Za osvežitev spomina. Takole pravi tretji odstavek 191. člena ZEKom-2:

Ne glede na minimalno obdobje vezave pogoji in postopki za prekinitev pogodbe ne smejo odvračati od zamenjave izvajalca storitev. Potrošniku se pri prehajanju med naročniškimi paketi pri istem izvajalcu storitev in pri prekinitvi naročniškega razmerja po poteku zavezujočega obdobja vezave ne smejo zaračunati administrativni stroški.

Pred uveljavitvijo zakona, ki je nastopila danes, je večina operaterjev, z izjemo Telemacha, še nekoliko dvoumno odgovarjala na vprašanje, ali bodo prenehali zaračunavati stroška menjave paketa in prekinitve naročniškega razmerja. V Telemachu so že takrat odgovorili: »Da, naši naročniki bodo lahko poljubno in zastonj menjavali naročniške pakete, kot to nalaga novi zakon.« Zdaj so operaterji večinoma nekoliko bolj konkretno zapisali, kaj se spreminja.

»Med drugim bomo operaterji z dnem 10. 11. 2022 prenehali zaračunavati administrativne stroške spremembe naročniškega paketa in strošek prekinitve naročniškega razmerja po poteku zavezujočega obdobja vezave,« so v svojem obvestilu sporočili v Telemachu.

»Potrošniku se pri prehodih med naročniškimi paketi pri istem izvajalcu storitev in pri prekinitvi naročniškega razmerja v primeru sklenjenih pogodb z vezavo po poteku zavezujočega obdobja vezave ne smejo zaračunati administrativni stroški (podrobneje v 191. členu ZEKom-2).« To je ena od točk sporočila uporabnikom Telekoma Slovenije. V A1 so bili znova nekoliko manj eksplicitni, saj so zapisali: »V družbi A1 bo izvedena ustrezna implementacija določb ZEKom-2 skladno z roki, kot jih ta predvideva. V nadaljnjih šest mesecih je predviden sprejem obveznih podzakonskih aktov in splošnih aktov, ki jih bo družba A1 tudi ustrezno implementirala skladno z njihovimi določili, ko bodo ti uveljavljeni. Družba A1 bo svoje splošne pogoje prilagodila določbam ZEKom-2 v devetih mesecih po njegovi uveljavitvi, kot to zahteva 318. člen ZEKom-2.« V novem ceniku tega operaterja pa je že mogoče videti, da so menjava paketa, prekinitev naročniškega razmerja in prenos številke k drugemu operaterju brezplačni.

V T-2 menjave paketa niso omenjali, so pa izpostavili, da za prenos številke k drugemu operaterju ne zaračunavajo več administrativnega stroška. Prav tako so to omenili v Telekomu Slovenije. Ne pa denimo v Telemachu, kjer so tudi doslej zaračunali pet evrov, če je njihov uporabnik številko prenesel drugam. O tem, da mora biti prenos številke za uporabnike brezplačen, govori 6. odstavek 195. člena ZEKom-2, ki pravi:

Zagotavljanje prenosljivosti številk je strošek izvajalcev storitev. Cene, ki si jih v zvezi s prenosljivostjo številk med seboj zaračunavajo izvajalci storitev, morajo biti stroškovno naravnane. Pri postopku prenosa številke se uporabniku ne zaračunajo nobeni neposredni stroški.

Še ena od sprememb v novem zakonu se dotika pravice od odstopa od pogodbe, če operater spremeni pogoje. Doslej so imeli naročniki 30 dni časa, da brez stroškov odpovejo naročnino, ali drugače povedano, to so lahko storili v obdobju med napovedjo in uveljavitvijo spremembo. Novi zakon še naprej določa, da mora operater spremembo, denimo podražitev, napovedati 30 dni preden začne veljati, toda naročniki imajo 60 dni časa za odstop od pogodbe brez vsakršnih obveznosti. V kolikor seveda vrnejo morebitno opremo operaterju oz. jo odplačajo v skladu z dogovorom. Ne velja pa ta pravica, če je napovedana sprememba izključno v korist končnega uporabnika, zgolj administrativne narave in nima negativnih posledic za končnega uporabnika ali je nujna zaradi uskladitve z domačimi zakoni ali evropskimi predpisi, ki se uporabljajo neposredno.

Za spremembo splošnih pogojev imajo sicer operaterji devet mesecev časa, zato lahko z uveljavitvijo nekaterih novih določil zakona čakajo še do sredine prihodnjega leta, pa tudi Agencija za komunikacijska omrežja in storitve mora še izdati določene podzakonske akte.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Od danes sta menjava naročniškega paketa in prenos številke k drugemu operaterju brezplačna appeared first on Tehnozvezdje.

Doslej je ZEKom le ohlapno določal, da operaterji ne smejo oteževati prehoda uporabnikov k drugemu ponudniku, toda stroškov prekinitve naročniškega razmerja ni prepovedoval. Prav tako ne postavke za menjavo paketa, ki jo operaterji zgolj občasno »velikodušno« oprostijo, kadar izvedejo večjo čistko paketov. Pri akcijah z atraktivnimi paketi, še posebej pri mobilni telefoniji, je praviloma treba plačati tistih deset ali kolikor že evrov za menjavo, enako tudi sicer, le redki so primeri, ko se lahko naročniki brez kakšnih ovir odločajo, katera operaterjeva ponudba jim trenutno ustreza, in to tudi nekje enostavno poklikajo.

Zdaj novi ZEKom v tretjem odstavku 191. člena, ki je sicer o vezavah (te ne smejo biti daljše od 24 mesecev), pravi naslednje:

Ne glede na minimalno obdobje vezave pogoji in postopki za prekinitev pogodbe ne smejo odvračati od zamenjave izvajalca storitev. Potrošniku se pri prehajanju med naročniškimi paketi pri istem izvajalcu storitev in pri prekinitvi naročniškega razmerja po poteku zavezujočega obdobja vezave ne smejo zaračunati administrativni stroški.

Malce nenavadno je morda, da so pisci zakona vse skupaj vtaknili o člen o vezavah, toda besedilo se zdi dokaj nesporno. Kadar ima naročnik aktivno vezavo, je nekako logično, da se ne more brez obveznosti izviti nekam drugam. In po drugi strani, da mora imeti možnost prekinitve pogodbe brez kakšne (denarne) »kazni«, če operater spremeni pogoje. Kdor nima sklenjene vezave, pa gre lahko stran povsem prosto. Enako mora imeti možnost menjavati naročniške pakete znotraj ponudbe operaterja. Da tako razumejo zakon in bodo v skladu s tem tudi postopali, so potrdili v Telemachu. Na naše vprašanje, ali se lahko njihovi naročniki nadejajo poljubnih menjav naročniških paketov so odgovorili: »Da, naši naročniki bodo lahko poljubno in zastonj menjavali naročniške pakete, kot to nalaga novi zakon. Zakon še ni stopil v veljavo, bomo pa pri Telemachu pravočasno implementirali spremembe, s pomočjo katerih bomo uporabnikom olajšali procese zamenjave.«

V A1 Slovenija in Telekomu Slovenijo so se zdaj izgovorili na dejstvo, da zakon še ni bil objavljen v Uradnem listu oz. da ga še preučujejo. »Ustrezno ga bomo implementirali v zakonsko določenem roku,« so še zapisali v Telekomu. Podobno tudi v A1: »V ustreznih rokih bomo sprejeli zakonsko skladne rešitve.« Noben od operaterjem pa kljub našim vprašanjem ni komentiral, kako bo prenehanje zaračunavanja menjav paketov (in prekinitev naročniških razmerij) vplivalo na njihove prihodke ali morebiti tudi na cene storitev, kajti znano je, da so (bili) tovrstni »administrativni« stroški eden od načinov, kako nekoliko znižati oglaševane cene in nato razliko do pričakovanih prihodkov zaslužiti nekje drugje. Menjave paketa sicer stane nekje od 5 do 10 evrov, odvisno od operaterja, prekinitev pogodbe pa od 10 in vse do 25 evrov. Zanimivo je, da je slednjo Telekom uvedel ravno z oktobrom, v višini 10,95 evrov, in jo bo moral, kot vse kaže, kmalu tudi odpraviti.

• 
  Skeletorju vedno uspe ukrasti pozornost
• 
  Po toči nima smisla zvoniti
• 
  Preprosto omreževanje brez velikih naložb
• 
  Renault 4 Iconic: S Katro do Malinske in nazaj brez postanka za polnjenje
• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!

The post Bliža se konec zaračunavanja stroškov menjave paketa in prekinitve naročniškega razmerja appeared first on Tehnozvezdje.

To službo imajo že približno desetletje eni in isti ljudje. Zakaj bi jih zamenjali, jim nalagali kazni, če pa se tako trudijo? Materija je težavna, panoga se neverjetno hitro spreminja, treba je slediti novostim. In, poglejte, smo drugi na svetu, ki smo uzakonili internetno nevtralnost! »Da se ne da več odstaviti direktorja Akosa? Emm, kje smo že ostali? Nevtralnost, drugi na svetu smo!«  In kako bi lahko uvedli nove pisce, če so zdajšnji ravno sredi priprave novega predloga? Naštudirali so materijo, usklajujejo se s z ministrstvi, poznajo postopek. Če pripeljemo nove, bo vse zastalo in bomo plačali kazen zaradi zamude.

Vmes kajpak ni časa za postranske zadeve. ZEKom je v javni obravnavi, nekaj rešitev je zelo občutljivih, pisci iščejo take, ki bodo zadovoljile vse strani, kompromisi so težavni, njihovo sklepanje je dolgotrajno. Pustite jih pri miru, ne morejo se zdaj ukvarjati z e-storitvami, z zagotavljanjem boljšega okolja za podjetja, odpravljanjem birokratskih postopkov iz papirnatih časov, prioriteta je ZEKom. Drugače bomo plačali kazen. Pa še strategijo razvoja telekomunikacij so pisali vmes. V tistih letih, ko se niso toliko ukvarjali z ZEKomom. In minister jim pritrjuje, na nekaterih področjih smo vodilni. Kar poglejte nevtralnost. »Ja, res škoda, da jo bo treba zaradi evropsko uredbe vreči ven.«

Zaposleni na direktoratu za informacijsko družbo si lahko za letošnje praznike spet čestitajo. Tik pred njimi so oddali ZEKom v pregled ostalim, ujeli so svoj skrajni rok, čez praznike so prosti in zdaj bo krivda za morebitne (dodatne) zamude drugje. Saj, zakaj bi morali biti vsi na dopustu od 24. decembra do 3. januarja? Da pa ne bi slučajno zmanjkalo štrene, so vmes že dali poziv za predloge, kaj vse naj bo v povsem novem ZEKomu (ali kakor koli se bo imenoval). Počasi jih bo treba začeti pregledovati in začeti snovati novo besedilo. Dela je za vsaj naslednji dve leti.

The post Pisanje zakona o elektronskih komunikacijah je najboljša služba na svetu appeared first on Tehnozvezdje.

Prejšnji predlog je razburil varuhe nevtralnosti interneta in še koga z zamislijo, da bi operaterji blokirali spletne strani z Interpolovega seznama »najslabšega na spletu«. Drugače povedano, preprečevali bi dostop do najhujših primerov otroške pornografije. V razpravah so predstavniki ministrstva in kriminalistične policije, ki je tako blokiranje predlagala, dobili kup argumentov, čemu predlog ni najbolj posrečen. Od tega, da so tovrstne blokade vprašljivo učinkovite in da je seznam nastaja nekje drugje, zunaj Slovenije, do tega, da predlog odpira vrata za prihodnje podobne poskuse blokad s seznami, namesto z odločbami sodišč. In tako je v novem predlogu tretja od treh možnosti, kdaj operaterji lahko ravnajo v nasprotju z nevtralnostjo interneta, zapisana – odločba sodišča. Če bodo kriminalisti želeli doseči blokado določene spletne strani, bodo morali na sodišče po ustrezno odločbo. Kot za spletne stavnice brez koncesije že nekaj časa počne nekdanji Urad za nadzor prirejanja iger na srečo oz. zdaj specializirani oddelek davčne uprave. Kar je tudi edini pravi način.

Sicer pa sprememba 203. člena, ki ureja nevtralnost, operaterjem še naprej prepoveduje, omejevanje, zadrževanje ali upočasnjevanje internetnega prometa na ravni posameznih storitev ali aplikacij, njihovo neenako obravnavanje ali izvajanje ukrepov za njihovo razvrednotenje. In predlog še naprej predvideva črtanje odstavka, ki je doslej po tolmačenju ministrstva prepovedoval ničelno tarifo, čeprav se sodišče s tem ni strinjalo. Po novem na ministrstvu razlagajo, da zaradi evropske uredbe o enotnem telekomunikacijskem trgu (uredbe o roamingu in nevtralnosti), ta člen ni več potreben. Ker je uredba neposredno uporabljiva. Ampak uredba presojo o ničelni tarifi bolj ali manj prelaga na nacionalne regulatorje (pri nas Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve). Slovenski zakon bo glede nevtralnosti interneta torej manj načelen in strikten, kot je bil doslej, in popolnoma se bomo podredili evropskim smernicam, čeprav smo bili pionirji na tem področju.

The post Blokiranje strani z Interpolovega seznama je letelo ven, rahljanje nevtralnosti ostalo appeared first on Tehnozvezdje.

Najlažje si je zlobirati izjemo v zakonu, kot jo tokrat poskuša kriminalistični oddelek Generalne policijske uprave (GPU). Potem je blokiranje samodejno. Kot sem že omenil, se bo nedvomno naslednjič pri direktorju direktorata, državnem sekretarju ali ministru, ali pa kar pri vseh po vrsti, oglasil še kdo drug. Najbolj očitni kandidati so tisti, ki so že dosegli sodne odredbe za blokiranje dostopa do določenih spletnih strani. Še vedno veljajo blokade za nekaj spletnih stavnic (Bwin, Bet-at-home, …), mogoče še kakšna druga. GPU, predvsem tamkajšnji vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto Anton Toni Klančnik še naprej povsod prepričuje odločevalce in javnost, da je predlagana izjema v Zakonu o elektronskih komunikacijah prava poteza. Tudi s »pripravljenostjo« na vnovično prezentacijo najbolj sprevrženih primerov zlorab otrok, ki jih gostijo strežniki na Interpolovem seznamu. Na zadnjem sestanku pri ministru si po navedbah ministrstva za javno upravo teh fotografij niso ogledali, je pa tovrstna predstavitev v preteklosti potekala že vsaj dvakrat.

V pogovoru za časnik Delo pa je Klančnik izjavil:

Brutalne in sprevržene spletne strani so na strežnikih držav tretjega sveta, kjer je mednarodna pravna pomoč večkrat ne samo dolgotrajna, ampak povsem neučinkovita, saj ni odziva. Sodna kontrola je v tem primeru nemogoča.

Kljub temu se po mojih informacijah ministrstvo zdaj nagiba k rešitvi, da bi morali kriminalisti za preprečevanje dostopa do takih vsebin pridobiti sodne odredbe. Kot jih je Urad za nadzor prirejanja iger (Unpis) na srečo za blokade stavnic. Pri pedofilih niti ne bo tožb, ker bi rad videl junaka, ki bi se pritožil na tako omejevanje dostopa do vsebin. Še vedno mi sicer ni všeč, da Unpis ne postavi niti najbolj osnovne strani s sporočilom, zakaj stran stavnice ni dostopna, ampak s tako blokado nimam problema. Lahko se ji tudi izognem (z drugim strežnikom DNS, posredniškim strežnikom, omrežjem Tor), če se mi zahoče. To ne posega v internetno nevtralnost in ne odpira vrat širjenju takih cenzorskih idej. Sodišče je pač višja veja oblasti od načel in principov. Kar zapove, je treba vsaj formalno spoštovati, možno pa je tudi izpodbijati na višji inštanci. Zato naj o omejevanju dostopa do pedofilskega ali kakršnega koli drugega internetnega materiala odločajo sodišča, ne pa seznami, ki so pod kdo vse kakšnimi pogoji nastali nekje zunaj Slovenije.

The post Če kdo, naj o blokiranju dostopa do spletnih strani odloča sodišče appeared first on Tehnozvezdje.

Naj bo cenzuriranje spletne vsebine, če je ta še tako odvratna, sploh dopustno? Če bo obveljalo, kar piše v predlogu sprememb zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom), bodo operaterji lahko (morali?) blokirati dostop do spletnih strani na seznamu Interpola. Ampak kdo ve, če bi se zakonodajalec ustavil pri tem, ne pa naslednjič ob spreminjanju zakona dodal še kakšne izjeme.

Želje državnih organov po operaterski »cenzuri« nekaterih spletnih strani niso nove. Urad za nadzor prirejanja iger na srečo je že uspel z nekaj sodnimi odločbami, zaradi katerih morajo operaterji blokirati številke IP najbolj znanih tujih spletnih stavnic, ki za poslovanje v Sloveniji uradno nimajo dovoljenja. In tudi generalna policijska uprava je od ponudnikov dostopa do interneta zakulisno že zahtevala blokiranje dostopa do najhujših primerov pedofilije in zlorab otrok. Ampak je takrat direktorat za informacijsko družbo (še v sklopu ministrstva za izobraževanje, znanost in šport) menda prepričal kriminaliste, da bi bila to kršitev internetne nevtralnosti, kot je zapovedana v ZEKomu. Zdaj ta isti direktorat (po novem kot dej ministrstva za javno upravo) zakon poskuša spremeniti tako, da bi vanj vnesel izjemo na željo kriminalistov. Tako bi poleg izrednih razmer in sodnih odločb kot povod za blokado veljala še uvrstitev na Interpolov seznam »najslabšega« (Interpol worst-of list, IWOL). Operaterji se sploh ne bi ukvarjali s tem, kaj je na dotičnih straneh, ampak bi dostop do domen avtomatično onemogočili.

Na prvi pogled ni nič spornega. Spolne zlorabe otrok so nekaj najbolj izprijenega sploh in če blokade komu preprečijo ogled teh svinjarij, super. Problem pa je, ker ima taka cenzura širše implikacije. Ne samo, da je skoraj vedno neučinkovita, ker je mogoče uporabiti take ali drugačne obvode (druge imenike DNS, posredniške strežnike, omrežje Tor, …) ali preseliti vsebino v temno mrežo (dark net), kamor lovke cenzorjev ne sežejo. Tudi če se delamo, da blokade res preprečujejo dostop, da so uspešne in da z njimi naredimo kaj dobrega, kot v tem konkretnem primeru, odpirajo vrata plazu tovrstnih Metternichovskih želja. Hitro bi se lahko pojavil še kdo, mogoče prej omenjeni regulator iger na srečo, ali pa tudi kakšen dušebrižnik, ki bi začel lobirati, naj med izjeme uvrstijo še kaj. Mogoče stavnice, mogoče trgovine prepovedanih substanc, mogoče klasično pornografijo, mogoče piratske datoteke. Ali pa kar vse po vrsti. Ko se nevtralnost interneta enkrat razrahlja, je ni več. In, nenazadnje, s takimi blokadami si Interpol in policije vsaj delno umivajo roke. Češ, saj smo nekaj naredili. Namesto, da se bi res trudili take strani odstraniti s spleta in preganjati tako posrednike teh vsebin kot tiste, ki so zagrešili zločine. Seveda pa je vedno lažje zlobirati za uvrstitev takih seznamov med izjeme pri spoštovanju načela internetne nevtralnosti in trditi, saj se trudimo. Direktorati ali ministrstva pa nato vedno znova uporabljajo argumentacijo, dostavljeno iz policijskih virov, da javnost prepričujejo v koristnost in nespornost predlogov, kot je ta najnovejši, ki je v javni obravnavi še do sredine septembra.

The post Cenzurirati internet ali ne? appeared first on Tehnozvezdje.