, kakšne so cene ob plačevanju naročnine, pa lahko sklepam, da bi kot uporabnik kartice BMW Charging plačeval podobno, kot ponudniki zaračuvajo tudi sicer, v nekaterih primerih pa celo manj. Kartica, ki so je deležni kupci novih BMW-jev (in je zanje naročnina eno leto zastonj), sicer ponuja dve možnosti. Naročnino za pet evrov na mesec (tarifa Active), ki prinaša fiksne cene za polnjenje na izmeničnem in enosmernem toku – te se razlikujejo po državah in tudi glede na dnevno ter nočno tarifo –, ter tarifo Flex brez naročnine, pri kateri so cene odvisne od vsakega ponudnika posebej. Kolikor sem raziskoval zemljevid, bi rekel, da so cene tipično nekoliko nižje na kilovatno uro kot če bi plačeval s kartico ali aplikacijo ponudnika, začetna »pristojbina« pa je lahko nekoliko dražja (in predvsem se jo plača vedno). Ali se splača naročnina, pa ne morem dati enoznačnega odgovora. To bo moral ugotoviti in preračunati vsak zase, upoštevajo svoje navade in želje. Verjetno pa se prej »izide« tistim, ki so več na poti, in tem bo kartica BMW Charging tudi prišla najbolj prav.  

The post Univerzalno plačevanje polnjenja, vendar ne z bančno kartico (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Rezultate in ugotovitve ocenjevanja lahko najdete na portalu Potrošnikov Zoom ter na spletni strani DEMS. Zajeli so 48 naključno izbranih polnilnic na vseh koncih države in nobena od njih ni dobila ocene zelo dobro. Preberite si na obeh povezavah, v tem prispevku pa se bom osredotočil na lastna opažanja.

Večjih težav nisem imel

Resda pogosto poudarjam, da naš avto pretežno polnim doma, tudi testne seveda priklopim, pa vendar sem po pregledu aplikacij in seštevanju vsega presenečeno ugotovil, da sem letos opravil najmanj 50 polnjenj na javni infrastrukturi (in še kakih deset v tujini). Torej skupno toliko kot ocenjevalci pri omenjenem projektu ali povprečno eno polnjenje na teden. Na testih je bilo dovolj električnih avtomobilov – pričakujem, da jih bo v letu 2024 še več – in tudi s svojim sem tolikokrat v mestu, da se nabere. Večina jih je bila pri treh ponudnikih, to so Petrol (vključno s postajami SODO, s katerimi upravlja največji naftni trgovec v državi), Elektro Ljubljana (Gremo na elektriko) in Ionity, poleg teh pa sem avte priklapljal še na polnilnicah Elevat (Implera), Tesla, NGEN in še kakšni, ki niti ni del katere od mrež.

Za razliko od kolegov iz DEMS in ZPS ter tudi Marjana, ki je imel kar nekaj težav na Petrolovih polnilnicah po Ljubljani, se mi niti enkrat ni zgodilo, da ne bi mogel polniti. Začuda sem vedno dobil delujoč priključek, četudi je bil mogoče kateri v okvari, in tudi vsaj en način plačila oz. zagona polnjenja so sprejele. Pri nekaterih sem šele sčasoma ugotovil vse pravilne postopke, a več o tem spodaj. Napolnil sem torej lahko vedno, na srečo pa mi nikoli ni šlo toliko na tesno, da ne bi prišel kam drugam, če res ne bi mogel polniti na prvotno izbrani. Še največja prepreka so bili uporabniki vozil z motorji na notranje zgorevanje, ki so »kampirali« na mestih za polnjenje. Nekateri so tam parkirali oz., kot se temu reče, »samo za minutko skočili v eno od bližnjih zgradb.« Drugi so dostavljali kakšno robo, tretji čakali tam (v vozilu) in sem jih lahko preprosil za umik, enako četrte, ki so bili na kavi v lokalu zraven polnilnice. Kultura glede tega je še vedno dokaj nizka in tudi razumevanje za mojo prošnjo, da bi mi morda sprostili mesto, ki jim ne pripada, je bilo bolj na nivoju, »No, če že moramo.« Pospremljeno s komentarjem, »Kaj, a je prazen?«

Polnilnice z izmeničnim tokom so dajale pričakovane moči med desetimi in enajstimi kilovati, medtem ko je Marjan – očitno ima več smole, saj opravil bistveno manj polnjenj – večkrat naletel na take, ki niso šle čez štiri ali pet kilovatov. Na hitrih z enosmernim tokom so bile moči zelo različne, a tudi tam nisem imel niti ene epizode, pri kateri bi lahko nenavadno nizke moči pripisal čudnemu delovanju polnilnice. Opise takih prigod je mogoče kje zaslediti. Tako sem bil večinoma odvisen zgolj od avtomobilov in vremenskih razmer (v mrazu gre počasneje, to je dejstvo), polnilnice so v pretežni meri opravljale svoje.

Vsekakor se lahko kje pritožujem nad postavitvijo in dostopom do določenih postaj, pa tudi na odsotnostjo strehe. Pri čemer sem se z dežjem večinoma spoprijemal na mestnih, pri katerih je nadstreške težje pričakovati. Na (ultra)hitrih avtocestnih, kjer bi se streha absolutno spodobila, me ni premočilo, sem se pa enkrat temu ravno izognil, ker se je konkretna ploha začela ravno nekaj sekund zatem, ko sem bil po priklopu vtiča nazaj v avtu (in prenehala dovolj hitro, da ob odklapljanju ni bilo več krize). Ker so polnilnice postavljene zelo različno, ker imajo tudi avti priključke na različnih mestih, ker morda kabel v prtljažniku ali na sami polnilni postaji ni dovolj dolg (to je glavna težava) in ker se je morda nekdo na polnilnico parkiral neuvidevno do drugega uporabnika, je treba v določenih primerih malo »telovaditi«, obrniti avto v nasprotno smer, ga dvakrat popraviti, približati in podobno. Temu se najbrž ne bo mogoče nikoli popolnoma izogniti.

Nujnost plačevanja z bančnimi karticami?

Vsi trije ključni ponudniki bi lahko izboljšali izkušnjo pri vzpostavljanju in plačevanju polnjenja z njihovimi aplikacijami. Tako Petrol kot Ionity vedno znova zahtevata potrditev »predavtorizacije« (rezervacije določenega zneska) v mobilni denarnici, pri drugem ta znesek znaša en (1!) evro, zaradi česar je to potrjevanje ob vsakem polnjenju še toliko bolj nesmiselno. Petrol si rezervira 20 ali 50 evrov (slednje na hitri polnilnici), a se takoj po koncu polnjenja izvede poračun. Razumem, da se želijo zavarovati pred morebitnimi goljufijami, a vendar sem prepričan, da bi oboji lahko izkoristili t. i. ponavljajoče se plačilo ali pa dali uporabniku možnost, da vklopi samodejno potrjevanje te avtorizacije. Kar stori aplikacije Gremo na elektriko in to celo brez kakšnih vprašanj, vsakič meni nič tebi nič vzame deset evrov, nato pa traja najmanj dva tedna, da ta denar najde pot nazaj na bančni račun uporabnika. Pri tem ponudniku me moti, da sploh jemlje »garancijo« plačila, saj na uporabniški račun (»na kartico«) nalagam dobroimetje, torej sistem lahko preveri, ali so sredstva za poravnavo računa na voljo.

Na četrtem večjem ponudniku – Moon oz. Porsche Slovenija – se doslej nikoli nisem ukvarjal z njihovo aplikacijo, temveč uporabljam Gremo na elektriko. Ali pa kartico Moon, če je v testnem avtu. Polnilnice Elevat imajo dokaj bizaren način plačevanja, pri katerem pokličeš na številko, zapisano na postaji, in se polnjenje začne, nakar po koncu dobiš sporočilo s plačilnim nalogom in tega je treba poravnati pred naslednjim polnjenjem. Mogoče je na »računu« imeti tudi dobroimetje, kar je zelo koristno, če nameravaš v istem dnevu obiskati več tovrstnih mest, saj med enim in drugim ne boš plačal, še posebej ne čez vikend. Obstaja tudi aplikacija (Mastercharge?) za te polnilnice, ki pa je pod vsako kritiko in tudi ob ustvarjenem uporabniškem računu zanjo je postopek s »klicem« enak. Tudi večina teh polnilnic je starih in ne najbolje vzdrževanih, zato bi celotna mreža potrebovala konkretno osvežitev. Kot bi jo mreža hitrih polnilnic SODO, saj je najmanj ena (na počivališču Voklo v smeri proti Gorenjski) že več kot eno leto nedelujoča, nekatere imajo menda občasne izpade (na kar nisem naletel), vse po vrsti pa so moči 50 kW, kar je za zdaj že komajda uporabno na avtocesti.

Marsikdo bo na tem mestu ponovil staro mantro, da bi moralo biti na voljo plačevanje z bančnimi karticami, najsi bo debetnimi ali kreditnimi. S tem se lahko strinjam, četudi se mi, z izjemo stalnega potrjevanja predavtorizacije, vzpostavljanje seje z aplikacijo ne zdi prevelika ovira. Vsaj za domače uporabnike, ki vemo, katere tri aplikacije potrebujemo v vsakdanjem življenju. Drugače je seveda za tujce. Aplikacija je tudi koristna za spremljanje poteka polnjenja in morebitno ustavitev na daljavo. V tujini obstajajo polnilnice, ki omogočajo ad hoc prijavo na spletni strani, kjer uporabnik vnese podatke o plačilni kartici ali drugem načinu (npr. Paypal), in potem lahko prek spletnega vmesnika tudi spremlja sejo. Še bolje bi bilo, če bi taka spletna stran nudila neposredno povezavo do mobilne banke oz. denarnice. Možnost plačevanja s plačičnimi karticami je sicer po zakonu obvezna za vse nove polnilnice z močjo nad 50 kW od letošnjega prvega septembra naprej, a take še nisem srečal.

Za vzpostavitev polnjenja moje izkušnje kažejo, da je najbolj zanesljiv postopek tak, pri katerem najprej priključiš in potem »poklikaš«. Sploh če na Ionityju plačuješ s kartico, npr. Gremo na elektriko ali Moon (kar je sicer najdražja možnost), to storiš šele, ko je avto priklopljen in na zaslonu pritisneš Start, nakar približaš kartico čitalniku in se zadeva začne vzpostavljati. Na mestnih polnilnih postajah sicer pogosto najprej vklopim kabel vanjo, potem opravim vse v aplikacijah (ali približam kartico) in potem vtaknem kabel še v avto. Prav tako deluje brez težav.

Na žalost vsi ponudniki, brez izjeme, zelo slabo ali celo narobe povedo – na sami polnilnici ali v aplikaciji -, kako se je treba zadeve lotiti. Ta navodila bi morala biti bolj natančna in jasna.

Kako jih iskati?

Mogoče žalostno, a v bistvu so v najmanjšo pomoč pri iskanju polnilnic navigacijski sistemi v avtomobilih. Niti približno nimajo vpisanih vseh, navigacije jih ne najdejo po ključnih besedah (npr. Petrol Celovška ali kaj podobnega), iz seznama najdenih ali prikaza točk na zemljevidu je skoraj nemogoče izluščiti, katera je katera, in tako naprej. Niti stric Gugl tu ni v zelo veliko pomoč. Prav tako, kot so ugotovili v ocenjevanju, table in označbe, torej prometna infrastruktura, aplikacije posameznih ponudnikov pa poznajo svoje polnilnice in pa morda še tiste, za katere ima dotični ponudnik sklenjeno pogodbo o gostovanju in je torej mogoče z njegovo kartico oz. aplikacijo polniti tudi tam. Ne ravno zanemarljiva pomanjkljivost je odsotnost enega »uradnega« portala ali aplikacije z vpisanimi vsemi polnilnimi mesti in njihovimi karakteristikami (kakšne so, kako se polni oz. s čim se plača, itd). Aplikacija PlugShare je kar dober približek temu, a ne pozna čisto vseh polnilnic in je tuja. Sicer v slovenščini in zelo koristna, rekel bi kar nepogrešljiva, vseeno pa bi lahko kdo na državnem nivoju opravil popis celotne polnilne infrastrukture in potem to vzdrževal in ažuriral tudi vnaprej.

O tem, kaj vse manjka glede samo infrastrukture, torej kakšne polnilnice in kje, pa kdaj drugič. Tokrat sem se osredotočil na tisto, kar je že na voljo in kar uporabljam.

The post Malo blišča in preveč bede slovenskih polnilnic za električne avtomobile appeared first on Tehnozvezdje.

Nova evropska pravila določajo tudi, da morajo polnilnice z močjo vsaj 150 kW stati na vsakih 60 km poti na vseevropskem avtocestnem omrežju TEN-T, vendar o tem in različnih polnilnicah oz. priključkih na različnih vrstah lokacij kdaj drugič. Tokrat sem bom osredotočil na plačevanje, ki gre marsikomu »v nos«, saj da zdajšnje stanje otežuje uporabo električnih vozil, sploh v tujini, in zavira prehod nanje (ne kot izključni, ampak kot eden v nizu razlogov). S pomisleki ter nujnostjo zapovedi plačevanje s karticami, ki jih vsi nosimo s seboj (Mastercard, Visa, …), se v osnovi strinjam. Hkrati pa mislim, da so pritožbe pogosto nekoliko pretirane in da niti slučajno ni tako težko polniti, kot bi nekateri radi prikazali, in predvsem, da plačevanje z aplikacijo (ali aplikacijami) ima svoje prednosti.

Podobno kot še kje, se mi tudi tu zdi, da so zelo glasni tisti, ki električnega avta v vsakdanjem življenju (še) ne uporabljajo in ki se povsem verjetno z njim tudi ne bi pogosto odpravili na daljšo pot. To pritoževanje glede načina plačevanje polnjenja jim služi kot eden od izvorov. Češ, lažje bi se odločili za tak avto, če bi … Česar niti približno ne verjamem, ker smo tako izgovarjanje videli že marsikje. »Kupil bom, ko bo stvar imela (ali omogočala) to in to.« Pri čemer se lahko tisto poljubno spreminja, nakupa pa tako nikoli ni. Ena od pomembnih predpostavk pri uporabi električnega avtomobila je tudi v tem, da ga večinoma polnimo doma in pač kje drugje na počasnih polnilnicah. Kdor slednje počne pogosto, mu najbrž ni težko vzpostaviti aplikacije in se morda tudi naročiti na kakšno opcijo, ki mu na dolgi rok zniža račun.

Na (ultra)hitrih avtocestnih polnilnicah se ustavimo res samo takrat, ko smo na nekaj stokilometrski (ali celo več tisoč km dolgi) poti, kar pa se za veliko večino voznikov ne zgodi ravno pogosto. Že zdaj v takem primeru ni treba imeti na telefonu »sto različnih« aplikacij, morda je dovolj ena sama, še bolj pa bo s povezovanjem ponudnikom in omogočanjem gostovanja to veljalo v prihodnosti. Zadostuje lahko tudi ena sama kartica za polnjenje, še posebej katera od tistih, ki jih nekateri proizvajalci avtomobilov (denimo vse znamke v koncernu Volkswagen, BMW, Mercedes-Benz in druge) dajejo na voljo svojim kupcem. Ali pa tista za počasno polnjenje v mestu (Gremo na elektriko, Petrol, …). Poleg tega se večina od omenjenih znamk že hvali s sistemom Plug & Charge, pri katerem, enako kot s Teslami, zgolj priključimo avto, in ta samodejno izvede avtentikacijo, na osnovi podatkov iz uporabnikovega računa, kjer je navedeno tudi plačilno sredstvo. Zadeva še ne deluje povsod, a zagotovo na polnilnicah Ionity, in nedvomno bodo v ta način vstopili še drugi ponudniki, pri čemer so običajno za te uporabnike tudi cene nižje kot z neposrednim plačilom z aplikacijo ali (nekoč) z debetno kartico.

Plačilo s slednjo vidim kot rešitev predvsem za tiste, ki bodo polnili res redko, morda celo samo enkrat letno na poti na morje. Zanje je mogoče taka možnost celo res nujna. Toda večina ostalih, ki bo na tovrstnih polnilnicah malce bolj pogosto, bo plačevala drugače, v to sem prepričan. Zaradi najmanj dveh, mogoče treh razlogov. Že omenjenega, zelo pomembnega – cene. Različni paketi in zakupi v aplikacijah bodo ugodnejši od cene na polnilnici, za kartice in neposredni priklop velja enako. Potem zaradi priročnosti, ker je Plug & Charge še boljši kot prislanjanje kartic (ali telefona oz. ure v vlogi kartice). In pa zaradi možnosti, ki jih daje aplikacija. V njej je namreč mogoče spremljati potek polnjenja (čas, moč, ceno, itd) in ga tudi na daljavo zaključiti (denimo še iz kavarne, preden se nato sprehodimo do avta), kar ob plačilu s kartico odpade. Če strnem – plačevanje z debetnimi in kreditnimi karticami bo za »neuke«, napredni uporabniki bodo še naprej posegali po drugih metodah in se vozili ceneje.

In še nekaj – zelo verjetno se tudi z neposrednim prislanjanjem kartic ne bomo znebili predavtorizacije, torej nam bo še vedno ponudnik ob vsakem polnjenju na začetku »pobral« nekaj deset evrov, razliko med tem in dejanskim zneskom pa bomo dobili vrnjeno ali takoj po koncu ali morda šele čez nekaj tednov, odvisno od bank in vseh vmesnih členov v verigi. Tveganje za ponudnike, če tega ne bi počeli, je preprosto preveliko. Vsaj do takrat, ko bodo polnilna mesta, podobno kot zdaj točilna za bencin ali dizel, ob samem prodajnem mestu, pod kamerami in z veliko frekventnostjo obiskovalcev. Dokler so dokaj na samem, je priložnost za »pobeg« brez plačila (s kartico, ki ima naložen en evro za avtorizacijo začetka polnjenja) prevelika.

Zahteva po plačevanju s plačilnimi karticami bo tudi povzročila stroške in sive lase ponudnikom, saj bodo zelo verjetno morali vsako polnilnico opremiti s terminalom POS, kar je po njihovih zatrjevanjih (za zdaj) še zelo drago, vsak tak terminal naj bi namreč stal nekaj tisoč evrov. Trgovci jih večinoma najemajo, toda te možnosti za polnilnice menda še ni. Obstaja način, da se kartico uporabi kot avtentikacijo in se plačilo potem izvede v zalednem sistemu, ki prevzame nalogo POS-a, to denimo uvaja Ljubljanski potniški promet (po prvotnih napovedih bi že moralo delovati, a so zadevo zamaknili na drugo polovico leta). Toda tak sistem naj bi bil bolj primeren za plačila manjših vrednosti, medtem ko polnjenje lahko denimo preseže znesek, ki zahteva vpis kode PIN, tudi ne vem, kako bi bilo v primeru »oddaljenega POS-a« s predavtorizacijo, izdajo računa in še čim. Zato se zdi, da je pravi POS malodane nujnost. Celotna panoga pa bo morala glede stroškov in omogočanja smiselnih poslovnih modelov postati nekoliko bolj transparentna, kar velja tudi za vračanje predavtoriziranih zneskov, saj je tam skoraj nemogoče izvedeti, kdo od vpletenih »zavira« to vračilo.  

Kaj pa plačevanje z gotovino? Tega skoraj zagotovo ne bo, čeprav bi ga nekateri radi videli in bi po svoje tudi imelo smisel. Tako z vidika nesledljivosti uporabnika kot tudi praktičnosti. V avtomat bi denimo potisnil 30 evrov in napolnil s toliko kilovatnimi urami, kot jih tak znesek »kupi«. (V bistvu bi bilo lahko enako pri plačilu s kartico in bi se tako izognili predavtorizaciji.) EU tega ni zapovedala in tudi še nisem slišal, da bi kateri od ponudnikov nameraval uvesti tovrstno rešitev.

The post Plačevanje polnjenja avtomobilov s plačilnimi karticami – Da, ampak … appeared first on Tehnozvezdje.

Ponudnik Elektro Ljubljana, ki upravlja polnilnice GNE, je bil v zadnjem času dražji od svojega glavnega konkurenta. Zdaj pa bo vsaj s cenami energije postal celo nekoliko cenejši, a bo še naprej zaračunaval med uporabniki nepriljubljeno »pristojbino« pri vsaki »seji«, ki je doslej znašala pol evra ali en evro (na hitrih polnilnicah z enosmernim tokom), s čimer tudi po pocenitvi še vedno daje Petrolu 12,5 oz. 25 kWh »prednosti«, preden se zares pozna nižja cena. Slednja bo na polnilnicah z izmeničnim tokom (AC), ki praviloma ponujajo do 22 kW moči in jih je velika večina od več kot petstotih v mreži, 35 centov na kWh namesto dozdajšnjih 39 centov. Na hitrih polnilnicah z enosmernim tokom (DC), take denimo najdete na parkiriščih P&R, bo cena po novem 45 centov namesto prejšnjih 50 centov.

Za Petrol je medtem podražitev polnjenja, ki je začela veljati s 26. junijem, že druga letos. Marca je ceno za kilovatno uro na polnilnicah z izmeničnim tokom dvignil z 29 na 35 centov, zdaj pa na 39 centov (in bi jo izenačil z GNE, če tam ne bi bilo pocenitve). 50-kilovatno polnjenje z enosmernim tokom je najprej stalo 42 centov, nato 44 centov in po novem pol evra. Podobna slika je tudi na ultra hitrih polnilnicah (nad 50 kW), kjer je šlo s 66 na 69 in zdaj na 73 centov. S tem se približuje cenam ponudnika Ionity, ki v Sloveniji že nekaj časa zaračunava 79 centov na kWh. Podjetje kot razlog navaja »aktualne razmere na trgu,« vendar te vsaj pri cenah električne energije ne bi nujno zahtevale podražitve, saj se je v primerjavi z lanskimi ekscesnimi cenami bistveno pocenila.

• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Glede baterij s trdnim elektrolitom si je treba naliti čistega vina!
• 
  Logitech širi cenovno dostopnejšo serijo G3 z novo miško in tipkovnico
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Svetoskrunjenje ali balzam za ušesa?
• 
  Začetek projekta ShieldHealthAdria: Telekom Slovenije vodi evropski projekt za večjo kibernetsko varnost in odpornost zdravstva

The post Petrol vnovič podražil, na polnilnicah Gremo na elektriko pocenitev appeared first on Tehnozvezdje.

Namero o postavitvi tega parka sta omenjeni družbi podpisali že pred skoraj šestimi leti, dokončni dogovor pa lani. »Skupaj s partnerji želimo povečati dostop do javnega prevoza in spodbujati nove oblike mobilnosti, predvsem tiste, ki so kar najbolj prijazne do okolja,« je ob tem povedal direktorica za področje potniškega prometa v SŽ Darja Kocjan. Po mnenju Jožeta Bajuka, člana uprave Petrola, odgovornega za področja energija, rešitve, logistika in operativno poslovanje, ta projekt kaže, da polnjenje vozil počasi postaja resnejša dejavnost in da ponudniki z izgradnjo infrastrukture sledijo potrebam lastnikov vozil. Petrol ta čas upravlja več kot 750 polnilnic v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in Črni gori, do l. 2025 jih želijo imeti v mreži več kot 1500.

Polnilni park je razdeljen na dva dela. Še pred vstopom na parkirišče sta na desni hitri polnilnici, vsaka s po dvema mestoma, torej skupno štirimi za polnjenje z enosmernim tokom (DC) in priključkom CCS (štirje) ali CHAdeMO (dva). Vsaka polnilnica ima moč 86 kW, ki se v primeru sočasnega polnjenja dveh vozil razdeli mednju. Tu torej ni plačljivega parkiranja, vendar avti verjetno tudi ne bodo stali dolgo. Na samem (plačljivem) parkirišču je potem pet polnilnic z izmeničnim tokom (AC) in močjo 22 kW, znova vsaka z dvema »vhodoma«. Kot pri vseh tovrstnih v mestih in drugod je treba imeti svoj kabel. Za temi desetimi mesti je že pripravljenih in zeleno označenih še ducat mest, vendar šestih polnilnic zanje še ni, čeprav je menda že vse pripravljeno za njihovo namestitev, zato dotlej lahko tam parkira kdorkoli.

Na hitrih polnilnicah je cena kilovatne ure 44 centov, na »počasnih« (22 kW) pa 35 centov. Pri slednjih vsaj za zdaj velja enaka omejitev kot pri ostalih tovrstnih po mestu, namreč na tri ure polnjenja, potem uporabniki plačujejo pribitke. V Petrolu tako odločitev utemeljujejo s poenotenjem z drugimi polnilnicami, a odgovarjajo, da se zavedajo specifike lokacije in da razmišljajo o morebitni prilagoditvi. Še posebej, če v Slovenskih železnicah, kot je dejala Kocjanova, res računajo na potnike, ki bi tu pustili avto in se kam (dlje) odpeljali z vlakom, je zgolj triurno parkiranje (s polnjenjem) nerealistično. Zelo verjetno bi sicer morala biti za tiste, ki bi avto pustili dlje časa, morda nekaj dni, na voljo še drugačna rešitev. Morda kar klasične vtičnice »šuko«, pri čemer bi bila lahko pretočena električna energija vključena v ceno parkiranja. Kot je Bajuk poudaril že v našem intervjuju (1. del, 2. del), je pri polnjenju električnega avta poglavitna postavka čas, ne toliko sama količina energije.

Polnjenje je mogoče z aplikacijo OneCharge ali Petrolovo kartico. Slednje naj bi ponudnik prihodnje leto prenovil in predvsem olajšal dostop do njih, hkrati po Bajukovih besedah intenzivno delajo na dogovarjanju za gostovanje z drugimi ponudniki, pri čemer je treba premagati določene tehnične in druge ovire, da bo v dveh do štirih letih vseeno, s katero kartico ali aplikacijo bo uporabnik prišel na polnilnico.

• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Glede baterij s trdnim elektrolitom si je treba naliti čistega vina!
• 
  Logitech širi cenovno dostopnejšo serijo G3 z novo miško in tipkovnico
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Svetoskrunjenje ali balzam za ušesa?
• 
  Začetek projekta ShieldHealthAdria: Telekom Slovenije vodi evropski projekt za večjo kibernetsko varnost in odpornost zdravstva

The post Polnilni park ob železniški postaji Ljubljana je lahko začetek, ne smejo pa se ponudniki prehitro zadovoljiti appeared first on Tehnozvezdje.

Naši sogovorniki so bili: Jože Bajuk, član uprave, odgovoren za področje Energija, rešitve, logistika in operativno poslovanje ter Luka Strnad Peterca in Matic Markovič iz službe Mobilnost.

Kdaj bodo polnilnice tam, ker kje prodajno mesto na bencinskem servisu? Zraven ročk za bencin in pod streho.

Luka Strnad Peterca: Ko smo začeli s postavljanjem e-polnilnic na naših bencinskih servisih, smo naredili anketo in so uporabniki prosili, naj jih ne dajemo blizu točilnih mest. Zagotovo bi se namreč dogajalo, da bi ostali uporabniki zasedali polnilna mesta, ker bi »samo za minutko« skočili v prodajalno. Obenem se točilni agregati nahajajo v eksplozijski coni, ki se jih moramo izogibati, saj naj po požarnih študijah polnilnice ne bi stale tam. Ko bomo rekonstruirali Barje, bomo infrastrukturo predpripravili tako, da bodo možnosti e-polnilnic tudi pri točilnih agregatih.

Glede strehe. Ker so zdaj polnilna mesta drugje, v bistvu na samem, marsikdo pogreša nadstrešnice nad njimi. Malo smo se jih že dotaknili v prvem delu intervjuja, pa vseeno, kje so ovire, razen v pridobivanju gradbenih dovoljenj?

Strnad Peterca: Klasičnih nadstrešnic za osebna vozila ne moremo namestiti. Kaj, če pride vozilo s kolesi ali kombi.  Poleg tega ultra hitre polnilnice tehtajo pol tone. Edini način za njeno dvigovanje pri morebitnem popravilu je s tovornjakom z dvigalom, zato je treba nadstrešnico odmakniti. Potem mora biti nadstrešnica tudi dovolj močna, da zdrži morebiten sneg. Kar pomeni dvometrski temelj, kjer pa se pojavi vprašanje, če je za polnilnico dovolj prostora. Vsi ti detajli vplivajo, četudi pustimo ob strani gradbeno dovoljenje in dodaten investicijski strošek.

V Evropi je za hitro polnjenje z enosmernim tokom prevladal priključek CCS. Toda na cestah bodo še nekaj časa  vtomobili s priključkom CHAdeMO. Kako dolgo ga bodo še ponujale polnilnice.

Strnad Peterca: Na obstoječih, dokler bodo aktivne, zagotovo ostaja. Tudi na novih morda bo, vendar v zelo omejenem obsegu. To so vse stvari, ki otežijo proces vzdrževanja, povečajo možnost napake na polnilnici, podražijo enoto in zakasnijo standardizacijo pri proizvajalcih.

Pogosto se pojavlja pomislek, da bo polnjenje samo še dražje. Vendar bi glede na vaša pojasnila, da je za vas v bistvu drago zdaj, ko veliko vlagate v infrastrukturo, morda lahko pričakovali, da bodo cene padle, ko se bodo polnilna mesta nekoliko amortizirala. Seveda ob predpostavki, da se ne bo sama elektrika znova bistveno podražila. Ali se motim?

Matic Markovič: Cena električne energije se je prej 10 do 15 let gibala zelo konstantno, odstopanja so bila od 10 do 15 odstotkov, potem pa smo šli v roku enega leta od 60 evrov na MWh na tudi do nekaj sto evrov. Večina ljudi, ki komentira cene, ne upošteva, da bi bila električna energija za gospodinjstva že danes precej dražja, če ne bi veljale subvencije. Za nas jih ni, kupujemo po cenah na trgu. Cena polnjenja se bo spustila tudi na račun cenejše električne energije, vendar šele čez čas, če ne bo vmes kakšnih novih pretresov.

Lahko pričakujemo, da se bodo cene na polnilnicah spreminjale glede na termin, zasedenost in podobno?

Strnad Peterca: Cilj EU je stimulirati uporabnike, da polnijo takrat, ko so viški. Ko so primanjkljaji, je drago. Kako hitro se bodo vsi sistemi, zakonodaja in distribucija prilagodili temu, je težko napovedovati. Nekoč to bo. Za blaženje omrežja so električna vozila super, v bistvu so mobilni hranilniki. Vendar bo tudi glede tega še trajalo. Vozila morajo biti ustrezno prilagojena, prav tako polnilnice, zakonodaja, ponudniki in merilna mesta morajo omogočajo tak sistem.

Zagotovo bo trajalo, ker niti vozil s podporo za »Vehicle-to-Grid še ni v prodaji,« kar bi bil šele prvi korak, ki bi spodbudil vse ostalo.

Prav v tem je bila prednost priključka CHAdeMO, ki pa se, česar smo se že dotaknili, poslavlja.

Še ena posebnost pri polnjenju na javnih polnilnicah, tudi vaših, ki uporabnikom v primerjavi s točenjem bencina ni všeč, je način plačevanja. Še vedno je treba imeti namenske kartice ali aplikacije in večinoma vsakič sproti dovoliti predavtorizacijo določenega zneska. Bi to dalo na kakršen koli način poenostaviti?

Markovič: Menimo, da bodo tudi ponudniki, ki v tem trenutku še nimajo vzpostavljene transakcije brez potrditve, to kmalu vzpostavili. S tovrstno potrditvijo si namreč vnaprej zagotovimo celotno plačilo. Uporabnik bi v nasprotnem primeru lahko naredil avtorizacijo s kartico, na kateri ima zgolj evro, mi pa po zaključku polnjenja ne bi dobili plačanega polnjenja. Na prodajnem mestu je nadzor polnjenja enostavnejši, saj imamo tam video nadzor, na lokacijah v mestu pa nimamo vpogleda, kdo je bil na polnilnici. Glavni problem predavtorizacije in višine le-te tiči v procesih povezanimi z bankami, saj povračilo denarja traja dlje, kot uporabniki pričakujejo. Na tem področju imamo nekaj razvojnih projektov, ki bodo naslavljali tudi to problematiko, saj bomo lahko uporabili transakcijo, ki jo sproži trgovec. V tem primeru bomo najverjetneje lahko v celoti opustili predavtorizacije.

Razmišljate o kakšni predplačniški kartici ali o tem, da bi svojo kartico za polnilnice povezali s plačilno, kot je povezana aplikacija?

Markovič: Na področju kartic smo pred velikimi spremembami. Zavedamo se vseh težav, ki jih imajo uporabniki pri tem, nove kartice jih bodo prihodnje leto v dobršni meri odpravile. Slednje so zamišljene kot nadomestek teh, ki jih poznamo danes, ampak na povsem drugačen način, v podrobnosti še ne bi šel. Obstoječe delujejo kot kreditne kartice, zato je treba posredovati svojo kreditno sposobnost, vemo pa, da je to za marsikoga zoprno.

Nedvomno. Zakaj bi vsakdo potreboval kartico na tak način, sploh če želi samo občasno napolniti avto?

Markovič: Točno to, se strinjamo, zato delamo na novem sistemu. Potreben je bil konkreten razmislek in precej dela z zalednimi sistemi.

Strnad Peterca: Res je, da tudi novi zakon o infrastrukturi za alternativna goriva predvideva plačevanje na samih polnilnicah s plačilnimi karticami. Pri tem znova naletimo na tehnološke omejitve posameznih polnilnic, predvsem starejših, in tudi zalednih sistemov ter povezovanja z drugimi ponudniki. Toda te ovire bo treba rešiti.

Jože Bajuk: Ideja, da bo vsak imel svoje omrežje, se počasi zamenjuje s filozofijo roaminga. Nekdo, kot je Petrol, bo ponujal polnjenje, kdo je izvirni ponudnik v ozadju, pa je za uporabnika precej irelevantno. Podobno kot je sedaj pri mobilnih telefonih.

Vedno znova se pojavljajo določena poročila o težavah na polnilnicah, tudi sami smo jih v zadnjem času nekaj doživeli, od tega, da ni prepoznavala kartice do napake pri polnjenju, ki bi jo lahko odpravili šele naslednje jutro.

Bajuk: Zavedamo se, da je z rastjo števila vozil odgovornost ponujanja storitev vse večja. Naša storitev je danes bistveno boljša kot pred petimi leti, o tem smo prepričani, in bo izjemno dobra čez dvajset let. Tudi z drugimi orodji.

Markovič: Trenutno poskušamo čim več težav reševati s klicnim centrom, ki deluje non-stop, zagotovo pa s tem še nismo tam, kjer si želimo biti. Vse skupaj je tudi del Petrolovega vzdrževalnega sistema, da nekdo čim prej pride popravit napako, enako kot na bencinski črpalki. Določene težave senzorika v polnilnicah sporoči v sistem, kjer se naredi zabeležka o napaki in sproži vzdrževalni proces. Toda določene napake se izmuznejo, zato zdaj poskušamo vsaj tam, kjer je zraven prodajno mesto, zagotoviti redno pregledovanje delovanja polnilnic. Ugotovili smo tudi, da je še precej neukih uporabnikov in da nihče ne bere navodil. Dokler ni že nekaj narobe. Takrat pa najprej pokličejo. Tudi pri navodilih nameravamo letos narediti korak naprej, tako v aplikaciji kot na polnilnicah. Približno 40 odstotkov polnilnic, s katerimi upravljamo, ni naših lastniških. Denimo SODO na avtocestnih počivališčih, kakšne občinske, od podjetij. Pri teh je vzdrževalni proces nekoliko drugačen, odvisen je od želja lastnika. Lahko se zgodi takoj, lahko pa šele po odobritvi.

Strnad Peterca: Treba se je zavedati, da imamo na stotine polnjenj na dan. Če sistem res ne bi deloval, bi se to zelo hitro videlo. Zagotovo pa so določene napake za uporabnike res boleče in se maksimalno trudimo, da bi njihovo število čim bolj zmanjšali.

The post Intervju s predstavniki Petrola o e-mobilnosti (2): Polnjenje se bo sčasoma verjetno pocenilo appeared first on Tehnozvezdje.