Društvo e-mobilnost Slovenija (DEMS) in Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) sta družno izvedla ocenjevanje polnilnic za električna vozila in ugotovitve niso presenetljive. Na kratko bi lahko rekli, da je stanje polnilne infrastrukture v Sloveniji precej daleč od blestečega. To priložnost bom izkoristil še za nekaj svojih opažanj.
Rezultate in ugotovitve ocenjevanja lahko najdete na portalu Potrošnikov Zoom ter na spletni strani DEMS. Zajeli so 48 naključno izbranih polnilnic na vseh koncih države in nobena od njih ni dobila ocene zelo dobro. Preberite si na obeh povezavah, v tem prispevku pa se bom osredotočil na lastna opažanja.
Večjih težav nisem imel
Resda pogosto poudarjam, da naš avto pretežno polnim doma, tudi testne seveda priklopim, pa vendar sem po pregledu aplikacij in seštevanju vsega presenečeno ugotovil, da sem letos opravil najmanj 50 polnjenj na javni infrastrukturi (in še kakih deset v tujini). Torej skupno toliko kot ocenjevalci pri omenjenem projektu ali povprečno eno polnjenje na teden. Na testih je bilo dovolj električnih avtomobilov – pričakujem, da jih bo v letu 2024 še več – in tudi s svojim sem tolikokrat v mestu, da se nabere. Večina jih je bila pri treh ponudnikih, to so Petrol (vključno s postajami SODO, s katerimi upravlja največji naftni trgovec v državi), Elektro Ljubljana (Gremo na elektriko) in Ionity, poleg teh pa sem avte priklapljal še na polnilnicah Elevat (Implera), Tesla, NGEN in še kakšni, ki niti ni del katere od mrež.
Za razliko od kolegov iz DEMS in ZPS ter tudi Marjana, ki je imel kar nekaj težav na Petrolovih polnilnicah po Ljubljani, se mi niti enkrat ni zgodilo, da ne bi mogel polniti. Začuda sem vedno dobil delujoč priključek, četudi je bil mogoče kateri v okvari, in tudi vsaj en način plačila oz. zagona polnjenja so sprejele. Pri nekaterih sem šele sčasoma ugotovil vse pravilne postopke, a več o tem spodaj. Napolnil sem torej lahko vedno, na srečo pa mi nikoli ni šlo toliko na tesno, da ne bi prišel kam drugam, če res ne bi mogel polniti na prvotno izbrani. Še največja prepreka so bili uporabniki vozil z motorji na notranje zgorevanje, ki so »kampirali« na mestih za polnjenje. Nekateri so tam parkirali oz., kot se temu reče, »samo za minutko skočili v eno od bližnjih zgradb.« Drugi so dostavljali kakšno robo, tretji čakali tam (v vozilu) in sem jih lahko preprosil za umik, enako četrte, ki so bili na kavi v lokalu zraven polnilnice. Kultura glede tega je še vedno dokaj nizka in tudi razumevanje za mojo prošnjo, da bi mi morda sprostili mesto, ki jim ne pripada, je bilo bolj na nivoju, »No, če že moramo.« Pospremljeno s komentarjem, »Kaj, a je prazen?«
Polnilnice z izmeničnim tokom so dajale pričakovane moči med desetimi in enajstimi kilovati, medtem ko je Marjan – očitno ima več smole, saj opravil bistveno manj polnjenj – večkrat naletel na take, ki niso šle čez štiri ali pet kilovatov. Na hitrih z enosmernim tokom so bile moči zelo različne, a tudi tam nisem imel niti ene epizode, pri kateri bi lahko nenavadno nizke moči pripisal čudnemu delovanju polnilnice. Opise takih prigod je mogoče kje zaslediti. Tako sem bil večinoma odvisen zgolj od avtomobilov in vremenskih razmer (v mrazu gre počasneje, to je dejstvo), polnilnice so v pretežni meri opravljale svoje.
Vsekakor se lahko kje pritožujem nad postavitvijo in dostopom do določenih postaj, pa tudi na odsotnostjo strehe. Pri čemer sem se z dežjem večinoma spoprijemal na mestnih, pri katerih je nadstreške težje pričakovati. Na (ultra)hitrih avtocestnih, kjer bi se streha absolutno spodobila, me ni premočilo, sem se pa enkrat temu ravno izognil, ker se je konkretna ploha začela ravno nekaj sekund zatem, ko sem bil po priklopu vtiča nazaj v avtu (in prenehala dovolj hitro, da ob odklapljanju ni bilo več krize). Ker so polnilnice postavljene zelo različno, ker imajo tudi avti priključke na različnih mestih, ker morda kabel v prtljažniku ali na sami polnilni postaji ni dovolj dolg (to je glavna težava) in ker se je morda nekdo na polnilnico parkiral neuvidevno do drugega uporabnika, je treba v določenih primerih malo »telovaditi«, obrniti avto v nasprotno smer, ga dvakrat popraviti, približati in podobno. Temu se najbrž ne bo mogoče nikoli popolnoma izogniti.
Nujnost plačevanja z bančnimi karticami?
Vsi trije ključni ponudniki bi lahko izboljšali izkušnjo pri vzpostavljanju in plačevanju polnjenja z njihovimi aplikacijami. Tako Petrol kot Ionity vedno znova zahtevata potrditev »predavtorizacije« (rezervacije določenega zneska) v mobilni denarnici, pri drugem ta znesek znaša en (1!) evro, zaradi česar je to potrjevanje ob vsakem polnjenju še toliko bolj nesmiselno. Petrol si rezervira 20 ali 50 evrov (slednje na hitri polnilnici), a se takoj po koncu polnjenja izvede poračun. Razumem, da se želijo zavarovati pred morebitnimi goljufijami, a vendar sem prepričan, da bi oboji lahko izkoristili t. i. ponavljajoče se plačilo ali pa dali uporabniku možnost, da vklopi samodejno potrjevanje te avtorizacije. Kar stori aplikacije Gremo na elektriko in to celo brez kakšnih vprašanj, vsakič meni nič tebi nič vzame deset evrov, nato pa traja najmanj dva tedna, da ta denar najde pot nazaj na bančni račun uporabnika. Pri tem ponudniku me moti, da sploh jemlje »garancijo« plačila, saj na uporabniški račun (»na kartico«) nalagam dobroimetje, torej sistem lahko preveri, ali so sredstva za poravnavo računa na voljo.
Na četrtem večjem ponudniku – Moon oz. Porsche Slovenija – se doslej nikoli nisem ukvarjal z njihovo aplikacijo, temveč uporabljam Gremo na elektriko. Ali pa kartico Moon, če je v testnem avtu. Polnilnice Elevat imajo dokaj bizaren način plačevanja, pri katerem pokličeš na številko, zapisano na postaji, in se polnjenje začne, nakar po koncu dobiš sporočilo s plačilnim nalogom in tega je treba poravnati pred naslednjim polnjenjem. Mogoče je na »računu« imeti tudi dobroimetje, kar je zelo koristno, če nameravaš v istem dnevu obiskati več tovrstnih mest, saj med enim in drugim ne boš plačal, še posebej ne čez vikend. Obstaja tudi aplikacija (Mastercharge?) za te polnilnice, ki pa je pod vsako kritiko in tudi ob ustvarjenem uporabniškem računu zanjo je postopek s »klicem« enak. Tudi večina teh polnilnic je starih in ne najbolje vzdrževanih, zato bi celotna mreža potrebovala konkretno osvežitev. Kot bi jo mreža hitrih polnilnic SODO, saj je najmanj ena (na počivališču Voklo v smeri proti Gorenjski) že več kot eno leto nedelujoča, nekatere imajo menda občasne izpade (na kar nisem naletel), vse po vrsti pa so moči 50 kW, kar je za zdaj že komajda uporabno na avtocesti.
Marsikdo bo na tem mestu ponovil staro mantro, da bi moralo biti na voljo plačevanje z bančnimi karticami, najsi bo debetnimi ali kreditnimi. S tem se lahko strinjam, četudi se mi, z izjemo stalnega potrjevanja predavtorizacije, vzpostavljanje seje z aplikacijo ne zdi prevelika ovira. Vsaj za domače uporabnike, ki vemo, katere tri aplikacije potrebujemo v vsakdanjem življenju. Drugače je seveda za tujce. Aplikacija je tudi koristna za spremljanje poteka polnjenja in morebitno ustavitev na daljavo. V tujini obstajajo polnilnice, ki omogočajo ad hoc prijavo na spletni strani, kjer uporabnik vnese podatke o plačilni kartici ali drugem načinu (npr. Paypal), in potem lahko prek spletnega vmesnika tudi spremlja sejo. Še bolje bi bilo, če bi taka spletna stran nudila neposredno povezavo do mobilne banke oz. denarnice. Možnost plačevanja s plačičnimi karticami je sicer po zakonu obvezna za vse nove polnilnice z močjo nad 50 kW od letošnjega prvega septembra naprej, a take še nisem srečal.
Za vzpostavitev polnjenja moje izkušnje kažejo, da je najbolj zanesljiv postopek tak, pri katerem najprej priključiš in potem »poklikaš«. Sploh če na Ionityju plačuješ s kartico, npr. Gremo na elektriko ali Moon (kar je sicer najdražja možnost), to storiš šele, ko je avto priklopljen in na zaslonu pritisneš Start, nakar približaš kartico čitalniku in se zadeva začne vzpostavljati. Na mestnih polnilnih postajah sicer pogosto najprej vklopim kabel vanjo, potem opravim vse v aplikacijah (ali približam kartico) in potem vtaknem kabel še v avto. Prav tako deluje brez težav.
Na žalost vsi ponudniki, brez izjeme, zelo slabo ali celo narobe povedo – na sami polnilnici ali v aplikaciji -, kako se je treba zadeve lotiti. Ta navodila bi morala biti bolj natančna in jasna.
Kako jih iskati?
Mogoče žalostno, a v bistvu so v najmanjšo pomoč pri iskanju polnilnic navigacijski sistemi v avtomobilih. Niti približno nimajo vpisanih vseh, navigacije jih ne najdejo po ključnih besedah (npr. Petrol Celovška ali kaj podobnega), iz seznama najdenih ali prikaza točk na zemljevidu je skoraj nemogoče izluščiti, katera je katera, in tako naprej. Niti stric Gugl tu ni v zelo veliko pomoč. Prav tako, kot so ugotovili v ocenjevanju, table in označbe, torej prometna infrastruktura, aplikacije posameznih ponudnikov pa poznajo svoje polnilnice in pa morda še tiste, za katere ima dotični ponudnik sklenjeno pogodbo o gostovanju in je torej mogoče z njegovo kartico oz. aplikacijo polniti tudi tam. Ne ravno zanemarljiva pomanjkljivost je odsotnost enega »uradnega« portala ali aplikacije z vpisanimi vsemi polnilnimi mesti in njihovimi karakteristikami (kakšne so, kako se polni oz. s čim se plača, itd). Aplikacija PlugShare je kar dober približek temu, a ne pozna čisto vseh polnilnic in je tuja. Sicer v slovenščini in zelo koristna, rekel bi kar nepogrešljiva, vseeno pa bi lahko kdo na državnem nivoju opravil popis celotne polnilne infrastrukture in potem to vzdrževal in ažuriral tudi vnaprej.
O tem, kaj vse manjka glede samo infrastrukture, torej kakšne polnilnice in kje, pa kdaj drugič. Tokrat sem se osredotočil na tisto, kar je že na voljo in kar uporabljam.
Brez komentarjev