Kakšna bo po novem internetna nevtralnost?
Matjaž Ropret 12. septembra 2016 ob 12:48

Skoraj eno leto po sprejemu uredbe o enotnem telekomunikacijskem trgu končno vsaj približno vemo, kakšno internetno nevtralnost ta dokument prinaša. Vsaj če bodo nacionalni regulatorji kolikor toliko dosledno upoštevali priporočila njihovega bruseljskega nadorgana Bereca.

Za začetek nekaj osnov in obnove dogajanja. Načelo internetne nevtralnosti zapoveduje enako obravnavo vsega prometa in naprav v omrežju. To pomeni, da operaterji oz. ponudniki dostopa do interneta ne smejo delati razlik med uporabniki, spletnimi stranmi, storitvami, ničemer. In tudi cenovnih razlik ne sme biti. Slovenija je internetno nevtralnost uzakonila pred nekaj leti, kot ena od prvih treh držav v EU, poleg Nizozemske in Finske, ki so na ta način zaščitile odprt internet, preden si ga prilastijo in po svoje ukrojijo veliki ponudniki vsebin in storitev. Na evropski ravni so takrat že tekla pogajanja za skupna pravila, operaterji so bili seveda nejevoljni, da Slovenija ni počakala nanje, nazadnje pa so z lobisti v Bruslju dosegli, da je omenjena uredba precej zmehčala to, kar sta že uveljavili najmanj Slovenija in Nizozemska. Uredba je, za razliko od direktive, ki jo morajo države prenesti v svoje zakone, neposredno uporabljiva. Velja, ne glede na to, kaj piše v zakonih. Država lahko poskusi še naprej imeti strožji zakon, kakršna je menda namera Nizozemske, ampak bi jo lahko tožila evropska komisija in ponudniki bi tudi lahko izpodbijali zadeve na sodiščih.

Zagovorniki nevtralnosti uredbi očitajo, da odpira vrata za posebne (specializirane) storitve, »urejanje« prometa in ničelno tarifo. Ker pa so pravila napisana rahlo dvoumno, nedorečeno, je evropski nadregulator Berec sprožil posvetovanje, med katerim je dobil tisoče pripomb, in nazadnje objavil priporočila, kaj naj počnejo nacionalni regulatorji – v Sloveniji Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (Akos). V Berecu so izredno pudarili, da niso spisali novih pravil, ampak so samo poskušali pomagati regulatorjem, kako naj postopajo. Zadeve pa bodo šle na podoben način, kot je bilo z razvpitimi primeri ničelne tarife v Sloveniji. Operaterji ali posredniki vsebin bodo poskušali nekaj ponujati na »inovativen« način, potem bo po pritožbi nekoga ali mogoče celo na lastno pobudo regulator pogledal zadevo in nazadnje izdal odločbo, da taka ponudba krši uredbo. Ali pa ne. Vnaprejšnje (ex-ante) strožje regulacije ne bo, tudi v Berecu so povedali, da po njihovem mnenju ni potrebna, in ministrstvo za javno upravo glavnino določil o nevtralnosti briše iz zakona o elektronskih komunikacijah.

Ničelna tarifa najbrž bo, ampak omejena

Glavna slovenska zgodba, povezana z nevtralnostjo, se je vrtela okrog t. i. ničelne tarife (angl. zero rating). Pri tej se promet, ki ga uporabnik ustvarja znotraj ene aplikacije (pretočne glasbe, videa, oblačne shrambe, …) ali skupine aplikacij, ne šteje v njegovo porabo prenosa podatkov v mobilnem omrežju. Zadeva je izvzeta in to je drugačna (cenovna) obravnava te vsebine, v različnih položajih pa so tudi ponudniki teh storitev (če niso vse z ničelno tarifo, kot recimo za glasbene in video storitve počne ameriški T-Mobile), ker bodo naročniki veliko verjetneje uporabljali tisto z ničelno tarifo. Zadevo je v Sloveniji Akos prepovedal, a so operaterji na sodišču dosegli drugačno tolmačenje zakona in bo morala agenciji o vsem skupaj še enkrat odločati. Za zdaj še ni. Po novi uredbi ničelna tarifa sama po sebi ni prepovedana, ampak so zraven določeni pogoji. Regulatorji bodo morali presojati, do kakšne mere je zaradi takih ponudb omejena izbira končnih uporabnikov. Predvsem pa, tako je izrecno zapisal Berec, ničelna tarifa krši uredbo, če je po izrabi mesečne količine podatkov v naročniškem paketu celoten internetni promet za tega uporabnika upočasnjen (tipično na 64 Kb/s), še naprej pa brez omejitev deluje(jo) storitve z ničelno tarifo. V praksi bi torej morali operaterji tudi storitve z ničelno tarifo upočasniti (in jih tako spustiti na nivo neuporabnosti), ko bi naročnik z drugim prometom presegel svojo mesečno zakupljeno kvoto.

Za »upravljanje prometa«, pod tem pojmom si operaterji po navadi predstavljajo prilagajanje hitrosti za različne storitve, dajanje prednost določenim storitvam, uporabnikom in napravam ali podobne prakse, so v Berecu zapisali, da morajo obstajati legitimni cilji za take ukrepe. In da absolutno ne smejo trajati dlje, kot je nujno. Razen v izjemnih primerih, ko je omrežje preobremenjeno ali se je zgodil kakšen izpad ali napad, operaterji ne smejo blokirati, upočasnjevati, spreminjati ali omejevati internetnega prometa ali posegati vanj. Predvsem pa mora biti tak ukrep neodvisen od storitev in mora veljati za ves promet enako.

Kako preprečiti zlorabe s posebnimi storitvami?

Največ pomislekov pa so ob sprejemanju uredbe sprožale t. i. posebne (specializirane) storitve. Evropska komisija in parlament sta izpostavlja zdravstvene, izobraževalne in podobne storitve, ki bi lahko v omrežju imele prednost, večjo prioriteto, da bi nemoteno delovale. Zato se je razširil stran, da bi operaterji in ponudniki kot »posebne« označili večino komercialno najbolj zanimiv zadev, jih ponujali za posebne naročnine in prednostno, ostali promet v internetu pa bi tekel, kolikor hitro bi ob takih guglih, facebookih in netflixih s prednostjo sploh lahko. Zdaj Berec vendarle malo umirja take strahove, čeprav jih čisto odpraviti ne more. Nadregulator je med možne posebne storitve prištel klice prek omrežja LTE (VoLTE), IP TV (kot jo v Sloveniji ponujajo Telekom Slovenije, T-2 in Simobil (Amis)) in operacije na daljavo. In zapovedal, da take storitve lahko obstajajo samo, če je v omrežju dovolj kapacitete, da to nima vpliva na ostali promet. Če bi se posamezne storitve »borile« za pasovno širino, potem t. i. specializirane niso dovoljene. Nadalje morajo operaterji natančno pojasniti, zakaj je nujna posebna storitev in kako jo ponujajo. Regulatorji pa naj bi tudi prežali na zlorabe – primere, ko bi ponudniki poskušali s specializiranimi storitvami, čeprav bi vse to lahko ponujali v okviru običajnega interneta.

Kljub temu, da ni zagotovila o 100-odstotni internetni nevtralnosti – kakšnega poskusa z ničelno tarifo ali posebnimi storitvami bomo verjetno kmalu deležni, nedvomno pa ga bodo v kakšni drugi državi – je večina zagovornikov odprtega interneta zadovoljna. Aktivist Thomas Lohninger iz kampanje Rešite internet je poudaril, da s podporo pol milijona ljudi, ki so poslali svoje pripombe, internet v EU obstal kot odprta platforma za spremembe, svobodo in blagostanje. Direktorica evropske potrošniške organizacije Beuc Monique Goyens pa je ocenila:

Nevtralnost interneta je ključna, da se lahko potrošniki sami odločajo, kako in za kakšen namen bodo uporabljali interneta. Če bi komercialni vratarji lahko določali, kdo, kdaj in za kakšno ceno lahko do česa dostopa, bi to pomenilo konec interneta, kot ga poznamo. Pozdravljamo tudi omejevanje ničelne tarife. Čeprav na prvi pogleda izgleda kot dobrobit za uporabnike. Na dolgi rok gre namreč proti uporabnikom, saj onemogoča nastajanje konkurenčnih storitev.

Kako bo vse skupaj izgledalo, bomo seveda videli. Pričakujemo pa nadaljevanje pingponga med ponudniki in regulatorji, pri čemer bodo lahko odločitve različne od države do države, tudi če bo multinacionalka (Vodafone, T-Mobile, Telekoma Austria, …) povsod ponudila enake storitve. In zagotovo se bodo zadeve prej ali slej znašle na sodiščih.

 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja