Lani je Akos prepovedal storitve, ki v mobilnem omrežju ne porabljajo naročnikove mesečne kvote prenosa podatkov, zdaj pa je sodišče to prepoved odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo s t. i. ničelno tarifo (angl. zero-rating).
Ko je Deezer v povezavi s Telekomom Slovenije uradno vstopil v Slovenijo (nanj se je bilo sicer možno naročiti že prej), so naročniki pri vodilnem operaterju dobili tudi zastonj prenos podatkov v mobilnem omrežju. Če je torej Telekomov uporabnik pri tem operaterju sklenil še naročnino na deezer ali vzel ustrezen naročniški paket z že vključeno glasbeno storitvijo, se mu poslušanje glasbe prek omrežja hspa ali lte ni nič poznalo pri porabi prenosa podatkov. Enako je veljalo za naročnike na hbo go. Pa pri Simobilu za prenašanje datotek v oblak hangar mapa (preimenovani koofr). In še za dve storitvi pri Amisu in Tušmobilu. Kdor je namesto deezerja uporabljal google play music, namesto hbo go voyo in tako naprej, ni bil deležen odpustka pri prenosu podatkov. Vsak bit glasbe in videa se mu je odšteval od njegovih nekaj mesečnih gigabajtov.
Po prijavi Sveta za elektronske komunikacije in kar precejšnji javni polemiki je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (Akos) izdala odločbe, ki so tako prakso operaterjev prepovedale. Ker da cenovna diskriminacija krši internetno nevtralnost in s tem 203. člen zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1), ki našteva, kakšna dejanja operaterjev so v nasprotju z nevtralnostjo in zato nezakonita. Vsi štirje »prizadeti« operaterji so se zatekli tja, kamor se vedno, ko vse drugo odpove – na sodišče. Njihova rešilna bilka in Akosova Ahilova peta v tem primeru je dejstvo, da v petem odstavku, kjer naj bi, v resnici nič ne piše o ničelni tarifi. V predlogu zakona je (poenostavljeno) pisalo, da enake storitve ne smejo biti cenovno obravnavane različno. Pa so poslanke in poslanci to poved med sprejemanjem zakona črtali. In zdaj v njem piše samo tole:
»Storitve operaterjev omrežij in izvajalcev storitev dostopa do interneta ne smejo temeljiti na storitvah ali aplikacijah, ki so nudene ali se uporabljajo prek storitev dostopa do interneta.«
Kar pa je mogoče interpretirati zelo različno. Akos je uporabil interpretacijo, ki s(m)o jo zagovarjali podporniki internetne nevtralnosti. Da ta na prvi pogled nerazumljiva poved v prevodu v laični jezik pomeni nekaj takega: Operater lahko ponuja samo dostop do interneta, ne more pa spletne storitve (denimo deezerja) zapakirati v samostojno storitev, ki se plačuje (ali delno daje zastonj, če hočete) drugače, kot se plačuje dostop do interneta in s tem do ostalih storitev. Operaterji trdijo in zdaj jim je pritrdilo tudi upravno sodišče, da celoten 203. člen govori samo o tehničnih vidikih nevtralnosti (zgostitve prometa, itd), nič pa o cenovnih vidikih.
Tako imamo, kot vse kaže, nepopoln zakon, ki naj bi ščitil internetno nevtralnost. Njegovi snovalci so, to so tudi sami potrdili, z direktorjem direktorata za informacijsko družbo Marjanom Turkom na čelu, želeli v 203. člen vključiti ničelno tarifo. Ampak jim je državni zbor rahlo prekrižal načrte. Zato podporniki nevtralnosti in industrija, ki ji nevtralnost ne ustreza in se sklicuje na svobodno gospodarsko pobudo, bijejo bitko interpretacij. Vse skupaj pa zapleta še nova evropska uredba o enotnem telekomunikacijskem trgu, ki ničelne tarife izrecno ne prepoveduje, a jo bodo mogoče vključila podrobnejša pravila, ki jih pripravlja evropski nadregulator Berec. Potem pa bo moral isti direktorat pisati ZEKom-2, kjer lahko z dvoumnim besedilom spet pusti možnost različnih argumentacij.
Zakaj je ničelna tarifa slaba?
Pa še enkrat kratka razlaga, zakaj je ničelna tarifa v nasprotju z načelom internetne nevtralnosti. Preprosto zato, ker vseh uporabnikov in (predvsem) ponudnikov ne obravnava enakovredno. Res je, uporabniki, ki se jim promet ne šteje v mesečno kvoto, so na boljšem. Ampak tisti, ki bi raje uporabljali kakšno drugo storitev, so na slabšem. In tisti ponudniki, ki pri operaterju nimajo podobne obravnave z ničelno tarifo, so enako diskriminirani. Odločanje o tem, kdo dobi tak tretma in kdo ga ne, pa je popolnoma v rokah operaterja, kjer lahko pridejo med razloge tudi kakšne stare zamere in naklepno omejevanje konkurence. Če bi operater vse glasbene storitve vključil v ničelno tarifo, kot recimo počne ameriški T-Mobile, bi bilo vse skupaj malo manj sporno. Še vedno pa tudi takrat ostaja dejstvo, da tak operater ne obravnava vsega internetnega prometa (cenovno) enakovredno.
Brez komentarjev