Proizvajalci naprav imajo na eni strani na voljo metode, kako programirati življenjsko dobo naprav, na drugi pa tudi dolgo zgodovino kartelnega dogovarjanja. Dva dneva pred božičem leta 1924 so v razkošnem hotelu v Ženevi predstavniki podjetij Osram, Philips in General Electric ustanovili skrivni kartel, imenovan Phoebus. Njegov namen je bil na prvi pogled dokaj neškodljiv, saj naj bi šlo za pospeševanje prodaje žarnic, v resnici pa ni bil nič kaj plemenit za potrošnike. Čeprav je bilo že takrat tehnično mogoče izdelati žarnico s povprečnim časom delovanja 2500 ur, so se dogovorili, da bodo izdelovali in prodajali izključno žarnice s povprečjem 1000 ur. Tako bodo potrošniki prisiljeni bolj redno kupovati nove žarnice, oni pa bodo več zaslužili. Proizvajalec, ki bi dogovor kršil, bi moral plačati kazen drugim članom kartela. S tem so uvedli popoln nadzor trga žarnic. Skoraj dvajset let je dogovor veljal, nato so se uprli nekateri drugi proizvajalci in tudi državni usmerjevalci trga, zgodilo se je tudi nekaj tožb in kartel je uradno izginil leta 1939. Čeprav je šlo za dogovor, ki na sodobnih trgih ne bi smel obstajati, saj gre za kaznivo dejanje, ker zmanjšuje tržno konkurenčnost, so tudi pozneje nastajali podobni karteli proizvajalcev žarnic, a pod drugimi imeni. 

Načrtovana zastarelost

Glavno vodilo industrije, kar je zelo jasno vidno na področju zabavne elektronike, je rast. Ta je v sodobnem svetu dosegljiva predvsem s skrajševanjem časa med dvema nakupoma, kar je mogoče na dva načina. Prvi je s funkcionalno zastarelostjo, ki pomeni, da ima nova naprava toliko boljše funkcije in zmogljivosti, da stara postane neprivlačna. Drugi je tako imenovana načrtovana zastarelost, ki na kratko pomeni, da industrija vse pogosteje izdeluje naprave, ki imajo načrtovan krajši povprečni čas delovanja. Izdelati trajno napravo se namreč ne izplača. Načrtovana zastarelost je proces, ko izdelek postane zastarel ali preneha delovati (ne opravlja funkcij) po točno določenem času, ki ga je določil izdelovalec. Seveda je to v njegovo korist, saj tako prisili kupca, da kupi nov izdelek prej, kot bi si to sam želel. Namen proizvajalca je tudi skriti dejanski strošek uporabe in mu zaračunati višjo ceno, kot jo je sicer pripravljen plačati. Če v Googlov iskalnik vpišete termin »planned obsolescence«, dobite veliko zadetkov, kjer se ljudje razburjajo predvsem nad tem dejstvom, zato je težko verjeti, da v vsem skupaj ni vsaj zrna resnice. Zahodna ekonomija temelji na spirali, ki jo poganja množična proizvodnja in potrošništvo. In potem se čudimo, da imamo krizo. Večina naših elektronskih naprav na koncu potuje v afriške in azijske države v razvoju. Čeprav smo jih odvrgli, je v njih veliko dragocenih kovin (zlato, platina) in drugih snovi, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, na žalost pa tudi veliko škodljivih snovi. Postopek reciklaže je osnoven: gre za lomljenje in kurjenje, kar v zrak spušča strupene kemikalije, ki bodo tamkajšnjim ljudem v breme še nekaj generacij.

Rast na področju informacijskih naprav je posledica prevzemov podjetij in razvoja tehnologij, ki prinašajo nenehno izboljševanje zmogljivosti. V kratkem času dveh let, kar »zapoveduje« Moorov zakon, imamo na voljo toliko bolj zmogljive računalnike, da potrošniki občutimo, kar je tudi posledica prefinjenega in agresivnega oglaševanja in trženja, kot psihološko zastarelost. Stare naprave nam niso več niti malo všeč, ker nove nudijo toliko več.

Poceni zvijače

Proizvajalec najlažje doseže programirano življenjsko dobo izdelka tako, da v izdelek vgradi del, za katerega je jasno, da bo čez točno določen čas prenehal delovati oziroma bo deloval slabše. To je tako imenovani kritični element sistema. Izdelovalec lahko na primer določi predvideno življenjsko dobo izdelka in vanj vgradi manj »vzdržljive« in seveda tudi cenejše sestavne dele ali materiale. V povprečju bodo taki izdelki delovali želeni čas, eni bodo odpovedali prej, drugi pozneje, proizvajalec pa bo vseeno dosegel svoje. Proizvodnja izdelka je zanj cenejša in po določenem času kupca spodbudi, da kupi nov izdelek.

Uporabljajo pa še druge zvijače. Najraje zaprejo napravo, da je uporabnik brez posebnega orodja ne more odpreti in pogledati, kaj je v njej. Vsaj ne brez poškodbe ohišja. V tem je recimo zelo uspešen Apple, njegovemu zgledu pa vse bolj sledijo tudi drugi. Kar koli se pri teh napravah zgodi, pa tudi če je težava le v slabi bateriji, zahteva obisk pooblaščenega serviserja, ki bo vgradil dražjo baterijo, ki jo predlaga proizvajalec, ne pa morda podobno kakovostne, a nekoliko cenejše.

Baterijska zarota gre lahko še korak naprej. Proizvajalec v napravo vgradi varnostni čip, ki preverja ne samo, kako polna oziroma prazna baterija je v njej, temveč tudi, kakšna je. Na podoben način pa lahko preverja tudi druge komponente. Podobnih »zarot« smo bili vajeni tudi pri črnilnikih za brizgalne tiskalnike. Tudi ti so imeli vgrajene čipe, ki so preprečevali, da bi tiskalnik delal z neizvirnimi črnilniki, hkrati pa so tudi pri izvirnih preprečevali tiskanje, ko je količina črnila padla pod določeno raven pod pretvezo, da tako ščitijo uporabnika pred nekakovostnimi izpisi in tudi pred morebitno okvaro tiskalnika. V resnici je šlo za siljenja uporabnika, da takoj zamenja črnilnik in ne čaka, da iz obstoječega iztisne zadnje kapljice črnila. Pri tiskalniških glavah in baterijah je mogoča še ena zvijača. Oba elementa imata predviden čas trajanja, tiskalniška glava ima zapisano, koliko izpisov lahko tiskalnik naredi, baterija pa ima predvideno število polnilnih ciklov. Proizvajalec v napravo vgradi števec, ki šteje število izpisov tiskalnika oziroma polnjenj baterije. Ko števec preseže določeno število, naprava sama od sebe noče več delovati ne glede na to, da je tiskalna glava še vedno v redu in bi zdržala še veliko izpisov, baterije pa bi lahko še nekajkrat ponovno napolnili.

Okvara za nekaj centov

Pri »zarotniški« teoriji najbolj boli to, da se v napravi pogosto okvarijo elementi, ki stanejo največ nekaj centov, naprava pa je zato popolnoma ali omejeno uporabna. Vzemimo konkreten primer zrcalnorefleksnega fotoaparata.Ta ima majhen plastični kavelj, ki zadrži (ali sprosti) vgrajeno bliskavico v zaprtem položaju. Cena tega kavlja ne more biti več kot nekaj centov, a ko se pokvari, kar se nam je tudi dejansko zgodilo, je popravilo dražje od njegove vrednosti. Fotoaparat še vedno normalno deluje, okvaro se da za silo popraviti tudi z lepilnim trakom, toda nekje v podzavesti imamo občutek, ki se ga je težko znebiti: da je funkcionalnost fotoaparata okrnjena in da ta ni več celovit. Nekaj nas sili, da bi kupili novega.

Vsaka naprava se pri delovanju ogreva, toplota pa umetno stara vgrajene elemente. Povedano drugače: če bi bilo odvajanje toplote boljše, bi naprava delovala dlje, kot če je odvajanje slabo, oziroma bi delovala dlje, če bi bili vanjo vgrajeni na toploto bolj odporni elementi. Glavna težava je vgradnja poddimenzioniranih elektrolitskih kondenzatorjev s premajhno toplotno odpornostjo, ki se hitreje okvarijo. Ko tak kondenzator »odleti«, je naprava »uničena«, vedenje, da njegova zamenjava stane komaj nekaj evrov, pa nam ne pomaga dosti. Proizvajalci zato tudi skrivajo sheme električnih vezij (včasih so morale biti te priložene vsaki elektronski napravi), tako da nepooblaščeni serviser težko najde okvaro, cene originalnih rezervnih delov in delo pooblaščenih serviserjev pa so postavljeni tako visoko, da za nekaj dodatnih deset evrov raje kupimo novo napravo.

Proizvajalci so navdušeni nad ploskimi zasloni, saj pri njih ne velja več pravilo, ki smo ga bili vajeni pri televizorjih s katodno cevjo, da bodo delali brez težav deset ali celo dvajset let. Na žalost je tako, da se pogosto zgodi, da na primer 46-palčni LED-televizor po nekaj letih odpove, ker je šla k vragu osvetlitev ozadja. Še huje je, če se to zgodi zato, ker je proizvajalec namesto kakovostnega stikala za vklop s kovinsko vzmetjo vgradil kakšno neumno plastično rešitev, ki se hitro pokvari. Tako televizor za tisoč in več evrov seveda ne dela, čeprav gre za element, ki stane nekaj centov. In potem kličemo serviserja, ki pride na dom, saj tako velikega televizorja ne bomo spet nosili v avto, in nam vse skupaj krepko zaračuna ali pa nas celo prevara, da gre za »resno« napako, in naj zato raje kupimo novega.

The post Imajo naprave vgrajen datum okvare? appeared first on Tehnozvezdje.

Podobno uspešno je tudi Microsoft uspel prepričati posameznike in podjetja, da so namesto kupovanja pisarniškega paketa vsakih nekaj let prešli na redno, letno plačevanje naročnine na Office 365. Številka naročnikov se giblje nekje blizu 30 milijonov. Podobno je z oblačnimi shrambami (Office 365 denimo že vključuje tudi Onedrive). V ZDA in še kje živi najemanje iPhona. Več kot sto milijonov ljudi po vsem svetu je naročenih na glasbo (Spotify, Deezer, Apple Music, Google Play Music, itd). Skoraj toliko na filme in serije na Netflixu, še precej pa jih te gleda na drugih storitvah (Amazon Prime Video, HBO go ali kakšni lokalni, kot je Voyo), ki prav tako zahtevajo naročnino. Leasing za avto je že prvi korak k plačevanju storitve prevoza ali, kot radi rečejo, pametni mobilnosti, in odmiku od klasičnega lastništva avta. Trgovec s tehničnim blagom je oni dan v neformalnem pogovoru napovedoval še najemanje računalnika, pa storitev pranja perila namesto običajnega nakupa pralnega stroja in še kaj v tej smeri.

Vsepovsod same naročnine, pa tistih najbolj očitnih, kot so za elektriko, telekomunikacijske storitve in še kaj, v uvodu niti nisem omenil. In verjetno sem še katero izpustil. Industrija, ponudniki vsebin in skoraj vsi so ugotovili, da je konstanten priliv prihodkov daleč najvarnejši. V Adobejevem primeru tudi višji, čeprav so že prej cene programskih paketov segale v tisoč evrov in višje. In da je uporabnike najbolje zakleniti v svoje ograde, od koder sicer lahko uidejo, a praznih rok. S seboj ne morejo odnesti skoraj ničesar. Če ni naročnine na programe, se de urediti nobene datoteke več. Odpoved Deezerja ali Netflixa onemogoči poslušanje ali ogled česar koli novejšega brez vsaj občasnega zatekanja v gusarske vode.

Dodajmo še vse večjo željo po tem, da ne bi nihče več popravljal najbolj sijočih naprav, ampak bi jih lahko ob odpovedi samo zamenjal z novimi. Saj, zakaj pa ne bi za eno leto najel najnovejšega prenosnika s tipkovnico iz alkantare, in ko bo naslednje leto ta že nekoliko oguljena, računalnikova baterija pa le še na treh četrtinah zmogljivosti, bo čas za zamenjavo, po možnosti z izboljšanim modelom z novo barvno kombinacijo. Stari pa naj gre v obnovo ali kar brez nje v prodajo nekam v tretje države. Skupni dobiček proizvajalca bo zagotovo vsaj tak, kot če bi izdelek takoj neposredno prodal.

Celo uporabniku se zadeva utegne zdeti ugodna, ker mu ni treba naenkrat ali v obrokih odšteti tisočaka in pol, temveč samo nekaj sto evrov na leto oz. nekaj deset na mesec, ves čas pa ima najnovejši model računalnika. In telefona ter vseh programov in vsebin zanju. Vidim pa pri vsem skupaj vsaj dva očitna problema.

Prvi je vendarle celoten strošek vsega. Na prvi pogled že izgleda fino, mogoče celo bolj dostopno kot po polni ceni, pa tudi za podjetja so taki predvidljivi stroški načeloma dobrodošli. A vse skupaj lahko hitro nanese bistveno več kot bi posamezni nakupi. Še posebej, če upoštevamo, da marsikaj od tega, kar bi imeli po novem samo na izposoji, kupimo dokaj redko. Na pet (računalnik), deset (avto, televizor) ali celo 15 let in več (pralni stroj). Z najemnim modelom bi hitro prišli na nekaj sto, lahko celo več tisoč evrov na mesec. Po starem pa reč zamenjamo, si omislimo ali privoščimo novo večinoma samo takrat, kadar stara ne služi več namenu ali imamo dovolj denarja za potešitev kakšne želje.

In s tem je povezan drugi pomislek. Lizing vedno novih izdelkov bo še povečal turbopotrošništvo, ki ga že tako spodbujajo proizvajalci z namerno programirano zastarelostjo in nezmožnostjo popravljanja česar koli. Vse več elektronskih naprav, pa tudi mehanskih, je postalo potrošni material. Ko nekaj odpove, smo zelo hitro lahko v breizhodnem položaju, storiti se da bore malo. Kar bi lahko marsikoga prepričalo v to, da je preprosto bolje najemati in se tako izogniti dragim kupčkom neuporabnega aluminija in silicija.

Tako smo spet pri tem, da prav veliko izbire ne bomo imeli. A na srečo še nismo tako daleč. Še vedno se da kupiti stvari z zgledno življenjsko dobo, ki jih je možno servisirati in tudi ne stanejo za celo plačo in več. Zraven pa je določene storitve in vsebine najbolj priročno ali celo nujno naročiti. Nič nimam proti nekaj vsakomesečnim odtegljajem, dokler ima nekaj smisla in se ne razpase v kapitalistično ožemanje in izkoriščanje naših potrošnikih nagnjenj.

The post Turbopotrošniki niti kupujejo ne več, vse samo še najemajo appeared first on Tehnozvezdje.

Že pri moji Yogi vstavljanje diska še zdaleč ni bilo tako preprosto in hitro, kot pri klasičnih prenosnikih, kjer je bilo to samo stvar odvijanja nekaj vijakov. Tu je bilo treba previdno vzdigniti (prilepljeno) tipkovnico, pod njo najti vijake za odpiranje računalnika, paziti na vse notranje kable in priključke ter nekako vse skupaj zlepiti nazaj. Vseeno pa sem očitno imel še srečo, da sem z nekaj navodili, najdenimi na youtubu, ta postopek lahko opravil.

Novi Microsoftov prenosnik Surface Laptop ne samo, da ne ponuja nikakršne opcije za nadgradnjo, tudi popraviti se, če gre verjeti strokovnjakom v podjetju iFixit, ne da ničesar. Celo menjava baterije je prava muka in, kar je še huje, prodiranje v notranjost računalnik tako uniči, da se ga ne da več sestaviti nazaj. Tudi tam je treba z nožkom nad tipkovnico, ampak ne samo zato, da bi jo odstranil iz njenega ležišča, temveč jo mora serviser dobesedno prerezati, da se prebije do samih komponent. Te pa so tako ali tako prispajkane, neodstranljive in zložene tako, da je dostop do nekaterih skrajno težaven. Ko bo pri tem prenosniku, ki bo očitno imel težave tudi z obstojnostjo zunanjosti, karkoli odpovedalo, bo verjetno samo še za v smeti.

S tem seveda ne bo edina taka naprava. Že zdaj je marsikateri telefon, še posebej kakšen z atraktivnejšim izgledom, kjer je tudi vse zlepljeno skupaj, ob okvari skoraj nerešljiv. Podobno je pri tablicah. Novi iPad Pro je nedavno pri enakem postopku dobil le malo boljšo oceno (2/10) od popolne ničle Microsoftovega prenosnika. A vseeno se pri večini da nekako dvigniti zaslon, zamenjati vsaj baterijo in zadevo zlepiti nazaj. Tudi kakšen priključek se da popraviti in očistiti tipalo fotoaparata. Računalniki pa vendarle večinoma še premorejo vijake za dokaj neposreden dostop do notranjosti, če že baterija ni več v obliki preprosto odstranljivega kvadra na zunanji strani.

Razlogi za tako početje proizvajalcev so jasni. Po eni strani si kupci želijo vedno manjše, tanjše in lažje naprave, ki zahtevo vse večjo optimizacijo notranjega prostora in se tako izgublja prostor za modularnost in sestavljanje v obliki kock Lego. In za take »dodelane« izdelke je marsikdo pripravljen plačati precej več kot za neugledno, veliko, a lahko popravljivo »škatlo«. Po drugi strani pa tudi proizvajalcem ni v interesu, da bi telefone, tablice, računalnike in ostalo preveč popravljali in jim podaljševali omejeno življenjsko dobo. V času garancijskega roka zadevo preprosto zamenjajo – strošek tega imajo nedvomno vračunan v ceni izdelka –, kasneje z veseljem prodajo novo. Stara pa naj gre v reciklažo (upam, da vsaj to).

Žalostno je, da se tak princip uveljavlja predvsem pri zelo dragih napravah. Omenjeni prenosnik v najbolj smiselni konfiguraciji stane skoraj 1.500 evrov, cena pa se lahko povzpne kar na dva tisočaka in pol. To pa že niso več zneski, pri katerih bi uporabnik po denimo dobrih dveh letih, ko garancija ne velja več, lahkotno prenesel odpoved delovanja in seznanitev z dejstvom, da je računalnik samo še za na odpad.

Kaj nam ostane? Samo to, da pač ne kupujemo najbolj eklatantnih primerov takega potrošništva. Seveda pa je to spet  jalovo početje. Za tak tih protest se ne bo odločilo dovolj posameznikov, da bi se proizvajalcem poznalo na prodajnih številkah. Tovrstni telefoni ali računalniki so običajno najbolj privlačni in zmogljivi, in tudi težko je vnaprej vedeti, kateri izdelki bodo zaradi okvar najhitreje končali na zbirnih centrih. Kot običajno smo, tudi zaradi svojih želja in nečimrnosti, potrošniki vsaj na enem koncu spet potegnili krajšo.

The post Drago kupi in čez par let vrzi stran appeared first on Tehnozvezdje.

Phil Schiller: 600 million people use PCs over 5 years old and “this is really sad” https://t.co/Atifw2G2t4 pic.twitter.com/TCZp8jHTpQ

— The Verge (@verge) March 21, 2016

Vsem tem bi Schiller in njegovi sobogataši iz Silicijeve doline prodali ipad pro in podobno »sodobnejše« izdelke. Ob tem pa pozabljajo na razloge, zakaj se marsikdo oklepa starejšega računalnika. Med drugim na to, da si težko privošči novega. Odzivi na twitterju so zgovorni. Od pojasnil, da se je včasih treba odločiti med hrano, šolanjem otrok in zdravili ali ipadi. Do razočaranih vprašanj, če je žalostno to, da mu ne namenimo dovolj »drobiža« za nakup nove jahte.

Dear Phil Schiller, I'm sorry I made you sad, but somedays I have to decide between school, food, sometimes med over an iPad. Sorry. #pc

— Ana Jasso (@friends60ana) March 21, 2016

@verge Dear Phil Schiller: Exactly what's sad about it? That we haven't given you enough pocket change to buy a(nother?) yacht?

— Michael Carr (@CStrife89) March 21, 2016

Tudi sami lahko malce računamo. Kot pišemo v drugem, svetovalnem prispevku, je običajna cena novega prenosnika v Sloveniji nekje okrog 600 evrov, mogoče celo nižja. Za tak denar novega ipada pro niti ni mogoče kupiti. Predvidoma bo osnovna različica stala 700 evrov – brez tipkovnice. Zanjo bo treba doplačati še približno 170 evrov. Konfiguracija z (za nadomestek računalnika) za silo uporabnimi 128 GB prostora za podatke in tipkovnico bo že presegla tisočaka. Večji, 13-palčni ipad pro je še 200 evrov dražji.

To so izdelki za premožne kupce, ki niti slučajno ne bodo spremenili statističnih podatkov o novih in starih računalnikih v uporabi. Če je kaj žalostno, je to nezmožnost Applove uprave, da bi ponudila izdelke po razumnih cenah. Še bolj pa njena ujetost v bogataški mehurček, v katerem bi očitno morali kar vsako leto nadomestiti vse naprave, ki jih uporabljamo, z novimi, najbolj naprednimi. In zlatimi ali rožnatimi.

The post V Applu so žalostni, ker ne damo za vsak računalnik vsaj tisočaka appeared first on Tehnozvezdje.

Dosegajo jo na različne načine, največkrat z vgradnjo manj kakovostnih delov in materialov, za katere vedo, da se bodo po določenem času skoraj gotovo pokvarili ali zlomili. Hkrati pa so naprave oblikovane tako, da je skrajno ali celo v celoti onemogočeno kakršnokoli popravilo oziroma je to stroškovno nerentabilno, ker je ceneje kupiti novo, staro pa zavreči. Pa čeprav bi lahko delovala še nekaj let. Govorijo nam, da je nemodularnost naprav posledica napredka ter da naj bomo veseli, ker so zato naprave cenejše. Resnica pa je diametralno nasprotna.

Za odločanje, kaj kupiti v poplavi podobnega, ne dobimo pravih informacij in tudi ne znamo postavljati pravih vprašanj. Nakupna cena nam ne pove vsega. Zanimati bi nas moralo še vsaj, kako je s predvideno življenjsko dobo, statistični čas do prve okvare, podatek, ki ga izdelovalci zelo dobro poznajo, ter stroške morebitnih popravil izven garancijske dobe. Šele seštevek stroškov v predvidenem času uporabe nam pokaže pravo sliko. V primeru robotskega sesalnika se nam je zdelo nekaj čisto normalnega, da ga bomo uporabljali vsaj pet let. Podobno je z avtomobili, le da moramo poleg stroškov rednega servisa upoštevati še porabo, resnično, ne ono zlagano, televizorji in na koncu telefoni. Tedaj vidimo, koliko nas bo naprava stala. Lahko je nakupna cena višja, vendar bo njen strošek v načrtovanem času nižji od stroška cenejše, ki se kvari veliko prej, servis ni možen ali je predrag in smo jo hitreje prisiljeni menjati.

Čeprav nam izdelovalci govorijo, da so kompaktne in nemodularne naprave za nas in zanje boljše, tudi to ni res. Dolgoročno je hiperprodukcija slabše narejenih naprav tudi zanje slaba, saj porabijo preveč surovin in energije, hkrati pa ne vedo, kaj narediti z zavrženimi. Te končajo na odpadih, recikliranih je še vedno manjši del, in obremenjujejo okolje. Ko bodo to dojeli ali ko bo planirana zastarelost prepovedana, se bodo morda ponovno na trgu pojavile naprave, ki so načrtovane, da brez večjih problemov delujejo desetletje ali celo več.

Obračun stroška lastništva sesalnika Roomba 780 v treh letih do prve resnejše okvare:

Cena nakupa: 490 €

Cena potrošnega materiala (menjava krtač in filtrov): 132 € (44 € letno)

Skupaj: 622 €

Ure delovanja v treh letih (sesanje trikrat tedensko po uro in pol): 549 ur

Letni strošek lastništva: 207 €

Cena sesanja na uro (brez upoštevanja stroška električne energije): 1,13 €

Prognoza:

Robotski sesalnik je tri leta deloval brez problemov, nakar se je pokvaril infrardeči bližinski senzor. Strošek popravila je znašal 50 €, pričakovati pa je, da bo v naslednjem letu ali dveh potrebna menjava baterije (nadaljnjih 80 €). Vključno s potrošnim materialom in če ne bo še kakšne okvare, bo konec petega leta strošek lastništva padel na 168 €, ure delovanja pa na 0,91 €.

Taka je življenjska doba naprav, kot jo pričakujemo uporabniki, ki pa ni nujno enaka temu, kar zagotavljajo (in si želijo) izdelovalci.

The post Proizvajalci ne povedo pravih podatkov! appeared first on Tehnozvezdje.