Imajo naprave vgrajen datum okvare?
Marjan Kodelja 8. julija 2019 ob 06:42

Težko je verjeti, a dejstva govorijo, da bi lahko bilo res. Veliko tehničnih naprav naj bi bilo oblikovanih tako, da se namenoma pokvarijo kmalu po preteku garancijske dobe. Sliši se čudno, a je pravzaprav logično. Velikokrat namreč velja, da je popravilo naprave dražje od nakupa nove. Zato je jasno, da si proizvajalci tega želijo. Toda ali je res, da gre za nameren in preračunan poseg v sestavo naprave? Je res, da so lahko proizvajalci takšne »barabe«?

Proizvajalci naprav imajo na eni strani na voljo metode, kako programirati življenjsko dobo naprav, na drugi pa tudi dolgo zgodovino kartelnega dogovarjanja. Dva dneva pred božičem leta 1924 so v razkošnem hotelu v Ženevi predstavniki podjetij Osram, Philips in General Electric ustanovili skrivni kartel, imenovan Phoebus. Njegov namen je bil na prvi pogled dokaj neškodljiv, saj naj bi šlo za pospeševanje prodaje žarnic, v resnici pa ni bil nič kaj plemenit za potrošnike. Čeprav je bilo že takrat tehnično mogoče izdelati žarnico s povprečnim časom delovanja 2500 ur, so se dogovorili, da bodo izdelovali in prodajali izključno žarnice s povprečjem 1000 ur. Tako bodo potrošniki prisiljeni bolj redno kupovati nove žarnice, oni pa bodo več zaslužili. Proizvajalec, ki bi dogovor kršil, bi moral plačati kazen drugim članom kartela. S tem so uvedli popoln nadzor trga žarnic. Skoraj dvajset let je dogovor veljal, nato so se uprli nekateri drugi proizvajalci in tudi državni usmerjevalci trga, zgodilo se je tudi nekaj tožb in kartel je uradno izginil leta 1939. Čeprav je šlo za dogovor, ki na sodobnih trgih ne bi smel obstajati, saj gre za kaznivo dejanje, ker zmanjšuje tržno konkurenčnost, so tudi pozneje nastajali podobni karteli proizvajalcev žarnic, a pod drugimi imeni. 

Načrtovana zastarelost

Glavno vodilo industrije, kar je zelo jasno vidno na področju zabavne elektronike, je rast. Ta je v sodobnem svetu dosegljiva predvsem s skrajševanjem časa med dvema nakupoma, kar je mogoče na dva načina. Prvi je s funkcionalno zastarelostjo, ki pomeni, da ima nova naprava toliko boljše funkcije in zmogljivosti, da stara postane neprivlačna. Drugi je tako imenovana načrtovana zastarelost, ki na kratko pomeni, da industrija vse pogosteje izdeluje naprave, ki imajo načrtovan krajši povprečni čas delovanja. Izdelati trajno napravo se namreč ne izplača. Načrtovana zastarelost je proces, ko izdelek postane zastarel ali preneha delovati (ne opravlja funkcij) po točno določenem času, ki ga je določil izdelovalec. Seveda je to v njegovo korist, saj tako prisili kupca, da kupi nov izdelek prej, kot bi si to sam želel. Namen proizvajalca je tudi skriti dejanski strošek uporabe in mu zaračunati višjo ceno, kot jo je sicer pripravljen plačati. Če v Googlov iskalnik vpišete termin »planned obsolescence«, dobite veliko zadetkov, kjer se ljudje razburjajo predvsem nad tem dejstvom, zato je težko verjeti, da v vsem skupaj ni vsaj zrna resnice. Zahodna ekonomija temelji na spirali, ki jo poganja množična proizvodnja in potrošništvo. In potem se čudimo, da imamo krizo. Večina naših elektronskih naprav na koncu potuje v afriške in azijske države v razvoju. Čeprav smo jih odvrgli, je v njih veliko dragocenih kovin (zlato, platina) in drugih snovi, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, na žalost pa tudi veliko škodljivih snovi. Postopek reciklaže je osnoven: gre za lomljenje in kurjenje, kar v zrak spušča strupene kemikalije, ki bodo tamkajšnjim ljudem v breme še nekaj generacij.

Rast na področju informacijskih naprav je posledica prevzemov podjetij in razvoja tehnologij, ki prinašajo nenehno izboljševanje zmogljivosti. V kratkem času dveh let, kar »zapoveduje« Moorov zakon, imamo na voljo toliko bolj zmogljive računalnike, da potrošniki občutimo, kar je tudi posledica prefinjenega in agresivnega oglaševanja in trženja, kot psihološko zastarelost. Stare naprave nam niso več niti malo všeč, ker nove nudijo toliko več.

Poceni zvijače

Proizvajalec najlažje doseže programirano življenjsko dobo izdelka tako, da v izdelek vgradi del, za katerega je jasno, da bo čez točno določen čas prenehal delovati oziroma bo deloval slabše. To je tako imenovani kritični element sistema. Izdelovalec lahko na primer določi predvideno življenjsko dobo izdelka in vanj vgradi manj »vzdržljive« in seveda tudi cenejše sestavne dele ali materiale. V povprečju bodo taki izdelki delovali želeni čas, eni bodo odpovedali prej, drugi pozneje, proizvajalec pa bo vseeno dosegel svoje. Proizvodnja izdelka je zanj cenejša in po določenem času kupca spodbudi, da kupi nov izdelek.

Uporabljajo pa še druge zvijače. Najraje zaprejo napravo, da je uporabnik brez posebnega orodja ne more odpreti in pogledati, kaj je v njej. Vsaj ne brez poškodbe ohišja. V tem je recimo zelo uspešen Apple, njegovemu zgledu pa vse bolj sledijo tudi drugi. Kar koli se pri teh napravah zgodi, pa tudi če je težava le v slabi bateriji, zahteva obisk pooblaščenega serviserja, ki bo vgradil dražjo baterijo, ki jo predlaga proizvajalec, ne pa morda podobno kakovostne, a nekoliko cenejše.

Baterijska zarota gre lahko še korak naprej. Proizvajalec v napravo vgradi varnostni čip, ki preverja ne samo, kako polna oziroma prazna baterija je v njej, temveč tudi, kakšna je. Na podoben način pa lahko preverja tudi druge komponente. Podobnih »zarot« smo bili vajeni tudi pri črnilnikih za brizgalne tiskalnike. Tudi ti so imeli vgrajene čipe, ki so preprečevali, da bi tiskalnik delal z neizvirnimi črnilniki, hkrati pa so tudi pri izvirnih preprečevali tiskanje, ko je količina črnila padla pod določeno raven pod pretvezo, da tako ščitijo uporabnika pred nekakovostnimi izpisi in tudi pred morebitno okvaro tiskalnika. V resnici je šlo za siljenja uporabnika, da takoj zamenja črnilnik in ne čaka, da iz obstoječega iztisne zadnje kapljice črnila. Pri tiskalniških glavah in baterijah je mogoča še ena zvijača. Oba elementa imata predviden čas trajanja, tiskalniška glava ima zapisano, koliko izpisov lahko tiskalnik naredi, baterija pa ima predvideno število polnilnih ciklov. Proizvajalec v napravo vgradi števec, ki šteje število izpisov tiskalnika oziroma polnjenj baterije. Ko števec preseže določeno število, naprava sama od sebe noče več delovati ne glede na to, da je tiskalna glava še vedno v redu in bi zdržala še veliko izpisov, baterije pa bi lahko še nekajkrat ponovno napolnili.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Okvara za nekaj centov

Pri »zarotniški« teoriji najbolj boli to, da se v napravi pogosto okvarijo elementi, ki stanejo največ nekaj centov, naprava pa je zato popolnoma ali omejeno uporabna. Vzemimo konkreten primer zrcalnorefleksnega fotoaparata.Ta ima majhen plastični kavelj, ki zadrži (ali sprosti) vgrajeno bliskavico v zaprtem položaju. Cena tega kavlja ne more biti več kot nekaj centov, a ko se pokvari, kar se nam je tudi dejansko zgodilo, je popravilo dražje od njegove vrednosti. Fotoaparat še vedno normalno deluje, okvaro se da za silo popraviti tudi z lepilnim trakom, toda nekje v podzavesti imamo občutek, ki se ga je težko znebiti: da je funkcionalnost fotoaparata okrnjena in da ta ni več celovit. Nekaj nas sili, da bi kupili novega.

Vsaka naprava se pri delovanju ogreva, toplota pa umetno stara vgrajene elemente. Povedano drugače: če bi bilo odvajanje toplote boljše, bi naprava delovala dlje, kot če je odvajanje slabo, oziroma bi delovala dlje, če bi bili vanjo vgrajeni na toploto bolj odporni elementi. Glavna težava je vgradnja poddimenzioniranih elektrolitskih kondenzatorjev s premajhno toplotno odpornostjo, ki se hitreje okvarijo. Ko tak kondenzator »odleti«, je naprava »uničena«, vedenje, da njegova zamenjava stane komaj nekaj evrov, pa nam ne pomaga dosti. Proizvajalci zato tudi skrivajo sheme električnih vezij (včasih so morale biti te priložene vsaki elektronski napravi), tako da nepooblaščeni serviser težko najde okvaro, cene originalnih rezervnih delov in delo pooblaščenih serviserjev pa so postavljeni tako visoko, da za nekaj dodatnih deset evrov raje kupimo novo napravo.

Proizvajalci so navdušeni nad ploskimi zasloni, saj pri njih ne velja več pravilo, ki smo ga bili vajeni pri televizorjih s katodno cevjo, da bodo delali brez težav deset ali celo dvajset let. Na žalost je tako, da se pogosto zgodi, da na primer 46-palčni LED-televizor po nekaj letih odpove, ker je šla k vragu osvetlitev ozadja. Še huje je, če se to zgodi zato, ker je proizvajalec namesto kakovostnega stikala za vklop s kovinsko vzmetjo vgradil kakšno neumno plastično rešitev, ki se hitro pokvari. Tako televizor za tisoč in več evrov seveda ne dela, čeprav gre za element, ki stane nekaj centov. In potem kličemo serviserja, ki pride na dom, saj tako velikega televizorja ne bomo spet nosili v avto, in nam vse skupaj krepko zaračuna ali pa nas celo prevara, da gre za »resno« napako, in naj zato raje kupimo novega.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja