V liniji TCL 50 je več modelov, z običajnimi in nebleščečimi zasloni. Tudi izvedba NXTPaper ima dve različici, poleg te, ki smo jo testirali, še Pro z večjo količino podatkovnega pomnilnika. Toda že »osnovna« ga pravzaprav glede na cenovni razred in ciljno skupino uporabnikov premore preveč (256 GB), tako da je Pro za moj okus povsem nepotreben in me take odločitve podjetij rahlo zabavajo.

Podjetje TCL že nekaj let poskuša z drugačnim zaslonom, ki ne povzroča odbleskov in naj bi imitiral prikaz e-črnila ter tako nadomeščal e-bralnik ter hkrati omogočal tudi vse tisto, česar pravi bralnik ne. Prve izvedbe te tehnologije, videli smo jo predvsem v tablicah, se niso najbolj izkazale, saj preprosto ni bilo dovolj svetilnosti. Zdaj so zasloni dovolj napredovali, da to ni več težava, razen na zelo močnem soncu, pa še to predvsem pri fotografiranju. Nebleščeči zasloni sicer niso nikakršna novost, že pred časom smo jih kar pogosto srečevali v prenosnikih, od koder so nato kar nekoliko poniknili in se zdaj postopoma vračajo (Apple denimo pri novejših Macbookih in tudi iPadih ponuja opcijo zaslona z nanoteksturo, ki dosega ravno to, da ni odbleskov). Tudi tam se je precej poznalo, da ločljivost in svetilnost pogosto nista bili zadostni in prikaz temu primerno neatraktiven ali celo naporen za uporabnika, čeprav naj bi tovrstni zasloni dosegali ravno nasproten učinek, bili naj bi bolj blagodejni za oči, sploh pri (daljšem) branju. Mnogi so seveda temeljili zgolj na dodatnem premazu ali foliji, ki je nekoliko razpršila odbojno svetlobo, hkrati pa sliko naredilo bolj zrnato in odvzela nekaj svetilnosti, pri novi generaciji tovrstnih rešitev so menda te vendarle nekoliko bolj celovite. Že sama struktura zaslona je vsaj delno prilagojena drugačni poti svetlobe skozi različne plasti, površina stekla je jedkana, kar ustvarja hrapavost in bolj načrtno razpršitev svetlobe. Pri luknjici za sprednjo kamero je mogoče otipati še tovarniško nameščeno folijo, ki prav tako verjetno ni zgolj za zaščito (ali pač?) in ki gre povsem do roba, ter je ni mogoče enostavno odstraniti. Morda je njen namen tudi v tem, da se ne občuti hrapave površine stekla.

Že takoj, ko telefon oz. njegov zaslon pogledamo, ja jasno, da ni povsem običajen. Slika je tudi v tem primeru malce zrnata, nič drastično, a opazi se, da ni enako »čista« kot na običajnih, svetlečih zaslonih. Podobna je sliki na platnu ali denimo televizorjem, ki jo imitirajo (Samsung The Frame). Povečevanje svetilnosti ima rahlo drugačen učinek, kot smo ga navajeni, saj zaslon sam postane svetel, vendar njegova svetloba ne prodira v prostor oz. proti očem uporabnika. Barve niso povsem pravilne in uravnotežene, predvsem rdeča kar konkretno izstopa, a to niti ne moti. Če imate izklopljeno »izboljšavo« NXTVision, ki vse skupaj še dodatno poudaril (barve so bolj nasičene) in lahko postane pretirano. Zaslon sicer zna preklapljati med osveževanjem 60 in 120 Hz, torej je prikaz večinoma lepo gladek. Vsekakor je zelo prijetno brati na tem zaslonu, tudi pregledovanje družabnih omrežij ne utruja oči, manj pa sem navdušen nad ogledovanjem fotografij in predvsem gledanjem video vsebin (npr. Youtuba), kajti tam se pozna, da se slika ne »sestavi« enako lepo v zares jasno, kot na klasičnem zaslonu, in da barve niso najbolje kalibrirane.       

Poleg običajnega so na voljo še trije »posebni« (NXTPaper) načini prikaza, ki jih uporabnik lahko vklopi s stranskim stikalom (lahko vsakič sproti izbere ali pa enega nastavi kot tistega, ki se vklopi vedno, za preklop na drugega pa je najlažje iti nazaj na osnovnega in ponoviti vajo). To so način barvnega papirja, (črno-beli) način papirja s črnilom in način Max Ink, ki je najbolj podoben e-bralniku, hkrati pa izključi določene funkcionalnosti telefona in s tem podaljša avtonomijo baterije. Barvni papir spremeni barve v precej bolj »obledele« in belo v nekakšno rumenkasto. Cilj naj bi bil za oči bolj nežen prikaz, toda zaradi slabšega kontrasta med črkami in ozadjem sem raje bral kar v običajnem načinu. Podobno je črno-belim načinom. Tudi tu bela ni več zares bela (ker pač način znižuje svetilnost) in besedilo manj izstopa. Toda prikaz je prijazen in neutrujajoč. Še najbolj smiseln za dolgotrajno branje je način »popolnega e-črnila,« kjer odpadejo praktično vsi odtenki, besedilo lepo izstopa in zaslon res skoraj nič ne sveti, se pa vsebino vseeno dobro vidi (a svetilnosti ni mogoče nastavljati). Če zaradi česa, bi si ta telefon omislil zaradi tega prikaza za branje daljših besedil, morda tudi knjig.

Če se na kratko posvetimo še drugim vidikom telefona, je ohišje in s tem občutek v roki definitivno dobra reklama zanj. Ogrodje je kovinsko, oblika kljub »iphonovski« odsekanosti prijetna, saj ni nikjer kakšnih ostrih robov ali prehodov. Hrbtišče ima zanimiv marmornati vzorec in nasploh zadeva deluje trdno in kakovostno. Okrogel »pladenj« s fotografskimi objektivi sicer daje vtis, kot da so na voljo trije zelo konkretni, a v resnici bi tako oznako lahko dal samo glavnemu, širokokotni je tudi še za silo uporaben, medtem ko je bližinski (makro) zgolj za številko.

Opremljenost je, kot sem že nakazal, nekoliko nenavadna. Če povem poenostavljeno, ima preveč podatkovnega pomnilnika in preslaboten procesor. Ob omembi slednjega – Mediatek Dimensity 6300 – bi verjetno kdo pomislil, da je povsem spodobna izbira. Ni namreč kakšen (pra)stari Helio ali Dimensity z oznako pod tisoč, in denimo 7200 ali 7300 že predstavljata soliden zmogljivostni nivo. Toda 6300 je očitno nižji razred, ki mu zdaj tajvansko podjetje s poimenovanjem blizu tistih zares dobrih nekoliko zakriva podhranjenost. Z rezultati sintetičnih testov se ne more pohvaliti, pokazali so najnižje zmogljivosti med vsemi telefoni, kar smo jih testirali letos (Telemach 5G Pro je bil denimo kar opazno spredaj, pa že ta ni hitrostni prvak). V vsakdanji uporabi sicer kljub temu zadošča za dokaj tekoče delovanje sistema, razumno hitro odpiranje aplikacij in preklapljanje med njimi, malce zamika se pozna pri obdelavi in zapisovanju fotografij, toda video je denimo mogoče snemati zgolj v polni visoki razločljivosti (omenjeni Telemachov telefon omogoča snemanje v 4K), montiranja posnetkov pa se na tem telefonu raje ne bi lotili. Kot tudi ne igranja kakšne grafično zahtevne igre. Vsekakor ne bi bilo nič narobe, če bi se odločili za nekoliko zmogljivejši procesor in 128 GB prostora za podatke, v različici Pro pa 256 GB za tiste, ki bi jim bila osnova preskromna. Modem sicer podpira omrežja 5G in deluje brezhibno, tako da je s tega vidika telefon dovolj usmerjen tudi v prihodnost. Dobra stran nezmogljivega procesorja je avtonomija baterija, saj se da brez večjih odrekanj doseči dva dni uporabe pred naslednjim polnjenjem (to je dokaj počasno).  

Glede kamer sem tudi že na kratko omenil, da je glavna s 108-milijonskim tipalom tista, vredna pozornosti. Njene fotografije so v dobri svetlobi povsem spodobne, z razmeroma dosti dinamike in pravilnimi barvami, ne pretiranim ostrenjem in celo dovolj zaloge podrobnosti, da trikratna povečava, ki jo fotografska aplikacija poskuša »prodati« kot samostojno kamero (seveda gre zgolj za digitalni zum), v določenih primerih sploh ne izpade slabo. Ko svetlobe začne zmanjkovati, kakovost hitro potone. Ultraširoka kamera je opazno nižje kakovosti, še posebej optično, medtem ko o tretji nima smisla izgubljati besed. Video je podnevi prav tako dokaj v redu, snemanje v zaprtih prostorih, četudi je svetloba kolikor toliko dobra, pa hitro pripelje do slabih detajlov in zmazanosti. Selfijevska kamera prav tako trpi za pomanjkanjem detajlov, a v večini primerov zadovoljivo opravlja svojo nalogo.

Podobno kot še na nekaj telefonih letos smo bili tudi tu priča skoraj povsem »čistemu« vmesniku, brez kakšnih večjih posegov proizvajalca, zgolj malenkostnimi v »komandnem centru« in nastavitvah, tudi večina prednaloženih aplikacij je Googlovih. To se nam zdi pravi pristop tako z vidika odzivnosti telefona kot tudi nadgradenj operacijskega sistema (v času testiranja Android 14 z avgustovskimi varnostnimi posodobitvami).

HVALIMO:

• Prijazen zaslon za dolgotrajno branje
• Kakovostno ohišje
• Dolga avtonomija baterije
• Veliko podatkovnega pomnilnika

GRAJAMO:

• Premlo zmogljiv procesor
• Prikaz je nekoliko zrnat
• Zgolj solidna glavna in podpovprečne ostale kamere

The post TCL 50 NXTPaper: Vse je (ali ni) v zaslonu appeared first on Tehnozvezdje.

Nekateri tekmeci, kot sta Kobo in Remarkable, že nekaj časa ponujajo barvni bralnik. Tudi proizvajalci telefonov in tablic, denimo TCL in Huawei, se trudijo z zasloni, ki sicer niso s tehnologijo e-črnila, jo pa posnemajo v določenih načinih uporabe. Pri vseh je skupno to, da zaslon ne utruja oči, saj ne sveti, in tudi nima odbleskov.

Snovalci teh naprav v Amazonu prej niso bili zadovoljni z napredkom tehnologije, zato so z barvnim zaslonom za Kindle čakali nekoliko dlje. Zdaj pravijo, da nudi enake visoke kontraste, hitro obračanje strani in večtedensko trajanje baterije kot črno-beli v modelu Kindle Paperwhite. Črno-beli prikaz naj bi bil na obeh enakovreden. Tu je bila namreč ena od težav, saj tudi če so bile barve v redu, črna in bela nista bili povsem pravi. Zaslon med drugim vsebuje nitridne sveteče diode za usmerjanje svetlobe, kar skupaj z namenskimi algoritmi poskrbi za izboljševanje barv in svetilnosti brez poslabšanja podrobnosti. Bralnik ima seveda stransko osvetlitev za branje v temi (vemo, da je svetilnost zaslon sicer odvisna od svetlobe, ki pada nanj).

Z barvami bodo pridobile ilustracije v knjigah in naslovnice, trgovina za kupovanje knjig in »izključeni zaslon,« ki vedno prikazuje določeno ilustracijo (zaslon iz e-črnila se ne izključi, vedno ostane prikazana vsebina po zadnji spremembi oz. prezarporeditvi črnila). Barve seveda odpirajo možnost za boljšo izkušnjo v spletnem brskalniku, in odpirajo možnosti oz. smisel za aplikacije, kot je Pocket. Branje daljših člankov bi bilo zagotovo boljše na takem zaslonu z neutrujajočo sliko kot na telefonu ali tablici. Za drsenje po spletnih straneh sicer e-branik še vedno ni najbolj primeren zaradi svojega načina osveževanja slike, a rešitev je lahko predrugačenje v dokument s klasičnimi stranmi.

Na nemškem Amazonu je Kindle Colorsoft Signature Edition že mogoče naročiti za slabih 300 evrov, Amazon bo naprave začel pošiljati 30. oktobra. Drugi del imena sicer pomeni, da ima naprava 32 GB prostora za podatke.

V enaki izvedbi naj bi bilo mogoče dobiti tudi bralnik Kindle Paperwhite, ki so ga osvežili z večjim, sedempalčnim zaslonom, ki nudi tudi nekoliko hitrejše osveževanje ali z drugimi besedami, hitrejše obračanje strani. Ta bralnik v klasični različici s 16 GB podatkovnega pomnilnika stane približno 185 evrov, tiste z več na nemškem Amazonu za zdaj ni videti.

Osnovni bralnik Kindle je po novem tanjši in lažji, tehta le 158 g, in ima svetlejši zaslon. Za približno četrtino, s čimer je menda poravnan s tistim v Kindlu Paperwhite. Osnovni Kindle, prav tako s 16 GB prostora za podatke, je naprodaj za 123 evrov in je zdaj na voljo tudi zeleni (»matcha«) barvi.

Fotografije: Amazon

The post Amazon ima končno barvnega, osveženi so tudi črno-beli appeared first on Tehnozvezdje.

Ne obremenjujte se z obliko tega konceptnega avtomobila. Je po svoje trendovska, malce me spominja na sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, želi biti mladostna, vendar v resnici v ničemer ne definira tega, kar je želelo bavarsko podjetje prikazati in kar želi sporočiti o svojem videnju prihodnosti avtomobilizma. Zunanji dizajn je kot spremenljivka v enačbi, povsem lahko bi ga nadomestili v povsem drugačnim, pa ne bi bilo nobene razlike. Imajo pa določene ploskve povsem specifično funkcijo, saj so se znova igrali s tehnologijo e-črnila (e-ink), ki jo poznamo iz elektronskih bralnikov in jo zdaj (nekoliko na silo) določeni proizvajalci poskušajo uvesti tudi v prenosnike, s čimer lahko dosegajo prikazovanje različnih vzorcev ali napisov ter spreminjanje barve.

Dee v imenu pomeni digitalna čustvena izkušnja (Digital Emotional Experience). I Vision Dee je po besedah BMW-ja futurustična limuzina, ki želi ustvariti še močnejšo vez med človekom in avtomobilom. »V prihodnje bodo digitalne funkcionalnosti šle še precej dlje od današnjih govornih ukazov in sistemov za pomoč vozniku. Prosojni zaslon se razteza čez celotno širino vetrobranskega stekla, kar daje vpogled v prihodnjo generacijo vozil od l. 2025 naprej,« so še dodali v podjetju. Tretji element je poleg e-črnila za personalizacijo in prosojnega zaslona z naslednjo stopnjo dodane resničnosti še glasovna interakcija z avtomobilom. Prav tako na višji ravni od zgolj »ukazovanja« v slogu »stori to ali ono.«

Kolikor je mogoče razbrati s fotografij, so pri BMW-ju pravzaprav pokazali dve različici i Vision Dee. Ena ima »običajno« zunanjost, njena posebnost pa so pasovi z e-črnilom spredaj (na »maski«), zadaj in ob steklih, in na teh površinah se lahko izmenjujejo različni črno-beli vzorci. Gre za vizualno popestritev avtomobila za mimoidoče in po besedah razvijalcev zadeva, ki bi jo lahko v roku nekaj let videli tudi na serijskih avtomobilih. Med drugim so ti dodatki zelo tanki, porabijo malo energije in so dovolj odporni na vremenske vplive, da bi lahko prišli v poštev za dejansko vgradnjo. E-črnilo bi lahko srečevali tudi na platiščih, ki so sploh za nekatere zelo pomemben element njihovega avtomobila. Predstavljajte si, da bi denimo prikazovala grb priljubljenega nogometnega kluba.

Nekoliko drugače je z drugo izvedbo, ki je v celoti prekrita s »ploščami« e-črnila. Zaradi tega resda lahko avto spreminja barve, tokrat so dejansko šli v barvno izvedbo po lanski črno-beli, in tako je i Vision DEE svetil v različnih kombinacijah 32 barv. Vendar je integracija krmilnikov, kablov in vsega potrebnega za serijsko proizvodnjo še prehud zalogaj, prav tako priprava plošč pravih dimenzij in njihova natančna namestitev, pa seveda tudi dolgoživost. Vsekakor pa je tak avto paša za oči.

Kot je tudi, morda še bolj, »projekcija« grafike in informacij čez celotno širino sprednjega stekla. Zdaj smo navajeni prosojnih zaslonov v manjšem pravokotniku, kar so prikazali pri tem konceptu, pa je na povsem drugi ravni. In odpira možnosti za povsem drugačno infozabavno izkušnjo. Navsezadnje i Vision Dee nima nobenih drugih zaslonov, zgolj to, kar se (navidezno) prikazuje na steklu. V BMW-ju trdijo, da bo že omenjena prihodnja generacija njihovih avtomobilov čez dobri dve leti, zasnovana na povsem novi (električni) platformi, ki jo naslavljajo z oznako Neue Klasse (novi razred), imela bistveno naprednejši prosojni zaslon od zdajšnjih. Koliko se bo približal temu konceptu, pa bomo videli.

»Vedno vzamemo najboljše, najmodernejše tehnologije, ki ji ne delamo sami, in jih uporabimo v takem kontekstu, da uporabnikom (voznikom) nekaj dodajo, da izboljšajo njihovo izkušnjo. Nočemo izdelovati računalnika na kolesih, temveč sestaviti pametno celoto. Ne gre za tehnologije kot take, ampak kako so uporabljene,« je Stephan Durach, ki je v BMW-ju odgovoren za digitalno področje in povezljivost.

Konceptni avto tudi prikaže voznikovega avatarja na vratih in se z lastnikom pogovarja ter celo izraža svoja čustva. Znotraj je vse skupaj zelo prečiščeno, kot je zdaj moderno, brez tipk in druge »navlake«, še navidezne tipke se prikažejo zgolj takrat, ko uporabnik z roko seže denimo proti vratom ali armaturni plošči. V BMW-ju trdijo, da se mora tehnologija prilagajati uporabniku, hkrati pa ne sme biti vsiljiva, temveč mora biti na voljo, ko jo želimo in potrebujemo. Jasno je, da takega vozila še dolgo ali morda sploh nikoli ne bo na cestah, določeni elementi, morda sicer nekoliko manj vpadljivi in impresivni, pa bi se lahko znašli v končnih izdelkih že v roku nekaj let.

The post BMW si prosojni zaslon z dodano resničnostjo zamišlja čez celotno širino vetrobranskega stekla (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Prvi Yoga Book je bil majhen, zelo tanek in lahek, vendar na žalost procesorsko podhranjen prenosnik. Z njim so merili predvsem na umetniške duše, saj za tipkanje prazna površina z narisanimi tipkami ni bila najbolj primerna. Nova izvedba je še vedno majhna in res lahka, v mnogih vidikih pa je bistveno izboljšana. Glavni zaslon z diagonalo 10,8 palcev ima ločljivost 2560 x 1600 in procesor je zdaj iz družine core m (m3 ali i5-7Y54). Slednje ni niti najnovejše niti idealno, a velik napredek in tudi omogoča izdelavo brez prisilnega hlajenja. Žal je pomnilnika še vedno samo štiri gigabajte. Operacijski sistem pa je tokrat samo Windows 10, androidna različica je izpadla. Logično, glede na izbiro procesorjev.

Vse našteto predpostavlja funkcionalen računalnik za vsakdanja opravila, toda glavni draž, lahko pa tudi cokla, je v spodnjem zaslonu. Tam, kjer bi morala biti tipkovnica, je velik ekran s tehnologijo e-črnila. Ta lahko služi v treh funkcijah – kot tipkovnica, površina za pisanje ali risanje, in kot e-bralnik. Tipkovnico so tokrat precej dodelali, še vedno pa bo pretežno uporabna za priložnostno tipkanje. Komur so daljša besedila kruh, si z njo ne bo mogel kaj dosti pomagati. Dodali so jih sicer zvoke in vibriranje (oboje nastavljivo v treh stopnjah ali odklopljivo) in povratni občutek je v redu, toda uporabnik ne čuti, kje so robovi tipk, zato mora biti zelo pozoren, kam bo udaril s prsti. Med tipkanjem je spodaj preslednica in pod njo krogec, ko se uporabnik dotakne tega, se namesto preslednice izriše sledilna ploščica. S pisalom se na sejmu nismo uspeli veliko ukvarjati, prikaz besedil na tem zaslonu pa je fin za branje daljših besedil ali celo knjig. Naprava je tudi dovolj lahka, da je ne bi smelo biti problem dlje časa držati. In ker je yoga, se seveda obrne naokrog v »tablico«. Daleč največja ovira za prodor tega izdelka v množičnost pa bo cena. Izhodiščna bo namreč en evro pod tisočakom, zmogljivejši procesor bo verjetno pridodal še stotaka, enako velja za 256 namesto 128 GB SSD-ja.

Yoga C630 WOS bo v osnovi stala enako. Je pa to bolj običajen prenosnik s 13-palčnim zaslonom polne visoke ločljivostjo in maso 1,2 kg. A tudi eden prvih z novim Qualcommovim procesorjem Snapdragon 850. Ta je za razliko od različic za mobilne naprave optimiziran za poganjanje osebnih računalnikov, specifično operacijskega sistema Windows 10, seveda posebne izvedbe za tovrstne procesorje. Zmogljivosti bo treba preveriti v praksi, verjetno še vedno zaostajajo za podobnimi prenosniki z Intelovimi čipi, toda odpiranje programov se je na sejmu zdelo kar v redu. Glavni pridobitvi sta v trajanju baterije, te naj bi bilo kar za 22 ur, in v stalni povezljivosti. Procesor enako kot v pametnih telefonih vsebuje modem za priklop na katero koli omrežje LTE. To je torej računalnik za tiste, ki morajo biti vedno povezani in jim je baterijska vzdržljivost ključnega pomena. Hkrati pa si zadevo lahko privoščijo oz. upravičijo njeno ceno ter ne pogrešajo resne zmogljivosti.

Za domačo uporabo, mogoče kar namesto namiznega računalnika, bi utegnil biti zanimiv model Yoga Chromebook C630 s 15,6-palčnim zaslonom 4K in procesorjem osme generacije Core. To so bistveno drugačne lastnosti, kot jih običajno najdemo pri prenosnikih s sistemom Chrome OS. Toda v Lenovu so že napovedali da bo naprava naprodaj samo na določenih trgih. Verjetno v ZDA in še peščici držav. Tam so ceneni chromebooki uveljavljeni v šolah in so jih mladi že navajeni in si bodo morda tudi kasneje omislili spodoben računalnik na tej osnovi. Na tej strani Atlantika še vedno prevladujeta sistema Windows in MacOS, zato bo najbrž ta chromebook, ki bo sicer stal vsaj 800 evrov, Slovenijo preskočil. Toda Lenovo je predstavil še klasična chromebooka S330 in C330 za manj kot tristo evrov. Bolj zanimiv je manjši C330 z vrtljivim zaslonom na dotik.

Omenimo še dva. Prvi je ultrazmogljivi Thinkpad X1 Extreme s procesorjem i7 z oznako H (45 W), grafično kartico Geforce GTX 1050 Ti in tako naprej. Za dva tisočaka ali več. Zaradi mase 1,7 kg (oz. 1,8 kg z zaslonom 4K) vsekakor atraktiven za vse, ki v prenosniku potrebujejo veliko računske moči. Toda igričarski proizvajalci ponujajo še zmogljivejše grafične kartice v podobnih ohišjih. Drugi pa je Yoga C930 z zvočniško letvijo, ki igra na vse strani, in podporo za sliko HDR v načinu Dolby Vision.

Za pametni dom pa so v Lenovu razvili aplikacijo Lenovo Link, ki bo osrednji nadzorni center za povezane domače naprave. Krmiliti jih bo mogoče tudi glasovno s pomočjo Googlovega pomočnika ali Amazonove Alexe. Prve tri združljive naprave pa so kamera, sijalka in vtičnica, na katero je mogoče potem priključiti kaj drugega. Gre pa za dokaj zaprt sistem, ki ga bodo novembra začeli tržiti v ZDA. Ali bo kdaj obiskal tudi naše kraje, je še negotovo.

The post IFA 2018: Kopica prenosnikov za vse in pametne domače naprave za Američane appeared first on Tehnozvezdje.