Pred plačevanjem in samo aktivacijo polnjenja električnega avtomobila še vedno marsikdo trepeta, češ da ravno takrat, ko bo v največji zagati z odstotki v bateriji, ne bo imel pri roki prave kartice ali na telefonu ustrezne aplikacije. Tovrstni strahovi so lahko znotraj votli in jih zunaj nič ni, vseeno pa ne povsem neupravičeni, še posebej pri voznikih, ki so dosti v tujini. Zato morda ni odveč razmišljati o tem, kaj v tej smeri nudi proizvajalec izbranega avtomobila oz. se za nakup odločati na podlagi tega. Testiral sem polnjenje s kartico BMW Charging in tudi način »priključi in polni« (»Plug and Charge«) z novim i5 M60 (test tega avta v pisni obliki sledi, lahko pa si ga že ogledate v tokratnem videu, v katerem povem tudi izkušnjo glede polnjenja in načrtovanja poti z vgrajeno navigacijo).
Vemo, da so najbolj brezskrbni za daljša potovanja lastniki Tesel, ki brez kakršne koli avtentikacije in potrjevanja plačila polnijo na ultra hitrih polnilnicah istega ponudnika, t. i. Superchargerjih. Vendar so tedaj, kadar zavijejo na polnilno mesto kakšnega drugega ponudnika in priklopijo avto kje v mestu in drugje za polnjenje z izmeničnim tokom, na istem kot vsi ostali, takrat ni neposredne in samodejne komunikacije med polnilnico in avtomobilom. Kartice za polnjenje pri drugih ponudnikih pa ameriški proizvajalec ne nudi.
Mnogokrat lahko preberemo in slišimo mnenje, da bi morala vsa polnilna mesta omogočati plačilo s kartico, ki jo imamo vsi v žepu, bodisi plastično ali digitalizirano na telefonu (ali oboje), mogoče tudi na zapestju. O tem sem tudi že pisal. V praksi še vedno ni zelo veliko polnilnic s terminali POS, čeprav sem jih nekaj v tujini že srečal, se pa povečuje razširjenost drugih ad-hoc načinov, kot so skeniranje kode QR, ki nato uporabnika preusmeri na spletno stran, kjer izvede plačilo za tisto sejo. Tudi PayPal in Google Pay sta dokaj pogosta načina in še kakšen se kje pojavi.
Omenjal sem že, da so lahko drugi načini v določenih pogledih boljši. Aktivacija z aplikacijo na telefonu da možnost spremljanja poteka polnjenja in tudi ustavitve na daljavo, namenska polnilna kartica pa je tudi zelo priročna, saj je lahko vedno v avtu, za vsakega od morebitnih uporabnikov, in z njo je morda na določenih polnilnicah cena nižja, če imata podjetji med seboj kakšen dober dogovor. Taka je kartica BMW Charging, ki ji dejansko nisem našel polnilnega mesta, kjer ne bi delovala.
Toda začnimo s tistim delom, ki neposredno konkurira Teslini izkušnji. »Kartica« ali če rečemo drugače, uporabniški račun zanjo je vpisan tudi v infozabavni sistem avtomobila, in na vsaki hitri polnilnici, ki to omogoča, se tako lahko neposredno »predstavi« in celoten postopek avtentikacije ter plačila se izvede brez posredovanja voznika. Na ta način sem polnil pri ponudniku Ionity, najsi bo na počivališčih Radovljica ali v tujini (konkretno v Nemčiji). Zadeva res deluje enako kot pri že omenjenem, najbolj poznanem tovrstnem primeru. Zgolj vtaknil sem ročko v avtomobilov priključek in steklo je dogovarjanje med njim in polnilnico. Ta je sprejela plačilo in začela polniti. Zgolj enkrat se na polnilnem mestu omenjenega ponudnika polnjenje ni začelo, razlog pa je bil malce nenavaden in sem bil v bistvu sam kriv zanj. V navigaciji sem namreč imel nastavljen končni cilj, ki je bil vsega 800 m oddaljen od dotične hitre polnilnice, kjer sem hotel še pred obiskom tistega cilja malo napolniti avto (in si hkrati tudi ogledati samo lokacijo, saj je precej impresivna, o čemer več v prihodnjem videu), vendar je navigacija presodila, da imam z več kot dvajsetimi odstotki v bateriji dovolj zaloge do cilja, in mi ni treba polniti (ter izgubljati časa). Ko sem prislonil kartico, se je seveda polnjenje takoj začelo. Po svoje je bil avto povsem pameten (če že tolikokrat govorimo o umetni inteligenci, pa tudi o tem, da pri avtomobilih pogrešamo kakšno »predvidevanje« in »razmišljanje vnaprej«), pogrešal sem zgolj, da bi se na osrednjem zaslonu skupaj s tistim obvestilom prikazala še tipka »Kljub temu začni polnjenje.« Človek ima lahko določene razloge, zakaj bi kljub temu, da je že skoraj na cilju, dopolnil baterijo. Morda je to edina smiselna možnost (še posebej dotlej, dokler je baterija še ustrezno ogreta, da lahko sprejme najvišje moči).
Razlog, da je opisano mogoče zgolj na ultra hitrih polnilnicah je v tistih dodatnih dveh »nožicah«, ki priključek tipa 2 (Type 2) spremeni v polnega CCS, kakršen je prevladal v Evropi. Preko njiju med drugim poteka dodatna komunikacija med avtomobilom in polnilnico, ki je pri Type 2 ni. Seveda sem srečal tudi ultra hitre polnilnice, kjer sem kljub temu moral prisloniti kartico (denimo Fastned, Smatrics EnBW), saj niso podpirale načina priklopi in polni. In seveda slednjega podpirajo tudi nekateri drugi proizvajalci avtomobilov, vendar sem ga zgolj z BMW-jem doslej lahko preizkusil, saj drugod ni bilo v (testnem) avtu vpisanega ustreznega računa (in tudi njemu pripadajoče kartice, ki jih prav tako nudijo, nisem imel na voljo za polnjenje).
Kot rečeno sem tam, kjer ni deloval Plug & Charge, uporabljal kartico BMW Charging, povsod uspešno. Tudi na klasičnih polnilnicah z izmeničnim tokom (AC), tako v Sloveniji (Petrol, Gremo na elektriko, Moon) kot v tujini. V Nemčiji sem se denimo ustavil ob trgovini v vrtnim orodjem V-Markt, kjer sem se priklopil tako na »počasno« kot tudi na ultra hitro polnilnico. Obe sta priporočali uporabo kartice ali aplikacije Virta, zato sem bil nekoliko skeptičen, če bo šlo brez, a ni bilo nikakršnih težav. BMW-jevo sta sprejeli brez oklevanja. Tudi na največjem evropskem polnilnem parkirišču (nudi 259 polnilnih mest, tudi o tem več kmalu v videu), pri katerem za ponudnika Albwerk prej nisem še nikoli slišal, in ki so ga odprli novembra lani, je zadeva delovala. Lokacija pa je bila že v navigaciji v avtomobilu, kar je znak dobre ažurnosti pri bavarski znamki glede tega. Pod črto – kljub temu, da sem na svojih poteh v času druženja z i5 M60 obiskal bistveno več polnilnic različnih ponudnikov v skupno treh državah kot med večino tovrstnih testov, nisem naletel na tako, ki ne bi bila v »omrežju«. Ne dvomim, da bi se v daljšem obdobju zgodilo tudi to, vendar je pokritost tudi sodeč po zemljevidu dovolj dobra za praktično vsakogar.
Natančnih cen, koliko so stala posamezna polnjenja, nimam. Iz podatkov na omenjenem zemljevidu ter tega, kakšne so cene ob plačevanju naročnine, pa lahko sklepam, da bi kot uporabnik kartice BMW Charging plačeval podobno, kot ponudniki zaračuvajo tudi sicer, v nekaterih primerih pa celo manj. Kartica, ki so je deležni kupci novih BMW-jev (in je zanje naročnina eno leto zastonj), sicer ponuja dve možnosti. Naročnino za pet evrov na mesec (tarifa Active), ki prinaša fiksne cene za polnjenje na izmeničnem in enosmernem toku – te se razlikujejo po državah in tudi glede na dnevno ter nočno tarifo –, ter tarifo Flex brez naročnine, pri kateri so cene odvisne od vsakega ponudnika posebej. Kolikor sem raziskoval zemljevid, bi rekel, da so cene tipično nekoliko nižje na kilovatno uro kot če bi plačeval s kartico ali aplikacijo ponudnika, začetna »pristojbina« pa je lahko nekoliko dražja (in predvsem se jo plača vedno). Ali se splača naročnina, pa ne morem dati enoznačnega odgovora. To bo moral ugotoviti in preračunati vsak zase, upoštevajo svoje navade in želje. Verjetno pa se prej »izide« tistim, ki so več na poti, in tem bo kartica BMW Charging tudi prišla najbolj prav.
Brez komentarjev