TCL 50 NXTPaper: Vse je (ali ni) v zaslonu

Telefon TCL 50 z nebleščečim zaslonom, komercialno ga imenujejo NXTPaper, kar bi prosto lahko prevedli kot »novi papir,« je zaradi te svoje edinstvene lastnosti zelo poseben. Določeni ciljni skupini bi utegnil zelo ugajati, vsaj za določene priložnosti, nisem pa povsem prepričan, da je tak prikaz najboljša izbira za prvi in edini telefon.

V liniji TCL 50 je več modelov, z običajnimi in nebleščečimi zasloni. Tudi izvedba NXTPaper ima dve različici, poleg te, ki smo jo testirali, še Pro z večjo količino podatkovnega pomnilnika. Toda že »osnovna« ga pravzaprav glede na cenovni razred in ciljno skupino uporabnikov premore preveč (256 GB), tako da je Pro za moj okus povsem nepotreben in me take odločitve podjetij rahlo zabavajo.

Podjetje TCL že nekaj let poskuša z drugačnim zaslonom, ki ne povzroča odbleskov in naj bi imitiral prikaz e-črnila ter tako nadomeščal e-bralnik ter hkrati omogočal tudi vse tisto, česar pravi bralnik ne. Prve izvedbe te tehnologije, videli smo jo predvsem v tablicah, se niso najbolj izkazale, saj preprosto ni bilo dovolj svetilnosti. Zdaj so zasloni dovolj napredovali, da to ni več težava, razen na zelo močnem soncu, pa še to predvsem pri fotografiranju. Nebleščeči zasloni sicer niso nikakršna novost, že pred časom smo jih kar pogosto srečevali v prenosnikih, od koder so nato kar nekoliko poniknili in se zdaj postopoma vračajo (Apple denimo pri novejših Macbookih in tudi iPadih ponuja opcijo zaslona z nanoteksturo, ki dosega ravno to, da ni odbleskov). Tudi tam se je precej poznalo, da ločljivost in svetilnost pogosto nista bili zadostni in prikaz temu primerno neatraktiven ali celo naporen za uporabnika, čeprav naj bi tovrstni zasloni dosegali ravno nasproten učinek, bili naj bi bolj blagodejni za oči, sploh pri (daljšem) branju. Mnogi so seveda temeljili zgolj na dodatnem premazu ali foliji, ki je nekoliko razpršila odbojno svetlobo, hkrati pa sliko naredilo bolj zrnato in odvzela nekaj svetilnosti, pri novi generaciji tovrstnih rešitev so menda te vendarle nekoliko bolj celovite. Že sama struktura zaslona je vsaj delno prilagojena drugačni poti svetlobe skozi različne plasti, površina stekla je jedkana, kar ustvarja hrapavost in bolj načrtno razpršitev svetlobe. Pri luknjici za sprednjo kamero je mogoče otipati še tovarniško nameščeno folijo, ki prav tako verjetno ni zgolj za zaščito (ali pač?) in ki gre povsem do roba, ter je ni mogoče enostavno odstraniti. Morda je njen namen tudi v tem, da se ne občuti hrapave površine stekla.

Že takoj, ko telefon oz. njegov zaslon pogledamo, ja jasno, da ni povsem običajen. Slika je tudi v tem primeru malce zrnata, nič drastično, a opazi se, da ni enako »čista« kot na običajnih, svetlečih zaslonih. Podobna je sliki na platnu ali denimo televizorjem, ki jo imitirajo (Samsung The Frame). Povečevanje svetilnosti ima rahlo drugačen učinek, kot smo ga navajeni, saj zaslon sam postane svetel, vendar njegova svetloba ne prodira v prostor oz. proti očem uporabnika. Barve niso povsem pravilne in uravnotežene, predvsem rdeča kar konkretno izstopa, a to niti ne moti. Če imate izklopljeno »izboljšavo« NXTVision, ki vse skupaj še dodatno poudaril (barve so bolj nasičene) in lahko postane pretirano. Zaslon sicer zna preklapljati med osveževanjem 60 in 120 Hz, torej je prikaz večinoma lepo gladek. Vsekakor je zelo prijetno brati na tem zaslonu, tudi pregledovanje družabnih omrežij ne utruja oči, manj pa sem navdušen nad ogledovanjem fotografij in predvsem gledanjem video vsebin (npr. Youtuba), kajti tam se pozna, da se slika ne »sestavi« enako lepo v zares jasno, kot na klasičnem zaslonu, in da barve niso najbolje kalibrirane.       

Poleg običajnega so na voljo še trije »posebni« (NXTPaper) načini prikaza, ki jih uporabnik lahko vklopi s stranskim stikalom (lahko vsakič sproti izbere ali pa enega nastavi kot tistega, ki se vklopi vedno, za preklop na drugega pa je najlažje iti nazaj na osnovnega in ponoviti vajo). To so način barvnega papirja, (črno-beli) način papirja s črnilom in način Max Ink, ki je najbolj podoben e-bralniku, hkrati pa izključi določene funkcionalnosti telefona in s tem podaljša avtonomijo baterije. Barvni papir spremeni barve v precej bolj »obledele« in belo v nekakšno rumenkasto. Cilj naj bi bil za oči bolj nežen prikaz, toda zaradi slabšega kontrasta med črkami in ozadjem sem raje bral kar v običajnem načinu. Podobno je črno-belim načinom. Tudi tu bela ni več zares bela (ker pač način znižuje svetilnost) in besedilo manj izstopa. Toda prikaz je prijazen in neutrujajoč. Še najbolj smiseln za dolgotrajno branje je način »popolnega e-črnila,« kjer odpadejo praktično vsi odtenki, besedilo lepo izstopa in zaslon res skoraj nič ne sveti, se pa vsebino vseeno dobro vidi (a svetilnosti ni mogoče nastavljati). Če zaradi česa, bi si ta telefon omislil zaradi tega prikaza za branje daljših besedil, morda tudi knjig.

Če se na kratko posvetimo še drugim vidikom telefona, je ohišje in s tem občutek v roki definitivno dobra reklama zanj. Ogrodje je kovinsko, oblika kljub »iphonovski« odsekanosti prijetna, saj ni nikjer kakšnih ostrih robov ali prehodov. Hrbtišče ima zanimiv marmornati vzorec in nasploh zadeva deluje trdno in kakovostno. Okrogel »pladenj« s fotografskimi objektivi sicer daje vtis, kot da so na voljo trije zelo konkretni, a v resnici bi tako oznako lahko dal samo glavnemu, širokokotni je tudi še za silo uporaben, medtem ko je bližinski (makro) zgolj za številko.

Opremljenost je, kot sem že nakazal, nekoliko nenavadna. Če povem poenostavljeno, ima preveč podatkovnega pomnilnika in preslaboten procesor. Ob omembi slednjega – Mediatek Dimensity 6300 – bi verjetno kdo pomislil, da je povsem spodobna izbira. Ni namreč kakšen (pra)stari Helio ali Dimensity z oznako pod tisoč, in denimo 7200 ali 7300 že predstavljata soliden zmogljivostni nivo. Toda 6300 je očitno nižji razred, ki mu zdaj tajvansko podjetje s poimenovanjem blizu tistih zares dobrih nekoliko zakriva podhranjenost. Z rezultati sintetičnih testov se ne more pohvaliti, pokazali so najnižje zmogljivosti med vsemi telefoni, kar smo jih testirali letos (Telemach 5G Pro je bil denimo kar opazno spredaj, pa že ta ni hitrostni prvak). V vsakdanji uporabi sicer kljub temu zadošča za dokaj tekoče delovanje sistema, razumno hitro odpiranje aplikacij in preklapljanje med njimi, malce zamika se pozna pri obdelavi in zapisovanju fotografij, toda video je denimo mogoče snemati zgolj v polni visoki razločljivosti (omenjeni Telemachov telefon omogoča snemanje v 4K), montiranja posnetkov pa se na tem telefonu raje ne bi lotili. Kot tudi ne igranja kakšne grafično zahtevne igre. Vsekakor ne bi bilo nič narobe, če bi se odločili za nekoliko zmogljivejši procesor in 128 GB prostora za podatke, v različici Pro pa 256 GB za tiste, ki bi jim bila osnova preskromna. Modem sicer podpira omrežja 5G in deluje brezhibno, tako da je s tega vidika telefon dovolj usmerjen tudi v prihodnost. Dobra stran nezmogljivega procesorja je avtonomija baterija, saj se da brez večjih odrekanj doseči dva dni uporabe pred naslednjim polnjenjem (to je dokaj počasno).  

Glede kamer sem tudi že na kratko omenil, da je glavna s 108-milijonskim tipalom tista, vredna pozornosti. Njene fotografije so v dobri svetlobi povsem spodobne, z razmeroma dosti dinamike in pravilnimi barvami, ne pretiranim ostrenjem in celo dovolj zaloge podrobnosti, da trikratna povečava, ki jo fotografska aplikacija poskuša »prodati« kot samostojno kamero (seveda gre zgolj za digitalni zum), v določenih primerih sploh ne izpade slabo. Ko svetlobe začne zmanjkovati, kakovost hitro potone. Ultraširoka kamera je opazno nižje kakovosti, še posebej optično, medtem ko o tretji nima smisla izgubljati besed. Video je podnevi prav tako dokaj v redu, snemanje v zaprtih prostorih, četudi je svetloba kolikor toliko dobra, pa hitro pripelje do slabih detajlov in zmazanosti. Selfijevska kamera prav tako trpi za pomanjkanjem detajlov, a v večini primerov zadovoljivo opravlja svojo nalogo.

Podobno kot še na nekaj telefonih letos smo bili tudi tu priča skoraj povsem »čistemu« vmesniku, brez kakšnih večjih posegov proizvajalca, zgolj malenkostnimi v »komandnem centru« in nastavitvah, tudi večina prednaloženih aplikacij je Googlovih. To se nam zdi pravi pristop tako z vidika odzivnosti telefona kot tudi nadgradenj operacijskega sistema (v času testiranja Android 14 z avgustovskimi varnostnimi posodobitvami).

HVALIMO:

• Prijazen zaslon za dolgotrajno branje
• Kakovostno ohišje
• Dolga avtonomija baterije
• Veliko podatkovnega pomnilnika

GRAJAMO:

• Premlo zmogljiv procesor
• Prikaz je nekoliko zrnat
• Zgolj solidna glavna in podpovprečne ostale kamere