Ako bi želeli izključiti vse možnosti, da nam tako ali drugače sledijo, bi bilo naše življenje dokaj dolgočasno. Ne bi se smeli sprehajati po večjih urbanih središčih. Polna so kamer, za katerimi vse pogosteje stojijo obsežni sistemi za prepoznavanje obrazov. Nato bi se morali znebiti plačilnih kartic, ur, telefonov in računalnikov. Le redka naprava še omogoča uporabo brez računa in, če že, so njene funkcionalnosti nadvse omejene. Še dobro, da vsaj za zdaj večina avtomobilov še ne predstavlja resne grožnje zasebnosti, saj bi se verjetno težko sprijaznili s konjsko vprego.

Ure so še ena v vrsti naprav, ki veliko vedo o nas. Morebiti celo preveč. Hkrati je celoten sistem zbiranja in hranjenja podatkov usmerjen na internet, z zelo malo ali celo brez možnosti, da bi se temu izognili. Eno je, če opravljeno dejavnost namenoma delimo s prijatelji ali jo javno objavimo na spletnih storitvah. To je naša izbira. Na dejstvo, da so vsi podatki, do katerih dostopamo prek aplikacije izdelovalca, pravzaprav dostopni tudi njemu, pa praktično nimamo nobenega vpliva. Izgovor je že večkrat slišan: preprostost uporabe, napredne analize zbranih podatkov, dostop z več naprav in tako naprej.

Ob neki priložnosti sem dejal, da bi morala vsaka aplikacija za uro ali zapestnico omogočati, da so podatki shranjeni zgolj na lokalni napravi. Četudi te možnosti ne bi uporabil skoraj nihče, bi bila vsaj izražena dobra volja izdelovalca. Kajpada česa takšnega po mojih informacijah ne omogoča nobena znamka. Če morajo biti podatki shranjeni tudi na spletnih strežnikih, potem bi pričakovali, da so uporabljeni vsi varnostni mehanizmi. Predvsem šifriranje od enega do drugega konca (end-to-end). To bi pomenilo, da do njih razen nas ne bi imel dostopa nihče drug. Niti izdelovalec ure. Kajpada ni tako. Razlogov je več in, roko na srce, nobeden me ne prepriča oziroma dolgoročno ne pomiri.

Redko še katera druga osebna naprava ima tolikšen vpogled v našo lokacijo, početje ter stanje organizma, vse bolj pa tudi duha oziroma razpoloženja kot prav ura. Gre za izjemno vredne podatke, do katerih bi se marsikdo nadvse rad dokopal. Organi pregona, zavarovalnice, prodajalci prehranskih dopolnil … Naj naštevam naprej? Na srečo naj ti za zdaj teh podatkov še ne bi imeli. A ni izključeno, da bo nekoč drugače. Izdelovalci po mili volji spreminjajo pravila uporabe, kakor jim ustreza, meni pa ostane zgolj, da se s spremembami strinjam, če želim napravo uporabljati še naprej. Manj, a še vedno ne povsem nedolžno, je vprašanje, kaj s podatki počnejo sami izdelovalci. Kako in za kakšne namene z njimi »hranijo« algoritme umetne inteligence ter kakšno vrednost zanje predstavlja vedenje o tem, kako aktivni smo ljudje v posameznih delih sveta in kakšna je naša dnevna rutina. Dejstvo je, da so podatki o srčnem utripu, gibanju, spanju in podobnem, zbrani v daljšem časovnem obdobju, nadvse zgovorni. Postajajo gospodarska dobrina, iz katere nastajajo modeli umetne inteligence, statistične analize, tržne napovedi in prihodnji poslovni modeli.

Izdelovalci večinoma ne objavljajo poročil o tem, kolikokrat so podatke uporabnikov posredovali državnim organom, na podlagi katerih pravnih zahtev ali iz katerih držav so te zahteve prišle. Posledično nimamo nobenega načina, da bi ocenili, kako pogosto zdravstveni podatki zapustijo informacijski sistem izdelovalca.

Glede na moč podatkov, ki jih zbirajo, bi morali izdelovalci nosljivih naprav, bodisi samoiniciativno bodisi na zahtevo vsakega od nas, poročati, kaj so počeli z mojimi oziroma našimi podatki. Za katere analize in s kakšnimi cilji so bili uporabljeni ter kdo je poleg njih do njih dostopal in v kakšni obliki. Ker je prodaja podatkov tretjim osebam bolj ali manj običajna praksa sodobne podatkovno gnane tehnološke industrije, me seveda zanima, ali mi v takem primeru zagotavljajo anonimnost. Zgolj člen v pravilih uporabe, s katerimi se moramo strinjati, če želimo napravo uporabljati, da s podatki ravnajo vestno in jih ne delijo z nikomer, razen v teh ali onih primerih ter v takšni ali drugačni obliki, preprosto ne zadostuje.

Še mimo nečesa ne moremo. Povezano je z geopolitiko. Suunto je v kitajski lasti. Samsungove ure imajo Googlov sistem WearOS, Garmin je v Ameriški lasti in praktično vse druge znamke v Kitajski. Če se izrazim cinično, potem na tej gori podatkov sedita Američan Superhik in Kitajec medvedek Pu.

The post Se zavedate, kako nevaren je vohun na vaši roki? appeared first on Tehnozvezdje.

Dovoliti podjetjem preverjanje zasebnih pogovorov z namenom preprečevanja zlorab otrok postaja nekakšna jara kača Evropskega parlamenta. Poslanci so potrdili ponovno uvedbo začasnega ukrepa, ki spletnim platformam omogoča prostovoljno množično spremljanje zasebnih sporočil, ki je v zadnjem letu dvignila veliko prahu.

Skoraj brez izjeme smo odvisni od storitev za takojšnje sporočanje. Pogosto ne le od ene. Na mojem telefonu so štiri: Viber, Signal, WhatsApp in Messenger. Odgovor na vprašanje, ali jih redno uporabljam, je kajpada pritrdilen. Dodajmo še Snapchat in Discord in dobimo pregled trenutno najbolj priljubljenih. Zanje se odločamo predvsem po načelu, kdo je že tam, manj pa zaradi tega, kar ponujajo. Snapchat uporabljajo mladi, ker so tam vsi njihovi vrstniki. Starejši pa izberejo tistega, kjer so člani razširjene družine, prijatelji ali poslovni partnerji.

Varnost in zasebnost sta drugotnega pomena. Morali bi biti na prvem mestu, a žal nista. Tako pač je. Dobra novica je, da kljub temu nista zanemarjeni. Večina storitev ponuja šifriranje komunikacije od pošiljatelja do prejemnika, ponekod celo možnost skrivanja telefonskih številk in sporočila z omejenim časom trajanja. Če pa govorimo o zasebnosti, je v samem vrhu manj znani Delta Chat.

Kot prvo je prostokoden in decentraliziran. Ni ene same točke, kjer bi bilo mogoče izvajati nadzor ali katere odpoved bi onemogočila komunikacijo. Promet je šifriran po celotni poti od pošiljatelja do prejemnika in po želji anonimen. Prijava ne zahteva vnosa telefonske številke, sporočilo pa lahko pošljete celo osebam, ki aplikacije nimajo.

V preteklosti ste se v storitev prijavili z naslovom elektronske pošte, klepet pa je omogočal dodatek k poštnemu predalu. Zdaj niti to ni več potrebno, saj vam sistem ob prijavi sam dodeli poštni naslov, pri čemer vam ni treba vnesti ničesar. Uporaba je torej popolnoma anonimna. Kdo ste, vedo le prijatelji, s katerimi komunicirate.  To ne pomeni, da gre za nekakšen raj za pošiljatelje neželene pošte. Pred njo vas varuje način delovanja sistema. Ni javnega imenika in ni načina, da bi vas kdorkoli našel. Nihče vam torej ne more poslati sporočila, če ne pozna vašega šifrirnega ključa. Poštni naslov je sestavljen iz naključnega niza znakov, zato ga ni mogoče preprosto uganiti.

Delta Chat je na voljo kot namizna aplikacija za Windows in macOS ter kot mobilna aplikacija za sistema Android in iOS. Ob registraciji vnesete uporabniško ime, po katerem vas bodo dovoljeni stiki prepoznali. Karkoli vam pade na pamet. Če želite, dodate še fotografijo, ki se prikaže ob profilu in spremlja poslana sporočila. Tudi tu ni omejitev glede njene vsebine. Dodajanje prijateljev poteka s skeniranjem kode QR. Če sta skupaj, naj prijatelj s svojim telefonom prebere kodo, sicer mu pošljete povezavo s povabilom. Ko na ta način zgradite svojo skupnost, je uporaba zelo podobna uporabi drugih storitev za takojšnje sporočanje.

Če bo v Evropski uniji dovoljen vpogled v zasebno komunikacijo, bo postal Delta Chat zdravilo za pretirano radovednost organov pregona. Ni podjetje, ki bi nadziralo delovanje in enega vozlišča, kjer bi prisluškovali. Ne vem, ali je, toda zdi se dokaj neprebojen!

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca.

The post NEDELJSKI NASVET: Veste, kateri »chat« je najbolj varen in zaseben? appeared first on Tehnozvezdje.

Vedno bi morali pogledovati za nečim novim, boljšim in cenejšim. Sploh ko gre za digitalne storitve in tehnologije, kjer je razvoj najhitrejši. A kljub rastočemu nezadovoljstvu s storitvami dominantnih tehnoloških podjetij večina ostaja, kjer je. Zaradi navade, odvisnosti in priročnosti, saj pogosto prehod na novo potegne za sabo nekaj privajanja in posledično slabe volje. Tega se ti še kako dobro zavedajo in načrtno spreminjajo uporabniško izkušnjo na slabše. Ne gre za osamljene incidente, temveč za poslovni model podjetij iz Silicijeve doline, ki ga opredeljuje izraz enshittifikacija. Enkrat bomo morali spregledati. Vse bolj postaja jasno, da obstoječi pogoji, cene in omejitve niso zapisani v kamen. Googla na primer prav nič ne zavezuje, da zmanjša brezplačni prostor spletne shrambe na minimum, da bi nas vse zavezal s plačljivim modelom.

Začenjajo sezono striženja ovc

Skladno s sprejeto teorijo gredo digitalne platforme skozi tri faze predvidljivega življenjskega cikla. V prvi ponujajo kakovostne, inovativne in pogosto brezplačne storitve. Večinoma poslujejo z izgubo, da bi pritegnile množico uporabnikov in ustvarile zaklenjen ekosistem, v katerem se stroški odhoda umetno zvišujejo. V drugi fazi, ko ni več prepričljivih alternativ, pozornost preusmerijo na poslovne uporabnike, oglaševalce in preprodajalce podatkov. Med iskanjem novih virov prihodka jih ne zaustavi zasebnost ali strah, da bi zlorabili podatke uporabnikov. Sledi tretja faza, ko niti poslovni uporabniki niso več varni, saj želijo iz platforme izvleči maksimum za delničarje. Tako na koncu ostane nefunkcionalna in predvsem občutno predraga. Trenutno smo v drugi fazi s težnjo po tretji. Veliko pove že podatek, da naj bi ameriška tehnološka podjetja v umetno inteligenco letos vložila 650 milijard dolarjev, ki jih bodo na tak ali drugačen način hotela dobiti nazaj!

Nekatere ankete kažejo padec navdušenja Evropejcev nad ameriškimi korporacijami. Zaradi negotovosti migracija na evropske ali še bolje lokalne storitve iz problema počasi prerašča v nujnost. Kajpada je na mestu vprašanje, kakšne in kako dobre so alternative.

Google ima dejansko monopol

Google in Microsoft Bing imata, če ne upoštevamo Kitajske in še kakšne »odpadniške« države, praktično monopol nad spletnim iskanjem. Googlovi algoritmi, ki so v poznih devetdesetih in prvem desetletju novega tisočletja natančno razvrščali informacije, so preobremenjeni s sponzoriranimi povezavami, oglasi in umetno ustvarjeno vsebino. Pristne in uporabne informacije je zato vse težje najti. Še huje je, da gre pravzaprav za globljo infrastrukturno težavo.

Možnost, da v okolju telefona določimo iskalnik, je metanje peska v oči. Večina alternativnih se namreč zanaša na Bingovo indeksiranje strani, kar pomeni, da obdelava podatkov in nadzor nad prikazanim ali cenzuriranim ostajata v rokah omenjenega duopola. To ne pomeni, da alternativ ni oziroma jih ne bo. Iskalnika Ecosia in francoski Qwant sta napovedala partnerstvo s ciljem postopne tehnološke neodvisnosti, britanski Mojeek pa že ponuja od Googla, Binga ali Yahooja popolnoma neodvisne rezultate iskanja.

Če ne Chrome, Edge ali Safari, kaj potem…

Trije ameriški spletni brskalniki nadzirajo skoraj 90 odstotkov trga, kar jim daje v roke neomejen dostop do podatkov o navadah, interesih in vedenju milijard ljudi. Alternative so. Firefox je sicer ameriški, vendar odličen brskalnik, ki ostaja zvest odprtokodni skupnosti ter ohranjanju varnosti in zasebnosti. Če želite evropskega, potem predlagam LibreWolf, prilagojeno različico Firefoxa, ali Vivaldi. Podjetje ima sedeža na Islandiji in na Norveškem, kjer imajo enega najbolj strogih in naprednih zakonov o zasebnosti ter zato učinkovito ščitijo podatke pred apetiti velikih podjetij.

Boleča odvisnost od Gmaila

Brezhibna integracija storitev v zaprte ekosisteme Google Workspace, Apple iCloud ali Microsoft 365 je ključna strategija ohranjanja uporabnikov. Od tu njihovo obvladovanje treh četrtin trga. Ker je vse več obtožb, da Američani blokirajo dostop do storitev posameznikom, na primer tožilcem mednarodnega kazenskega sodišča, so se nekateri že začeli ozirati za ponudniki s sedežem v Evropi. Med temi izstopata pCloud in Internxt. Švicarski pCloud oglašuje doživljenjski zakup prostora od 500 gigabajtov do 10 terabajtov na spletnih strežnikih, medtem ko španski Internxt ponuja bolj radikalen pristop k zasebnosti.

Najboljša zamenjava za Googlov Gmail je švicarski Proton Mail. Ponuja sicer manjši brezplačni poštni predal, vendar vključuje asimetrično šifriranje komunikacije. Na voljo sta še nemška Tuta in britanski GreenNet.

Alternative so tudi za pisarniške pakete ameriških podjetij. LibreOffice brez težav zadosti devetdesetim odstotkom potreb po pisarniškem delu brez plačevanja licenc. Primerna paketa sta še OnlyOffice in WPS Office. Treba se je le odločiti, naložiti enega od teh in izbrisati Microsoftove pisarniške programe.

Ali sploh še imamo evropski telefon?

Kako nezdrava je odvisnost od Applovih telefonov, kaže odnos mladih, ki praktično nočejo ničesar drugega. Ne zato, ker bi bila alternativa manj zmogljiva ali težja za uporabo, temveč ker ne zagotavlja statusnega simbola. Ne bi ponovno o tem, kaj vse je narobe z Applovim ekosistemom oziroma da sodobni telefoni še vedno ne omogočajo preprostega popravila. Po domače povedano smo navlečeni na ameriške, korejske in kitajske modele, zaradi katerih ne vidimo prek planka. Ni treba pogledati daleč. Nizozemski telefon Fairphone 6 je po zmogljivostih primerljiv z vsakim modelom srednjega razreda ob večji stopnji popravljivosti, manjšem izkoriščanju delavcev v državah tretjega sveta in pregledni nabavni verigi surovin.

Če vam X ni všeč, ga zapustite

Najtežje bo najti zamenjavo za družbena omrežja. Realnost je pač takšna, da če ne živiš na Kitajskem, potem prepričljivih alternativ za Meto, TikTok in X praktično ni. So, vendar prehod še zdaleč ni enostaven. Ti lahko odideš, a je vprašanje, ali ti bo sledilo občinstvo, od katerega si odvisen. Družbena omrežja že dolgo niso zgolj mesto srečevanja prijateljev in odtujenih družinskih članov. Še najlažje se bo znebiti Muskovega omrežja. Za X obstaja kar nekaj alternativ. W Social s sedežem na Švedskem, ki od vsakega uporabnika zahteva potrditev identitete, Bluesky in Mastodon. Če je res, da naj bi evropski politiki nadomestili X z W, potem bo Evropa dobila suveren in moderiran digitalni javni prostor, neodvisen od impulzivnih in netransparentnih odločitev ameriških tehnoloških milijarderjev.

Umetna inteligenca ne bi smela biti le ameriška

Zgodilo se je natančno to. Orodja, ki jih danes največkrat uporabljamo, so z enormnimi vlaganji v strežniško infrastrukturo, procesorje in strojno učenje monopolizirale ameriške korporacije OpenAI, Anthropic, Google DeepMind, Meta in Microsoft. Da na tem področju spet zaostajamo, ni presenečenje. Manj pa je znano, da čisto brez temeljev nismo. Pariško podjetje Mistral je zagnalo celovito tehnično nadgradnjo in prenovo inteligentnega pogovornega asistenta Le Chat. S tem se je ta pozicioniral ne le kot cenejša, temveč tudi v številnih ključnih pogledih tehnološko superiorna, hitrejša in pravno varnejša poslovna alternativa ChatGPT-ju. Do tega je prišlo ravno pravi čas, saj se trg velikih jezikovnih modelov stabilizira in razlike med njimi zmanjšujejo.

Alternative ameriškim storitvam in platformam so. Moramo se opogumiti in jih začeti uporabljati. Ne glede na njihove trenutne slabosti. Gre za problem kure in jajca. Več se nas bo odločilo zanje, hitreje bodo napredovale. Tako preprosto je to!

Fotografijo je po mojih navodilih ustvarila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Močno upam, da tokrat ne bomo spet SCAGALI! appeared first on Tehnozvezdje.

V zbirki fotografij ne hranimo le spominov na počitnice in prijetne dogodke. Fotografije znajo izdati marsikaj o lastniku. Kdo je in kaj ima rad. Obenem si nikar ne zatiskajmo oči. Večina nas je že s telefonom fotografirala osebni dokument, bog ne daj celo kreditne kartice. V galeriji so fotografije otrok, doma, dokumentov in pogosto tudi lokacijski podatki. Z drugimi besedami, dovolj podatkov za krajo identitete ali celo fizično zlorabo. Če prevarant pridobi tako zgovorne podatke, potem je vrag odnesel šalo. Morda se boste nekateri še spomnili, da so varnostni strokovnjaki leta 2023 odkrili aplikacije, ki so v galerijah iskale podatke za obnovitev dostopa do denarnic s kriptovalutami. Apple in Google sta jih razmeroma hitro umaknila iz svojih trgovin, vendar dvomim, da kdorkoli ve, koliko škode je bilo narejene.

Zakaj je previdnost mati modrosti

Ko omejite dostop le na izbrane, se zaščitite pred nenamernim deljenjem fotografij, ki jih niste nameravali deliti. Prav tako zagotovite, da aplikacija ne pridobi več podatkov, kot želite, bodisi po pomoti bodisi z zlonamernim namenom.

Ročno iskanje fotografij, ki jo želite objaviti oziroma deliti, namesto da bi aplikaciji preprosto dovolili dostop do galerije, vam hkrati daje dodaten čas za razmislek, ali morebiti nameravano ne ogroža vaše zasebnosti. Predvsem z vidika, kaj lastniki aplikacije lahko oziroma morajo storiti. Leta 2022 je Facebook policiji predal zasebna sporočila matere in hčerke, ki sta bili obtoženi zaradi domnevnega izvajanja splava. Poodatki niso vaši. So njihovi. In ko jih nekdo zahteva, jih podjetja praviloma tudi predajo. Zakoni in sodišča gor ali dol. Morebiti bodo, vsaj dokler pritiski vse bolj muhaste politike ne bodo preveliki, borili za pravice Američanov. Za pravice vseh ostalih pa gotovo ne. Če bi na primer gospod oranžni zahteval fotografije z mojega profila na Facebooku ali Instagramu, ne dvomim, da bi mu ugodili!

Pravzaprav je še huje. Meta je leta 2023 prosila uporabnike Facebooka, naj jim odobrijo dostop do galerije, da bi jim funkcija umetne inteligence predlagala izboljšave fotografij. Kasneje so jo sicer umaknili, ko je postalo jasno, da hkrati analizira fotografije in še huje, obrazne poteze oseb na njih.

Kako omejimo dostop?

Vsake toliko ni neumno preveriti dovoljenj, ki ste jih dali aplikacijam. To storite na več načinov. Bodisi v aplikaciji, če podobno kot Facebookova to omogoča, ali v nastavitvah telefona. V okolju sistema Android skočite v sklop »Aplikacije«, tam najdete želeno in preverite, kakšna dovoljenja ima. Ob tem upoštevajte, da je omejevanje dostopa do galerije najbolj preprost način za preprečevanje namernega ali nenamernega deljenja fotografij.

To ne pomeni, da ne boste več mogli objavljati fotografij. Le več korakov bo treba storiti. Proces bo manj priročen, a zato bolj varen. Še bolje pa je, da jih sploh ne objavljate. Najbolj varna fotografija je tista, ki je aplikacije nikoli ne vidijo. A to je že druga zgodba!

The post NEDELJSKI NASVET: Ko aplikaciji dovolite dostop do fotografij, ji pokažete več, kot mislite appeared first on Tehnozvezdje.

Samsung se zaveda te polemike pri uporabnikih, zato je s serijo Galaxy S26 poglobil varnostni sistem in tudi dogradil zaščite za zasebnost. Ni se osredotočil le na bleščeče UI funkcije, temveč je v ozadju zgradil trdnjavo, ki ščiti tisto digitalno dogajanje, ki mu pravimo življenje. Vsi modeli serije Galaxy S26, torej Galaxy S26, Galaxy S26+ in Galaxy S26 Ultra, prinašajo varnost, ki ni le marketinška krilatica, ampak resna inženirska zmaga.

Strojna oprema, ki ne odpušča napak

Za nas, ki radi odpremo ohišje (vsaj v mislih), je bistvo v čipih. Samsungova zaščita se začne globoko v siliciju, kjer kraljuje Knox Vault. Predstavljajte si ga kot fizično izoliran sef znotraj procesorja, ki je popolnoma neodvisen od operacijskega sistema Android. Tudi če bi kakšna zlonamerna aplikacija prevzela nadzor nad vašim vmesnikom, do biometričnih podatkov ali gesel v trezorju preprosto ne more priti. To je tista raven varnosti, ki loči resne igralce od tistih, ki se zanašajo le na programsko kodo.

Tehnološke poslastice, ki jih boste dejansko uporabljali

Samsung je v uporabniški vmesnik One UI 8.5 vključil nekaj rešitev, ki niso le teoretične, ampak rešujejo vsakodnevne zagate. Tukaj je izbor funkcij, ki serijo Galaxy S26 postavljajo v ospredje:

• Preverjanje klicev: UI agent, ki namesto vas dvigne telefon neznanim številkam in vam v realnem času izpiše, ali gre za nujno dostavo ali le še enega prodajalca zavarovanj. To je prva obrambna linija pred vedno bolj sofisticiranimi poskusi phishinga in neželenimi klici.
• Opozorila o zasebnosti: Pametna obvestila, ki vas proaktivno ustavijo, ko aplikacija brez razloga zahteva vašo natančno lokacijo ali dostop do klicev. Za razliko od pasivnih poročil o dovoljenjih vas ta sistem opozori v trenutku, ko aplikacija pokaže sumljivo vedenje.
• Zasebni album: Preprost, a učinkovit način, da skrijete občutljive fotografije neposredno v Galeriji. To boste cenili vsakič, ko telefon za trenutek posodite prijatelju, da si ogleda slike z dopusta, vi pa ne želite, da po nesreči podrsa predaleč.
• Nadzorna plošča za varnost in zasebnost: Osrednji meni, ki vam z barvnimi indikatorji tveganja takoj pokaže, kje so vaše šibke točke. One UI 8.5 na tem mestu združuje tudi nastavitve napredne inteligence, kjer lahko z enostavnim vklopom možnosti Obdelava podatkov samo v napravi zagotovite, da se AI uči izključno lokalno. S tem imate popoln nadzor nad tem, da vaši osebni podatki nikoli ne zapustijo telefona in se ne pretakajo v oblak.
• Samodejno blokiranje in Zaščita sporočil: Prva ščiti pred vdori preko USB kabla in ustavlja nepooblaščene namestitve, druga pa v ozadju izolira sumljive slike v sporočilih, še preden bi te lahko izvedle škodljivo kodo. To so tiste nevidne plasti, ki skrbijo, da telefon ostane čist, ne da bi vi sploh vedeli za napad.

Konec nepovabljenih pogledov čez ramo

Najbolj impresivna novost pri Galaxy S26 Ultra je brez dvoma vgrajeni zaslon za zasebnost. Pozabite na poceni folije, ki jih lepite čez zaslon in ki naredijo sliko motno. Samsung je uporabil arhitekturo nadzora svetlobe neposredno v slikovnih pikah. Ko vklopite funkcijo, se svetloba iz slikovnih pik usmeri le neposredno v vaš obraz. Kdor sedi poleg vas in vam gleda v telefon pod kotom, vidi le temo. Najboljše pri tem je, da lahko nastavite avtomatizacijo; zaščita se vklopi le takrat, ko vpisujete PIN ali odpirate svojo bančno aplikacijo, med gledanjem filmov pa uživate v polnem vidnem kotu.

UI brez uhajanja podatkov

Umetna inteligenca v seriji Galaxy S26 deluje prek Pogona za osebne podatke. To v praksi pomeni, da telefon analizira vaše navade lokalno. Da bi ti podatki ostali tam, kjer morajo biti, skrbi napredna šifrirana zaščita Knox. Ta sistem za vsako aplikacijo ustvari ločen šifrirni ključ. Če ena aplikacija postane tarča napada, so podatki v vseh ostalih še vedno varno zaklenjeni. To je ključno v dobi agentne UI, kjer telefon ve, kje ste bili in s kom ste govorili.

Kvantni ščit za prihodnost, ki prihaja

Morda se sliši kot znanstvena fantastika, vendar je postkvantna kripotografija v seriji Galaxy S26 zelo realna zadeva. Samsung je prvi v mobilni industriji, ki je uporabil kvantno odporne algoritme za zagon naprave. Zakaj je to pomembno? Ker hekerji že danes shranjujejo šifrirane podatke z upanjem, da jih bodo čez nekaj let lahko dešifrirali s kvantnimi računalniki. Telefoni serije Galaxy S26 to preprečujejo že danes, saj uporabljajo algoritme, ki so odporni na takšne brutalne napade.

Vse pametne naprave povezane z vašim telefonom Galaxy S26 pa povezuje Knox Matrix, ki deluje kot imunski sistem za vaš celoten ekosistem. Na primer, če je vaš pametni hladilnik ali televizor tarča napada, bo vaš Galaxy S26 to zaznal in okuženo napravo izoliral iz omrežja. Zaveza k sedmim letom varnostnih posodobitev pomeni, da bo ta zaščita rasla in se prilagajala grožnjam še dolgo po tem, ko boste morda že razmišljali o naslednjem telefonu.

Na koncu dneva gre za zaupanje

Ko potegnemo črto, telefoni Galaxy S26, Galaxy S26+ in Galaxy S26 Ultra, niso le močnejši telefoni z boljšim procesorjem, ampak naprave, ki končno razumejo digitalno tesnobo sodobnega uporabnika. S tem, ko je Samsung varnosti vgradil v same slikovne pike zaslona in strukturo čipov, je ustvaril okolje, kjer umetna inteligenca dela za nas in ne obratno. Prav zaradi teh nevidnih plasti zaščite in dejstva, da moji podatki ne tavajo nekje v oblaku, je serija Galaxy S26 prva, pri kateri lahko mirno rečem, da ji upam zaupati svoje najbolj intimne informacije.

The post Zakaj je Galaxy S26 prvi telefon, ki mu upam zaupati svoje najbolj intimne podatke? appeared first on Tehnozvezdje.

To ne pomeni, da je »veliki ameriški brat« kaj manj manj radoveden. Še vedno bi nas najraje digitaliziral in shranil na svojih strežnikih, a mora obenem zadostiti vse bolj glasnim zahtevam po možnosti nadzora nad svojimi podatki. Temu so namenjena orodja za upravljanje podatkov v Googlovih storitvah in aplikacijah, ki so del Googlovega računa in s tem vplivajo na uporabo večine naprav.

Tam so črtno belo prikazani (razdelek »Podatki in zasebnost«) podatki, ki jih Google hrani. Hitro boste ugotovili, da jih ni ravno malo, in če ste pri volji ter bi radi podjetju zapletli »življenje«, potem ne pozabite nastaviti samodejnega brisanja po 3, 18 ali 36 mesecih. Obstaja tudi možnost, da zbiranje popolnoma izklopite ali da se samodejno izbrišejo le določene vrste podatkov.

Večkrat sem že dejal, da smo od poštnega predala Gmail življenjsko odvisni, zatorej ne pozabite nastaviti telefonske številke ali drugega poštnega naslova za preverjanje identitete in obnovitev dostopa do predala. Pomembno je, da sta ta podatka vedno pravilna (posodobljena v primeru sprememb).

Težko se je znebiti oglasov, vendar lahko vsaj prilagodite tiste, ki jih vidite. S prepovedjo prikaza poosebljenih oglasov teh ne bo nič manj, le manj uspešno bodo trkali na vašo vest. To je obenem obvezna nastavitev v razdelku »Moje središče za oglase«, če verjamete v teorijo, da vam prisluškujejo. Tu je kar nekaj možnosti, s katerimi Googlu zapoveste, kakšne oglase vam sme in kakšne ne sme prikazovati.

Večina verjetno ne ve, da zna Google opozoriti, če osebni podatki uidejo na temni splet (dark web). Komur se kaj takšnega pripeti, naj nemudoma spremeni gesla in podrobneje spremlja varnost naprav. V razdelku »Varnost« določite podatke, katerih morebitno »curljanje« bo nato Google spremljal.

V razdelku »Podatki in zasebnost« je smiselno še prilagoditi spremljanje lokacije in s kom lahko ta podatek delite. Zgodovino lokacij po potrebi izklopite, čeprav je v luči udobnega delovanja nekaterih storitev – na prvem mestu so Zemljevidi – bolj smiselno določiti čas, po katerem jih Google samodejno izbriše.

Redkokdo ima samo eno napravo, na katero je prijavljen z Googlovim računom (ali več njih). Hkrati smo pozabljivi, zato je nadvse uporabna možnost v razdelku »Upravljanje naprav« v razdelku »Varnost«. Tam se po potrebi na daljavo odjavite iz starejših naprav, ki jih morebiti uporablja nekdo drug.

Slišalo se bo rahlo morbidno, a žal je tako, da je to edina neizogibnost, na katero nimamo nikakršnega vpliva. Zapovejte, kaj naj se zgodi s podatki in kdo ima dostop do njih v primeru smrti. Digitalno oporoko »zapišete« v razdelku »Podatki in zasebnost«. Postopek je preprost, saj zgolj navedete, komu naj Google omogoči dostop do računa po treh do osemnajstih mesecih nedejavnosti in do katerih kategorij podatkov naj imajo dostop.

V razdelku »Varnost« je poleg seznama naprav še seznam aplikacij in storitev drugih ponudnikov, povezanih z računom. Tega velja vsake toliko pregledati in iz njega odstraniti stare in nepotrebne povezave.

Podrobneje o tem, katere aplikacije na pametnem telefonu velja posebej zaščititi in kako to storiti, preberite v članku na portalu Vse bo v redu zavarovalnice Triglav!

To sem že večkrat omenil, vendar kadar gre za varnost, nasvetov ne more biti preveč. Obvezno v razdelku »varnost« vklopite dvofaktorsko avtentikacija (2FA), čeprav je manj priročna, saj je najboljši način varovanje Googlovega računa.

The post NEDELJSKI NASVET: Teh Googlovih nastavitev nikar ne spreglejte! appeared first on Tehnozvezdje.

Za tiste, ki na novo odprejo račun za iCloud (pravzaprav Apple ID), v Veliki Britaniji možnost Advanced Data Protection, ni več na voljo. Ta namreč vključi šifriranje podatkov »od začetka do konca,« kar pomeni, da jih lahko odklene le uporabnik s svojim geslom oz. biometrično, saj ponudnik pozna zgolj javni ključ za dostop, ne pa tudi zasebnega. Tisti, ki imajo šifriranje vklopljeno od prej, naj bi imeli na voljo prehodno obdobje, da ga izklopijo, sicer bodo izgubili možnost uporabe omenjene oblačne shrambe. Apple je še zapisal, da upa, da bo v prihodnosti lahko znova ponudil to možnost varovanja podatkov. Kot je znano, podjetje veliko da na varnost in zasebnost ter to dvoje izpostavlja kot ključni prednosti njegovega ekosistema.

Zahtev iz Londona ni javno komentirali in jih menda niti ne bi smelo, toda podjetje že v preteklosti ni ustreglo več tovrstnih pozivom za dostop do podatkov. Večinoma je šlo za odklepanje telefonov različnih osumljencev v preiskavah kriminalnih dejanj. Tudi tokrat so se v Applu raje odločili, da vsaj za britanske uporabnike onemogočijo »sporno« funkcionalnost, nejasno pa je, kaj bodo storili glede zahtev po dostopu do računov Nebritancev.

Bolj ali manj je sicer jasno, da brez sodelovanja uporabnika šifriranih datotek ni mogoče »odkleniti,« česar pa predstavniki vlad, evropske komisije in drugih organov, ki si želijo »ključa,« preprosto ne razumejo. Mogoče drugače povedano, izvajajo pritisk, da bi ponudniki, kot zdaj Apple, iz svojih storitev popolnoma umaknili šifriranje. Stranska vrata sicer pomenijo, da storitev ni več šifrirana od začetne do končne točke, torej je kot take ni niti mogoče oglaševati, in v tem primeru kakršno koli šifriranje nima pravega smisla.

Zanimivo je, da se je britansko ministrstvo spravilo nad shranjevanje datotek, ne nad komunikacijske storitve. Za te, denimo Whatsapp, Viber ali Signal, bi namreč prej lahko razumeli argumentacijo, da gre za preganjanje spolnih izprijencev in drugih kriminalcev, pa tudi v tem primeru je z mojega vidika zasebnost komunikacij prevlada nad vsem drugim. Vedno znova pa se pojavljajo želje po zakonodaji, ki to pravico posameznikov poskuša rušiti.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Želja vsakovrstnih vlad po vtikanju nosu v naše zasebne datoteke in komunikacije je nenasitna appeared first on Tehnozvezdje.

Kitajci imajo avtoritarni režim, česar pravzaprav pretirano niti ne skrivajo, medtem pa se naša nadvse čislana demokracija spreminja v diktaturo podatkov. Ali je med obema sistemoma v luči zasebnosti omembe vredna razlika? Na daljnem vzhodu izvajajo (skoraj) popoln nadzor nad ljudmi in aktivno cenzurirajo spletne vsebine. Na zahodu (vsaj uradno) vlade nimajo tolikšne moči, česar ne morem reči za globalne tehnološke velikane. V dobi velikih podatkov resnična anonimnost ne obstaja, profiliranje uporabnikov in njihovo zapiranje v informacijske mehurčke pa vse pogosteje postaja sopomenka učinkovite spletne cenzure.

Srž problema, pravzaprav razlog vse pogostejših konfrontacij med Ameriko in Evropo, je beleženje in izkoriščanje podatkov ter posredno posameznikov (skoraj) brez omejitev. Toda ne zaradi nadzora in omejevanja, temveč zaradi želje po manipulaciji in siljenju v kupovanje stvari, ki jih nujno niti ne potrebujejo. Potrošniška kultura, naslednica rimskega načela »kruha in iger«, je s poosebljenimi in ciljanimi oglasi dobila močan pospešek. Ponudniki spletnega oglaševanja, med katerimi močno izstopajo Facebook in Google ter veliki globalni trgovci, zato nočejo sprememb. Ravno nasprotno. Želijo več možnosti beleženja, manj zasebnosti in obilno skakanje spletnih oglasov od vsepovsod. Gre jim sicer za zaslužek, toda spodbujanje zapravljanja izven posameznikovih finančnih zmožnosti je vzvod, da je narod zadovoljen in miren. Tu želje tehnoloških velikanov sovpadajo z željami politikov, ki si najmanj od vsega želijo družbenih nemirov. Možnosti zanje pa je manj, ko je večina zadovoljnih in marsikomu tak občutek zagotavlja ravno pretirano nakupovanje.

Odgovor na grožnje Facebooka, da bo ugasnil storitve v Evropi, če Evropska unija ne bo igrala po njegovih notah, je samo en. »IZVOLI«.

Popolnoma nekritičen pogled na tehnološke velikane je vsekakor pljusknil tudi na naše obale. Naslednji resnični primer zelo dobro opisuje razmere, v katerih smo se znašli in ki za nas niso niti približno dobre. Pred leti sem se pogovarjal z navdušenim in malce prenapetim lastnikom manjše spletne trgovine o digitalnem oglaševanju. Hotel sem mu razložiti, da gre le za eno obliko in da mora, če želi poslovati na dolgi rok in biti družbeno odgovoren, oglaševati tudi drugje. Na primer v slovenskih medijih. Dobesedno prezirljivo je navrgel, da nekim ubogim »slovenčkom« on že ne bo dajal denarja, sploh ne, ker mu niti približno ne morejo jamčiti prodaje, kot mu jo oglaševanje na Googlu in Facebooku. Kaj dosti mu nisem oporekal, kajti na sebični ravni je imel vsekakor prav. Čeprav se ni zavedal, da mu ničesar ne bi mogla jamčiti, če bi poslovala po enakih načelih in na enak način varovala zasebnost, kot to počnejo, recimo jim običajni mediji.

Na pogovor sem pozabil, če ne bi isti mož nekaj let kasneje, v času najhujšega zapiranja družbe objavil pretresljivega zapisa na Facebooku. Rotil je namreč slovenske kupce, naj kupujejo v slovenskih spletnih trgovinah, čeprav so izdelki za nekaj odstotkov dražji. Tako bodo podpirali slovenskega podjetnika, ki davke plačuje tukaj in daje morda kruh še kakšnemu delavcu. Namreč, v zelje so mu začeli hoditi veliki tuji trgovci, ki izkoriščajo svojo moč za izrivanje lokalnih tekmecev z nižjimi cenami izdelkov. Zdaj je on naletel na mino. A bejž no! Pa vendarle, kako to, da se ni istega patriotskega načela držal pred leti in enako razporejal denarja oglaševalcem. Čemu bi ga dajal Facebooku in Googlu, ko ta dva pri nas nikogar (ali skoraj nikogar) ne zapolnjujeta, tukaj še manj plačujeta davke in hkrati še grobo kršita zasebnost uporabnikov?

Zgodba je sicer resnična, a tudi če bi bila izmišljena, še vedno lepo ilustrira težavo, s katero se Evropa bori. Ameriška tehnološka podjetja ne skrivajo tendence doseganja prevladujočega (če ne celo monopolnega) položaja, posledica katerega so potem revna lokalna podjetja. Ta se z njimi niti ne morejo kosati, kajti spoštovati morajo lokalne zakone in ravno tako etično moralna pravila, medtem ko se lahko na vse to veliki požvižgajo. Na razpolago imajo popoln nadzor nad podatki spletnih uporabnikov in lahko jamčijo merljivo uspešnost, česar drugi ponudniki oglaševanja ne morejo. Vse to predvsem zato, ker ne spoštujejo niti osnovne ravni varovanja zasebnosti in hkrati cel svet zavajajo, kaj in kako beležijo podatke, kje jih hranijo, kako je z anonimnostjo, komu jih prodajajo in tako dalje.

V normalnem svetu bi moral kupec naprave nasvet najti na neodvisni, strokovno podkovani spletni strani, kot je naša, kjer bi morda dobil še povezavo do prodajalcev, ne pa pri puhloglavih vplivnežih na Facebooku ali Instagramu.

Nekaj bo treba spremeniti. Oglaševanje je mogoče brez popolnega nadzora nad dejavnostjo in obnašanjem ljudi na spletu in vsi vpleteni bodo še vedno dobro zaslužili, tudi če spletne strani ne bodo pokale po šivih zaradi pretirano natrpanih prostorov s spletnimi oglasi, za česar ne dobijo niti približno poštenega plačila. Smo v položaju, ko peščica služi veliko in ti imajo zaradi porekla zaslombo v delu ameriške politike, medtem ko večina dobiva zgolj drobtinice. To ni več kapitalizem, temveč novodobni fevdalizem.

• 
  Volkswagen ID.Polo: »Majhen« e-avtomobil in dolga pot gresta v tem primeru zelo dobro skupaj
• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti

The post Če jim kaj ni všeč, potem naj SPOKAJO! appeared first on Tehnozvezdje.

Ko novost izboljša varnost in zasebnost mobilne naprave, je to vsekakor nekaj, kar moramo pohvaliti. Takšna je bila pred zdaj že več kot enim letom v Applov sistem uvedena grafična označba, kdaj sta aktivna kamera in mikrofon, medtem ko je bila podobna funkcionalnost uporabnikom naprav s sistemom Android na voljo le kot aplikacija. Na novih telefonih ne bo več obvezna, kajti sposobnost je del operacijskega sistema Android 12. Ta pa poleg te uvaja morda še pomembnejše, možnost izklopa omrežja 2G, česar Applove naprave (še) nimajo. Sliši se nepomembna, toda s stališča varnosti in zasebnosti, pride še kako prav! 

Ko so operaterji zgradili prva omrežja GSM, ki danes veljajo z drugo generacijo (2G), smo bili navdušili, kajti poleg digitalizacije, je mobilna telefonija postala storitev za vse, ne le za bogate podjetnike. Tehnološki razvoj je naredil svoje in tehnologija 2G je počasi zastarela in ne zagotavlja več sodobne ravni varnosti. Operaterji tudi zaradi tega, predvsem pa zaradi sprostitve frekvenc, že nekaj časa govorijo o izključitvi starejših tehnologij. Poleg 2G nameravajo izključiti 3G, toda veliko vprašanje je, ali se bo to zgodilo v naslednjih desetih letih. Razen imetnikov starejših telefonov, katerih število seveda hitro pada, gre predvsem za storitve povezav naprav (na primer logistično sledenje), pri katerih bi prehod na nova omrežja pomenil velik strošek. Kislo jabolko, v katero bomo morali enkrat ugrizniti! Ker je torej izklop omrežja 2G še daleč, je Googlova poteza toliko pomembnejša. Poglejmo, zakaj!

Dve glavni težavi sta povezani z omrežji 2G. Uporabljen je bistveno premalo močan mehanizem kodiranja, ki ga je mogoče relativno hitro razbiti in ker ni posebne avtorizacije, se lahko lažna bazna postaja brez večjih težav predstavi za pravo. Oboje izrabljajo naprave za prestrezanje telefonskih klicev, da prevzamejo komunikacijo med telefonom in pravo bazno postajo. Ker so novejše mobilne tehnologije manj ogrožene in varnejše, naprednejša vohunska oprema od telefona zahteva, da preide na starejše omrežje. Zaradi samodejnega prehoda niti novejši telefoni niso varni pred prisluškovanjem. Od tu potreba po ročnem izklopu omrežja 2G, možnosti, ki je dosedanje različice mobilnih operacijskih sistemov, niso predvidele.

Nekateri pametni telefoni s sistemom Android 12 in po pisanju eff.org ustreznim radijskim vmesnikom (različica 1,6 HAL), zagotovo naj bi ustrezal Pixel 6, bodo poleg obstoječih možnosti vplivanja na uporabo mobilnih tehnologij, omogočili izklop omrežja 2G. Čeprav gre za izredno uporabno funkcijo, uporaba je vsekakor odvisna od posameznika in strahu pred prisluškovanjem, za zdaj nič ne kaže, da bi podobno funkcijo v sistem vključil še Apple.

• 
  Volkswagen ID.Polo: »Majhen« e-avtomobil in dolga pot gresta v tem primeru zelo dobro skupaj
• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti

The post NEDELJSKI NASVET: Nekateri boste lahko izklopili nevarno mobilno omrežje! appeared first on Tehnozvezdje.

Majhne naprave, ki začnejo piskati, ko na telefonu sprožimo iskanje, še zdaleč niso novost in slovenski Chipolo jim je utiral pot. A kot je običajno, se o nečem res začne govoriti šele, ko to ponudi Apple. Kajpada so se stvari lotili po svoje. Čeprav v osnovi še vedno napravica z vmesnikom Bluetooth, delovanje pripomočka Airtag ni omejeno na bližino pametnega telefona, s katerim je seznanjen.  

Ako uporabnik tega izrecno na svojem Iphonu ne izključi, bo zaznal čisto vsak sledilnik v bližini in podatke redno nalagal na strežnik podjetja. Težko bi bilo bolje. Otrok na primer izgubi ključe in le počakati moramo. Prej ali slej se bo mimo sprehodil ponosni lastnik najbolj čislanega telefona na svetu z vključenim vmesnikom Bluetooth in izvedeli bomo približno lokacijo. Do tu vse lepo in prav. Bluetooth sledilniki so nadvse majhni in priročni, zato jih lahko ravno tako preprosto podtaknite v torbo ali avto osebe, ki bi ji radi sledili. Prikrito slednje ni popolno, saj sledilnik prej ali slej po izgubi povezave s telefonom začne piskati, toda govorimo o več urah. Dovolj, da nepridiprav izve, kje stanujete ali kje je ponoči parkirano vozilo.

Na dolgo in široko bi zlahka razpravljali, v kolikšni meri je opisana zloraba verjetna, toda sploh ni pravo vprašanje. Apple je namreč na prigovarjanje ameriškega čuvaja zasebnosti (eff.org) razvil in v Trgovini Play objavil aplikacijo Tracker Detect (deluje le na telefonih s sistemom Android 9 ali novejšim), ki uporabnike telefonov s sistemom Android obvesti, da je v bližini Applov sledilnik. S tem se v nobenem primeru ne razširi število naprav, ki mu lahko javimo položaj sledilnikov, saj to še vedno lahko počnejo izključno njegovi telefoni. V kolikor aplikacija sledilnik zazna, se bo na zaslonu izpisalo opozorilo o neznanem sledilniku v dosegu brezžične povezave Bluetooth. Kar praktično pomeni v krogu s polmerom nekaj deset metrov.

Applova aplikacija ni popolna, kajti uporabnik mora ročno zagnati skeniranje, saj ne deluje v ozadju, tako kot na primer ona za slednje stikov z okuženimi. Da bi delovala na tako celoviti način, mora to dovoliti Google. Nekje vmes je septembra objavljena aplikacija laboratorija za varnost mobilnih omrežij tehnične univerze Darmstadu Air Guard, saj trdijo, da je sposobna zaznati Applove sledilnike med delovanjem v ozadju. Toda še vedno mora uporabnik aplikacijo zagnati in pustiti, da teče v ozadju, kar večina dokaj nerada počne.

Applovi sledilniki so vseprisotni, poceni in zaradi vključenosti v navidezno omrežje Applovih pametnih telefonov izredno zmogljivi, zato dejansko predstavljajo varnostno grožnjo. Kolikšno, je seveda drugotno vprašanje, s katerim si nima smisla razbijati glave. Vsaj ne več, ker je na voljo orodje, da se po želji zaščitimo pred njimi, čeprav nismo ponosni lastniki Iphonov.

• 
  Volkswagen ID.Polo: »Majhen« e-avtomobil in dolga pot gresta v tem primeru zelo dobro skupaj
• 
  Umetna inteligenca pomagala posneti zgodbo o sami sebi?
• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti

The post NEDELJSKI NASVET: Odlično, da je Apple storil, kar so mu predlagali appeared first on Tehnozvezdje.