Vse svoje namizne računalnike še vedno sestavljam sam, tudi če kupim že pripravljeno ohišje (t. i. barebone, simpatičen med temi mi je Intelov NUC), ker se hočem odločati glede pomnilnikov, diska ali grafične kartice. Tudi svoj še vedno aktualen glavni prenosnik sem pred nekaj leti nadgradil z dodatnim diskom SSD, ker je po nekem čudežu imel dodatno mesto zanj (m.2 ali mSATA, se ne spomnim več). Pri telefonih in tablicah takšno stikanje po drobovju večinoma odpade. Na žalost je celo za popravila vse manj možnosti in ta trend se zdaj očitno širi tudi na računalnike.
Že pri moji Yogi vstavljanje diska še zdaleč ni bilo tako preprosto in hitro, kot pri klasičnih prenosnikih, kjer je bilo to samo stvar odvijanja nekaj vijakov. Tu je bilo treba previdno vzdigniti (prilepljeno) tipkovnico, pod njo najti vijake za odpiranje računalnika, paziti na vse notranje kable in priključke ter nekako vse skupaj zlepiti nazaj. Vseeno pa sem očitno imel še srečo, da sem z nekaj navodili, najdenimi na youtubu, ta postopek lahko opravil.
Novi Microsoftov prenosnik Surface Laptop ne samo, da ne ponuja nikakršne opcije za nadgradnjo, tudi popraviti se, če gre verjeti strokovnjakom v podjetju iFixit, ne da ničesar. Celo menjava baterije je prava muka in, kar je še huje, prodiranje v notranjost računalnik tako uniči, da se ga ne da več sestaviti nazaj. Tudi tam je treba z nožkom nad tipkovnico, ampak ne samo zato, da bi jo odstranil iz njenega ležišča, temveč jo mora serviser dobesedno prerezati, da se prebije do samih komponent. Te pa so tako ali tako prispajkane, neodstranljive in zložene tako, da je dostop do nekaterih skrajno težaven. Ko bo pri tem prenosniku, ki bo očitno imel težave tudi z obstojnostjo zunanjosti, karkoli odpovedalo, bo verjetno samo še za v smeti.

S tem seveda ne bo edina taka naprava. Že zdaj je marsikateri telefon, še posebej kakšen z atraktivnejšim izgledom, kjer je tudi vse zlepljeno skupaj, ob okvari skoraj nerešljiv. Podobno je pri tablicah. Novi iPad Pro je nedavno pri enakem postopku dobil le malo boljšo oceno (2/10) od popolne ničle Microsoftovega prenosnika. A vseeno se pri večini da nekako dvigniti zaslon, zamenjati vsaj baterijo in zadevo zlepiti nazaj. Tudi kakšen priključek se da popraviti in očistiti tipalo fotoaparata. Računalniki pa vendarle večinoma še premorejo vijake za dokaj neposreden dostop do notranjosti, če že baterija ni več v obliki preprosto odstranljivega kvadra na zunanji strani.
Razlogi za tako početje proizvajalcev so jasni. Po eni strani si kupci želijo vedno manjše, tanjše in lažje naprave, ki zahtevo vse večjo optimizacijo notranjega prostora in se tako izgublja prostor za modularnost in sestavljanje v obliki kock Lego. In za take »dodelane« izdelke je marsikdo pripravljen plačati precej več kot za neugledno, veliko, a lahko popravljivo »škatlo«. Po drugi strani pa tudi proizvajalcem ni v interesu, da bi telefone, tablice, računalnike in ostalo preveč popravljali in jim podaljševali omejeno življenjsko dobo. V času garancijskega roka zadevo preprosto zamenjajo – strošek tega imajo nedvomno vračunan v ceni izdelka –, kasneje z veseljem prodajo novo. Stara pa naj gre v reciklažo (upam, da vsaj to).
Žalostno je, da se tak princip uveljavlja predvsem pri zelo dragih napravah. Omenjeni prenosnik v najbolj smiselni konfiguraciji stane skoraj 1.500 evrov, cena pa se lahko povzpne kar na dva tisočaka in pol. To pa že niso več zneski, pri katerih bi uporabnik po denimo dobrih dveh letih, ko garancija ne velja več, lahkotno prenesel odpoved delovanja in seznanitev z dejstvom, da je računalnik samo še za na odpad.
Kaj nam ostane? Samo to, da pač ne kupujemo najbolj eklatantnih primerov takega potrošništva. Seveda pa je to spet jalovo početje. Za tak tih protest se ne bo odločilo dovolj posameznikov, da bi se proizvajalcem poznalo na prodajnih številkah. Tovrstni telefoni ali računalniki so običajno najbolj privlačni in zmogljivi, in tudi težko je vnaprej vedeti, kateri izdelki bodo zaradi okvar najhitreje končali na zbirnih centrih. Kot običajno smo, tudi zaradi svojih želja in nečimrnosti, potrošniki vsaj na enem koncu spet potegnili krajšo.
V tem primeru tudi racunalniski servisi izgubljajo veljavo. Kar je se huje se vecina ljudi najprej ne bo jezila na podjetje, ki je to sestavilo ali na samega sebe, ker je to kupil, ko bo crknilo ampak na servis ker so nesposobni popravit. Se vedno je ogromno laikov okrog racunalnikov in jih tudi kot vklop in izklop ne zanima, dokler ne pride do okvare….
Pri mojem lenovotu y50-70 se sraufi sami od sebe odsraufajo od takrat ko sem ga prvic pocistil 🙂 ce jih pa zalepim pa verjetno vec naslednjic ne bom mogel odtegnit….