Ko je Adobe napovedal, da bodo njegovi ključni programi (Photoshop, Premiere in ostali) na voljo samo še z naročnino, so uporabniki podpisovali peticijo za opustitev teh načrtov. Slabih pet let kasneje ima korporacija za skoraj polovico višje prihodke – malo manj kot šest milijard dolarjev v zadnjem fiskalnem letu v primerjavi s štirimi milijardami pred naročninami na Creative Cloud – in naročniški model prinaša že 80 odstotkov vsega zaslužka.
Podobno uspešno je tudi Microsoft uspel prepričati posameznike in podjetja, da so namesto kupovanja pisarniškega paketa vsakih nekaj let prešli na redno, letno plačevanje naročnine na Office 365. Številka naročnikov se giblje nekje blizu 30 milijonov. Podobno je z oblačnimi shrambami (Office 365 denimo že vključuje tudi Onedrive). V ZDA in še kje živi najemanje iPhona. Več kot sto milijonov ljudi po vsem svetu je naročenih na glasbo (Spotify, Deezer, Apple Music, Google Play Music, itd). Skoraj toliko na filme in serije na Netflixu, še precej pa jih te gleda na drugih storitvah (Amazon Prime Video, HBO go ali kakšni lokalni, kot je Voyo), ki prav tako zahtevajo naročnino. Leasing za avto je že prvi korak k plačevanju storitve prevoza ali, kot radi rečejo, pametni mobilnosti, in odmiku od klasičnega lastništva avta. Trgovec s tehničnim blagom je oni dan v neformalnem pogovoru napovedoval še najemanje računalnika, pa storitev pranja perila namesto običajnega nakupa pralnega stroja in še kaj v tej smeri.
Vsepovsod same naročnine, pa tistih najbolj očitnih, kot so za elektriko, telekomunikacijske storitve in še kaj, v uvodu niti nisem omenil. In verjetno sem še katero izpustil. Industrija, ponudniki vsebin in skoraj vsi so ugotovili, da je konstanten priliv prihodkov daleč najvarnejši. V Adobejevem primeru tudi višji, čeprav so že prej cene programskih paketov segale v tisoč evrov in višje. In da je uporabnike najbolje zakleniti v svoje ograde, od koder sicer lahko uidejo, a praznih rok. S seboj ne morejo odnesti skoraj ničesar. Če ni naročnine na programe, se de urediti nobene datoteke več. Odpoved Deezerja ali Netflixa onemogoči poslušanje ali ogled česar koli novejšega brez vsaj občasnega zatekanja v gusarske vode.
Dodajmo še vse večjo željo po tem, da ne bi nihče več popravljal najbolj sijočih naprav, ampak bi jih lahko ob odpovedi samo zamenjal z novimi. Saj, zakaj pa ne bi za eno leto najel najnovejšega prenosnika s tipkovnico iz alkantare, in ko bo naslednje leto ta že nekoliko oguljena, računalnikova baterija pa le še na treh četrtinah zmogljivosti, bo čas za zamenjavo, po možnosti z izboljšanim modelom z novo barvno kombinacijo. Stari pa naj gre v obnovo ali kar brez nje v prodajo nekam v tretje države. Skupni dobiček proizvajalca bo zagotovo vsaj tak, kot če bi izdelek takoj neposredno prodal.
Celo uporabniku se zadeva utegne zdeti ugodna, ker mu ni treba naenkrat ali v obrokih odšteti tisočaka in pol, temveč samo nekaj sto evrov na leto oz. nekaj deset na mesec, ves čas pa ima najnovejši model računalnika. In telefona ter vseh programov in vsebin zanju. Vidim pa pri vsem skupaj vsaj dva očitna problema.
Prvi je vendarle celoten strošek vsega. Na prvi pogled že izgleda fino, mogoče celo bolj dostopno kot po polni ceni, pa tudi za podjetja so taki predvidljivi stroški načeloma dobrodošli. A vse skupaj lahko hitro nanese bistveno več kot bi posamezni nakupi. Še posebej, če upoštevamo, da marsikaj od tega, kar bi imeli po novem samo na izposoji, kupimo dokaj redko. Na pet (računalnik), deset (avto, televizor) ali celo 15 let in več (pralni stroj). Z najemnim modelom bi hitro prišli na nekaj sto, lahko celo več tisoč evrov na mesec. Po starem pa reč zamenjamo, si omislimo ali privoščimo novo večinoma samo takrat, kadar stara ne služi več namenu ali imamo dovolj denarja za potešitev kakšne želje.
In s tem je povezan drugi pomislek. Lizing vedno novih izdelkov bo še povečal turbopotrošništvo, ki ga že tako spodbujajo proizvajalci z namerno programirano zastarelostjo in nezmožnostjo popravljanja česar koli. Vse več elektronskih naprav, pa tudi mehanskih, je postalo potrošni material. Ko nekaj odpove, smo zelo hitro lahko v breizhodnem položaju, storiti se da bore malo. Kar bi lahko marsikoga prepričalo v to, da je preprosto bolje najemati in se tako izogniti dragim kupčkom neuporabnega aluminija in silicija.
Tako smo spet pri tem, da prav veliko izbire ne bomo imeli. A na srečo še nismo tako daleč. Še vedno se da kupiti stvari z zgledno življenjsko dobo, ki jih je možno servisirati in tudi ne stanejo za celo plačo in več. Zraven pa je določene storitve in vsebine najbolj priročno ali celo nujno naročiti. Nič nimam proti nekaj vsakomesečnim odtegljajem, dokler ima nekaj smisla in se ne razpase v kapitalistično ožemanje in izkoriščanje naših potrošnikih nagnjenj.
Brez komentarjev